Nesporazumi in razhajanja med feminističnimi in drugimi gibanji za družbeno pravičnost se vlečejo vso zgodovino teh gibanj. Filozofinja Cinzia Arruzza je recimo odnos med marksizmom in feminizmom označila s preprosto, vsem razumljivo sintagmo »poroke in razveze«.

Ko so sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja aktivistke zahodnega študentskega gibanja kolegom povedale, da jim ne bodo več stregle spredaj in zadaj, da jim recimo ne bodo več kuhale kave, so se jim dragi kolegi smejali na vsa usta. Zdelo se jim je namreč zelo, zelo smešno, da jim kolegice ne bi več kuhale kave, in še bolj, da o tem sploh govorijo, češ, o takšni banalnosti ni vredno izgubljati besed. Ko so se aktivistke povzpele na govorniške odre in glasno zahtevale enakost, pa niso bile več deležne le posmeha, ampak tudi žvižgov, psovk, groženj in letečih paradižnikov. Feministke, ki so to doživele bodisi kot akterke bodisi kot priče, so o tem pisale v naslednjem desetletju in pozneje. Pa ni pomagalo.

Leta 1982 je Slavoj Žižek objavo prispevkov s filozofskega simpozija »Ženske kot simptom razvoja« v reviji Problemi sklenil s stavkom: »… torej, če naj še jaz v tem duhu sklenem naše današnje srečanje: nedvomno smo ugotovili vsaj to, da je ženska človekova najboljša prijateljica.« Bodoča svetovna filozofska ikona je torej v poskusu duhovitosti postavil ženske na pregovorno pasje mesto. V teh dneh podpira pobudo My Voice My Choice za dostopnost umetne prekinitve nosečnosti po vsej Evropski uniji, medtem ko je pred slabim desetletjem trdil, da »nekatere različice feminizma počnejo isto kot islamski fundamentalisti: moškemu nadevajo krono gospodarja stvarstva«. Morda res.

V drugi polovici osemdesetih let je priljubljen slovenski rock bend, jasno naklonjen levi politiki, svoj koncert oglaševal z geslom »Gremo na ženske, gremo na pir«. Plakat za koncert je prikazoval punk pevca, ki se z rokami in nogami oprijema stojala za mikrofon, ta pa prebada trebuh ženske v narodni noši; na drugi strani iz njenega telesa teče kri. Fantje niso opazili, kako odkrito s tem kažejo, da so ženske zanje predmet zabave in samoumevna tarča nasilja. A tradicija vulgarnega in nasilnega odnosa do žensk je v rocku in vseh bližnjih glasbenih zvrsteh dolga toliko kot njihova zgodovina. Pomislite samo na strastno Jaggerjevo prepevanje o »midnight ramblerju«, polnočnem davitelju. O tem problemu je Susan Brownmiller pisala že leta 1975, pa ga številni levičarji še danes ne razumejo. Če jih opozoriš nanj, odmahnejo z roko in pravijo, da zaradi poslušanja takega komada ne bo nihče ubil ženske; nič ne pomaga, če dodaš, da takšni komadi sooblikujejo kulturo nasilja nad ženskami.

Še ena rdeča nit porok in razvez je naprednjaška ignoranca feminističnih prizadevanj. Primeri, o katerih sem sama pisala (obstajajo pa seveda še številni drugi): kako so iz vstajniških proglasov v letih 2012/2013 izginjale ženske; kako je ustanovitev nove, levo usmerjene politične stranke »povozila« praznovanje 8. marca; kako se ob 25. novembru zasluge za dan boja proti nasilju nad ženskami pripisuje OZN in letu 1999, pozablja pa se, da so dan razglasile že feministke leta 1981; kako se v zgodovinskih in spominskih prikazih prevratniških osemdesetih let 20. stoletja »pozablja« na vlogo žensk itd. Nekaj tekstov o tem si lahko preberete na vedno aktualnem www.spol.si. Ekstremnejši primeri segajo od tega, da domnevne progresivke in progresivci omalovažujejo ženska gibanja proti spolnemu nasilju, na primer MeeToo, do tega, da naprednjaškim komentatorjem prsti s tipkovnice vse prehitro zdrsnejo v »odrejanje mej« ženskam, ki se ne vedejo po njihovih pričakovanjih.

Posebno poglavje porok in razvez ter vsega tistega vmes pa so dejanja domnevne naprednjaške podpore feminizmu in pravicam žensk. Že v osemdesetih letih so v Ljubljani nekateri pravkar diplomirani in že nadležno napihnjeni družboslovci zavzeto prepričevali svoje prijateljice in znanke feministke, da ni dobro, če se organizirajo v ženske skupine in vanje ne dovolijo moškim. Prijateljska prepričevanja so bila neverjetno vztrajna in intenzivna, njihov uspeh pa je bil sicer skromen, a trajen. Nekatere »kolegice« so prepričali, da druženje samo z ženskami zanje ni dobro, in to stališče se je v večinskem delu slovenskega ženstva in moštva ohranilo vse do danes.

Ena redkih točk, kjer se progresivci, napredni moški – kakorkoli že se sami imenujejo, lahko si rečejo tudi feministi – po navadi strinjajo s feministkami, je pravica do umetne prekinitve nosečnosti. A tudi tu jim rado zdrsne. Pravkar smo bile priča takšnemu, več kot bolečemu zdrsu. V javnosti je zakrožila novica, da kandidat za ustavnega sodnika ne podpira povsem jasno 55. člena ustave. Za tukajšnje besedilo ni pomembno, ali ga res ne podpira in kako je ta novica sploh prišla v javnost. Pomembno je, da so se komentatorji v izbiri med komentiranjem aktualnega postopka imenovanja ustavnega sodnika in komentiranjem vsebine člena – odločili za to zadnje.

Nekatere med nami so se ujele na limanice in začele zagovarjati pravico do abortusa. Nekatere smo ugovarjale, da je razprava o vsebini 55. člena odveč – gre za ustavno določilo z obvezno razlago in nobene potrebe ni po ponovnem odpiranju tega vprašanja. Navsezadnje ga tako ali tako še preradi odpirajo konservativke in nazadnjaki. Progresivci so nas brž začeli poučevati, da so nas »povozili identitetni refleksi«, da jih zmerjamo za »nazadnjaške«, ker »razmišljajo preveč kompleksno«, da si morda »oče močno želi otroka« – torej si očitno lahko že oče, medtem ko »otrok« morda še ni niti plod –, da je med »prizadetimi« tudi »nerojeni otrok« itd. Užaljeno so ugotavljali, da ne razumemo njihove absolutne podpore pravici do abortusa.

Takšni zdrsi vsakokrat znova pokažejo, kako zelo omejeno je naprednjaško razumevanje te pravice. Seže le do tehtanja za in proti, plusov in minusov, koristi in škode. Prepoved umetne prekinitve nosečnosti po tem razumevanju povzroči več škode kot koristi: če ni pravice in možnosti za strokovno izveden splav, se ženske zatekajo k nestrokovnim, posledica so lahko zdravstveni zapleti in tudi smrt. Rečeno drugače – imejte to pravico, ker je bolje, da ostanete žive in zdrave.

Avtorji (in avtorice) takšnih zdrsov spregledajo, da je takšno »razmišljanje« le nekoliko blažja oblika zanikanja ženske avtonomije: dovolimo abortus, zato da se izognemo smrtim in trajnim invalidnostim, ne pa zato, ker verjamemo, da imajo ženske pravico do avtonomnega odločanja o svojem telesu. Ne razumejo – morda si ne morejo predstavljati? –, da gre celotni, včasih izredno naporni proces nosečnosti skozi žensko telo, skozi njena čustva, skozi njeno mentalno doživljanje. Kajti žensko telo ni umetna maternica s funkcijo proizvajanja novih živih bitij – žensko telo je integralni del osebe, ki mora vse procese v svojem telesu konec koncev preživeti sama.

