V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo ena pomembnejših slovenskih pesnic 20. stoletja, čeprav je njeno delo po smrti za več desetletij ostalo prezrto. Vida Taufer je pesnica izjemno občutljive in prefinjene lirike, v kateri se prepletajo teme ljubezni, izgube, samote, hrepenenja in človekovega iskanja smisla. Njena poezija je bila deležna priznanja že za časa njenega življenja, vendar jo je literarna zgodovina pozneje neupravičeno potisnila na rob.

Rodila se je 15. junija 1903 v Toplicah pri Zagorju ob Savi v premožni družini. V domači knjižnici se je zgodaj srečala z literaturo, pesmi pa je začela pisati že kot deklica. Njeno nadarjenost so opazili tudi učitelji, ki so jo spodbujali pri ustvarjanju. Oče je želel, da bi nadaljevala izobraževanje in študirala medicino, vendar so družinske okoliščine njene načrte spremenile.

Po prvi svetovni vojni je družino prizadela gospodarska kriza, najprej očetova bolezen in nato še smrt obeh staršev. Sama je pri osemnajstih letih kot najstarejša od petih otrok prevzela skrb za družino. Zaradi tega je morala opustiti željo po študiju medicine in se vpisati na učiteljišče v Mariboru, saj je potrebovala poklic, s katerim bi se lahko preživljala.

Leta 1923 je postala učiteljica slovenščine in srbohrvaščine v Zagorju. Kljub temu da je bila poklicno uspešna, se v domačem okolju ni počutila dobro, saj so jo spremljali težki spomini. Po petih letih se je preselila v Stično, kjer sta ji mirnejše okolje in lepota narave znova odprla prostor za pesniško ustvarjanje.

Svoje pesmi je objavljala v številnih pomembnih revijah, med drugim v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Ženskem svetu in drugih literarnih publikacijah. Leta 1933 je bila kot edina ženska uvrščena v antologijo Slovenska sodobna lirika, kar je bilo za tisti čas izjemno priznanje. Leta 1939 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru, za katero je prejela banovinsko nagrado, ki jo je podeljevala banska uprava Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. Kot zanimivost, prvi prejemnik je bil France Bevk leta 1938 za Kaplana Martina Čedermaca. 

Njena poezija je prepoznavna po subtilnem jeziku in močnih čustvenih poudarkih. Pisala je ljubezenske pesmi, bivanjske refleksije ter socialno občutljive podobe sveta. Njene verze zaznamujejo melanholija, občutek izgube, hrepenenje in vprašanja o življenju ter smrti. Vendar njena poezija ni zgolj izraz osebne bolečine – skozi individualne izkušnje govori tudi o širših človeških vprašanjih.

Med drugo svetovno vojno je izdala zbirko Križev pot, v kateri se osebna lirika prepleta s kolektivno izkušnjo trpljenja. Pesmi so bile povezane tudi z baročnimi podobami slovenskega slikarja Fortunata Berganta, glasbo pa jim je dodal skladatelj Matija Tomc.

Leta 1944 je doživela nov hud udarec: bombardiranje je uničilo hišo, v kateri je živela, skupaj z njenimi rokopisi. Po vojni se je zaposlila na Ministrstvu za prosveto in ponovno začela objavljati. V tem obdobju je izšla njena zbirka Izbrani listi (1950), v kateri ostajajo osrednje teme ljubezen, smrt, razočaranje in človekova samota, vendar se pesnica še bolj obrača k razmišljanju o lastni usodi in usodi ljudi nasploh.

Vida Taufer je ustvarjala tudi za otroke in mladino. Skupaj s pesnico Lili Novy je priredila koroško ljudsko pripovedko Mojca Pokrajculja v pesniško dramo Mojca in živali, ki se uprizarja še danes.

Njeno življenje so močno zaznamovale bolezen, osamljenost in materialna negotovost. Zaradi zdravstvenih težav je bila predčasno invalidsko upokojena, pozneje pa je zadnja leta življenja preživela v domu starejših na Bokalcah pri Ljubljani. Kljub težkemu položaju je še vedno ustvarjala in narekovala pesmi svoji strežnici.

Bila je tudi pozorna opazovalka položaja žensk v družbi. V pismih prijateljici Erni Muser je kritično pisala o neenakosti in zapostavljanju žensk. Opozarjala je, da ženskam družba ne priznava enakih možnosti ter da je ženskam težje ustvarjati in delovati v javnosti. Njena lastna življenjska izkušnja je potrjevala, kako težko je bilo umetnicam združevati ustvarjalnost, delo in pričakovanja okolice.

Umrla je 18. oktobra 1966. Čeprav je bila pozneje dolgo pozabljena, danes ponovno prepoznavamo pomen njenega dela. Vida Taufer je s svojo nežno, a prodorno poezijo ustvarila prostor za izražanje notranjih svetov, ki so bili pogosto spregledani – še posebej svetovi žensk, njihovega hrepenenja, bolečine in vztrajnosti.

 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007) 

 

Pomladni studenci

 

Z zarjo nebesni svod

luč nam razlika;

preko snega gre pot,

zemlja počiva

 

Rožnati soj dreves

v zraku trepeče,

gibki planinski ples

veter šepeče.

