Koliko ženskih imen iz zgodovine, literature ali kulture, se zares spomnimo?  Številne ženske so skozi zgodovino ustvarjale, raziskovale, delovale v politiki in spreminjale družbo, vendar so njihove zgodbe pogosto ostale na robu. Podobno je tudi danes: nekatere izkušnje še vedno težko najdejo pot v javnost, druge pa so slišane le, če jih povemo znova in znova.

Prav zato smo v letu 2026 pripravile_i projekt Knjiga in spol 2026. Zanimalo nas je, kako se spominjamo žensk, kaj nam o njih povedo knjige in kaj se zgodi, ko prostor dobijo tudi zgodbe, ki jih običajno ne slišimo. V ospredje smo postavile_i feministično literaturo, zgodovinski spomin in osebna pričevanja.

V okviru projekta smo:

• organizirale_i dve javni okrogli mizi v Ljubljani s spremljajočo Knjižnico pod krošnjami z izborom feministične strokovne in znanstvene literature,
• posnele_i in objavile_i okrogli mizi na YouTubu,
• na portalu spol.si in socialnih omrežjih objavile_i 16 prispevkov, med njimi predstavitve knjig, biografije žensk, vabila in poročila z dogodkov.

Prvo okroglo mizo z naslovom Knjiga in spol 2026: Spomin, zgodovina in (ne)vidnosti žensk v slovenskem prostoru smo 7. aprila 2026 pripravile v Pritličju v Ljubljani. Pogovor je moderirala Neja Blaj Hribar, sodelovale pa so prof. dr. Milica Antić-Gaber, izr. prof. dr. Irena Selišnik in prof. dr. Katja Mihurko. Pogovarjale so se o ženskah, ki so pomembno zaznamovale slovensko zgodovino, a jih v širših zgodovinskih pripovedih pogosto ne najdemo. Kdo odloča, katere osebe si zaslužijo mesto v zgodovinskih pregledih? Zakaj so nekatere življenjske zgodbe dobro poznane, druge pa moramo šele odkrivati?

Razprava je pokazala, koliko dela je še potrebnega, da bodo ženske v zgodovini in literaturi dobile prostor, ki jim pripada. Njihove zgodbe niso manjkale zato, ker ne bi bile pomembne, temveč pogosto zato, ker jih nihče ni zapisal, raziskoval ali vključil v širšo pripoved. Zato so knjige in raziskave, ki jih vračajo v javni spomin, toliko pomembnejše.

Drugo okroglo mizo, Knjiga in spol 2026: Moč glasov, ki spreminjajo pogled, smo 7. maja 2026 pripravile v Galeriji ŠKUC. Pogovor je moderirala Maja Peharc, sodelovali pa so Tjaša Franko, Maja Plaz in Nal Kocjan. Tokrat smo se posvetile osebnemu pripovedovanju in temu, kaj se zgodi, ko ljudje spregovorijo o izkušnjah, o katerih se pogosto molči. Pogovor je odprl teme nasilja na podlagi spola, endometrioze in trans izkušenj.

O osebnih zgodbah včasih govorimo kot o nečem zasebnem, vendar lahko povedo veliko tudi o družbi, v kateri živimo. Izkušnja, ki se na prvi pogled zdi individualna, je pogosto povezana s širšimi vzorci neenakosti, predsodki ali pomanjkljivostmi institucij. Ko jo nekdo ubesedi, lahko v njej prepoznajo svojo izkušnjo tudi drugi. Seveda pripovedovanje ni vedno preprosto. Deliti osebno izkušnjo lahko pomeni izpostaviti se nerazumevanju, predsodkom ali neželenim odzivom. Zato ni pomembno le, da ljudem damo prostor za govor, ampak tudi, da jih znamo poslušati in njihovih zgodb ne spreminjamo v senzacionalistične pripovedi.

O pomenu osebnega pričevanja in trans izkušnjah je Nal Kocjan pisal tudi v prispevku Pripovedovanje osebnih zgodb: Kdo je ta trans bav-bav?.

Želele_i smo, da bi vsebine projekta dosegle tudi tiste, ki se dogodkov niso mogle udeležiti. Zato smo jih spremljale z objavami na portalu spol.si in družbenih omrežjih, posnetka obeh pogovorov pa sta na voljo tudi na YouTubu: Spomin, zgodovina in (ne)vidnosti žensk v slovenskem prostoru in Moč glasov, ki spreminjajo pogled.

Velik del projekta smo namenile predstavljanju feministične literature. Na portalu smo objavile več predstavitev knjig, ki odpirajo vprašanja ženskega ustvarjanja, zgodovine in položaja v družbi.

Med drugim smo predstavile Prihod žensk na oder slovenske politike Irene Selišnik, Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem ter Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature Katje Mihurko. Predstavile smo tudi knjigo V njeni koži: Sistem skozi oči žrtev intimnopartnerskega nasilja, ki jo je izdalo Društvo SOS telefon.

Poleg knjig smo objavile tudi biografije žensk, ki so pustile pomemben pečat v slovenski kulturni in družbeni zgodovini. Brale smo o Miri Mihelič, Vidi Taufer, Anici Černej in Almi Karlin. Posebno mesto je dobila tudi Zofka Kveder, katere literarna zapuščina je bila eno od izhodišč projekta.

V projektu Knjiga in spol 2026 smo povezale_i zgodovinske raziskave, literaturo in osebne izkušnje. Ob pogovorih z raziskovalkami in drugimi sogovornicami ter sogovorniki smo se spraševale_i, zakaj nekatere ženske poznamo, druge pa so ostale pozabljene. Ob osebnih pričevanjih smo razmišljale_i o tem, kako pomembno je, da lahko ljudje spregovorijo o svojih izkušnjah in da jih pri tem tudi zares poslušamo. Veseli nas, da smo lahko v okviru projekta predstavile toliko knjig, avtoric in življenjskih zgodb ter da so se pogovorom pridružile_i tudi obiskovalke_ci in spletno občinstvo. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.  

Knjiga 1: Misterij žene ; Odsevi ; Iz naših krajev ; Iskre. 2005 ([Maribor] : Železnik in Železnik).

Knjiga 2: Nezbrana proza 1898-1903 : črtice, povesti, novele. 2010 (Ljubljana : Littera picta).

Knjiga 3: Nezbrana proza 1904-1933 : črtice, povesti, novele. 2013 (Begunje : Cicero)

Knjiga 4: Nada ; Njeno življenje ; Neobjavljena kratka pripovedna proza. 2016 ([Ljubljana] : Collegium Graphicum).

Knjiga 5:  Dramatika ; Članki ; Feljtoni. 2018 ([Ljubljana] : Birografika Bori).

 

Uvrstitev Zofke Kveder v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev pomeni pomemben premik v slovenski literarni zgodovini. Prva knjiga, ki jo je leta 2005 uredila Katja Mihurko, je prinesla ponatise štirih zbirk kratke proze: Misterij žene, Odsevi, Iz naših krajev in Iskre. S tem je bilo prvič na enem mestu dostopno pomembno jedro opusa pisateljice, ki je večino svojega ustvarjalnega življenja preživela zunaj slovenskega prostora.

Mihurko se je s Kvedrinim opusom ukvarjala že v doktorski disertaciji Proza in dramatika Zofke Kveder: reprezentacije ženskosti v bikulturnem prostoru moderne (2003), istega leta pa je izdala tudi monografijo Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti. Uredniško delo je zahtevalo pregled revij, prvih izdaj, rokopisne zapuščine in sočasnega časopisja ter natančno dokumentiranje nastanka in recepcije posameznih besedil.

Poseben pomen ima dejstvo, da je bila Kveder v zbirko slovenskih literarnih klasikov uvrščena šele po več kot stoletju od izida Misterija žene (1900). Njena dela so bila dolgo vrednotena neenotno, njena literarna zapuščina pa razdrobljena in težje dostopna. Zbrano delo zato ni zgolj ponatis, temveč omogoča novo branje in raziskovanje njenega opusa.

Pri tem je pomemben tudi njen položaj med kulturami in jeziki. Kveder je ustvarjala v slovenskem, hrvaškem in nemškem prostoru, njena dela pa tematizirajo tudi izseljenstvo. V noveli Hrvatarji tako prikazuje sezonsko izseljevanje slovenskih moških, njihove delovne razmere in posledice odsotnosti za življenje doma. Izkušnja selitve je bila obenem del njenega lastnega življenja.

Poznejše knjige Zbranega dela so postopoma razširile dostop do njene nezbrane proze, romanov, dramatike in publicistike. Projekt tako ne prinaša le celovitejšega pogleda na eno najpomembnejših slovenskih pisateljic, temveč odpira tudi vprašanje, kdo in kdaj postane del literarnega kanona.

 

O avtorici

Prof. dr. Katja Mihurko je literarna zgodovinarka, dramaturginja in univerzitetna profesorica. Diplomirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2003 tudi doktorirala z disertacijo o reprezentacijah ženskosti v delu Zofke Kveder. Od leta 2007 je zaposlena na Univerzi v Novi Gorici, kjer kot redna profesorica predava slovensko književnost od realizma do druge svetovne vojne in predmete s področja študij spolov. Ukvarja se z reprezentacijami ženskosti in moškosti v književnosti, feministično literarno vedo ter zgodovino ženskega gibanja. Je avtorica več znanstvenih monografij in urednica Zbranega dela Zofke Kveder. Za monografijo Zapisano z njenim peresom je leta 2015 prejela Zoisovo priznanje. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.  

Knjiga V njeni koži, ki jo je izdalo Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, prinaša 23 zgodb žensk, ki so preživele izkušnjo intimnopartnerskega nasilja oziroma nasilja v družini. Ženske se med seboj razlikujejo po starosti, družbenem položaju, izobrazbi in prepričanjih, njihove zgodbe pa povezuje izkušnja nasilja in soočanje s sistemom, ki naj bi jim nudil pomoč in zaščito.