Še bolj boleč postane ta zdrs, ko se zgodi v sozvočju z liberalno-konservativnimi komentatorji, ki recimo v enem od osrednjih slovenskih časopisov trdijo, da je »pravica do splava manj pomembna kot pravica do zasebne lastnine ali pravica do izbire poklica« (mimogrede, pravica do izbire poklica v ustavi ni omenjena.) Trditev, da sta pravici do zasebne lastnine in izbire poklica pomembnejši »v zgodovinskem in sociološkem pogledu«, zanika pomen zgodovinskih bojev žensk za pravico do odločanja o lastnem telesu in pomen te pravice za družbeni položaj žensk. Trditev, da sta ti pravici pomembnejši v ustavnopravnem pogledu, pa pravico do zasebne lastnine celo postavlja nad pravico do odločanja o rojstvu otrok, čeprav ustava obe uvršča med človekove pravice in ju ne hierarhizira. V liberalno-konservativni mešanici je torej posedovanje stvari pomembnejše od (ženskega) razpolaganja s svojim telesom.

V takšnem ozračju lahko nazadnjakinje in konservativci, tisti, ki so v vseh pogledih in v vsakem primeru proti pravici do abortusa, mirno molčijo. Naprednjaki opravljajo delo namesto njih. Tudi tik pred volitvami. Očitno so pozabili, da so ženske pomembna volilna baza naprednjaških strank. Predvsem pa še vedno niso usvojili lekcije o osebni avtonomiji. Po njihovem mnenju je avtonomija očitno še naprej rezervirana za moški del prebivalstva. Kam lahko pripeljejo takšna stališča, lahko ravnokar spremljamo v polemikah in zgražanjih v zvezi z rabotami Epsteina in njegovega kroga: po objavi dokumentov o primeru se je fokus debat vse prehitro pomaknil s problema svobodnega in največkrat nekaznovanega moškega razpolaganja z dekliškimi in ženskimi telesi na vprašanja mreženja, biznisa, bogatenja, vladanja …

* Med naprednjake štejem politično levo, levo-sredinsko, levo-liberalno, liberalno-sredinsko itd. politično usmerjene osebe. Izraz ni mišljen slabšalno, temveč kot povzetek raznih političnih usmeritev, ki tradicionalno veljajo za napredne oziroma nekonservativne.

Viri

Arruzza, Cinzia, Nevarna razmerja. Poroke in razveze marksizma in feminizma (Ljubljana: Sophia, 2017).

Brownmiller, Susan, Proti naši volji. Moški, ženske in posilstvo (Ljubljana: Krt, 1987).

Dobnikar, Mojca, »Osebno je politično. Nekaj besed o sodobnem ženskem gibanju«, v ista (ur.), O ženski in ženskem gibanju (Ljubljana: KRT, 1985); ista, »Prek 8. marca naprej v preteklost«, »O 25. novembru«, »Kot po navadi nevidne«, »Kdo lovi čarovnice«, »Osmi marec in krone stvarstva«, vse na https://spol.si/blog/author/mojca-dobnikar/; in ista, »Miheljakove starlete« in »Mizoginija in kultura brisanja«, Mladina, 2023/32 in 34.

Dolenc, Sašo, profil na Facebooku, objave 8.–11. 2. 2026.

Godina, Vesna V., »Kolektivna fantazma posiljevalcev in žrtev«, OnaPlus, 24. 1. 2018.

Lisjak Gabrijelčič, Luka, »Ustavno sodišče na ideološki mesoreznici«, Delo, 7. 2. 2026.

Naslovnica s plakatom »Zadnji pogo v Ljubljani«, Mladina, 1987/42.

Petrovec, Dragan, »Razmišljanja o splavu«, Dnevnik, 9. 2. 2026.

Žižek, Slavoj (ur.), »Kolokvij problemov: Ženske kot simptom razvoja«, Problemi-Razprave, 1982/4–6; isti, »Die Selbstunterwerfung der Frau«, Neue Zürcher Zeitung, 8. 3. 2018; in isti, izjava na posnetku za pobudo My Voice My Choice, FB profil Inštituta 8. marec, 14. 2. 2026.

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

Ob dnevih akcij proti nasilju nad ženskami (25. 11. – 10. 12. 2025)

Junija naslednje leto bo minilo pet let, odkar je državni zbor po intenzivni kampanji »Samo ja pomeni ja« spremenil prve stavke členov v definicijah kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.[1] Osnovne opredelitve teh kaznivih dejanj odtlej ne izhajajo več iz prisile k spolnemu občevanju, temveč iz odsotnosti privolitve. Ob dnevih akcij proti nasilju nad ženskami si zato poglejmo, kakšna je (pred)zgodovina teh sodobnih definicij spolnega nasilja v naši zakonodaji.

Delovanje proti nasilju nad ženskami se je v drugi polovici osemdesetih let začelo v feminističnih skupinah v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Ko je feministična skupina v Ljubljani maja 1987 pripravila diskusijski večer z gostjo, ki je govorila o lastnih izkušnjah z moškim nasiljem,[2] smo to naredile na pobudo naših feminističnih kolegic iz Zagreba. Toda ko smo takrat poslušale gostjo, v resnici še nismo dobro dojemale, koliko takšnih ali podobnih izkušenj imamo tako rekoč vse. V letih zatem, ko smo se pripravljale na ustanavljanje SOS telefonov v omenjenih mestih, smo se v naših skupinah o nasilju veliko pogovarjale in v teh pogovorih začele ozaveščati in prepoznavati, da smo ga v takšni ali drugačni obliki doživele tudi same.

Plakat Sekcije Lilit za diskusijski večer o nasilju nad ženskami, maj 1987

Poleg pogovorov v skupinah smo organizirale javne razprave o vprašanjih, povezanih s problemom moškega nasilja, na primer v Ljubljani o pornografiji kot obliki nasilja nad ženskami. V procesu lastnega ozaveščanja smo postajale tudi vse bolj občutljive za dogodke okrog nas in smo se nanje odzivale. Tako smo leta 1987 v političnih forumih zahtevale umik osnutka scenarija za proslavo ob 25. maju, dnevu mladosti, zaradi prizora, v katerem naj bi mladenič svojemu dekletu v »ljubezenskem zanosu« »strastno« strgal majico. Javno smo kritizirale izjavo političnega funkcionarja, da bi bilo problem posilstva mogoče reševati z dopuščanjem prostitucije. V teh in drugih primerih smo protestirale tako posameznice kot skupine, včasih več feminističnih skupin predvsem iz Ljubljane, Zagreba in Beograda.

Leta 1987 smo v Ljubljani organizirale prvo jugoslovansko srečanje feminističnih skupin tako imenovanega drugega vala. Kolegice iz Zagreba in Beograda so odprle vprašanje nasilja in ob koncu srečanja smo v skupno izjavo med drugim napisale, da je »v naši državi zelo razširjeno nasilje proti ženskam: posilstvo v zakonu in izven njega, fizično zlorabljanje žensk in otrok, seksualno izsiljevanje žensk«, zato bomo organizirale »pomoč in samopomoč žensk«, povabile smo institucije, naj se nam v tem pridružijo, in napovedale, da bomo »kritično preučile obstoječe zakone in predpise in pripravile predloge za njihove spremembe«.