 

Voda kipi iz tal,

v struge se zbira.

Izpod snega in skal

pot si utira.

 

Trga srebrni prt,

zemljo razkriva.

Gore so bela strd,

vedno vabljiva.

 

Taufer, Vida. 1950. Izbrani listi. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod.

 

Izbrana bibliografija:

Taufer, Vida. 1939. Veje v vetru. V Mariboru: Tiskarna sv. Cirila.

Taufer, Vida. 1950. Izbrani listi. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod.

Taufer, Vida, in Lili Novy. 1950. Mojca in živali: otroška igra v šestih slikah. Ljubljana: Maldinska knjiga.

Taufer, Vida. 1961. Svetli sadovi. Maribor.

 

Literatura in nadaljnje branje:

Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. 2007. 1. izd. Let. 22. Ljubljana: Tuma; SAZU:

Boštjan Božič: Življenje in delo Vide Taufer, Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), št. 6.

Janez Kajzer: Velike samote pesniškega sveta, Jana, 5. 4. 1973.

Dr. Irena Novak Popov (ur.), Antologija slovenskih pesnic 1, Založba Tuma, Ljubljana 2004. 

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo Miro Mihelič.

Mira Mihelič je ena najpomembnejših slovenskih pisateljic 20. stoletja. V svojih romanih je ustvarjala ženske like, ki niso več pristajali na tradicionalne predstave o tem, kakšna naj bi bila žena, mati ali hči, temveč so iskali lastno identiteto, svobodo in možnost odločanja o svojem življenju. S tem je pomembno nadaljevala tradicijo slovenskih pisateljic, ki so v literaturo vnašale izkušnje žensk in odpirale vprašanja njihovega položaja v družbi.

Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu kot Mira Kramer. Njeno otroštvo je zaznamovalo več bolečih izgub: smrt mlajše sestre, razpad zakona staršev in dolgotrajna odsotnost matere. Po ločitvi staršev je otroštvo preživljala pri sorodnikih v Ljubljani in Trbovljah. Te izkušnje so močno vplivale na njeno poznejše pisanje, predvsem na način, kako je prikazovala družinske odnose in položaj žensk.

Ljubezen do literature je razvila že v otroštvu. Izobraževala se je v Švici, kjer je usvojila več evropskih jezikov, pozneje se je izkazala tudi kot pomembna prevajalka. Po vrnitvi v Ljubljano je opravila gimnazijske izpite in se vpisala na pravno fakulteto, vendar študija ni zaključila. Spoznala je namreč svojega bodočega moža Borisa Puca, zanosila in pri 19 letih rodila prvo hčerko. Posvetila se je posvetila družini, hkrati pa začela objavljati časopisne prispevke in razvijati svojo pisateljsko pot.

Svoj prvi roman Obraz v zrcalu je izdala leta 1941. V njem se že pojavijo teme, značilne za njeno nadaljnje delo: vprašanja osebne svobode, družbenih pravil, ženskih vlog in notranjih konfliktov posameznice.

Druga svetovna vojna je močno zaznamovala njeno življenje. Sodelovala je z Osvobodilno fronto, bila zaprta in se soočila z negotovostjo, nasiljem ter strahom za svoje bližnje. Vojne izkušnje so pozneje našle odmev v njenem literarnem ustvarjanju, predvsem v delih, ki prikazujejo vpliv zgodovinskih pretresov na posameznice_ke in družine.

Po vojni je Mira Mihelič postala ena osrednjih osebnosti slovenskega kulturnega prostora. Vsebinsko se je navezovala na ustvarjanje Zofke Kveder s postavljanjem ženskih likov v ospredje in tematiziranjem vprašanj, ki so bila v literaturi pogosto spregledana. Pisala je romane, novele, drame in mladinsko literaturo. Med njena pomembnejša dela sodijo Hiša večera, April, Ure mojih dni in trilogija Plamen ali dim. Njena proza se pogosto osredotoča na meščansko okolje, vendar skozi družinske zgodbe odpira širša vprašanja o moči, spolu, družbenih normah in človekovi pravici do lastne izbire.

Osrednje mesto v njenem opusu imajo protagonistke. To niso pasivne junakinje, ki bi svoje življenje podrejale pričakovanjem okolice, temveč ženske, ki razmišljajo, dvomijo, se upirajo in iščejo svojo pot. Njene junakinje so pogosto razpete med željo po neodvisnosti in pritiskom družbenih pravil – prav zato ostajajo aktualne tudi danes.

V literarnem svetu Mire Mihelič matere niso cankarjanske, niso idealizirane podobe požrtvovalnosti in brezpogojne ljubezni. Pogosto so prikazane kot zapletene osebnosti, ujete med lastne želje, družbena pričakovanja in omejitve svojega časa. Nezaceljena rana, ki je nastala, ker jo je mati zapustila v zameno za nakit, se v njenih delih manifestira v liku matere kot egoistične, izumetničene salonske dame. Motiv matere je zapleten, lik je ujet med lastne želje, družbena pričakovanja in omejitve svojega časa. Tako je Mira Mihelič zavrnila tradicionalno podobo materinskosti ter ustvarjala bolj raznolike in življenjske ženske like.