Posebnost knjige je, da o nasilju ne govorijo strokovnjaki_ce od zunaj, temveč ženske same. Njihove pripovedi odpirajo vpogled v vsakdan nasilnega odnosa, pa tudi v vprašanje, kaj se zgodi po njegovem koncu. Prekinitev nasilnega razmerja namreč ne pomeni nujno konca zlorab. Kot opozarjajo avtorice uvoda, se nasilje lahko nadaljuje tudi prek institucij in postopkov, pri katerih se žrtev znajde v položaju, ko se mora vedno znova soočati s povzročiteljem in posledicami njegovih dejanj.

Pomemben del knjige je zato odnos do sistema. Zgodbe kažejo, kako osebe, ki doživljajo nasilje, doživljajo institucije, postopke in različne oblike pomoči. Knjiga ne ponuja enotnega modela izkušnje, temveč pokaže njeno raznolikost in kompleksnost. Prav zato so zgodbe različno dolge: intervjuvane ženske so same določale, kaj želijo povedati, koliko želijo razkriti in kje postaviti mejo. Njihove meje so bile pri nastajanju knjige glavno vodilo.

V njeni koži tako ni le zbirka pričevanj o nasilju, temveč tudi dokument o načinih, na katere se ženske znajdejo v odnosu do institucij in postopkov. S tem odpira vprašanje, kaj v sistemu deluje, kje se pojavljajo ovire in kako pomembno je, da se pri obravnavi nasilja sliši glas tistih, ki so ga doživele.

Knjiga je dostopna v digitalni obliki, zgodbe pa so bile pozneje izdane tudi kot zvočna knjiga, ki jih približa širšemu krogu poslušalk in poslušalcev.

 

Knjigo je izdalo Društvo SOS telefon, predsednica katerega je trenutno Maja Plaz. Spremni besed in teoretični uvod so napisale dr. Jasna Podreka, Mojca Suhovršnik, mag. in Maja Plaz in zasl. prof. dr. Maca Jogan.

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.  

Avtorica: Katje Mihurko

Leto izida: 2014

Založba: Založba Univerze Nova Gorica

 

Monografija Katje Mihurko Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature (2014) prinaša drugačen pogled na slovensko književnost druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Avtorica v središče postavlja književnice obdobja 1848–1918 in raziskuje, kako so s svojimi deli prelamljale z osrednjo paradigmo nacionalne literature, ki so jo oblikovali predvsem njihovi moški sodobniki. Pri tem njihovih odmikov od prevladujočega literarnega toka ne razume kot znaka manjvrednosti, temveč kot prostor, v katerem se razkrivajo drugačne teme, izkušnje in literarne strategije.

Raziskava je razdeljena na šest poglavij, ki odpirajo vprašanja nacionalne in spolne identitete, novih ženskih likov, materinstva, avtobiografskega diskurza, prostorov svobode in »nove ženske«. Mihurko pokaže, da so zgodnje slovenske pripovednice v meščanski roman vpeljale ženske like, katerih želje in življenjske izbire niso vedno ustrezale pričakovanim družbenim vlogam. Pavlina Pajk, Luiza Pesjak in Marica Nadlišek so na primer izpostavljale zakon iz ljubezni kot vrednoto ter s pomočjo ironije izražale kritičen odnos do položaja žensk v družbi. Njihova dela zato avtorica razume tudi kot »dragocen poskus vnesti v slovensko pripovedno prozo del evropskega literarnega izročila« (str. 88).

Posebno pozornost nameni tudi materinskim likom, ki jih slovenska književnost pred pojavom zgodnjih književnic večinoma ni postavljala v središče. Zofka Kveder in druge avtorice so ustvarile raznolike podobe materinstva ter problematizirale njegove tradicionalne predstave. Podobno pomembno je odkrivanje potopisov žensk, urbanih prostorov in podob »nove ženske«, ki jo določajo izobraženost, finančna neodvisnost in zavračanje meščanske dvojne morale.

V sklepnih mislih Mihurko poudari, da se je inovativnost zgodnjih slovenskih književnic »izrazila v kreaciji drugačnih ženskih likov, a tudi v drugačnih reprezentacijah ženskosti« (str. 185). Njihova dela tako razkrivajo prezrte razsežnosti slovenske književnosti in kažejo, da ima slovenska moderna doba tudi »drugi spol« (str. 186).

Knjiga je dostopna tu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-OW63OQFA/9da89899-404d-4593-9d2c-8762a65ae45a/PDF 

 

O avtorici

Prof. dr. Katja Mihurko je literarna zgodovinarka, dramaturginja in univerzitetna profesorica. Diplomirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2003 tudi doktorirala z disertacijo o reprezentacijah ženskosti v delu Zofke Kveder. Od leta 2007 je zaposlena na Univerzi v Novi Gorici, kjer kot redna profesorica predava slovensko književnost od realizma do druge svetovne vojne in predmete s področja študij spolov. Ukvarja se z reprezentacijami ženskosti in moškosti v književnosti, feministično literarno vedo ter zgodovino ženskega gibanja. Je avtorica več znanstvenih monografij in urednica Zbranega dela Zofke Kveder. Za monografijo Zapisano z njenim peresom je leta 2015 prejela Zoisovo priznanje. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.  

Urednica: Alenka Šelih

Avtorice: Alenka Šelih, Alenka Puhar, Marta Verginella, Milica Antić Gaber, Rapa Šuklje in Tanja Rener

Leto izida: 2007

Založba: Založba Tuma

 

Monografija Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem predstavlja pomemben mejnik v raziskovanju zgodovine žensk na Slovenskem. Skoraj 600 strani obsežna knjiga prinaša 129 biografskih portretov žensk, ki so pomembno zaznamovale znanstveno, umetniško, politično, gospodarsko, kulturno, športno in družbeno življenje. Skozi njihove življenjske poti pa pripoveduje tudi širšo zgodbo slovenske družbe.

Ideja sistematičnega beleženja življenja in dela Slovenk ni nova. Že Minka Govekar je leta 1926 pripravila zametek projekta, ki naj bi predstavil »trpljenje, stremljenje in delo slovenske ženske«. Pozabljena polovica skoraj osemdeset let pozneje uresničuje dolgoletno prizadevanje feminističnega gibanja, ženskih društev in posameznic, ki so opozarjale na potrebo po prepoznavanju ženskega prispevka k družbi.

Med 129 portreti najdemo ženske, ki so pomembno prispevale k razvoju Slovenije ali predstavljale preboj žensk na določenem področju – med njimi prvo doktorico znanosti na slovenski univerzi Ano Mayer-Kansky, prvo pilotko Kristino Gorišek Novaković in prvo odvetnico Zdenko Brejc – Perne. Knjiga pa se ne omejuje na najbolj znane osebnosti. Posebna vrednost projekta je prav v odkrivanju žensk, katerih imena so izginila iz kolektivnega spomina.

Portreti temeljijo na različnih virih – od arhivskega gradiva in že objavljenih raziskav do osebnih pričevanj in spominov. Zaradi izrazitega pripovednega stila znanstveno raziskovanje postane dostopna življenjska zgodba, skozi katero lahko razumemo tudi širše družbene okoliščine.

Pozabljena polovica žensk ne obravnava kot dodatek k »pravi« zgodovini. Njihove biografije so del širše družbene zgodovine in razkrivajo spreminjanje položaja žensk, njihove možnosti za izobraževanje in poklicno delo, vstopanje v javno življenje ter razvoj ženskega organiziranja in boja za emancipacijo.

Knjiga je zato tudi premislek o kolektivnem spominu: kdo je v zgodovini viden in kdo ostaja pozabljen? Kot poudarja Alenka Šelih, življenjske zgodbe niso le zgodbe o ženskah, temveč tudi zgodbe o družbi.

Pozabljena polovica tako predstavlja »obuditev in vzpostavitev ženskega spomina« ter pomembno izhodišče za bolj spolno uravnoteženo razumevanje slovenske preteklosti.

 

O urednici:

Prof. dr. Alenka Šelih je upokojena pravnica, sodnica in univerzitetna profesorica. Po študiju prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1957 diplomirala in leta 1963 doktorirala. Delovala je kot sodnica, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo ter profesorica kazenskega prava in kriminologije na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je bila tudi dekanja in prorektorica Univerze v Ljubljani. Njena raziskovalna področja so vključevala kazensko pravo, kriminologijo in človekove pravice. Leta 1997 je bila izvoljena za izredno, leta 2003 pa za redno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.  

Avtorica: dr. Irena Selišnik

Leto izida: 2008 (ponovna digitalna izdaja 2025)

Založba: Sophia

 

Monografija Prihod žensk na oder slovenske politike predstavlja eno najpomembnejših del slovenske zgodovine žensk in zgodovine spolov. V njej zgodovinarka dr. Irena Selišnik analizira proces vključevanja žensk v politično življenje na Slovenskem od konca 19. stoletja do uvedbe splošne volilne pravice po drugi svetovni vojni. Raziskava presega klasično zgodovino volilne pravice in vprašanje politične participacije umesti v širši kontekst modernizacije družbe, razvoja državljanstva, politične kulture in ženskega organiziranja.

Že v uvodu avtorica poudari, da zgodovina volilne pravice ni le zgodovina zakonodajnih sprememb, temveč predvsem zgodovina demokratizacije družbe. Volilna pravica je po njenih besedah »zgodba par excellence, saj gre za vključevanje ljudstva v procese odločanja ob priznanju pravice do nadzora in kritike oblasti« (str. 1).