Izjava je bila strnjen oris naših namenov, ki smo jih uresničevale v naslednjih letih. Na srečanju naslednje leto v Zagrebu smo dodale predloge za spremembo zveznega in republiških kazenskih zakonov, na primer, naj »se inkriminira posilstvo v zakonski zvezi« in naj se uvedejo »novi varnostni ukrepi«, med drugim prepoved približevanja. Na tretjem feminističnem srečanju leta 1990 v Beogradu smo od države zahtevale financiranje »SOS telefonov in zatočišč« ter predlagale sedem pomembnih sprememb kazenskih zakonov, na primer širšo definicijo posilstva in pravico žrtve posilstva »do pravnega zastopnika po uradni dolžnosti«.

Drugo jugoslovansko feministično srečanje, Zagreb, december 1988

Tretje jugoslovansko feministično srečanje, Beograd, marec 1990

Poleg takšnih akcij in protestov ter skupnih izobraževanj za delo na SOS telefonih smo v tem času pisale, prevajale in urejale feministično literaturo o nasilju. Sledi tega našega dela so delno vidne v knjigah in brošurah; če vseh nimajo v javnih knjižnicah, jih je mogoče najti vsaj v internih knjižnicah in arhivih feminističnih skupin ali ženskih in drugih nevladnih organizacij. V veliki meri pa so žal pozabljeni nekateri drugi vidiki naših aktivnosti.

Že pred ustanavljanjem SOS telefonov smo v treh glavnih mestih začele raziskovati nasilje. V Sloveniji smo leta 1988 iz policijskih podatkov izračunale, da v času svojega življenja vsaka sedma ženska doživi posilstvo. Četrt stoletja pozneje (2012) prva nacionalna raziskava o nasilju nad ženskami tega izračuna sicer ni potrdila, po njej naj bi namreč spolno nasilje – kar je celo širši pojem – doživela vsaka 15. ženska; a treba je opozoriti, da so bile same avtorice raziskave skeptične do te ugotovitve, med drugim zato, ker so nekatere ženske na vprašanje, ali so doživele spolno nasilje, odgovorile »ne vem«.

Poleg tega smo leta 1988 objavile svojo anketo o nasilju in sodelovale pri pripravi še ene ankete z inštitutom za kriminologijo, odgovori na prvo in drugo pa so jasno pokazali, da nasilje nad ženskami ni nepomemben problem, kot je v javnosti še vedno veljalo, in da se ženske nimajo skoraj kam obrniti po pomoč. Že po slabem letu delovanja, jeseni 1990, smo analizirale klice na SOS telefon, raziskovale pa smo tudi »na terenu« – z ženskami na podeželju smo izvedle 35 poglobljenih intervjujev o nasilju. V letih 1991 in 1995 smo anketirale centre za socialno delo o njihovem delu v zvezi z nasiljem v družini. Leta 1996 smo podrobno analizirale sto klicev na SOS telefon in ugotovile, da je od 100 žensk 13 žensk poleg fizičnega in psihičnega nasilja doživljalo tudi spolno nasilje iste osebe (partnerja ali najožjega sorodnika). Konec devetdesetih let smo intervjuvale ženske, ki so preživele spolno nasilje, in pogovore objavile v knjigi Poškodbe notranjosti. Vse te raziskave so bile feministično-aktivistične: izvedle smo jih samoiniciativno, izhajajoč iz svojih osebnih izkušenj in izkušenj z našim delom na SOS telefonu, in izvedle jih nismo le zato, da bi poglobile lastni uvid v problem nasilja, temveč da bi hkrati tudi ozaveščale ženske, ki smo jih anketirale ali se z njimi pogovarjale.

V drugi polovici devetdesetih let so se začeli z raziskovanjem nasilja nad ženskami ukvarjati tudi drugi; tako sta na primer raziskavi o spolnem nadlegovanju, zlasti na delovnem mestu, izvedla združenje zaposlenih v zdravstveni negi in inštitut za kriminologijo, urad za žensko politiko pa je ponovno anketiral centre za socialno delo in rezultate primerjal z našimi.

Drugi precej pozabljeni vidik našega dela je izobraževanje, ozaveščanje in obveščanje širše javnosti. Obveščale smo na vse mogoče načine – od objav v tiskanih in radijskih medijih prek lepljenja informativnih nalepk v telefonskih govorilnicah in plakatov na raznih (nedovoljenih) mestih do razdeljevanja zloženk z osnovnimi informacijami o nasilju, tudi spolnem; v nekaj letih smo razdelile več deset tisoč zloženk. Vrhunec te dejavnosti sta bili gotovo vseslovenski ozaveščevalni kampanji »Kaj ti je, deklica?« v letih 1999 in 2002, v katerih smo se nevladne organizacije povezale z institucijami.

Poleg tega je izobraževanja za svetovalno podporo ženskam, ki doživljajo nasilje, v devetdesetih letih zaključilo nekaj sto žensk, izdajale smo priročnike za delo s preživelimi in precej zgodaj smo si začele prizadevati za izobraževanje institucij, izdajale smo plakate, letake itd. Že v letih 1988–1989 smo v okviru priprav na ustanovitev prvega telefona za pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje, vzpostavile stike in poskušale razviti sodelovanje z institucijami, pri čemer nas je podprl tudi inštitut za kriminologijo. Odziv policije je bil od samega začetka dokaj pozitiven in leta 1999 smo izvedle prvo izobraževanje za tisoč zaposlenih pri ljubljanski policiji. Podobno se je zgodaj razvilo sodelovanje z zaposlenimi v zdravstveni negi. Drugačna, precej slabša je bila žal zgodba s centri za socialno delo, tožilstvom in sodišči, šolstvom in zdravniškim delom zdravstva, kamor je bilo težko prodreti.

Tretji vidik, ki je morda danes videti precej bolj samoumeven, kot je bil v resnici, je delo z mediji in intenzivno sodelovanje z novinarkami. Nekaj jih je spremljalo naše pobude od samega začetka in nam omogočilo objavljanje ne le številke SOS telefona, temveč tudi člankov in pogovorov v živo na radijskih postajah. V času, ko je bilo normalno v javnosti trditi, da je problem nasilja nad ženskami redek, je bilo to izredno pomembno. Novinarke in urednice nam niso le pomagale, ko smo poskušale informirati svojo »ciljno skupino«, torej ženske, ki so morda potrebovale našo pomoč, temveč so s svojim delom tudi vplivale na institucije, ki bi žrtvam nasilja morale pomagati, pa tega niso delale ali so to počele slabo.

In še zadnji vidik: ko se je v letih 1992–1994 pripravljala nova kazenska zakonodaja, smo predlagale več novosti, med drugim razširitev definicije posilstva in spolnega nasilja, uvedbo ukrepa prepovedi približevanja in opredelitev spolnega nadlegovanja kot kaznivega dejanja v okviru poglavja o kršitvah spolne nedotakljivosti. Prva predloga sta bila pozneje realizirana, tretji pa doslej še ne.

Toda kljub navedenemu in vsemu drugemu, kar smo delale in naredile, je ob pogledu nazaj očitno, da smo se razmeroma malo osredotočale na spolno nasilje. Tudi omenjena knjiga s pogovori z ženskami, ki so preživele spolno nasilje, ob izidu leta 2000 ni doživela takšnega odmeva, kot bi ga verjetno danes; skoraj bi lahko rekla, da je bila prva lastovka, ki žal ni prinesla pomladi. Pravzaprav šele v zadnjem desetletju, po nekaterih javnih samorazkritjih žrtev spolnega nadlegovanja in zlorab ter po akcijah, povezanih s kampanjo #jaztudi, v široki javnosti več govorimo o spolnem nasilju, čeprav tudi zdaj predvsem ob konkretnih primerih in o njih, zelo malo pa o vseh njegovih razsežnostih.