Zaradi osredotočenosti na družinske odnose in izkušnje ženske je bila njena literatura dolgo obravnavana z nekoliko podcenjujočimi oznakami kot »ženska«, »družinska« ali »meščanska literatura«. Takšne oznake so pogosto zasenčile dejstvo, da njena dela obravnavajo univerzalna vprašanja človekovega položaja, svobode, odgovornosti in iskanja smisla.

Poleg literarnega ustvarjanja je bila Mira Mihelič pomembna tudi kot kulturna delavka. Bila je soustanoviteljica obnovljenega Slovenskega centra PEN, pozneje njegova predsednica in mednarodna podpredsednica. Zavzemala se je za svobodo izražanja, pravice preganjanih pisateljev in večjo prepoznavnost slovenske književnosti v tujini. Kot prevajalka je slovenskemu prostoru približala številne svetovne avtorje, med drugim Thomasa Manna, Ernesta Hemingwaya, Williama Faulknerja in Oscarja Wilda.

Za svoje delo je prejela številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado leta 1950 in 1983. Napisala je več kot sedemnajst romanov in drugih proznih del za odrasle, drame ter številna dela za otroke in mladino. Njena mladinska knjiga Pridi, moj mili Ariel še danes velja za pomemben del slovenske mladinske književnosti.

Mira Mihelič je umrla 4. septembra 1985 v Ljubljani. Njena literarna dediščina ostaja pomemben del slovenske kulturne in ženske zgodovine ter pomemben opomin, da so ženske izkušnje, zgodbe in pogledi nepogrešljiv del literature in zgodovine. Z ustvarjanjem kompleksnih ženskih likov je odprla prostor za drugačne podobe ženskosti, ki odmevajo še danes. 

Ob stoletnici njenega rojstva je izšla monografija o njenem življenju in delu z naslovom Družinska slika z gospo.

 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

 

Odlomek iz dela Ure mojih dni: spomini:

“Ne hodim k zdravniku, kakor bi mislila, da hrani moje telo skrivnosti, za aktere je najbolje, da jih pustimo pri miru: kdo ve kakšne pošasti počivajo v moji notranjščini, ki se bodo prebudile, če bomo brskali za njimi, in me pokončale kljub zdravilom, ki mi jih bodo predpisali naši moderni čarodeji, ali morda prav zaradi njih. podobno je, se mi zdi, s spomini. v meni počivajo, nekateri docela mrtvi, drugi le spijo, toda prebuditi jih – ali ne bi to pomenilo prebuditi pošasti, za katere želim, naj mirujejo, se pravi, da jih hočem pozabiti? ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni mali deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic?

Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985), 5.

 

Izbrana bibliografija:

Mira Mihelič, Obraz v zrcalu (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1941)

Mira Mihelič, April (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959)

Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985)

Mira Mihelič, Plamen ali dim, 3 knjige: Vas, Vojna in Mesto (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973)

 

Literatura in nadaljnje branje

Alenka Puhar, Mira Mihelič: družinska slika z gospo: življenje in delo Mire Mihelič (1912-1985) (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012)

Mira Mihelič, Vrnite se, sinovi (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1972)

Branko Hofman, Pogovori s slovenskimi pisatelji (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978)

Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

Helga Glušič idr., Mavrica nad zapuščino: Mira Mihelič (1912-1985), prispevki s simpozija o Miri Mihelič, Ljubljana, 9. novembra 2000 (Ljubljana: Slovenski center PEN, 2000)

Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985)

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo Anico Černej, učiteljico, pesnico in družbeno angažirano intelektualko, ki je svoje življenje posvetila izobraževanju, mladim in boju proti družbenim neenakostim. Njeno delo je prežemal močan socialni čut – v svojih pesmih je pisala o revščini, otrocih, krivicah in človekovem dostojanstvu, kot pedagoginja pa si je prizadevala za pravičnejši položaj žensk in dostopnejše izobraževanje.

Danes jo poznamo tudi kot eno izmed številnih žensk, katerih ustvarjalnost in javno delovanje sta bila zaradi zgodovinskih okoliščin dolgo prezrta. Njeno življenje se je končalo v nacističnem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg, kjer je umrla kot ena od številnih izobraženih žensk, ki so bile zaradi svojih prepričanj in delovanja preganjane.

Rodila se je 3. aprila 1900 v Čadramu pri Slovenskih Konjicah v družini, kjer sta imela izobrazba in kultura pomembno mesto. Njena mati Marija Černej je podpirala izobraževanje svojih otrok, prav tako oče Ljudevit, ki je bil pedagog, pisec učbenikov, mladinski pisatelj in pesnik.. V takšnem okolju je Anica že zgodaj razvila zanimanje za literaturo in pisanje.

