Živel 8. marec!
Emancipacija žensk in osvobajanje izpod patriarhata sta mogoča samo, če se hkrati borimo tudi proti kapitalističnemu zatiranju in eksploataciji. Zato na ta 8. marec pravimo NE kapitalističnemu prilaščanju feminističnega boja!
Boj proti političnemu, ekonomskemu in slehernemu drugemu zatiranju je v samem jedru feminizma. Emancipacija žensk in osvobajanje izpod patriarhata se ne izražata kot individualne svoboščine posameznic, temveč kot kolektivno osvobajanje od družbeno-ekonomskih odnosov, ki temeljijo na nasilju, ekspropriaciji družbenega dobra in lastnine, eksploataciji našega dela in naših teles, mizoginiji, seksizmu, rasizmu in militarizaciji. Feminizem zahteva emancipacijo družbe ter svobodo in enakost vseh, kar je mogoče uresničiti samo zunaj kapitalističnega sistema, v katerem živimo danes.
Temelji kapitalizma so akumulacija kapitala, tržna ekonomija, zasebna lastnina, najemno delo ter družbeno reproduktivno delo, s katerim so najpogosteje in najbolj obremenjene ženske. V kapitalističnem sistemu so družbena infrastruktura in javne dobrine skrčene na minimum. Dobiček nadzorujejo posamezniki in zasebni akterji, ne pa tisti, ki delajo v proizvodnji blaga in storitev. Bosansko-hercegovska družba ni le patriarhalna, temveč tudi kapitalistična. Patriarhat je, čeprav starejši od kapitalizma, danes sestavni del politične ekonomije kapitalizma in odnosov moči v naši družbi. Delo je podplačano, družbeno reproduktivno delo pa popolnoma nevidno.
V kapitalizmu je izhodišče vsega trg in vse je podrejeno tržnim odnosom, tudi družbeni odnosi in feministični boj. Naše izkušnje iz takšnega sistema se seveda razlikujejo glede na to, kje živimo, kaj delamo, koliko smo marginalizirane_i. Toda čeprav so naše izkušnje različne, izhajajo iz istih struktur in sistemov eksploatacije – kapitalizma, patriarhata, militarizma, rasizma, imperializma in kolonializma.
Kapitalizem je tako kot patriarhat fleksibilen in se hitro prilagaja. Žal smo vse od vojne naprej priče procesa, v katerem neoliberalni, etno-nacionalistični in kapitalistični interesi zlorabljajo naše feministične boje, da bi si nagrabili še več moči. Projekti ekonomske krepitve žensk in sodelovanja v političnih strukturah, ki se danes izvajajo, so zagotovili zgolj to, da se je v kapitalistični družbi posameznim ženskam izboljšal položaj in da imajo v patriarhatu privilegiran status, če sploh, kajti veliko projektov je zasnovanih na ideji dodatnega izkoriščanja žensk za ohranitev patriarhata. Boj za kolektivne pravice je povsem zanemarjen.
Primer kapitalistične zlorabe feminističnega boja so priljubljene ideje o ženskem podjetništvu kot rešitvi vprašanja revščine žensk. Takšen pristop spodbujajo oblasti na različnih ravneh in mednarodne organizacije, v veliki meri pa tudi ženske nevladne organizacije. Nihče se ne vpraša, na račun čigavega dela bodo posamezne ženske postale polnopravne članice kapitalistične družbe. Žensko podjetništvo ni odgovor na kronično pomanjkanje delovnih mest, revščino in prekariat. Žensko podjetništvo je zloraba feminističnega vprašanja emancipacije žensk in prevara neoliberalnega kapitala, s katero odgovornost za izhod iz revščine in celo iz nasilja prelaga na posameznice, od katerih pričakuje polnopravno udeležbo in konkurenco na trgu, ki ga obvladujeta domači in tuji kapital. Do ekonomske emancipacije žensk in kolektivnega osvobajanja od eksploatacije pridemo prek popolnega nadzora nad svojim plačanim in neplačanim delom.
Priče smo tudi temu, kako se razna podjetja kitijo s feminističnimi zahtevami, kako se v svoji težnji, da bi si zagotovila večji delež trga, prilizujejo družbi in tako postanejo borci za ženske pravice, hkrati pa daleč od oči javnosti te pravice ves čas kršijo.
Prav tako se feministične zahteve po politični udeležbi žensk in drugih zatiranih skupin ne smejo zreducirati na vstop posameznic in posameznikov v uradne politične institucije (kot so stranke in parlament). Feministične zahteve po politični enakosti žensk morajo razgaljati patriarhalne temelje današnjih političnih institucij ter osmišljati politike za njihovo rušenje in izgradnjo struktur in mehanizmov, ki bodo zagotavljali resnično politično enakost vseh.
Položaj žensk v kapitalistični produkciji spremeni vprašanje sodelovanja žensk v političnem življenju iz zgolj abstraktne potrebe v vprašanje življenjskega pomena, ne le za ženske, temveč za celotno razredno družbo. – Aleksandra Kollontaj
Ekonomska in vsakršna enakost žensk se ne izraža kot svobodno sodelovanje posameznic na prostem trgu, kjer lahko »svobodno« prodajajo svoje delo daleč izpod njegove stvarne vrednosti. Da ne govorimo o tem, da se morajo v takšnih okoliščinah ženske boriti in da njihovo reproduktivno delo, ki vključuje skrb in nego, postane nevidno. Enakost se izraža kot družbeni red, v katerem obstajajo pogoji za samouresničevanje in osvobajanje od izkoriščanja in samovolje posameznikov.
Individualni uspehi in oportunizem ne morejo krasiti ekonomske enakosti žensk, ker spodkopavajo kolektivne napore družbeno marginaliziranih skupin. Naš boj za ekonomsko enakost mora temeljiti na zahtevah po radikalni spremembi ekonomskih odnosov.
Feminizem ne zahteva, da naj bodo ženske enakopravne zatiralke, temveč osvobojene posameznice in emancipiran kolektiv, to pa je mogoče uresničiti samo v družbeno-ekonomskem sistemu, ki je v službi ljudi in ne kapitala, v sistemu, ki je podrejen solidarnosti med ljudmi ter odgovornemu in trajnostnemu odnosu ljudi do omejenih naravnih virov.
Naj ob 8. marcu spomnimo, da je feministični boj proti patriarhatu globoko politično vprašanje, da se patriarhat prepleta s kapitalističnim družbenim sistemom in da sta vprašanje osvobajanja žensk in vprašanje osvobajanja celotne družbe isto vprašanje.
Naj ob 8. marcu spomnimo, da mora v Bosni in Hercegovini feministični boj kontinuirano razvijati politično zavest o strukturah moči, ki prežemajo bosansko-hercegovsko družbo – predvsem o kapitalizmu (in zlasti o njegovem neoliberalnem karakterju), patriarhatu in neofevdalni strukturi, ki so se razvili kot posledica povojnega etno-nacionalnega plenjenja družbene lastnine.
Naša feministična politična zavest mora vključevati tudi razumevanje položaja BiH znotraj obstoječega globalnega geopolitičnega in ekonomskega sistema, ki se pospešeno spreminja, ne odreka pa se militarizmu, fašizmu, neokolonializmu in imperializmu. Naš feministični boj mora biti vedno tesno povezan in solidaren z vsemi drugimi boji za svobodo.
Živel 8. marec!
Feministički antimilitaristički kolektiv
Sarajevo, 8. marec 2025
Prevedla Mojca Dobnikar