Tudi v preteklosti so se nekateri primeri prebili v javnost, eden od njih se danes spet omenja v zvezi z aktualnim dogajanjem: sredi devetdesetih let je dvanajstletna romska deklica rodila in kmalu zatem pristala v bolnišnici zaradi nasilja svojega »moža«, ki mu je bila prodana. Spolni odnosi polnoletne osebe z osebo, mlajšo od štirinajst let, so bili tudi takrat kaznivi, vendar se je sodnik v tem primeru odločil, da »mož« ni kriv kaznivih dejanj, saj da je ravnal v skladu s tako imenovano »romsko tradicijo«. Feministične skupine in aktivistke smo protestirale, vendar je danes očitno, da naši protesti niso bili dovolj učinkoviti, saj nekateri takšna in podobna ravnanja še vedno opravičujejo z »etničnimi posebnostmi«.

Večina tega, kar sem opisala, se nanaša na osemdeseta in devetdeseta leta. V devetdesetih letih so nastale nove feministične iniciative oziroma skupine proti nasilju in nekatere še delujejo. Na začetku novega tisočletja je ministrstvo za delo začelo stabilneje financirati varne hiše in nastale so nove nevladne organizacije, ki so jih odpirale. Te varne hiše in tiste v okviru centrov za socialno delo večinoma niso povezane s feminističnimi iniciativami, čeprav so prevzele nekatera feministična načela dela. Poskus nekaterih feministk-profesoric, ki so si od sredine devetdesetih let prizadevale v socialno delo vpeljati feministični pristop, je bil le delno uspešen. Predvsem pa se glavnina dela proti nasilju tudi na ravni ozaveščanja javnosti nanaša na partnersko fizično in psihično nasilje.

Feministke smo od samega začetka izvajale pritisk na državo, naj nam na neki način omogoči vpliv na sistem, torej tudi na delo institucij v primerih nasilja nad ženskami. Vključitev v bolj ali manj redno financiranje je imela tako pozitivne kot negativne posledice. Pozitivno je, da je zaradi rednega financiranja delo nevladnih organizacij stabilno. Pozitivna je tudi možnost in realnost njihovega vpliva na delo institucij in na izboljševanje zakonodaje. Po drugi strani je vstop v sistem prvotnim iniciativam odvzel marsikaj feminističnega. V zvezi z večino nevladnih organizacij na področju dela proti nasilju nad ženskami danes ne moremo govoriti o feminističnem aktivizmu, se pravi o izhajanju iz lastne izkušnje in izkušenj žensk okrog nas; pač pa so to organizacije z zaposlenim strokovnim kadrom z enakimi kvalifikacijami, kot veljajo za javne servise, ki večinoma delujejo na osnovi nekaterih usvojenih feminističnih načel (žrtvi nasilja verjamemo, ne dajemo ji nasvetov ipd.), to pa je tudi vse.

Oktobra je minilo 36 let, odkar je začel delovati SOS telefon, torej prva oblika specializirane pomoči ženskam, ki doživljajo nasilje. Napredek v času od leta 1989 do danes je očiten, a vseeno preskromen. Še vedno se dogaja, da institucije v primerih nasilja ravnajo napačno ali se včasih sploh ne odzovejo, in to velja za vse – od policije do sodstva, od socialnih in zdravstvenih služb do raznih izvajalk/-cev psihoterapije. »Nevladniško delovanje proti nasilju nad ženskami se je vse premočno zasidralo na področju psihosocialne pomoči in geslo drugega vala feminizma ‘Osebno je politično’ pospravilo med staro šaro. Morda bo v tem pogledu nov preboj naredila katera od feminističnih skupin nove generacije,« sem napisala pred šestimi leti. In naredila ga je, zato danes kazenski zakonik izhaja iz načela privolitve. Več kot dobrodošlo bo, če bodo junija naslednje leto analize ob peti obletnici uzakonitve novega modela pokazale, da ne gre le za črke na papirju, ampak za pomembne spremembe v delu vseh omenjenih institucij.

[1] V prispevku razen izjemoma ne navajam imen oseb in organizacij; navesti vse je preprosto nemogoče, besedilo bi postalo neberljivo, navesti le nekatere pa ne bi bilo pošteno do drugih.

[2] Izraz »moško nasilje« ne pomeni, da so vsi moški nasilni ali da je nasilno vedenje značilno samo za moške ali da je nasilno vedenje biološko pogojeno; pač pa pomeni, da je nasilja moških bistveno več kot nasilja žensk; da se nasilno vedenje pri moški pojavlja pogosteje kot pri ženskah; da ima nasilje, ki ga izvajajo moški, hujše posledice kot nasilje, ki ga izvajajo ženske; da je nasilje moških bistveno pogosteje smrtonosno kot nasilje žensk; in da so vse te značilnosti družbeno pogojene. Čeprav nekatere avtorice/-ji odsvetujejo rabo izraza »moško nasilje«, češ da vsi moški niso nasilni, jo imam sama glede na vse navedeno za upravičeno. Širši izraz »patriarhalno nasilje« v tem besedilu ne pride v poštev, ker tu govorim le o nasilju moških nad ženskami.

Intervju Sanje Kovačević z Milošem Uroševićem

h-alter, 13. november 2024

Prevod: Mojca Dobnikar

V ponedeljek, 4. novembra, je v Kulturnem centru Grad v Beogradu potekala predstavitev antologije Oslobođenje od roda – feministički tekstovi 1973.–2023 (Osvoboditev od družbenega spola – feministični teksti 1973–2023). To je četrta knjiga v zbirki Oslobođenje (Oslobođenje žena: feministički tekstovi 1964–1975; Oslobođenje lezbejki, feministički tekstovi: 1968.–1980.; Oslobođenje pedera: tekstovi 1951–1981) in ima od vseh največji, veličasten obseg – skoraj petsto strani. Poleg uredniškega uvoda vsebuje sto prevodov besedil, ki so nastajala v obdobju skoraj pol stoletja in jih je napisalo vsega skupaj 84 avtoric in avtorjev ter feminističnih kolektivov.

V projektu je sodelovalo skoraj petdeset prevajalk/feministk iz vse regije in še veliko oseb, ki so kako drugače prispevale k publikaciji. Izšla je v zeigeistu velikih delitev in rigidnih stališč, ko smo priča neobstoju prostorov in volje za feministično razpravo o tistem, kar nas nasilno deli. O pomenu, vsebini in vprašanjih, o katerih feministke kontinuirano in od nekdaj govorijo in pišejo, sem se pogovarjala s sourednikom zbirke in te antologije, doslednim zaveznikom radikalnih feministk Milošem Uroševićem.

Kako je potekala predstavitev knjige? Kolikor vem, ste imele_i problem s prostorom?

Predstavitev knjige v Beogradu je potekala dobro. Prisostvovalo ni ravno veliko ljudi, vendar mislim, da so prišle_i tiste_i, ki jim je knjiga politično blizu. Seveda so prišle tudi nekatere prevajalke in prevajalci. Prišle so tiste in tisti, ki se jim je zdelo pomembno pokazati, da je prihod na predstavitev pravzaprav pogumno politično dejanje. S tem dejanjem so zavzele stališče do protiudarca, s katerim ideologija spolne identitete tolče po feminizmu, predvsem radikalnem feminizmu (feminizem pa je vedno radikalen ali pa ni feminizem, temveč zgolj prenavljanje moške nadvlade).