Pesmi je začela ustvarjati že v otroštvu, njeno nadarjenost pa so opazili tudi učitelji. Po osnovni šoli se je izobraževala na ženskem učiteljišču v Mariboru, kjer je leta 1919 z odliko opravila maturo. Kmalu je začela delati kot učiteljica in svoje znanje je nenehno nadgrajevala. Študirala je pedagogiko, psihologijo, metodiko, matematiko in naravoslovne predmete ter se usposobila za poučevanje na višjih šolah.

Kot učiteljica je delovala v Grižah, Celju, Mariboru in Ljubljani. Posebno pomembno je bilo njeno delo na ljubljanskem učiteljišču, kjer je vplivala na številne mlade učiteljice in učitelje. Bila je priljubljena pedagoginja, saj ni učila le snovi, ampak je mlade spodbujala k razmišljanju, ustvarjalnosti in družbeni odgovornosti.

Pomemben del njenega delovanja je bilo prizadevanje za boljši položaj žensk. Opozarjala je na neenake možnosti deklet in fantov pri izobraževanju ter kritizirala vzgojo, ki je dekletom pogosto privzgajala občutek manjvrednosti. Zavzemala se je za večjo dostopnost ženskega izobraževanja ter aktivno sodelovala v ženskih in pedagoških društvih.

Bila je tudi izjemna govornica. Predavala je o vprašanjih vzgoje, družbe, položaju mladih in žensk. Sodelovala je v Splošnem ženskem društvu, Pedagoškem društvu in drugih organizacijah ter tako povezovala izobraževanje z družbenim angažmajem.

Kot pesnica je Anica Černej ustvarjala predvsem za otroke in mladino. Njene pesmi so objavljali v revijah, kot so Zvonček, Naš rod in Ženski svet. Leta 1929 je izdala pesniško zbirko Metuljčki, v kateri so zbrane nežne, a socialno občutljive pesmi.

Njena poezija ni zgolj igriva otroška literatura. V njej pogosto govori o svetu revnih otrok, lakoti, brezposelnosti in socialnih razlikah. Otroka ne prikazuje idealizirano, temveč kot posameznico_ka, ki jo/ga oblikujejo tudi družbene razmere. Prav zato njeni verzi izražajo močan socialni čut in so bili za svoj čas zelo napredni.

Pisala je tudi članke o mladinski književnosti, prevajala in pripravljala dramske prizore za šolsko rabo. Njeno ustvarjanje je bilo tesno povezano z njenim pedagoškim delom – verjela je, da literatura lahko vzgaja občutljivost, solidarnost in odgovornost do drugih.

Njeno življenje je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Med vojno je pomagala ljudem, ki so bili preganjani, in v svoj dom sprejela učitelje, pregnane s Štajerske. Zaradi svojega delovanja je bila avgusta 1943 prvič zaprta, novembra istega leta pa so jo Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, pozneje pa v podružnično taborišče Neubrandenburg.

V taborišču je nosila številko 25004. Ko so nacisti iskali predstavnico za skupino slovenskih internirank, so druge ženske izbrale prav Anico Černej – zaradi njenega značaja, izobraženosti in zaupanja, ki ga je uživala med njimi. Umrla je 3. maja 1944 v Neubrandenburgu zaradi bolezni in izčrpanosti.

Anica Černej v taborišču ni pisala pesmi, vendar je njeno življenje samo po sebi ostalo pričevanje o vztrajnosti, solidarnosti in moči izobražene ženske. Njena dediščina ni le v literaturi, temveč tudi v njenem delu za mlade, za ženske in za pravičnejšo družbo.

Danes jo prepoznavamo kot pomembno pedagoginjo in pesnico, ki je pokazala, da lahko izobraževanje in umetnost postaneta orodji družbene spremembe.

 

V snegu

 

Od kod, me vprašuješ, od kod . . .

Glej, čudovita je pot:

Vso noč je kot pravljica bela

po svežem snegu drsela.

Vso noč je v drhtenju srca

slutila širine sveta

in božala v snegu stopinje.

Ves svetel od njih mi spomin je.

Zdaj hodim kot s sanjami z njim

v to čisto lepoto in nežnost,

kot drobna snežinka drhtim

v belo, spokojno brezbrežnost… 

 

Anica Černejeva, Moje poti (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975).

 

Izbrana bibliografija:

Anica Černejeva, Metuljčki (Celje: Zvezna tiskarna, 1930)

Anica Černejeva, Kapljice, ilustriral Edo Deržaj (Ljubljana: Mladinska matica, 1934) 

Anica Černejeva, Sredi domovine (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1953)

Anica Černejeva, Moje poti (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975)

 

Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)

 

Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

Militarizacija ni omejena na vojsko ali oborožene spopade, temveč je širši družbeni proces, povezan z našim razumevanjem varnosti, moči in odnosov med spoloma. V tem smislu demilitarizacija ne pomeni le zmanjševanja vojaške prisotnosti, ampak tudi postopno spreminjanje logik, po katerih nasilje, hierarhijo in nadzor pogosto obravnavamo kot nekaj normalnega ali celo nujnega.  

Eden od vidikov militarizacije je utrjevanje spolnih vlog (družbenih in vedenjskih norm, ki vdani kulturi na splošno veljajo za družbeno primerne za posameznike določenega biološkega spola)[1] in stereotipov. Vojaške institucije spolne vloge odražajo, a tudi aktivno proizvajajo in utrjujejo.  