Osrednje raziskovalno vprašanje knjige je, zakaj je bila volilna pravica žensk na Slovenskem uveljavljena razmeroma pozno in kateri družbeni, politični ter ideološki dejavniki so ta proces pospeševali oziroma zavirali. Pri tem avtorica ne obravnava zgolj ženskega gibanja, temveč tudi odzive političnih strank, cerkve, medijev in drugih družbenih akterjev.

Avtorica je pri raziskavi uporabila obsežno arhivsko gradivo, časopisne članke, zapisnike društev, politične programe, osebno korespondenco in drugo primarno dokumentacijo. Na tej podlagi rekonstruira razvoj ženskega organiziranja in pokaže, da politična participacija žensk ni bila rezultat enega prelomnega dogodka, temveč dolgotrajnega procesa pogajanj, nasprotovanj in postopnih sprememb.

Knjiga nazorno pokaže tudi protislovja slovenskega političnega prostora. Čeprav so številne politične stranke javno zagovarjale širitev demokracije, to ni nujno pomenilo podpore politični enakopravnosti žensk. Avtorica tako opozarja, da je bila »splošna volilna pravica« dolgo razumljena predvsem kot splošna volilna pravica moških, medtem ko je vprašanje žensk ostajalo odprto tudi po demokratizaciji volilnega sistema.

Avtorica na koncu ugotavlja, da je bilo obdobje po prvi svetovni vojni polno pričakovanj, vendar se številna niso uresničila. Čeprav so vse pomembnejše politične stranke volilno pravico žensk vključile v svoje programe, je njena uveljavitev ostala odložena. »Volilna pravica žensk se je tako kot vse ostale pravice po koncu vojne zdela dosegljiva … Toda njeno uresničenje je ostalo skupaj s kupom ostalih pravic neizpolnjeno« (str. 173). (Op. uredništva: Ženske so v Sloveniji splošno volilno pravico pridobile leta 1945, na državnih volitvah pa so prvič glasovale 11. novembra 1945, na volitvah v ustavodajno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije. Leta 1946 je bila njihova volilna pravica potrjena tudi z jugoslovansko ustavo.)

O avtorici

Izr. prof. dr. Irena Selišnik je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala sociologijo kulture in zgodovino ter na oddelku za sociologijo doktorirala s temo »Volilna pravica žensk kot demokratična novost«. Selišnik je zaposlena na Oddelku za zgodovino, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, tu predava Zgodovino Slovencev v 19. stoletju in Zgodovino žensk. Ukvarja se z raziskovanjem spola, socialno in politično zgodovino 19. stoletja v slovenskem prostoru. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.  

Pisateljica, publicistka in feministična pionirka, je na prelomu 19. v 20. stoletje s svojim delom odpirala vprašanja ženskega položaja, izobraževanja in emancipacije. 

Zofka Kveder velja za eno najpomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalk in eno prvih glasnic emancipacije žensk na Slovenskem. Ivan Cankar jo je označil za prvo samosvojo slovensko pisateljico, vendar njen pomen presega literarno ustvarjanje. Bila je tudi publicistka, urednica, kritična opazovalka družbenega položaja žensk in ena osrednjih osebnosti ženskega gibanja na prelomu 19. in 20. stoletja.

Rodila se je 22. aprila 1878 v Ljubljani v družini železniškega delavca. Otroštvo in mladost sta zaznamovala revščina, očetov alkoholizem in težki družinski odnosi. Že zgodaj je spoznala omejitve, ki so jih ženskam postavljale družbene in družinske vloge. Prav osebne izkušnje so pozneje močno vplivale na njeno literarno delo, v katerem je pogosto pisala o ženskah, ki se borijo za samostojnost, izobrazbo in pravico do lastnega življenja.

Po odhodu od doma se je začela preživljati sama. Zaposlila se je v Ljubljani, nato v Trstu, kjer je sodelovala pri časopisih Edinost in Slovenka – prvi slovenski ženski reviji, ki je začela izhajati leta 1897. V reviji je objavljala literarna dela in članke o položaju žensk, njihovem izobraževanju, delu in družbeni neenakosti. S tem je postala ena prvih slovenskih avtoric, ki so javno opozarjale na vprašanje ženskih pravic.

Njena želja po znanju jo je vodila v tujino. Ker zaradi takratnih omejitev ni smela opravljatimature, se je morala za študij na univerzi v Bernu posebej potruditi. Čeprav študija ni dokončala, saj je spoznala, da s pisanjem ne zasluži dovolj, da bi si študij financirala,je bivanje v tujini pomembno vplivalo na njeno razumevanje evropskega ženskega gibanja in ji omogočilo povezovanje z izobraženimi ženskami iz različnih držav.

Leta 1900 je izdala svojo prvo knjigo Misterij žene, zbirko črtic, v katerih je prikazala različne vidike ženskega življenja. Knjiga je v slovenskem prostoru sprožila številne polemike, saj se je lotevala tem, ki so bile za tedanjo družbo neprijetne: neenakosti med spoloma, zakonskih odnosov, materinstva, spolne morale in omejitev, s katerimi so se soočale ženske. Kljub kritikam je z njo postala prepoznavna avtorica in pomembna predstavnica slovenskega ženskega gibanja.

V naslednjih letih je živela predvsem v Pragi in Zagrebu ter ustvarila obsežen literarni opus. Med njenimi pomembnejšimi deli so zbirke kratke proze Odsevi, Iz naših krajev in Iskre ter romana Njeno življenje in Hanka. V svojih delih ni prikazovala žensk kot pasivnih oseb, temveč kot posameznice z lastnimi željami, dvomi, ambicijami in pravico do odločanja o svojem življenju.

Pomemben del njenega delovanja je predstavljalo povezovanje z drugimi ženskami. Zofka Kveder je vzpostavila široko mrežo prijateljstev in sodelovanj z ženskami iz različnih delov srednje in jugovzhodne Evrope. Sodelovala je pri ustanovitvi Splošnega slovenskega ženskega društva in se zavzemala za boljši položaj žensk v družbi. Leta 1917 je začela izdajati revijo Ženski svijet, v kateri je pisala o ženskih vprašanjih in povezovala različna slovanska ženska gibanja.

Njeno osebno življenje je bilo zaznamovano s številnimi izgubami in težkimi preizkušnjami. Po razpadu prvega zakona z Vladimirjem Jelovškom se je poročila z novinarjem in politikom Jurajem Demetrovićem. Smrt njene najstarejše hčerke Vladoše, osamljenost in zdravstvene težave so močno vplivali nanjo. 21. novembra 1926 je storila samomor v Zagrebu.

Po smrti je bila njena dediščina nekaj časa zapostavljena, vendar so jo pozneje raziskovalke_ci ponovno odkrili. Danes Zofko Kveder razumemo kot pomembno predhodnico feministične misli na Slovenskem – kot žensko, ki je s pisanjem in javnim delovanjem presegala meje svojega časa.

Njena zgodba ni pomembna le zaradi literarnega opusa, temveč tudi zato, ker kaže, kako so posameznice že konec 19. stoletja ustvarjale prostor za drugačno razumevanje ženskosti, izobraževanja in družbene enakopravnosti. Zofka Kveder ostaja ena izmed ključnih osebnosti slovenskega ženskega gibanja in pomemben del zgodovine boja za pravice žensk.

Od leta 2005 do 2018 je izšlo pet knjig zbranih del Zofke Kveder. Mnoga njena dela  so danes prosto dostopna. V Digitalni knjižnici Slovenije lahko dostopate do mnogih tukaj.

 

Če je Kveder vprašanja ženskega položaja, izobraževanja in emancipacije šele odpirala, pa je zanimivo pogledati, kakšna je njena zapuščina (in zapuščina drugih pionirk slovenske umetnosti) danes. Za nekatere očitno že dosežena, ali presežena, če se spomnimo izjave Andreja Brvarja, ki je bila nominirana za bodečo nežo v sezoni 2025/2026:

 

Če se omejimo zgolj na književnost, ki jo še najbolje poznam, imamo opraviti z vrsto premikov, med njimi je tudi feminizacija literature. Število avtoric je izjemno, morda prek razumne mere.

 

Danes se dekleta in ženske lahko šolajo, lahko študirajo in delež visokoizobraženih žensk se povečuje, vendar strop, ob katerega so treščile Kveder in njene kolegice še vedno obstaja. Plačna vrzel med spoloma, nizka zastopanost v odločevalskih vlogah in vedno znova izpodbijane pravice do avtonomnega odločanja o lastnem življenju so samo nekatere izmed bitk ženskega gibanja, ki jih še vedno bijemo. Če nadalje pogledamo v svet umetnosti oz. literature je stanje podobno slabo, kot pred več kot stoletjem, ko je ustvarjala Kveder:

Prešernove nagrade od leta 1974: podeljenih 355 nagrad, od teh 44 umetnicam,

Borštnikov prstan od leta 1970: 57 podeljenih nagrad, od tega 24 umetnicam,

Kresnik od leta 1991: 36 podeljenih nagrad, od tega 7 umetnicam.

 

V učbenikih se še vedno najde zgolj Kveder kot del kanona in da je letos postavljena ob bok Srečku Kosovelu gre zasluga Katje Mihurko in Simone Semenič, članic Društva Mesto žensk (https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/leto-2026-je-leto-pesnice-zofke-kveder/).

Mogoče bi pomislili, da je to slovenski fenomen, da je glede na statistike drugje – kot npr. pokaže študija iz Amerike ali Združenega kraljestva – boljše ali je zastopanost enakovrednejša, a se statistike ponavljajo:

Georg-Büchner-Preis, najprestižnejša nemška literarna nagrada od leta 1951: 76 podeljenih nagrad, od tega 14 umetnicam.

Nobelova nagrada za literaturo od 1901: 122 podeljenih nagrad od tega 18 umetnicam.