V zvezi s predstavitvijo knjige je zame pomembno omeniti čustva, ki so prežemala moje telo že dolgo časa pred predstavitvijo. Čustva so politična stvar. Vedno nastanejo v določenem kontekstu, tu pa je bil kontekst negotovost, tesnoba, strah. Negotovost je bila povezana z vprašanjem, ali mi bo uspelo najti prostor za predstavitev. Tesnoba je bila povezana z vprašanjem, ali mi ne bodo prostora, če ga najdem, pod pritiskom nekaterih skupin LGBT odpovedali. Naj spomnim, da je aprila lani Biblioteka mesta Beograd zaradi pritiskov prepovedala pogovor o družbenospolno kritičnem feminizmu v organizaciji Ženske solidarnosti. Strah me je bilo, da bo kdo prišel in prekinil predstavitev. Na srečo se ni zgodilo nič od tega.

Predstavitev se je začela s prizorom iz filma Angeli železnih čeljusti, ki prikazuje prisilno hranjenje Alice Pol v zaporu leta 1917, zaključila pa se je z odlomkom iz govora, ki ga je imela Andrea Dworkin na predstavitvi svoje zadnje knjige Heartbreak: The Political Memoir of a Feminist Militant leta 2003 na Univerzi Harvard; v odlomku Dworkin pove, da podpira nasilje, zato ker pravni sistem ne deluje, ženske pa morajo dojeti, da imajo pravico do obrambe. To je njena poanta.

V predgovoru h knjigi pravite: »Proslavljamo našo skupno feministično radovednost, ki nas je vodila na tej poti. Hvala ji, saj nas je okužila s pogumom, da si upamo ‘videti in biti’, kot bi rekla Mary Daly.« Glede na kontekst utemeljenega strahu in tesnobe v zvezi s predstavitvijo sta bila za ta podvig, tudi za sámo predstavitev, feministična radovednost in pogum gotovo potrebna.

Feminizem se poraja iz ženske radovednosti in poguma. Ženske so v tihem obupu spremenile radovednost v klic/krik, ki se je s skupinami za ozaveščanje slišal po vsem planetu. Ta klic/krik je prekinil in prelomil tišino, ki je in še vedno obdaja moško nasilje nad ženskami. Ženske so imele pogum, da so videle – ozavestile so svoj položaj v družbi. Lahko so videle, da obstajajo subjekti – moški in objekti – ženske in da obstajata nadvlada moških in zatiranje žensk, kar so poimenovale patriarhat. Takšna ni le vladajoča ideologija, temveč tudi religije po vsem svetu. Kmalu je prišlo do protiudarcev. Najpodlejši med njimi je utelešen v trditvi nekaterih moških, da se počutijo kot ženske ali da so v svojih srcih lezbijke. Ženske se upirajo, vračajo udarec. To je tisto, česar moški ne morejo prenesti – moč poimenovanja. Sledi maščevanje – kazen. In ženske morajo spet molčati, lagati, se skrivati, vse samo zato, da bi preživele.

Pomembno je poudariti, da gre za prostovoljno iniciativo in solidarno, kolektivno delo, ki sta izšla iz potrebe in želje vseh sodelujočih. Kako je nastala ideja za knjigo, kdaj in kdo je dal pobudo zanjo, kako je nato tekel proces?

Ideja za knjigo je nastala v petek, 15. oktobra 2021, na predstavitvi knjige Oslobođenje pedera: tekstovi (1951–1981). Zahvaljujem se svoji sourednici Daši Stevović, ideja je bila njena. Prvi koncepti so nastali leta 2022, delo pa se je začelo januarja 2023 in zahvaljujem se tudi drugi sourednici Nini Radulović. Ne proces ne cilj nista bila lahka. Delo je bilo naporno. Kontaktiral sem nekatere avtorice in avtorje in v prevod sem dobil nekaj tekstov, kar me je zelo opogumilo. Rad bi omenil nekatere, s katerimi sem bil v stiku: Roberta Jensen, Meghan Murphy, Kajsa Ekis Ekman, Kara Dansky, Sheila Jeffreys, Julie Bindel, Donna Hughes, Seiya Morita, Melissa Farley itd. Moji sourednici sta na koncu odnehali, jaz pa nisem mogel odnehati, čutil sem dolžnost, da knjigo dokončam, predvsem dolžnost do vseh, ki so se odločile_i sodelovati in ki so dale_i na razpolago svoj čas in znanje. Če ne bi bilo njih, knjige ne bi bilo. Hvala moji tovarišici Bobani Macanović, ki je tako kot za prejšnje knjige tudi za to volontersko naredila prelom in jo oblikovala. Hvala tudi moji tovarišici Oliveri Simić, ki je začela spletno kampanjo zbiranja sredstev, in hvala vsem tistim, ki so lahko prispevale_i za tisk. Brez vseh teh ljudi knjiga ne bi mogla biti natisnjena in dostopna. V prevajalskem timu je bilo 49 oseb, ki so prevajale volontersko. Ponosen sem na dejstvo, da sem delo dokončal in da je knjiga zdaj tu. Naj poudarim, da je to, kolikor vem, šele druga antologija o tem vprašanju, pred njo je leta 2016 izšla antologija Ruth Barett Female Erasure.

Kakšen je uredniški koncept knjige?

Obsega sto tekstov, ki so nastali v obdobju 1971–2023 in jih je napisalo vsega skupaj 84 avtoric in avtorjev ter feminističnih kolektivov. Besedila so v glavnem nastala na angleškem govornem področju, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji, nekatera tudi na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Nekaj tekstov je prevedenih iz francoščine, španščine, norveščine in japonščine.

Knjiga ima tri poglavja. Prvo z naslovom »O spolu/družbenem spolu/transspolnosti/transseksualnosti« je najobsežnejše, vsebuje sedemdeset besedil o transspolnosti/transseksualnosti, družbenem spolu in spolu iz perspektive radikalnofeministične misli. Ima štiri podpoglavja: Teorija, Praksa, Odzivi in Njena zgodba.

Drugo poglavje, »O sadomazohizmu«, obsega dvajset besedil z radikalnofeministično kritiko politike sadomazohistične erotike in tremi podpoglavji: Erotizacija podrejenosti, Seksualnost in nasilje ter Lezbijke in sadomazohizem.

V tretjem poglavju, »O dregu«, je deset tekstov o mizogini praksi oblačenja oblačil nasprotnega spola in radikalnofeminističnem odzivu. Besedila so razdeljena na dve podpoglavji: Butch in femme ter Kritika.

Knjiga se začne z Deklaracijo o ženskih pravicah, utemeljenih na spolu, zaključi pa s Poročilom posebne poročevalke ZN o nasilju nad ženskami in deklicami Reem Alsalem. Zakaj ste prav ta pomembna dokumenta postavili za nekakšen okvir polstoletnemu feminističnemu pisanju o osvoboditvi od družbenega spola?

Oba dokumenta sta novejšega datuma, nista torej časovni, temveč kontekstualni okvir knjige. Deklaracija o ženskih pravicah, utemeljenih na spolu je pomemben dokument, ki so ga leta 2019 sestavile Sheila Jeffreys, Heather Brunskell-Evans in Maureen O’Hara z namenom zaščite ženskih pravic, utemeljenih na spolu, in vsebuje pregled mednarodnih dokumentov, ki ščitijo pravice žensk na temelju spola. Skupina je pozneje prerastla v organizacijo, ki je danes razvejana po vsem svetu. Poročilo posebne poročevalke ZN o nasilju nad ženskami je izbrano zaradi pomembnosti institucije, s katere prihaja. Pripravila ga je neodvisna strokovnjakinja Reem Alsalem, ki opravlja visoko funkcijo. Zelo dobro je, da si je v okviru svojega mandata upala zahtevati zaščito žensk pred preganjanjem, ki ga izvajajo vojaki ideologije družbenospolne identitete, ko besede, kot je transfobija, uporabljajo kot retorično gorjačo, s katero poskušajo utišati ženske. Utišanje žensk je, kot vemo, stara patriarhalna strategija. Rekel bi, da prvi dokument odgovarja na vprašanja, kdo kaj in komu dela, drugi dokument pa je poziv k zaščiti žensk – ne le klic na pomoč, temveč tudi zahteva.