Moškost se v tem kontekstu pogosto oblikuje kot bojevniška: povezana je z ideali fizične moči, discipline, poguma, pripravljenosti na tveganje in uporabe nasilja kot legitimnega sredstva. Vojaški trening, hierarhična struktura in kultura ukazovanja te vzorce dodatno utrjujejo, saj nagrajujejo pokorščino, vzdržljivost in emocionalno samoobvladovanje, medtem ko so ranljivost, skrbnost ali dvom pogosto potisnjeni na rob ali celo razumljeni kot šibkost. Na ta način vojaške institucije prispevajo k normalizaciji hegemone moškosti2, kjer je določen model moškosti postavljen kot prevladujoč in samoumeven standard.  

Takšna moškost deluje kot družbeno utrjen okvir, ki presega posameznika in vpliva na širše razumevanje moči, avtoritete in legitimnega ravnanja v javnem prostoru. Temelji na ideji, da sta nadzor in pripravljenost na konflikt ključni komponenti “prave” moškosti, kar utrjuje povezavo med spolom in določenimi oblikami politične in institucionalne moči. V militariziranih okoljih se ta logika okrepi, saj postane del vsakodnevne organizacije dela, usposabljanja in hierarhij, kjer se od pripadnikov pogosto pričakuje nenehna pripravljenost na delovanje v pogojih spopada.  

Ženskost se v militariziranih diskurzih kontrastno pogosto konstruira kot zaščitena in/ali podporna. Ženske so simbolno umeščene v vlogo tistih, ki jih je treba braniti – kot civilno prebivalstvo, matere ali nosilke “naroda”. Hkrati pa so pogosto povezane z delom, ki omogoča delovanje sistema, a ostaja manj vidno: skrb, logistična podpora, zdravstvena oskrba in čustveno delo. Tudi kadar so ženske prisotne v vojaških strukturah, so pogosto umeščene v podporne ali sekundarne vloge, kar dodatno utrjuje predstavo, da je “prava” bojna vloga primarno moška.  

Ob tem pogosto ostane spregledano, da vojne in krizne razmere v veliki meri temeljijo na delu, ki ni videno kot “vojaško”. To je predvsem skrbstveno, organizacijsko in čustveno delo, ki ga največkrat opravljajo ženske – od skrbi za družino in ranljive člane_ice skupnosti do vzdrževanja vsakdanjega življenja v razmerah negotovosti. Čeprav je to delo ključno za preživetje družbe, ostaja v javnem in političnem prostoru pogosto neprepoznano, podcenjeno ali priznano šele naknadno. 

Drugi pomembni vidik militarizacije je spolno nasilje. To ni zgolj stranski učinek vojn, temveč se neredko uporablja kot orodje pritiska, zastraševanja ali razgradnje skupnosti. Ženska telesa so v takih okoliščinah pogosto simbolno in fizično postavljena v središče spopada – kot nosilke “časti”/”sramote”, identitete/zanikanja ali reprodukcije/izničenja naroda.  Tako je spolno nasilje prepleteno tudi z nacionalnimi in političnimi ideologijami, kar ga dodatno zaplete in pogosto oteži njegovo obravnavo. Hkrati pa številni pravni in institucionalni sistemi še vedno ne zagotavljajo dovolj učinkovite zaščite in podpore žrtvam.  

Tretji vidik je feministični pogled, ki demilitarizacijo razume precej širše od vojaškega sistema. Militaristične logike so prisotne tudi v vsakdanjih institucijah – v šolah, kjer se poudarjata disciplina in tekmovalnost, v medijih, kjer je varnost pogosto predstavljena skozi grožnje, ali v političnih razpravah, kjer je uporaba sile pogosto prikazana kot samoumevna rešitev. Feministični pristopi pri tem opozarjajo, da obstajajo tudi drugačne predstave o varnosti, – takšne, ki ne temeljijo na nadzoru in nasilju, ampak na skrbi, sodelovanju in družbeni pravičnosti.  

V tem okviru imajo pomembno vlogo ženske in druge zgodovinsko izključene skupine, ki so velikokrat nosilke mirovnih pobud, lokalnih mrež solidarnosti in oblik nenasilnega odpora. Letošnji protest ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, z naslovom “Ne bomo delale za vaše vojne” je potekal v znamenju demilitarizacije. Kot so povedale: “Manj javnega denarja za dostojno življenje študentstva in delavstva pomeni več denarja za vojaško industrijo. S slabšanjem življenjskih pogojev tudi študentstvo trpi za posledicami povečane militarizacije.”[2] Militarizacija presega zgolj vojaško področje in deluje kot širši družbeni okvir, ki vpliva na to, kako razumemo spol, moč in varnost. Demilitarizacija zato pomeni tudi iskanje drugačnih pristopov, ki temeljijo na skrbi, enakosti in nenasilju.  