 

Kveder se je rodila v družbo, kjer je bila vloga žensk in moških togo determinirana glede na biološki spol in družbeni razred. Prizadevala si je, da bi bila družba sposobna videti mimo osebnih okoliščin posameznice_ka in za to, si moramo prizadevati še danes.

 

Odlomek iz izbranega dela:

“Na velikih žrtvenikih svetovja so gorele duše. Krvave, zmučene. Kri je vrela raz altarjev v brezmerje. Ogromni krvavi slapi so padali v vesoljstvo. Po neizmernem prostoru so orili veliki, mogočni, krvavi vriski. Bakanal krvi. Krvi duš. Ženskih. Stara, črna, puhteča kri. Velike,, surove duše početka so gorele v krvavem plamenu. Tisočletja. Svete materne duše vesoljstva so se vile v brezmejni boli. V boli spočetja, v satanskih krčih poroda so stokale duše. Moški satan se je krohotal v višini. Krohot moči. Moža. Nad ženo. Kri je vrela raz altarjev v brezmerje. Velika krvava morja so plavala v svetovju. Raz altarjev so padale mlade, nežne duše. Veliki satani so jih suvali v blatna, krvava jezera. V globoka, krvava brezna so padali divji, vriskajoči, trpeči kriki noči.  Orgije noči. Noči spola. Žene in moža: Na svetih žrtvenikih so gorele krvave Ženske duše. Miljarde. Iz vseh vekov, iz vseh svetov so vrele nase duše k velikemu darovanju. Med zvezdami je tekla kri v širocih rekah v svetovno brezmerje. In kri je kričala jada, srda, boli in prokletstva. Bakanal pekla. Pekla duš. Naših.”

Kveder, Zofka. 1900. Misterij žene. Praga: [s. n.], 9-10.

 

Izbrana bibliografija:

Kveder, Zofka. 1900. Misterij žene. Praga: [s. n.].

Kveder, Zofka. 1903. Iz naših krajev. V Ljubljani: L. Schwentner.

Kveder, Zofka. 1914. Njeno življenje: povest. Let. 21. V Ljubljani: Matica slovenska.

Kveder, Zofka. 1917. Hanka: ratne uspomene. Let. 5051. [Zagreb: s. n.

 

Literatura in nadaljnje branje:

Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. 2007. 1. izd. Let. 22. Ljubljana: Tuma; SAZU:

Katja Mihurko Poniž Zapuščina Zofke Kveder in Zapuščina Erne Muser. Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Marja Boršnik: Zofka Kveder. V: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja, 1962.

Silvija Borovnik: Pišejo ženske drugače? Ljubljana: Mihelač, 1995

Katja Mihurko Poniž: Drzno drugačna.

Zofka Kveder in podobe ženskosti. Ljubljana: Delta, 2003.

Igor Zemljič: Ženska v družini in družbi. Predavanje Zofke Kveder na ustanovnem večeru SSZD v Ljubljani. V: N. Budna Kodrič in A. Serše: Splošno žensko društvo 1901-1945. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije: 2003. 97-101. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. 

V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo Almo Karlin, ena najizjemnejših osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Pisateljica, poliglotka, raziskovalka in svetovna popotnica je sama prepotovala svet že v prvi polovici 20. stoletja – v času, ko je bilo to za žensko skoraj nepredstavljivo. S svojim življenjem in delom je presegla družbene norme ter za sabo pustila bogato literarno in kulturno dediščino, ki jo danes znova odkrivamo.

Rodila se je leta 1889 v Celju v nemško govoreči meščanski družini. Že kot otrok je kazala izreden talent za jezike in pisanje. Obvladala je številne evropske in azijske jezike, študirala v Londonu ter leta 1914 za svoje jezikovno znanje prejela zlato medaljo londonske Society of Arts. Pri devetindvajsetih letih je objavila svojo prvo knjigo, Malik. 

Leta 1919 se je sama podala na osemletno pot okoli sveta. Obiskala je Južno in Srednjo Ameriko, ZDA, Havaje, Japonsko, Kitajsko, Korejo, Indonezijo, Novo Gvinejo, Avstralijo, Novo Zelandijo, Indijo in številne druge kraje. Potovala je brez spremstva, pogosto z zelo malo denarja, preživljala pa se je s pisanjem člankov, predavanji in prevajanjem.

Njena potovanja niso bila zgolj pustolovščina. Zanimali so jo ljudje, njihove kulture, običaji in verovanja. S svojih poti je prinašala etnografske predmete, risbe, zapiske in zgodbe, ki jih je pozneje oblikovala v številne knjige. Skupno je objavila štiriindvajset knjig, številna dela pa so ostala v rokopisu. Njene knjige so izhajale predvsem v Nemčiji in bile prevedene v več jezikov.

Karlin ni sledila pričakovanjem, ki jih je družba postavljala ženskam njenega časa. Ni si ustvarila družine, temveč je življenje posvetila raziskovanju, pisanju in iskanju znanja. Zaradi svoje neodvisnosti in drugačnosti je bila pogosto nerazumljena tudi doma.

Med drugo svetovno vojno je odločno nasprotovala nacizmu. Zaradi pomoči protinacističnim beguncem jo je aretiral gestapo, pozneje pa se je pridružila partizanom. Po vojni je doživela novo razočaranje – izgubila je družinsko hišo in zadnja leta preživela v skromnih razmerah v Pečovniku pri Celju, kjer je leta 1950 umrla.

Čeprav je bila v tujini cenjena in celo predlagana za Nobelovo nagrado za književnost, je bila v Sloveniji desetletja skoraj pozabljena. Šele v zadnjih desetletjih njeno delo ponovno dobiva mesto, ki si ga zasluži.

Alma Karlin ostaja simbol radovednosti, poguma in intelektualne neodvisnosti. Njena dela niso le potopisi, temveč razmisleki o človeku, različnih kulturah in iskanju skupnih točk med ljudmi. Objavljenih je štiriindvajset njenih knjig, več kot štirideset proznih del in pesmi pa ostaja v rokopisu. Njena življenjska zgodba dokazuje, da je mogoče preseči družbena pričakovanja in ustvariti pot, ki je povsem lastna.

Mnogo informacij in fotografij iz njenega življenja in dela najdete na http://www.almakarlin.si/. 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007).

 

Odlomek iz izbranega dela:

“Vrgla sem glavo vznak in tako glasno zakričala, da sem se čudila tolikšni moči svojih pljuč. Dovolj glasno, da bi lahko zbudila vso Arequipo od mrtvih, a zbudila sem le majhnega dečka, ki je strahoma pogledoval v jarek. Človeška žival je še vedno čepela na meni in mi tiščala na usta svojo mesnato, od dela trdo roko. Mati narava mi je podarila zelo dobre zobe. Zarila sem jih v šapo. Žival me je izpustila. Zadala sem mu sunek ravno v trenutku, ko je govoril otroku, da bi ga pregnal, in bila sem na prostosti. Še preden me je uspel zgrabiti, sem stekla po pobočju navzdol in drvela na vso moč proti predmestju.”

Karlin, Alma M. Samotno potovanje v daljne dežele, 1928.

 

Izbrana bibliografija

Alma M. Karlin, Moji zgubljeni topoli: spomini na drugo svetovno vojno (Ljubljana, Celje: Mladinska knjiga, Muzej novejše zgodovine, 2007)

Alma M. Karlin, Isolanthis: roman o potopu celine (Ljubljana: Sanje, 2012)

Alma M. Karlin, Moj kitajski ženin: [roman s Kitajskega] (Ljubljana: Sanje, 2019)

Alma M. Karlin, Malik (Ljubljana: Sanje, 2022)

 

Literatura in nadaljnje branje

Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

Emil Cesar, »Svetovna popotnica in pisateljica Alma M. Karlin v partizanih«, Borec, št. 3/4/5 (1992)

Irena Dolschon, »Samotna popotnica«, spremna beseda k romanu Popotne skice (Ljubljana: ČZD Kmečki glas, 1997)

Sonja Dular, spremna beseda k romanu Angel na zemlji (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998)

Ivan Ivačič, »V tujini spoštovana, doma pozabljena« (intervju s Theo Gammelin), 7D, 28. 3. 1974

Branko Jeranko, »Slovenka – Nobelova kandidatka«, Nedeljski dnevnik, št. 186, 10. 7. 1977

Janez Kajzer, »Samotarska svetovljanka«, Jana, 18. 4. 1974

Drago Medved, »Bo kdo napisal biografijo svetovljanke Alme Karlin«, Delo, Književni listi, 28. 9. 1989

Alenka Puhar, »Ženska s pisalnim strojem, poprom in malikom«, Delo, Književni listi, 19. 2. 1998

Alma Sedlar, »S Theo včasih nista imeli niti za hrano«, Jana, 21. 10. 2003

Razstava ob 55-letnici smrti: Alma Karlin, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2005

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. 

V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo ena pomembnejših slovenskih pesnic 20. stoletja, čeprav je njeno delo po smrti za več desetletij ostalo prezrto. Vida Taufer je pesnica izjemno občutljive in prefinjene lirike, v kateri se prepletajo teme ljubezni, izgube, samote, hrepenenja in človekovega iskanja smisla. Njena poezija je bila deležna priznanja že za časa njenega življenja, vendar jo je literarna zgodovina pozneje neupravičeno potisnila na rob.

Rodila se je 15. junija 1903 v Toplicah pri Zagorju ob Savi v premožni družini. V domači knjižnici se je zgodaj srečala z literaturo, pesmi pa je začela pisati že kot deklica. Njeno nadarjenost so opazili tudi učitelji, ki so jo spodbujali pri ustvarjanju. Oče je želel, da bi nadaljevala izobraževanje in študirala medicino, vendar so družinske okoliščine njene načrte spremenile.