Uredniški uvod začnete z ugotovitvijo, da feminizem kot gibanje za enakost ne teoretsko ne politično ne more obstajati brez subjekta, ta subjekt pa so ženske. Zakaj je pomembno, da nenehno spominjamo in poudarjamo realnost družbene kolektivitete žensk kot političnega subjekta?

Mary Daly je v svoji knjigi Gyn/ecology: The Metaethics of Radical Feminism pisala o okrutnosti, sredi katere živijo ženske. V okrutnosti androkracije so ženske podložnice. Živijo v vojni, v vojni moških proti ženskam. Nasilje je metodologija patriarhata, nasilju ne moremo in ne smemo odvzeti spolne dimenzije. Obstajajo dejstva nasilja, ki jih nikoli ne bomo mogle_i vedeti (bodisi zaradi prikrivanja in/ali brisanja teh dejstev v rokah falokratske znanosti bodisi zaradi amnezije – nekatere ženske preživijo, ne da bi ohranile v spominu, kaj se jim je zgodilo, izgubijo spomin), na primer indijski sati, kitajsko povezovanje stopal, jus prima noctis (pravica prve noči). Obstajajo dejstva nasilja, ki jih poznamo in ki jih moramo poznati (in spet so v rokah manipulatorjev falokratske znanosti, vendar so nekatere ženske preživele in še vedno preživijo ter se spominjajo): korektivno posilstvo lezbijk, fetifemicid, femicid, umor v imenu časti, prostitucija, pornografija, kliterodektomija in/ali infibulacija.

Dejstvo, ki ga poznamo in ga moramo priznati, je, da smo mi, moški, v tristo letih v večjem delu zemeljske oble pobili devet milijonov žensk, obtoženih čarovništva. Politični kontekst teh ubojev je bil jasen kot beli dan – sovraštvo do žensk. Mi, moški, danes še naprej pobijamo ženske, v svetu jih ubijemo povprečno 137 na dan. Mi, moški, vsakih 18 sekund pretepemo žensko in vsake tri minute posilimo žensko.

Prav na koncu zbornika je družbenospolno kritični manifest Holy Loford Smith iz njene knjige Gender critical feminism iz leta 2021. V manifestu postavi veliko nujnih zahtev. Razdeli jih v pet skupin, vsega skupaj pa jih je sedemdeset. Pojasniva še enkrat, kaj je družbenospolno kritični feminizem, čeprav sama mislim, da je to oksimoron in da feminizem ni feminizem, če ni družbenospolno kritičen.

Družbenospolno kritični feminizem je edini pravi feminizem (drugačen ne obstaja), zagovarja radikalnofeministično stališče, da so ženske odrasle osebe ženskega spola, in trdi, da pravice žensk temeljijo na spolu. Ženske tvorijo spolni razred, katerega zatiranje korenini v dejstvu, da so rojene ženskega spola. Ženske so prvi razred in začetek razrednega sistema. Ženske oblikuje v razred odnos do seksualnosti in reprodukcije. Z nadzorom nad reproduktivno močjo žensk moški držijo ženske v podrejenem položaju. Spolno nasilje je ključni člen v vzdrževanju nadvlade moških. V spolnem nasilju se razkriva dejstvo, kako zelo ženske niso moški. Spol je biološka kategorija, ki ni spremenljiva, ker naš spol določajo kromosomi, teh pa ni mogoče spremeniti. Spol je binaren in bi moral biti z zakonom zaščitena kategorija. Spol je materialna stvarnost, izraža se skozi materialne strukture, ne skozi človeške ideje. Zatiranje žensk ne obstaja zunaj materialne stvarnosti. Materialna stvarnost je tisto, ker je za ženske realnost. Zatiranje žensk ni ideja, ni občutek. Zatiranje žensk je materialno, je realno. Čisto preprosto. Ko kdo reče, da se počuti kot ženska, to ne pomeni nič, to je zgolj izjava. Biti ženska v družbi pa ni zgolj izjava. Ženski spol ni osebna, temveč politična identiteta, ki temelji na skupni izkušnji zatiranja. Zatiranje ni subjektivna izkušnja, temveč družbeni fenomen. Identiteta je lahko individualna stvar, zatiranje ne more biti. Oseba lahko reče, da se počuti kot neka druga oseba, toda notranja subjektivna izkušnja nikakor ne spremeni fizične stvarnosti v svetu.

Svoj avtorski uredniški predgovor zaključite s citatom Betty McLellan iz njene knjige Unspeakable: A feminist ethic of speech, kjer govori o razliki med svobodo govora in poštenim govorom. Zame je pošten feministični govor nujnost, in ta knjiga ga nudi. Kako bi povabili ljudi, naj berejo to knjigo?

V zgodovini smo bili in še vedno smo priče tega, kako nekatere skupine nimajo možnosti, da bi uveljavile pravico do govora. In tako kot se pravica do govora oziroma možnost uveljavljanja pravice do govora za nekatere veča, tako se pravica do govora zatiranih družbenih skupin manjša. Povejmo tudi to, da je svobodo govora mogoče kupiti. Spomnimo se briljantne trditve Andree Dworkin, da so prvi amandma napisali trgovci s sužnji. Koncept svobode govora je torej nastal v kontekstu, v katerem ljudje, katerih polt ni bila bela, niso imeli nobenih pravic, prav tako pa ni imela nobenih pravic polovica človeške vrste, tista ženskega spola. Vemo, da so obstajali seznami prepovedanih knjig, obstajalo je tudi nacistično sežiganje prepovedanih knjig. Pred nekaj leti se je zgodilo, da so iz nekaterih knjižnic zaradi pritiskov zmetali knjige radikalnih feministk. Prosim bralke in bralce, naj ne dovolijo, da bi se ta knjiga znašla na kakšnem podobnem seznamu, in naj naredijo vse, kar morejo, da bo ta knjiga prišla v kurikulum ženskih študijev ali študijev spola. Mislim, da je lahko ta knjiga orodje boja proti ideologiji, ki temelji na sovraštvu do naših teles. Vabim ljudi, naj bodo radovedne_i in naj si dovolijo, da jih okuži pogum, naj se odpravijo na pot in naj bodo med tistimi, ki s svojimi koraki ustvarjajo to pot, naj verjamejo v osvoboditev. Knjiga bo kmalu dostopna na spletni strani organizacije Ženska solidarnost.

Pojasnilo uredništva spol.si

Intervju Sanje Kovačević z Milošem Uroševićem, objavljen ob predstavitvi antologije Oslobođenje od roda – feministički tekstovi 1973–2023 (Osvoboditev od družbenega spola – feministični teksti 1973–2023), ne odraža stališč uredništva portala spol.si; pogledi, izraženi v intervjuju, predstavljajo mnenja urednika antologije, Miloša Uroševića.

Intervju odpira pomembna, a hkrati občutljiva vprašanja, povezana s feminizmom in spolom, ter ponuja prostor za razmislek o kompleksnosti feminističnih praks in raznolikih pogledih znotraj feminističnih gibanj. Člani_ce uredništva spol.si smo ob prebiranju naleteli_e na aktualna vprašanja in razprave v sodobnih feminističnih teorijah in praksah, kjer so mnenja in stališča – tudi znotraj našega uredništva – zelo raznolika in celo nasprotujoča, brez jasnega prevladujočega soglasja med strokovnjaki_njami, aktivisti_kami in širšo javnostjo.