 

Druge prispevke v seriji “Kakšno družbo gradimo? Razmislek o militarizaciji sodobne družbe” si lahko preberete tukaj: https://www.mirovni-institut.si/kaksno-druzbo-gradimo-razmislek-o-militarizaciji-sodobne-druzbe/ 

  

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU. 

 

 

 

[1] https://eige.europa.eu/publications-resources/thesaurus/terms/1114?language_content_entity=sl

[2] https://studentska-iskra.org/ne-bomo-delale-za-vase-vojne/)

 Na drugi okrogli mizi v sklopu projekta Knjiga in spol 2026, naslovljeni »Moč glasov, ki spreminjajo pogled«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, smo odprli_e razpravo o pripovedovanju osebnih zgodb kot pomembnem orodju družbenega razumevanja in sprememb. Pogovor je izhajal iz vprašanja, kako lahko posamezne izkušnje prispevajo k prepoznavanju tem, ki v družbi pogosto ostajajo nevidne, nerazumljene ali potisnjene na rob.

Moderatorka Maja Peharc se je pogovarjala s Tjašo Franko, soustanoviteljico Endozavesti[1] Nalom Kocjanom[2], fotografom, aktivistom in ustvarjalcem vsebin o duševnem zdravju ter trans izkušnjah, ter Majo Plaz, predsednico Društva SOS[3] telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.

Pogovor se je osredotočil na pripovedovanje osebnih zgodb kot specifično obliko vednosti. Sogovornice_k so izpostavili, kako deljenje izkušenj omogoča razumevanje pojavov, ki jih statistike, strokovni izrazi ali politične razprave pogosto ne zmorejo približati na enak način. To velja zlasti za teme obremenjene s stereotipi in predsodki, kjer osebne izkušnje razkrivajo razsežnosti, ki v javnih razpravah pogosto ostanejo spregledane. 

Nal Kocjan je spregovoril o svojem delovanju na družbenih omrežjih, kjer javno deli izkušnje, povezane s transspolnostjo in duševnim zdravjem. Poudaril je, da ga je k temu spodbudilo predvsem pomanjkanje dostopnih informacij in reprezentacij, ki bi lahko pomagale ljudem v podobni situaciji. Osebna zgodba tako postane vir podpore, orientacije in skupnostnega znanja, hkrati pa tudi način zmanjševanja strahu pred neznanim in s tem diskriminacije.

Maja Plaz je predstavila dolgoletno delo SOS telefona ter nastanek knjige in zvočne knjige pričevanj žensk, ki so doživele nasilje, V njeni koži.[4] Izpostavila je, da so takšna pričevanja pomembna predvsem zato, ker omogočajo vpogled v sistemske pomanjkljivosti in posledice nasilja, ki jih uradni postopki pogosto spregledajo. Osebne izkušnje po njenem mnenju ne delujejo zgolj kot individualne zgodbe, temveč razkrivajo širše družbene vzorce in mehanizme, ki omogočajo obstoj nasilja.

Tjaša Franko je predstavila razvoj skupnosti oseb z endometriozo v Sloveniji, ki se je iz prvotnih srečanj za medsebojno podporo razvila v pomembno platformo za ozaveščanje javnosti in zdravstvene stroke. Deljenje izkušenj je po njenem mnenju ključno za razumevanje bolezni, ki je dolgo ostajala spregledana, ter za ustvarjanje občutka skupnosti med osebami s podobnimi izkušnjami.

Osrednja nit pogovora je bila ideja, da osebna pričevanja delujejo kot mehanizem razpiranja javnega prostora. Posamezne izkušnje omogočajo premik od individualizacije problemov k njihovemu družbenemu umeščanju ter odpirajo prostor za razpravo o temah, ki so pogosto potisnjene v zasebnost ali stigmatizirane. S tem prispevajo k razbijanju stereotipov in poenostavljenih predstav, ki pogosto banalizirajo, patologizirajo ali delegitimirajo izkušnje posameznic_kov.

Hkrati je razprava opozorila tudi na ambivalentnost javnega razkrivanja osebnih zgodb. Čeprav lahko pripovedovanje deluje opolnomočujoče ter prispeva k ustvarjanju skupnosti in kolektivnega znanja, prinaša tudi tveganja. Izpostavljenost javnosti pomeni možnost sovražnih odzivov, ponovne stigmatizacije ali celo instrumentalizacije osebnih izkušenj za politične in ideološke namene.

Zgodbe imajo moč spreminjati poglede prav zato, ker omogočajo prepoznavanje skupnega v navidezno individualnem. Glasovi, ki so pogosto preslišani, lahko tako postanejo pomemben del javnega prostora in prispevajo k bolj vključujoči ter solidarni družbi.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate tu:
https://www.youtube.com/watch?v=Bw_D5TtKims

Vabljene_i k ogledu in deljenju!

 

Poleg pogovora je na ta dan potekala tudi Knjižnica pod krošnjami, v kateri je bila za prebiranje na voljo izbrana feministična znanstvena in strokovna literatura.

 

Ideje za branje lahko najdete tudi pod zavihkom »Knjižnica«.

 

Projekt »Knjiga in spol«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. Okrogla miza je organizirana v sodelovanju z Dnevi enakosti spolov na Filozofski fakulteti UL.