Po prvi svetovni vojni je družino prizadela gospodarska kriza, najprej očetova bolezen in nato še smrt obeh staršev. Sama je pri osemnajstih letih kot najstarejša od petih otrok prevzela skrb za družino. Zaradi tega je morala opustiti željo po študiju medicine in se vpisati na učiteljišče v Mariboru, saj je potrebovala poklic, s katerim bi se lahko preživljala.

Leta 1923 je postala učiteljica slovenščine in srbohrvaščine v Zagorju. Kljub temu da je bila poklicno uspešna, se v domačem okolju ni počutila dobro, saj so jo spremljali težki spomini. Po petih letih se je preselila v Stično, kjer sta ji mirnejše okolje in lepota narave znova odprla prostor za pesniško ustvarjanje.

Svoje pesmi je objavljala v številnih pomembnih revijah, med drugim v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Ženskem svetu in drugih literarnih publikacijah. Leta 1933 je bila kot edina ženska uvrščena v antologijo Slovenska sodobna lirika, kar je bilo za tisti čas izjemno priznanje. Leta 1939 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru, za katero je prejela banovinsko nagrado, ki jo je podeljevala banska uprava Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. Kot zanimivost, prvi prejemnik je bil France Bevk leta 1938 za Kaplana Martina Čedermaca. 

Njena poezija je prepoznavna po subtilnem jeziku in močnih čustvenih poudarkih. Pisala je ljubezenske pesmi, bivanjske refleksije ter socialno občutljive podobe sveta. Njene verze zaznamujejo melanholija, občutek izgube, hrepenenje in vprašanja o življenju ter smrti. Vendar njena poezija ni zgolj izraz osebne bolečine – skozi individualne izkušnje govori tudi o širših človeških vprašanjih.

Med drugo svetovno vojno je izdala zbirko Križev pot, v kateri se osebna lirika prepleta s kolektivno izkušnjo trpljenja. Pesmi so bile povezane tudi z baročnimi podobami slovenskega slikarja Fortunata Berganta, glasbo pa jim je dodal skladatelj Matija Tomc.

Leta 1944 je doživela nov hud udarec: bombardiranje je uničilo hišo, v kateri je živela, skupaj z njenimi rokopisi. Po vojni se je zaposlila na Ministrstvu za prosveto in ponovno začela objavljati. V tem obdobju je izšla njena zbirka Izbrani listi (1950), v kateri ostajajo osrednje teme ljubezen, smrt, razočaranje in človekova samota, vendar se pesnica še bolj obrača k razmišljanju o lastni usodi in usodi ljudi nasploh.

Vida Taufer je ustvarjala tudi za otroke in mladino. Skupaj s pesnico Lili Novy je priredila koroško ljudsko pripovedko Mojca Pokrajculja v pesniško dramo Mojca in živali, ki se uprizarja še danes.

Njeno življenje so močno zaznamovale bolezen, osamljenost in materialna negotovost. Zaradi zdravstvenih težav je bila predčasno invalidsko upokojena, pozneje pa je zadnja leta življenja preživela v domu starejših na Bokalcah pri Ljubljani. Kljub težkemu položaju je še vedno ustvarjala in narekovala pesmi svoji strežnici.

Bila je tudi pozorna opazovalka položaja žensk v družbi. V pismih prijateljici Erni Muser je kritično pisala o neenakosti in zapostavljanju žensk. Opozarjala je, da ženskam družba ne priznava enakih možnosti ter da je ženskam težje ustvarjati in delovati v javnosti. Njena lastna življenjska izkušnja je potrjevala, kako težko je bilo umetnicam združevati ustvarjalnost, delo in pričakovanja okolice.

Umrla je 18. oktobra 1966. Čeprav je bila pozneje dolgo pozabljena, danes ponovno prepoznavamo pomen njenega dela. Vida Taufer je s svojo nežno, a prodorno poezijo ustvarila prostor za izražanje notranjih svetov, ki so bili pogosto spregledani – še posebej svetovi žensk, njihovega hrepenenja, bolečine in vztrajnosti.

 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007) 

 

Pomladni studenci

 

Z zarjo nebesni svod

luč nam razlika;

preko snega gre pot,

zemlja počiva

 

Rožnati soj dreves

v zraku trepeče,

gibki planinski ples

veter šepeče.

 

Voda kipi iz tal,

v struge se zbira.

Izpod snega in skal

pot si utira.

 

Trga srebrni prt,

zemljo razkriva.

Gore so bela strd,

vedno vabljiva.

 

Taufer, Vida. 1950. Izbrani listi. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod.

 

Izbrana bibliografija:

Taufer, Vida. 1939. Veje v vetru. V Mariboru: Tiskarna sv. Cirila.

Taufer, Vida. 1950. Izbrani listi. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod.

Taufer, Vida, in Lili Novy. 1950. Mojca in živali: otroška igra v šestih slikah. Ljubljana: Maldinska knjiga.

Taufer, Vida. 1961. Svetli sadovi. Maribor.

 

Literatura in nadaljnje branje:

Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. 2007. 1. izd. Let. 22. Ljubljana: Tuma; SAZU:

Boštjan Božič: Življenje in delo Vide Taufer, Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), št. 6.

Janez Kajzer: Velike samote pesniškega sveta, Jana, 5. 4. 1973.

Dr. Irena Novak Popov (ur.), Antologija slovenskih pesnic 1, Založba Tuma, Ljubljana 2004. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo Miro Mihelič.

Mira Mihelič je ena najpomembnejših slovenskih pisateljic 20. stoletja. V svojih romanih je ustvarjala ženske like, ki niso več pristajali na tradicionalne predstave o tem, kakšna naj bi bila žena, mati ali hči, temveč so iskali lastno identiteto, svobodo in možnost odločanja o svojem življenju. S tem je pomembno nadaljevala tradicijo slovenskih pisateljic, ki so v literaturo vnašale izkušnje žensk in odpirale vprašanja njihovega položaja v družbi.

Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu kot Mira Kramer. Njeno otroštvo je zaznamovalo več bolečih izgub: smrt mlajše sestre, razpad zakona staršev in dolgotrajna odsotnost matere. Po ločitvi staršev je otroštvo preživljala pri sorodnikih v Ljubljani in Trbovljah. Te izkušnje so močno vplivale na njeno poznejše pisanje, predvsem na način, kako je prikazovala družinske odnose in položaj žensk.

Ljubezen do literature je razvila že v otroštvu. Izobraževala se je v Švici, kjer je usvojila več evropskih jezikov, pozneje se je izkazala tudi kot pomembna prevajalka. Po vrnitvi v Ljubljano je opravila gimnazijske izpite in se vpisala na pravno fakulteto, vendar študija ni zaključila. Spoznala je namreč svojega bodočega moža Borisa Puca, zanosila in pri 19 letih rodila prvo hčerko. Posvetila se je posvetila družini, hkrati pa začela objavljati časopisne prispevke in razvijati svojo pisateljsko pot.

Svoj prvi roman Obraz v zrcalu je izdala leta 1941. V njem se že pojavijo teme, značilne za njeno nadaljnje delo: vprašanja osebne svobode, družbenih pravil, ženskih vlog in notranjih konfliktov posameznice.

Druga svetovna vojna je močno zaznamovala njeno življenje. Sodelovala je z Osvobodilno fronto, bila zaprta in se soočila z negotovostjo, nasiljem ter strahom za svoje bližnje. Vojne izkušnje so pozneje našle odmev v njenem literarnem ustvarjanju, predvsem v delih, ki prikazujejo vpliv zgodovinskih pretresov na posameznice_ke in družine.

Po vojni je Mira Mihelič postala ena osrednjih osebnosti slovenskega kulturnega prostora. Vsebinsko se je navezovala na ustvarjanje Zofke Kveder s postavljanjem ženskih likov v ospredje in tematiziranjem vprašanj, ki so bila v literaturi pogosto spregledana. Pisala je romane, novele, drame in mladinsko literaturo. Med njena pomembnejša dela sodijo Hiša večera, April, Ure mojih dni in trilogija Plamen ali dim. Njena proza se pogosto osredotoča na meščansko okolje, vendar skozi družinske zgodbe odpira širša vprašanja o moči, spolu, družbenih normah in človekovi pravici do lastne izbire.

Osrednje mesto v njenem opusu imajo protagonistke. To niso pasivne junakinje, ki bi svoje življenje podrejale pričakovanjem okolice, temveč ženske, ki razmišljajo, dvomijo, se upirajo in iščejo svojo pot. Njene junakinje so pogosto razpete med željo po neodvisnosti in pritiskom družbenih pravil – prav zato ostajajo aktualne tudi danes.

V literarnem svetu Mire Mihelič matere niso cankarjanske, niso idealizirane podobe požrtvovalnosti in brezpogojne ljubezni. Pogosto so prikazane kot zapletene osebnosti, ujete med lastne želje, družbena pričakovanja in omejitve svojega časa. Nezaceljena rana, ki je nastala, ker jo je mati zapustila v zameno za nakit, se v njenih delih manifestira v liku matere kot egoistične, izumetničene salonske dame. Motiv matere je zapleten, lik je ujet med lastne želje, družbena pričakovanja in omejitve svojega časa. Tako je Mira Mihelič zavrnila tradicionalno podobo materinskosti ter ustvarjala bolj raznolike in življenjske ženske like.

Zaradi osredotočenosti na družinske odnose in izkušnje ženske je bila njena literatura dolgo obravnavana z nekoliko podcenjujočimi oznakami kot »ženska«, »družinska« ali »meščanska literatura«. Takšne oznake so pogosto zasenčile dejstvo, da njena dela obravnavajo univerzalna vprašanja človekovega položaja, svobode, odgovornosti in iskanja smisla.