Nekateri_e člani_ce uredništva so opozorili_e na pomen spoštovanja spolnih manjšin, kot je trans skupnost, in zaščite njihovih pravic, medtem ko so drugi_e izpostavili_e skrb glede morebitnega zanemarjanja specifičnih potreb drugih skupin, kot so ženske. Poleg tega se mnenja razlikujejo glede nekaterih vidikov medicinskih in jezikovnih praks ter vpliva širših ideoloških premikov na vsakdanje življenje in pravice posameznic_kov ter skupin. Izpostavili_e smo tudi vpliv širših družbenih in političnih trendov, pri čemer desne politike pogosto instrumentalizirajo teme, povezane s trans osebami, medtem ko leve politike v želji po inkluzivnosti včasih zanemarijo kritično razpravo. Poudarili_e smo potrebo po odprtem dialogu, zavezništvu in medsebojnem razumevanju ter spoštovanju.

Tudi v luči nedavnih dogodkov na FF in AGRFT je nujno vseskozi odpirati vprašanja o spolnosti in razmerjih moči, ker so na žalost pri širši populaciji še vedno premalo in preslabo razumljena. Številni javni intelektualci namreč še vedno enako nepošteno in pavšalno demonizirajo ženske in feminizem, tj. nekaj, kar očitno preslabo poznajo in razumejo. Medtem je oblikovanje novega pogleda na afero Clinton-Lewinsky v luči #mee too še vedno, če ne še bolj aktualno (https://editorial.rottentomatoes.com/article/tv-talk-impeachment-american-crime-story-the-crown-first-look-more-news/), razprave o soglasju – njegovi nujnosti in (ne)zadostnosti – pa prav tako. Na žalost tudi ne pojenjajo nepremišljeni ugovori proti uveljavitvi standardov »ne pomeni ne« ali »ja pomeni ja«, kot jih izraža Žižek v članku, o katerem piše Mojca Dobnikar (pa tudi recimo Catherine Deneuve & co v neslavnem pismu proti #mee too in še marsikdo). V teh ugovorih trdijo, da če ne bo neenakih razmerij moči in dominacije ter nejasnosti meja med zapeljevanjem-prepričevanjem-nadlegovanjem-prisiljevanjem v dinamiki spolnih razmerij, bodo slednja postala dolgočasna; ali pa celo, da so te igre in nesorazmerja moči inherentna človeški seksualnosti kot taki – ob čemer iskreno upam, da se veliko ljudi počuti kot marsovci in se sprašujejo: o čigavi seksualnosti govorijo?

Katja Čičigoj

Osmi marec in »krone stvarstva«

Mojca Dobnikar

Ob osmem marcu se vedno znova soočamo z zagovori tega praznika in odkritimi ali prikritimi ugovori proti njemu. Sem in tja se v kateri od teh »rubrik« pojavi nepričakovan gost. Tako nas je pred nekaj leti s prispevkom v Neue Zürcher Zeitung »obiskal« Slavoj Žižek.

Na Žižkovo pisanje se ni nikoli smiselno odzivati le vsebinsko, ker zna vsak odziv »potolči« z novimi domislicami, miselnimi obrati ter osupljivimi in na prvi pogled poučnimi primerjavami. Ne, brati ga je treba skozi to, kako izpeljuje te domislice, obrate in primerjave; šele takšno branje nam razkrije, za kaj v njegovih vpogledih in »vpogledih« pravzaprav gre.

Njegovemu prispevku pred štirimi leti bi lahko rekli udarec na osmi marec – le da seveda proti feminizmu, ne zanj. Zapis ima naslov »Samopodrejanje ženske«, udarna vrstica pod naslovom pa pravi: »Nekatere različice feminizma počnejo isto kot islamski fundamentalisti: moškemu nadevajo krono gospodarja stvarstva. Temu se ni izognila niti Monica Lewinsky.« Kaj je bilo torej Žižkovo »udarno« sporočilo ob 8. marcu 2018? Ženske se same podrejajo. Monica Lewinsky in (nekatere) feministke uporabljajo enak tip argumentacije kot islamski fundamentalisti. Na ta način Monica Lewinsky in te feministke zagovarjajo samopodrejanje žensk »kroni stvarstva«, moškemu.

Lewinsky in feminizem

Začnimo pri Lewinsky in feminizmu. V članku v Vanity Fairu, na katerega se Žižek sklicuje, Lewinsky feminizma ne omenja, piše pa med drugim o gibanju MeeToo, in sicer, povzeto zelo skrajšano, da z njim »prihaja pomlad« in da bi v takšnih okoliščinah tudi afera v zvezi z njenim razmerjem z ameriškim predsednikom potekala drugače. Lewinsky je večkrat izrazila razočaranje nad feministkami, ki je pred dobrima dvema desetletjema niso podprle. Tudi sicer se ne označuje za feministko. Novembra 2017 je recimo v intervjuju za Evening Standard povedala: »Če si pogledamo definicijo – v feminizmu gre za enakost žensk – bi sem štela večina ljudi. Toda vse le ni tako jasno, saj ne gre samo za to. Tu so nianse … Si lahko rečem feministka z velikim F, če imam še vedno nekatera prepričanja? … Prepričanja, o katerih tu ne bom govorila.«

Imamo torej izjave Lewinsky o razočaranju nad feministkami in njeno nekoliko nejasno distanciranje od feminizma, kot ga sama razume. In v resnici je Žižek ne »uvrsti« med feministke, temveč jo s spretnim zaporedjem izjav zgolj poveže s feminizmom. Kaj torej? Jo ima za feministko ali je nima? Če jo ima, lahko sklepamo le eno: da je zanj vsaka ženska, ki se na tak ali drugačen način postavi zase, feministka; to je seveda nesmisel. Če pa je nima – zakaj jo sploh povezuje s feminizmom? Lahko bi (naivno) pomislila, da pač živi v zmoti glede Lewinsky ali feminizma ali obeh. Seveda je možno, da tudi Žižek živi v zmoti, toda zdi se mi verjetneje, da je z nekim namenom rokohitrsko povezal nepovezana dejstva. A o namenih na koncu.

Feminizem in islamski fundamentalizem

Nadaljujmo s tem, da naj bi »nekatere feministke počele isto kot islamski fundamentalisti«. Žižek podkrepi svojo izjavo s primerom iz leta 2006, ko je neki avstralski islamski klerik po obsodbi skupine muslimanov zaradi posilstva izjavil, da si je meso na cesti samo krivo, če tam leži in ga mačke požrejo. Žižek pravi, da je tu šlo za »škandalozno primerjavo« nezakrite ženske z mesom, zaradi česar so ljudje spregledali nekaj bolj temeljnega, kar je povedal klerik: da se moški ne »zmorejo upreti spolnim dražljajem«, so »absolutno nemočni«, »izročeni na milost in nemilost svoji spolni lakoti – tako kot mačka, ko zagleda surovo meso«.