 

[1] https://endozavest.si/

[2] Sledite mu lahko na Tiktoku (https://www.tiktok.com/@nalkocjan) in Instagramu (https://www.instagram.com/em0tio.nal/)

[3] https://drustvo-sos.si/sl_si/

[4] https://drustvo-sos.si/sl_si/v-njeni-kozi/

Na okrogli mizi “Spomin, zgodovina in (ne)vidnosti žensk v slovenskem prostoru”, v sklopu projekta “Knjiga in spol 2026”, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, smo v letu Zofke Kveder odprli_e razpravo o njenem pomenu danes, o (ne)vidnosti žensk v zgodovini ter o tem, kako se oblikujeta kulturni in izobraževalni spomin.

Zofka Kveder je bila izjemna pisateljica in kulturna posrednica, ki je iz zelo težkih življenjskih okoliščin – brez formalne izobrazbe in z družinsko travmo – zgradila mednarodno literarno pot. Njena zgodba je še danes navdihujoča, predvsem pa kaže, kako pomembne so podporne mreže v sodelovanju in ženske skupnosti, ki omogočajo preboj posameznice.

Ena izmed osrednjih tem je bilo vprašanje, zakaj Zofka Kveder in številne druge avtorice ostajajo premalo prisotne v šolskih učnih načrtih. Udeleženke so izpostavile, da problem ni le v enem avtorju ali avtorici, temveč v širšem sistemu kurikuluma, ki se spreminja počasi in pogosto ohranja tradicionalne kanone. Hkrati so opozorile, da se pozablja tudi številne moške avtorje, kar kaže na kompleksnost problema splošne kulturne pismenosti.

Poseben poudarek je bil namenjen projektu Pozabljena polovica, ki je pomembno prispeval k vidnosti žensk v slovenski zgodovini. Knjiga, ki je nastajala več let in vključuje 129 biografskih portretov, je sprožila številne nadaljnje projekte: umetniške performanse, mestne razstave, lokalne pobude in nove izdaje. Njen učinek je presegel pričakovanja – ne le v akademskem prostoru, temveč tudi v širši javnosti.

Razprava je odprla tudi vprašanje biografije kot zgodovinske metode. Biografije niso le »dobre zgodbe«, temveč pomembno orodje za razumevanje širših družbenih procesov skozi posameznico. Prav v tem prepletu osebnega in družbenega se skriva njihova raziskovalna in izobraževalna moč.

Sogovornice so opozorile tudi na sistemske težave: pomanjkanje arhivskega gradiva, izgubljene fotografije, slabo dokumentirane življenjske zgodbe žensk in pogosto zanemarjanje njihove vloge v institucijah. Prav zato je delo raziskovalk, saj se s pozabljeno zgodovino žensk, še vedno najpogosteje ukvarjajo raziskovalke, pogosto tudi »arheologija spomina«.

V zadnjem delu pogovora je bilo izpostavljeno, da digitalni mediji sicer omogočajo večjo vidnost, a so hkrati izjemno minljivi. Ključno vlogo zato še vedno ohranjajo izobraževanje, klasični mediji in predvsem prenos znanja na mlajše generacije – skozi zgodbe, ki ostanejo.

 

Okrogla miza se je zaključila z mislijo, da se spremembe dogajajo počasi, a vztrajno: skozi knjige, projekte, učitelje_ice, raziskovalce_ke in vse, ki vztrajajo pri tem, da pozabljene zgodbe znova pridejo na dan.

 

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate tu:
https://www.youtube.com/watch?v=bq23tgOEPo8&t=4088s

 

Vabljene_i k ogledu in deljenju!

 

Poleg pogovora je na ta dan potekala tudi Knjižnica pod krošnjami, v kateri je bila za prebiranje na voljo izbrana feministična znanstvena in strokovna literatura.

 

Ideje za branje lahko najdete tudi pod zavihkom »Knjižnica«.

 

Projekt »Knjiga in spol 2026« podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. Dogodek je organiziral spol.si v sodelovanju z Dnevi enakosti spolov na Filozofski fakulteti UL.

Spoštovane_i,

Ob zahvali za pozornost in podporo v lanskem letu smo pripravili_e pregled vsebin na spletnem mediju spol.si, ki ga izdaja Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.

Uredniški odbor spol.si: Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Ana Grobler, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Tjaša Franko, Julija Šuligoj, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.

BODEČA NEŽA

Na zaključnem dogodku bodeče neže sezone 2024/25, ki jo je 7. marca 2025 v okviru 26. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore gostil kolektiv Fem TV, je občinstvo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2024/25 prepričljivo izglasovalo izjavo prof. dr. Igor Saksida, literarnega zgodovinarja in predavatelja na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru. Nabor izjav za bodečo nežo je tako kot vsakokrat potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave iz medijev in z družbenih omrežij. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 17. februarjem in 2. marcem 2025, predlagala 20 izjav. Glasovalo je 504 oseb, ki so ocenile, da so najbolj seksistične izjave urologa Ljuba Breskvarja, youtuberja Dina Hajderovića, literarnega zgodovinarja in predavatelja na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru prof. dr. Igorja Sakside, nekdanjega predsednika uprave Darsa Davida Skornška in evropske poslanke Romane Tomc.