Poleg literarnega ustvarjanja je bila Mira Mihelič pomembna tudi kot kulturna delavka. Bila je soustanoviteljica obnovljenega Slovenskega centra PEN, pozneje njegova predsednica in mednarodna podpredsednica. Zavzemala se je za svobodo izražanja, pravice preganjanih pisateljev in večjo prepoznavnost slovenske književnosti v tujini. Kot prevajalka je slovenskemu prostoru približala številne svetovne avtorje, med drugim Thomasa Manna, Ernesta Hemingwaya, Williama Faulknerja in Oscarja Wilda.

Za svoje delo je prejela številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado leta 1950 in 1983. Napisala je več kot sedemnajst romanov in drugih proznih del za odrasle, drame ter številna dela za otroke in mladino. Njena mladinska knjiga Pridi, moj mili Ariel še danes velja za pomemben del slovenske mladinske književnosti.

Mira Mihelič je umrla 4. septembra 1985 v Ljubljani. Njena literarna dediščina ostaja pomemben del slovenske kulturne in ženske zgodovine ter pomemben opomin, da so ženske izkušnje, zgodbe in pogledi nepogrešljiv del literature in zgodovine. Z ustvarjanjem kompleksnih ženskih likov je odprla prostor za drugačne podobe ženskosti, ki odmevajo še danes. 

Ob stoletnici njenega rojstva je izšla monografija o njenem življenju in delu z naslovom Družinska slika z gospo.

 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

 

Odlomek iz dela Ure mojih dni: spomini:

“Ne hodim k zdravniku, kakor bi mislila, da hrani moje telo skrivnosti, za aktere je najbolje, da jih pustimo pri miru: kdo ve kakšne pošasti počivajo v moji notranjščini, ki se bodo prebudile, če bomo brskali za njimi, in me pokončale kljub zdravilom, ki mi jih bodo predpisali naši moderni čarodeji, ali morda prav zaradi njih. podobno je, se mi zdi, s spomini. v meni počivajo, nekateri docela mrtvi, drugi le spijo, toda prebuditi jih – ali ne bi to pomenilo prebuditi pošasti, za katere želim, naj mirujejo, se pravi, da jih hočem pozabiti? ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni mali deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic?

Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985), 5.

 

Izbrana bibliografija:

Mira Mihelič, Obraz v zrcalu (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1941)

Mira Mihelič, April (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959)

Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985)

Mira Mihelič, Plamen ali dim, 3 knjige: Vas, Vojna in Mesto (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973)

 

Literatura in nadaljnje branje

Alenka Puhar, Mira Mihelič: družinska slika z gospo: življenje in delo Mire Mihelič (1912-1985) (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012)

Mira Mihelič, Vrnite se, sinovi (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1972)

Branko Hofman, Pogovori s slovenskimi pisatelji (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978)

Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

Helga Glušič idr., Mavrica nad zapuščino: Mira Mihelič (1912-1985), prispevki s simpozija o Miri Mihelič, Ljubljana, 9. novembra 2000 (Ljubljana: Slovenski center PEN, 2000)

Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985)

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo Anico Černej, učiteljico, pesnico in družbeno angažirano intelektualko, ki je svoje življenje posvetila izobraževanju, mladim in boju proti družbenim neenakostim. Njeno delo je prežemal močan socialni čut – v svojih pesmih je pisala o revščini, otrocih, krivicah in človekovem dostojanstvu, kot pedagoginja pa si je prizadevala za pravičnejši položaj žensk in dostopnejše izobraževanje.

Danes jo poznamo tudi kot eno izmed številnih žensk, katerih ustvarjalnost in javno delovanje sta bila zaradi zgodovinskih okoliščin dolgo prezrta. Njeno življenje se je končalo v nacističnem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg, kjer je umrla kot ena od številnih izobraženih žensk, ki so bile zaradi svojih prepričanj in delovanja preganjane.

Rodila se je 3. aprila 1900 v Čadramu pri Slovenskih Konjicah v družini, kjer sta imela izobrazba in kultura pomembno mesto. Njena mati Marija Černej je podpirala izobraževanje svojih otrok, prav tako oče Ljudevit, ki je bil pedagog, pisec učbenikov, mladinski pisatelj in pesnik.. V takšnem okolju je Anica že zgodaj razvila zanimanje za literaturo in pisanje.

Pesmi je začela ustvarjati že v otroštvu, njeno nadarjenost pa so opazili tudi učitelji. Po osnovni šoli se je izobraževala na ženskem učiteljišču v Mariboru, kjer je leta 1919 z odliko opravila maturo. Kmalu je začela delati kot učiteljica in svoje znanje je nenehno nadgrajevala. Študirala je pedagogiko, psihologijo, metodiko, matematiko in naravoslovne predmete ter se usposobila za poučevanje na višjih šolah.

Kot učiteljica je delovala v Grižah, Celju, Mariboru in Ljubljani. Posebno pomembno je bilo njeno delo na ljubljanskem učiteljišču, kjer je vplivala na številne mlade učiteljice in učitelje. Bila je priljubljena pedagoginja, saj ni učila le snovi, ampak je mlade spodbujala k razmišljanju, ustvarjalnosti in družbeni odgovornosti.

Pomemben del njenega delovanja je bilo prizadevanje za boljši položaj žensk. Opozarjala je na neenake možnosti deklet in fantov pri izobraževanju ter kritizirala vzgojo, ki je dekletom pogosto privzgajala občutek manjvrednosti. Zavzemala se je za večjo dostopnost ženskega izobraževanja ter aktivno sodelovala v ženskih in pedagoških društvih.

Bila je tudi izjemna govornica. Predavala je o vprašanjih vzgoje, družbe, položaju mladih in žensk. Sodelovala je v Splošnem ženskem društvu, Pedagoškem društvu in drugih organizacijah ter tako povezovala izobraževanje z družbenim angažmajem.

Kot pesnica je Anica Černej ustvarjala predvsem za otroke in mladino. Njene pesmi so objavljali v revijah, kot so Zvonček, Naš rod in Ženski svet. Leta 1929 je izdala pesniško zbirko Metuljčki, v kateri so zbrane nežne, a socialno občutljive pesmi.

Njena poezija ni zgolj igriva otroška literatura. V njej pogosto govori o svetu revnih otrok, lakoti, brezposelnosti in socialnih razlikah. Otroka ne prikazuje idealizirano, temveč kot posameznico_ka, ki jo/ga oblikujejo tudi družbene razmere. Prav zato njeni verzi izražajo močan socialni čut in so bili za svoj čas zelo napredni.

Pisala je tudi članke o mladinski književnosti, prevajala in pripravljala dramske prizore za šolsko rabo. Njeno ustvarjanje je bilo tesno povezano z njenim pedagoškim delom – verjela je, da literatura lahko vzgaja občutljivost, solidarnost in odgovornost do drugih.

Njeno življenje je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Med vojno je pomagala ljudem, ki so bili preganjani, in v svoj dom sprejela učitelje, pregnane s Štajerske. Zaradi svojega delovanja je bila avgusta 1943 prvič zaprta, novembra istega leta pa so jo Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, pozneje pa v podružnično taborišče Neubrandenburg.

V taborišču je nosila številko 25004. Ko so nacisti iskali predstavnico za skupino slovenskih internirank, so druge ženske izbrale prav Anico Černej – zaradi njenega značaja, izobraženosti in zaupanja, ki ga je uživala med njimi. Umrla je 3. maja 1944 v Neubrandenburgu zaradi bolezni in izčrpanosti.

Anica Černej v taborišču ni pisala pesmi, vendar je njeno življenje samo po sebi ostalo pričevanje o vztrajnosti, solidarnosti in moči izobražene ženske. Njena dediščina ni le v literaturi, temveč tudi v njenem delu za mlade, za ženske in za pravičnejšo družbo.

Danes jo prepoznavamo kot pomembno pedagoginjo in pesnico, ki je pokazala, da lahko izobraževanje in umetnost postaneta orodji družbene spremembe.

 

V snegu

 

Od kod, me vprašuješ, od kod . . .

Glej, čudovita je pot:

Vso noč je kot pravljica bela

po svežem snegu drsela.

Vso noč je v drhtenju srca

slutila širine sveta

in božala v snegu stopinje.

Ves svetel od njih mi spomin je.

Zdaj hodim kot s sanjami z njim

v to čisto lepoto in nežnost,

kot drobna snežinka drhtim

v belo, spokojno brezbrežnost… 

 

Anica Černejeva, Moje poti (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975).

 

Izbrana bibliografija:

Anica Černejeva, Metuljčki (Celje: Zvezna tiskarna, 1930)

Anica Černejeva, Kapljice, ilustriral Edo Deržaj (Ljubljana: Mladinska matica, 1934) 

Anica Černejeva, Sredi domovine (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1953)

Anica Černejeva, Moje poti (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975)

 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

Militarizacija ni omejena na vojsko ali oborožene spopade, temveč je širši družbeni proces, povezan z našim razumevanjem varnosti, moči in odnosov med spoloma. V tem smislu demilitarizacija ne pomeni le zmanjševanja vojaške prisotnosti, ampak tudi postopno spreminjanje logik, po katerih nasilje, hierarhijo in nadzor pogosto obravnavamo kot nekaj normalnega ali celo nujnega.  

Eden od vidikov militarizacije je utrjevanje spolnih vlog (družbenih in vedenjskih norm, ki vdani kulturi na splošno veljajo za družbeno primerne za posameznike določenega biološkega spola)[1] in stereotipov. Vojaške institucije spolne vloge odražajo, a tudi aktivno proizvajajo in utrjujejo.  

Moškost se v tem kontekstu pogosto oblikuje kot bojevniška: povezana je z ideali fizične moči, discipline, poguma, pripravljenosti na tveganje in uporabe nasilja kot legitimnega sredstva. Vojaški trening, hierarhična struktura in kultura ukazovanja te vzorce dodatno utrjujejo, saj nagrajujejo pokorščino, vzdržljivost in emocionalno samoobvladovanje, medtem ko so ranljivost, skrbnost ali dvom pogosto potisnjeni na rob ali celo razumljeni kot šibkost. Na ta način vojaške institucije prispevajo k normalizaciji hegemone moškosti2, kjer je določen model moškosti postavljen kot prevladujoč in samoumeven standard.  