Po čem naj bi bila argumentacija Lewinsky enaka fundamentalistični? Po tem, da Lewinsky baje za afero pred dobrima dvema desetletjema krivi Clintona, »čeprav je bila pobuda njena«. Poglejmo si, kako po Žižku Lewinsky »krivi« Clintona: »Njen odnos z Billom Clintonom je bil soglasen,« piše Žižek. »Toda še vedno razmišlja o ‘velikih razlikah v moči’ med obema.« Pa si poglejmo še, kaj je v resnici zapisala Lewinsky, ki je citirala lastno izjavo iz leta 2014: »Seveda, moj šef me je izkoristil, vendar bom vedno trdno vztrajala: to je bil soglasen odnos. ‘Zloraba’ je prišla pozneje, ko so iz mene naredili grešnega kozla, da bi zaščitili njegov položaj na oblasti.« In še: »Zdaj, pri 44, začenjam (samo začenjam) razmišljati o posledicah razlik v moči (…) da je v takšnih okoliščinah predstava o soglasju morda vprašljiva.«

Lewinsky se torej sprašuje, ali glede na razlike med njo kot 22-letno uslužbenko in Clintonom kot 49-letnim predsednikom ZDA res lahko govorimo o soglasju. Izpostavlja razlike v moči, pri čemer nikakor ne pravi, da je bila »absolutno nemočna« ali Clintonu »izročena na milost in nemilost«, torej sebe ne primerja s kosom mesa na cesti niti Clintona z lačno ali/in požrešno mačko. Nasprotno, pravi, da bo vedno vztrajala, da je šlo za soglasno razmerje; vprašanje pa je, kako razumemo soglasje v takšnih situacijah. Primerjava islamskega klerika iz leta 2006 je groba (ženske kot kos surovega mesa, moški kot požrešne mačke). Lewinsky pravi, da je treba razmišljati o tem, kako pravzaprav opredeliti soglasje. Kaj pa naredi Žižek? Njeno spraševanje o tem, kaj je soglasje, kako ga razumemo, primerja s poenostavljajočim prikazovanjem ene strani kot napadalca in druge kot plena. Razmišljanje o soglasju (o odgovornosti in krivdi, če hočete) primerja, točneje, enači z izjavo, ki nedvoumno pripisuje krivdo eni strani.

Nerodno, bi lahko rekla. Vendar nikakor ne nedolžno. Kajti na tej podlagi Žižek izenači početje »nekaterih različic feminizma« z islamskim fundamentalizmom. Nesramno? Veliko več kot to.

Žižek namreč, namenoma ali ne, spregleda še nekaj. Lewinsky jasno pravi, da je »zloraba prišla pozneje« – in v več njenih zapisih o škandalu lahko beremo, da je bilo zanjo problematično in travmatično tisto, kar se je dogajalo po razmerju s Clintonom – ko so mediji in predstavniki_ce institucij nanjo zlivali golide blata, češ da je kurba, povzpetnica, izkoriščevalka, zalezovalka itd., feministke pa ji niso stopile v bran ali so jo prav tako obtoževale povzpetništva ali neumnosti ali česarkoli že (mimogrede, številne danes to obžalujejo in nekatere so se ji opravičile). Žižek torej zadevo predstavi, kot da Lewinsky razume razmerje s Clintonom kot zlorabo, kar preprosto ni res. Ne, ni nedolžno in je več kot nesramno.

»Krone stvarstva« in (feministične) žrtve

Lewinsky je po Žižku primer, kako se ženske same podrejajo »kroni stvarstva« in s tem počnejo ravno tisto, kar od njih hočejo islamski fundamentalisti, in isto počnejo »nekatere različice feminizma«. »Simetrijo med primeroma moti le to,« pravi, »da so obakrat moški dejansko v položaju družbene moči in gospostva. Igrati na karto nemočne žrtve, tako kot v primeru Lewinsky, je zato samoponižujoč spektakel, ki nikakor ne prispeva k ženski emancipaciji. Potrjuje moške v vlogi gospodarjev – in mar ni ravno to tista vloga, ki naj bi jo demontirali?« Neverjetno je, da filozof Žižkovega kalibra (da, seveda, merilo za Žižka je lahko samo Žižek) mirno zapiše »moti le to, da so … moški … v položaju družbene moči« in iz tega ne izpelje – nič. Je ta primera glede na to »drobno« razliko res mogoče primerjati? Od filozofa bi pričakovala več občutka za »male razlike in njihove velike posledice«, če citiram feministko (Alice Schwarzer, 1975). Pa ne le to. Pričakovala bi tudi, da bo pošteno premislil, preden bo v isti predal pospravil islamski fundamentalizem in feminizem (pa čeprav le »nekatere različice« le-tega).

Dalje. Da Lewinsky v članku, na katerega se Žižek opira, igra »na karto nemočne žrtve«, je lahko vtis, ki ga je dobil ob branju članka, vendar bi bilo prav, če bi ta vtis preveril z natančnejšim branjem. Lewinsky namreč med drugim pravi: »Tako pogosto sem se s svojim občutkom aktivne moči borila proti položaju žrtve. … čutila sem, da če bom na kakršenkoli način gledala nase kot na žrtev, bom odprla vrata zboru, ki bo pel: ‘Samo služila si mu.’« Lewinsky torej ravno noče biti »nemočna žrtev«. Navsezadnje je dokaz za to njena ponovna izpostavitev javnosti. Če bi hotela biti žrtev, bi se skrila v kakšen kot in tam jokala do onemoglosti. Morda je to delala tistih deset let po škandalu, ko se v javnosti ni pojavljala. V vsakem primeru poskuša danes nekaj narediti s svojo izkušnjo, pomagati drugim s podobnimi izkušnjami. Nemočna žrtev?

Seks, užitek, ponižanje

Vse doslej zapisano se nanaša na drugi del Žižkove kolumne. V prvem delu pa piše predvsem o spolnosti in soglasju in tudi tu mu temeljito spodrsne. Na eno stran postavi geslo »Ne pomeni ne«, na drugo stran pa predstavo »o prizoru, v katerem oba partnerja kričita ‘Da! Da! Da!’, preden preideta k dejanju«, in pravi, da je ta predstava »tako blizu peklu, kot mu je v resničnem življenju le mogoče priti«. Geslo, naperjeno proti posiljevanju in drugačnemu prisiljevanju k spolnim odnosom, torej proti nasilju, poskuša ovreči s tezo, da v spolnosti stvari niso tako preproste: »Če hočeš preprečiti nasilje in surovost z ustvarjanjem pravosodne jasnosti, izgubiš osrednjo lastnost življenjske igre: vzdrževanje občutljivega ravnotežja med tem, kar je izrečeno, in tem, kar ostane neizrečeno. Vzajemna spolna igra je polna takšnih izjem, ki so pravzaprav pravilo človeškega življenja, kar zadeva moč in spolnost.« Odnos med močjo in spolnostjo puščam ob strani, ker bi terjal daljši tekst; ob tem pa imamo spet opraviti s poenostavljanjem. Geslo »Ne pomeni ne« se ni nikoli osredotočalo zgolj na »pravosodno jasnost«, temveč predvsem na odpravljanje posiljevalske kulture, kot ji pravijo nekatere avtorice, se pravi kulture, v kateri se ne spoštuje, da ena od oseb ne želi spolnega odnosa. Geslo poskuša ozaveščati, da obstaja meja med spolnostjo in nasiljem, ki je nihče ne bi smel prestopiti. Žižek tega sporočila očitno ne razume.

Nenatančen bralec ali demonizator?

Povzemimo. Žižkove izpeljave niso logične, zasnovane so na zelo »svobodnem« branju tega, kar je napisala Lewinsky, in nerazumevanju gibanja proti (spolnemu) nasilju nad ženskami. Ali je to početje zlonamerno ali ne, naj presodi sam. Treba pa je reči, da preprosto ni pošteno ne do Lewinsky ne do feminizma. Kot bi rekla Erica Jong: »Zvračati krivdo na ženske je vedno v modi.« Prav tako je vedno v modi še nekaj: Za nekatere ni nobeno sredstvo tako zelo slabo, da si ga ne bi upali uporabiti_e za demoniziranje feminizma.

Vstajniške socialne delavke: “Slavoj kuha čaj”