IZJAVE ZA JAVNOST

V letu 2025 smo člani_ce prepoznale problematiko seksističnih oglasov in se nanje večkrat odvzale_i:

• odziv uredništva spol.si na kampanjo Pistacija 2.0 (McDonald’s Slovenija in FUTURA DDB), 17.4.2025.
• odziv uredništva spol.si na oglasni posnetek podjeta Afrodita v sodelovanju z vplivnico Aleksandro Ernestl, 12.5.2025.
• odziv uredništva spol.si na objavo prodajalne bureka Burek Olimpija, 18.5.2025.
• odziv uredništva spol.si na Merkurjev oglas, 19.6.2025.
• odziv uredništva spol.si na kampanjo podjetja Petrol, d.d., 19.6.2025.
• analiza oglasov za delo UKC Ljubljana na portalu Optius, 24.11.2025.
• Sezona laserjev se je začela: analiza oglasa za lasersko odstranjevanje dlak, 3.12.2025.
• odziv uredništva spol.si na koledarje v prodajalni DZS, 18.12.2025.

PROJEKT »Z BODICAMI NAD SEKSIZEM«

Oktobra smo začeli_e s projektom “Z bodicami nad seksizem”, ki poteka do oktobra 2026, financiranim s strani The Netherlands Helsinki Committee. Projekt naslavlja razširjenost seksizma v sodobni družbi, zlasti v digitalnih medijih in na družbenih omrežjih, kjer se pogosto širi v prikriti obliki ali pod krinko humorja in osebnega mnenja. Osredotoča se na vlogo javnih oseb, vplivnežev in spletnih vsebin pri utrjevanju spolnih stereotipov ter neenakih razmerij moči.

S pomočjo digitalne kampanje, analiz primerov in sodelovanja z mediji ter ustvarjalkami_ci vsebin projekt krepi prepoznavanje seksističnih praks ter spodbuja kritično razmišljanje in odzivanje nanje. Njegov cilj je opolnomočiti javnost, zlasti mlade, za zavračanje diskriminatornih vsebin ter prispevati k bolj enakopravnemu in spoštljivemu javnemu prostoru. V sklopu projekta je nastal uvodni članek O čem govorimo, ko govorimo o spolnem nasilju.

V sklopu projekta se je uredništvo udeležilo dogodka OnaVe “Vidne in slišane: ko glasovi postanejo sprememba”, kjer je Maja Peharc predstavila portal spol.si in projekt.

DRUGE OBJAVE NA PORTALU SPOL.SI

V letu 2025 smo poleg omenjenih odzivov objavile_i še pregled leta 2024, dve novici o bodeči neži, dva prispevka o Dnevih enakosti spolov 2025 (Aktivizem proti nasilju nad ženskami: socialistične, liberalno-kapitalistične in anarhistične prakse, Razprava o prihodnosti študij spola, prevoda dveh govorov 8. Marca (NE vojni ekonomiji, NE vojni Evropi!, Proglas – Proti kapitalistični zlorabi feminističnega boja za ekonomsko, politično in vsakršno enakost) in prevod besedila »Pogled, ki zbode/zaboli« avtorice Biljane Kašić ob trideseti obletnici genocida v Srebrenici, odlomke iz knjige Samo seks Erice Johnson Debeljak, javno podporo sodnici Beti Hohler, izjavo ob svetovnem dnevu romskega jezika, članek o predzgodovini »Samo ja pomeni ja«, Poziv k ukrepanju proti naraščajočemu sovraštvu in nasilju zoper osebe iz ranljivih skupin  in odziv na pridigo Stanislava Zoreta med mašo za domovino.

DRUŽBENA OMREŽJA
Tudi v letu 2025 je društvo s portalom spol.si okrepilo svojo prisotnost in povečalo število sledilk in sledilcev na Facebooku (2091) in Instagramu (1289). Uredniška ekipa je prek omenjenih profilov vsakotedensko obveščala javnost o temah, povezanih s spoli. V sklopu projekta “Z bodicami nad seksizem” smo začele_i graditi feministični slovar s feminističnimi in seksističnimi pojmi.

Na družbenih omrežjih je bil najbolj odmeven odziv na kampanjo Pistacija 2.0: “Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me.”

PRIJAVE NA PROJEKTE

V letu 2025 smo se prijavile_i na več projektov. Prijavile_i smo se na javni razpis za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025 Ministrstva za javno upravo v konzorciju s štirimi partnerji. Na njem smo bile_i uspešne_i in začele_i projekt “Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost”. S tem smo pridobile_i prvo zaposleno osebo v društvu.

Uspešne_i smo bile_i tudi na javne razpisu Mestne občine Ljubljana na področju “knjiga in mesto” in pridobile projekt Knjiga in spol.

Prijavile_i smo se tudi na redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2026, na katerem pa žal nismo uspele_i.

______________________________________________________________________________________________________________________________________

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025.