Takšna moškost deluje kot družbeno utrjen okvir, ki presega posameznika in vpliva na širše razumevanje moči, avtoritete in legitimnega ravnanja v javnem prostoru. Temelji na ideji, da sta nadzor in pripravljenost na konflikt ključni komponenti “prave” moškosti, kar utrjuje povezavo med spolom in določenimi oblikami politične in institucionalne moči. V militariziranih okoljih se ta logika okrepi, saj postane del vsakodnevne organizacije dela, usposabljanja in hierarhij, kjer se od pripadnikov pogosto pričakuje nenehna pripravljenost na delovanje v pogojih spopada.  

Ženskost se v militariziranih diskurzih kontrastno pogosto konstruira kot zaščitena in/ali podporna. Ženske so simbolno umeščene v vlogo tistih, ki jih je treba braniti – kot civilno prebivalstvo, matere ali nosilke “naroda”. Hkrati pa so pogosto povezane z delom, ki omogoča delovanje sistema, a ostaja manj vidno: skrb, logistična podpora, zdravstvena oskrba in čustveno delo. Tudi kadar so ženske prisotne v vojaških strukturah, so pogosto umeščene v podporne ali sekundarne vloge, kar dodatno utrjuje predstavo, da je “prava” bojna vloga primarno moška.  

Ob tem pogosto ostane spregledano, da vojne in krizne razmere v veliki meri temeljijo na delu, ki ni videno kot “vojaško”. To je predvsem skrbstveno, organizacijsko in čustveno delo, ki ga največkrat opravljajo ženske – od skrbi za družino in ranljive člane_ice skupnosti do vzdrževanja vsakdanjega življenja v razmerah negotovosti. Čeprav je to delo ključno za preživetje družbe, ostaja v javnem in političnem prostoru pogosto neprepoznano, podcenjeno ali priznano šele naknadno. 

Drugi pomembni vidik militarizacije je spolno nasilje. To ni zgolj stranski učinek vojn, temveč se neredko uporablja kot orodje pritiska, zastraševanja ali razgradnje skupnosti. Ženska telesa so v takih okoliščinah pogosto simbolno in fizično postavljena v središče spopada – kot nosilke “časti”/”sramote”, identitete/zanikanja ali reprodukcije/izničenja naroda.  Tako je spolno nasilje prepleteno tudi z nacionalnimi in političnimi ideologijami, kar ga dodatno zaplete in pogosto oteži njegovo obravnavo. Hkrati pa številni pravni in institucionalni sistemi še vedno ne zagotavljajo dovolj učinkovite zaščite in podpore žrtvam.  

Tretji vidik je feministični pogled, ki demilitarizacijo razume precej širše od vojaškega sistema. Militaristične logike so prisotne tudi v vsakdanjih institucijah – v šolah, kjer se poudarjata disciplina in tekmovalnost, v medijih, kjer je varnost pogosto predstavljena skozi grožnje, ali v političnih razpravah, kjer je uporaba sile pogosto prikazana kot samoumevna rešitev. Feministični pristopi pri tem opozarjajo, da obstajajo tudi drugačne predstave o varnosti, – takšne, ki ne temeljijo na nadzoru in nasilju, ampak na skrbi, sodelovanju in družbeni pravičnosti.  

V tem okviru imajo pomembno vlogo ženske in druge zgodovinsko izključene skupine, ki so velikokrat nosilke mirovnih pobud, lokalnih mrež solidarnosti in oblik nenasilnega odpora. Letošnji protest ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, z naslovom “Ne bomo delale za vaše vojne” je potekal v znamenju demilitarizacije. Kot so povedale: “Manj javnega denarja za dostojno življenje študentstva in delavstva pomeni več denarja za vojaško industrijo. S slabšanjem življenjskih pogojev tudi študentstvo trpi za posledicami povečane militarizacije.”[2] Militarizacija presega zgolj vojaško področje in deluje kot širši družbeni okvir, ki vpliva na to, kako razumemo spol, moč in varnost. Demilitarizacija zato pomeni tudi iskanje drugačnih pristopov, ki temeljijo na skrbi, enakosti in nenasilju.  

 

Druge prispevke v seriji “Kakšno družbo gradimo? Razmislek o militarizaciji sodobne družbe” si lahko preberete tukaj: https://www.mirovni-institut.si/kaksno-druzbo-gradimo-razmislek-o-militarizaciji-sodobne-druzbe/ 

  

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU. 

 

 

 

[1] https://eige.europa.eu/publications-resources/thesaurus/terms/1114?language_content_entity=sl

[2] https://studentska-iskra.org/ne-bomo-delale-za-vase-vojne/)

 Na drugi okrogli mizi v sklopu projekta Knjiga in spol 2026, naslovljeni »Moč glasov, ki spreminjajo pogled«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, smo odprli_e razpravo o pripovedovanju osebnih zgodb kot pomembnem orodju družbenega razumevanja in sprememb. Pogovor je izhajal iz vprašanja, kako lahko posamezne izkušnje prispevajo k prepoznavanju tem, ki v družbi pogosto ostajajo nevidne, nerazumljene ali potisnjene na rob.

Moderatorka Maja Peharc se je pogovarjala s Tjašo Franko, soustanoviteljico Endozavesti[1] Nalom Kocjanom[2], fotografom, aktivistom in ustvarjalcem vsebin o duševnem zdravju ter trans izkušnjah, ter Majo Plaz, predsednico Društva SOS[3] telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.

Pogovor se je osredotočil na pripovedovanje osebnih zgodb kot specifično obliko vednosti. Sogovornice_k so izpostavili, kako deljenje izkušenj omogoča razumevanje pojavov, ki jih statistike, strokovni izrazi ali politične razprave pogosto ne zmorejo približati na enak način. To velja zlasti za teme obremenjene s stereotipi in predsodki, kjer osebne izkušnje razkrivajo razsežnosti, ki v javnih razpravah pogosto ostanejo spregledane. 

Nal Kocjan je spregovoril o svojem delovanju na družbenih omrežjih, kjer javno deli izkušnje, povezane s transspolnostjo in duševnim zdravjem. Poudaril je, da ga je k temu spodbudilo predvsem pomanjkanje dostopnih informacij in reprezentacij, ki bi lahko pomagale ljudem v podobni situaciji. Osebna zgodba tako postane vir podpore, orientacije in skupnostnega znanja, hkrati pa tudi način zmanjševanja strahu pred neznanim in s tem diskriminacije.

Maja Plaz je predstavila dolgoletno delo SOS telefona ter nastanek knjige in zvočne knjige pričevanj žensk, ki so doživele nasilje, V njeni koži.[4] Izpostavila je, da so takšna pričevanja pomembna predvsem zato, ker omogočajo vpogled v sistemske pomanjkljivosti in posledice nasilja, ki jih uradni postopki pogosto spregledajo. Osebne izkušnje po njenem mnenju ne delujejo zgolj kot individualne zgodbe, temveč razkrivajo širše družbene vzorce in mehanizme, ki omogočajo obstoj nasilja.

Tjaša Franko je predstavila razvoj skupnosti oseb z endometriozo v Sloveniji, ki se je iz prvotnih srečanj za medsebojno podporo razvila v pomembno platformo za ozaveščanje javnosti in zdravstvene stroke. Deljenje izkušenj je po njenem mnenju ključno za razumevanje bolezni, ki je dolgo ostajala spregledana, ter za ustvarjanje občutka skupnosti med osebami s podobnimi izkušnjami.

Osrednja nit pogovora je bila ideja, da osebna pričevanja delujejo kot mehanizem razpiranja javnega prostora. Posamezne izkušnje omogočajo premik od individualizacije problemov k njihovemu družbenemu umeščanju ter odpirajo prostor za razpravo o temah, ki so pogosto potisnjene v zasebnost ali stigmatizirane. S tem prispevajo k razbijanju stereotipov in poenostavljenih predstav, ki pogosto banalizirajo, patologizirajo ali delegitimirajo izkušnje posameznic_kov.

Hkrati je razprava opozorila tudi na ambivalentnost javnega razkrivanja osebnih zgodb. Čeprav lahko pripovedovanje deluje opolnomočujoče ter prispeva k ustvarjanju skupnosti in kolektivnega znanja, prinaša tudi tveganja. Izpostavljenost javnosti pomeni možnost sovražnih odzivov, ponovne stigmatizacije ali celo instrumentalizacije osebnih izkušenj za politične in ideološke namene.

Zgodbe imajo moč spreminjati poglede prav zato, ker omogočajo prepoznavanje skupnega v navidezno individualnem. Glasovi, ki so pogosto preslišani, lahko tako postanejo pomemben del javnega prostora in prispevajo k bolj vključujoči ter solidarni družbi.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate tu:
https://www.youtube.com/watch?v=Bw_D5TtKims

Vabljene_i k ogledu in deljenju!

 

Poleg pogovora je na ta dan potekala tudi Knjižnica pod krošnjami, v kateri je bila za prebiranje na voljo izbrana feministična znanstvena in strokovna literatura.

 

Ideje za branje lahko najdete tudi pod zavihkom »Knjižnica«.

 

Projekt »Knjiga in spol«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. Okrogla miza je organizirana v sodelovanju z Dnevi enakosti spolov na Filozofski fakulteti UL.

 

[1] https://endozavest.si/

[2] Sledite mu lahko na Tiktoku (https://www.tiktok.com/@nalkocjan) in Instagramu (https://www.instagram.com/em0tio.nal/)

[3] https://drustvo-sos.si/sl_si/

[4] https://drustvo-sos.si/sl_si/v-njeni-kozi/

Na okrogli mizi “Spomin, zgodovina in (ne)vidnosti žensk v slovenskem prostoru”, v sklopu projekta “Knjiga in spol 2026”, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, smo v letu Zofke Kveder odprli_e razpravo o njenem pomenu danes, o (ne)vidnosti žensk v zgodovini ter o tem, kako se oblikujeta kulturni in izobraževalni spomin.

Zofka Kveder je bila izjemna pisateljica in kulturna posrednica, ki je iz zelo težkih življenjskih okoliščin – brez formalne izobrazbe in z družinsko travmo – zgradila mednarodno literarno pot. Njena zgodba je še danes navdihujoča, predvsem pa kaže, kako pomembne so podporne mreže v sodelovanju in ženske skupnosti, ki omogočajo preboj posameznice.

Ena izmed osrednjih tem je bilo vprašanje, zakaj Zofka Kveder in številne druge avtorice ostajajo premalo prisotne v šolskih učnih načrtih. Udeleženke so izpostavile, da problem ni le v enem avtorju ali avtorici, temveč v širšem sistemu kurikuluma, ki se spreminja počasi in pogosto ohranja tradicionalne kanone. Hkrati so opozorile, da se pozablja tudi številne moške avtorje, kar kaže na kompleksnost problema splošne kulturne pismenosti.

Poseben poudarek je bil namenjen projektu Pozabljena polovica, ki je pomembno prispeval k vidnosti žensk v slovenski zgodovini. Knjiga, ki je nastajala več let in vključuje 129 biografskih portretov, je sprožila številne nadaljnje projekte: umetniške performanse, mestne razstave, lokalne pobude in nove izdaje. Njen učinek je presegel pričakovanja – ne le v akademskem prostoru, temveč tudi v širši javnosti.

Razprava je odprla tudi vprašanje biografije kot zgodovinske metode. Biografije niso le »dobre zgodbe«, temveč pomembno orodje za razumevanje širših družbenih procesov skozi posameznico. Prav v tem prepletu osebnega in družbenega se skriva njihova raziskovalna in izobraževalna moč.

Sogovornice so opozorile tudi na sistemske težave: pomanjkanje arhivskega gradiva, izgubljene fotografije, slabo dokumentirane življenjske zgodbe žensk in pogosto zanemarjanje njihove vloge v institucijah. Prav zato je delo raziskovalk, saj se s pozabljeno zgodovino žensk, še vedno najpogosteje ukvarjajo raziskovalke, pogosto tudi »arheologija spomina«.

V zadnjem delu pogovora je bilo izpostavljeno, da digitalni mediji sicer omogočajo večjo vidnost, a so hkrati izjemno minljivi. Ključno vlogo zato še vedno ohranjajo izobraževanje, klasični mediji in predvsem prenos znanja na mlajše generacije – skozi zgodbe, ki ostanejo.

 

Okrogla miza se je zaključila z mislijo, da se spremembe dogajajo počasi, a vztrajno: skozi knjige, projekte, učitelje_ice, raziskovalce_ke in vse, ki vztrajajo pri tem, da pozabljene zgodbe znova pridejo na dan.

 

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate tu:
https://www.youtube.com/watch?v=bq23tgOEPo8&t=4088s

 

Vabljene_i k ogledu in deljenju!

 

Poleg pogovora je na ta dan potekala tudi Knjižnica pod krošnjami, v kateri je bila za prebiranje na voljo izbrana feministična znanstvena in strokovna literatura.

 

Ideje za branje lahko najdete tudi pod zavihkom »Knjižnica«.

 

Projekt »Knjiga in spol 2026« podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. Dogodek je organiziral spol.si v sodelovanju z Dnevi enakosti spolov na Filozofski fakulteti UL.

Spoštovane_i,

Ob zahvali za pozornost in podporo v lanskem letu smo pripravili_e pregled vsebin na spletnem mediju spol.si, ki ga izdaja Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.

Uredniški odbor spol.si: Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Ana Grobler, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Tjaša Franko, Julija Šuligoj, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.

BODEČA NEŽA

Na zaključnem dogodku bodeče neže sezone 2024/25, ki jo je 7. marca 2025 v okviru 26. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore gostil kolektiv Fem TV, je občinstvo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2024/25 prepričljivo izglasovalo izjavo prof. dr. Igor Saksida, literarnega zgodovinarja in predavatelja na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru. Nabor izjav za bodečo nežo je tako kot vsakokrat potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave iz medijev in z družbenih omrežij. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 17. februarjem in 2. marcem 2025, predlagala 20 izjav. Glasovalo je 504 oseb, ki so ocenile, da so najbolj seksistične izjave urologa Ljuba Breskvarja, youtuberja Dina Hajderovića, literarnega zgodovinarja in predavatelja na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru prof. dr. Igorja Sakside, nekdanjega predsednika uprave Darsa Davida Skornška in evropske poslanke Romane Tomc.

IZJAVE ZA JAVNOST

V letu 2025 smo člani_ce prepoznale problematiko seksističnih oglasov in se nanje večkrat odvzale_i:

• odziv uredništva spol.si na kampanjo Pistacija 2.0 (McDonald’s Slovenija in FUTURA DDB), 17.4.2025.
• odziv uredništva spol.si na oglasni posnetek podjeta Afrodita v sodelovanju z vplivnico Aleksandro Ernestl, 12.5.2025.
• odziv uredništva spol.si na objavo prodajalne bureka Burek Olimpija, 18.5.2025.
• odziv uredništva spol.si na Merkurjev oglas, 19.6.2025.
• odziv uredništva spol.si na kampanjo podjetja Petrol, d.d., 19.6.2025.
• analiza oglasov za delo UKC Ljubljana na portalu Optius, 24.11.2025.
• Sezona laserjev se je začela: analiza oglasa za lasersko odstranjevanje dlak, 3.12.2025.
• odziv uredništva spol.si na koledarje v prodajalni DZS, 18.12.2025.

PROJEKT »Z BODICAMI NAD SEKSIZEM«

Oktobra smo začeli_e s projektom “Z bodicami nad seksizem”, ki poteka do oktobra 2026, financiranim s strani The Netherlands Helsinki Committee. Projekt naslavlja razširjenost seksizma v sodobni družbi, zlasti v digitalnih medijih in na družbenih omrežjih, kjer se pogosto širi v prikriti obliki ali pod krinko humorja in osebnega mnenja. Osredotoča se na vlogo javnih oseb, vplivnežev in spletnih vsebin pri utrjevanju spolnih stereotipov ter neenakih razmerij moči.

S pomočjo digitalne kampanje, analiz primerov in sodelovanja z mediji ter ustvarjalkami_ci vsebin projekt krepi prepoznavanje seksističnih praks ter spodbuja kritično razmišljanje in odzivanje nanje. Njegov cilj je opolnomočiti javnost, zlasti mlade, za zavračanje diskriminatornih vsebin ter prispevati k bolj enakopravnemu in spoštljivemu javnemu prostoru. V sklopu projekta je nastal uvodni članek O čem govorimo, ko govorimo o spolnem nasilju.

V sklopu projekta se je uredništvo udeležilo dogodka OnaVe “Vidne in slišane: ko glasovi postanejo sprememba”, kjer je Maja Peharc predstavila portal spol.si in projekt.

DRUGE OBJAVE NA PORTALU SPOL.SI

V letu 2025 smo poleg omenjenih odzivov objavile_i še pregled leta 2024, dve novici o bodeči neži, dva prispevka o Dnevih enakosti spolov 2025 (Aktivizem proti nasilju nad ženskami: socialistične, liberalno-kapitalistične in anarhistične prakse, Razprava o prihodnosti študij spola, prevoda dveh govorov 8. Marca (NE vojni ekonomiji, NE vojni Evropi!, Proglas – Proti kapitalistični zlorabi feminističnega boja za ekonomsko, politično in vsakršno enakost) in prevod besedila »Pogled, ki zbode/zaboli« avtorice Biljane Kašić ob trideseti obletnici genocida v Srebrenici, odlomke iz knjige Samo seks Erice Johnson Debeljak, javno podporo sodnici Beti Hohler, izjavo ob svetovnem dnevu romskega jezika, članek o predzgodovini »Samo ja pomeni ja«, Poziv k ukrepanju proti naraščajočemu sovraštvu in nasilju zoper osebe iz ranljivih skupin  in odziv na pridigo Stanislava Zoreta med mašo za domovino.

DRUŽBENA OMREŽJA
Tudi v letu 2025 je društvo s portalom spol.si okrepilo svojo prisotnost in povečalo število sledilk in sledilcev na Facebooku (2091) in Instagramu (1289). Uredniška ekipa je prek omenjenih profilov vsakotedensko obveščala javnost o temah, povezanih s spoli. V sklopu projekta “Z bodicami nad seksizem” smo začele_i graditi feministični slovar s feminističnimi in seksističnimi pojmi.

Na družbenih omrežjih je bil najbolj odmeven odziv na kampanjo Pistacija 2.0: “Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me.”

PRIJAVE NA PROJEKTE

V letu 2025 smo se prijavile_i na več projektov. Prijavile_i smo se na javni razpis za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025 Ministrstva za javno upravo v konzorciju s štirimi partnerji. Na njem smo bile_i uspešne_i in začele_i projekt “Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost”. S tem smo pridobile_i prvo zaposleno osebo v društvu.

Uspešne_i smo bile_i tudi na javne razpisu Mestne občine Ljubljana na področju “knjiga in mesto” in pridobile projekt Knjiga in spol.

Prijavile_i smo se tudi na redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2026, na katerem pa žal nismo uspele_i.

______________________________________________________________________________________________________________________________________

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025.