Kdo lovi čarovnice

O kolumni Vesne V. Godina »Kolektivna fantazma posiljevalcev in žrtev«

(OnaPlus, 24. 1. 2018)

 

Praviloma na pisanje Vesne V. Godina (odslej VVG) ne odgovarjam, in sicer zato ne, ker se ne meni za eno od osnovnih pravil sporazumevanja. Tako pravi na začetku svoje kolumne, da bralke in bralci, ki odgovarjajo na njeno pisanje, govorijo o svojem razumevanju tega, kar so prebrale_i, ter pogosto zgrešijo, kar je napisala in mislila; njihovo pisanje naj bi torej govorilo o njih, ne o njej. Nato navede »postulat komunikacijske teorije: da namreč pomena sporočila ne določa pošiljatelj, ampak njegov prejemnik«.[1] Kot poznavalka te teorije VVG to seveda zelo dobro ve. Gotovo pa enako dobro ve, da ni sporazumevanja, dokler se pošiljatelj_ica in prejemnica_ik sporočila ne uskladita o pomenu sporočila. Zato si ljudje, kadar kaj sporočamo, prvič, praviloma prizadevamo biti jasni, razumljivi, kar med drugim pomeni, da poskušamo čim natančneje izraziti tisto, kar želimo sporočiti; in drugič, če nam prejemnica_k sporočila pove, pokaže, da nas je razumel_a drugače, kakor smo želeli, poskušamo ponoviti svoje sporočilo razumljiveje, jasneje, natančneje. VVG pravi, da tega, vsaj ko gre za pisma bralk in bralcev, praviloma ne dela. Kar si lahko razložim samo tako, da ji je vseeno, če s(m)o jo razumeli_e narobe.

Na njeno pisanje torej praviloma ne odgovarjam zato, ker ji je za »moje« razumevanje vseeno. Kadar je komu vseeno za to, kako ga razumem, se raje ne trudim s komunikacijo. Ta prispevek torej ni odgovor VVG, ampak je napisan za tiste (njene in druge) bralke_ce, ki jim ni vseeno.

O tem, kako VVG manipulira z novicami, je pred kratkim pisal Martin Gramc, ki je v svoji analizi tudi odlično priostril vprašanje o izvoru njene protifeministične naravnanosti. To raven vsebine njenega pisanja bom zato preskočila in raje nekoliko razčlenila logiko njenega sporočanja, ki je vzrok, da nekateri_e zgrešimo, kar je napisala in mislila.

VVG po uvodu o ne/razumevanju besedil na kratko obnovi svoje razumevanje pisma bralke, ki je bila dvakrat posiljena, in nato zapiše, da v nasprotju z mnenjem te bralke v resnici pozna »kar nekaj« posiljenih žensk in torej ni »pisala brez tega vedenja«. Kako »grozovita« je izkušnja posilstva, »vsaj do neke mere razume«, ker so ji o tem pripovedovale žrtve. Ta trditev je trikrat zgovorna za logiko sporočanja VVG. Prvič, med vrsticami pove, da če posilstva sam_a nisem doživel_a, lahko takšno izkušnjo (do neke mere) razumem le, če sem o tem slišal_a pričevanje žrtev. To seveda ne drži. O tej »izkušnji« se lahko poučim tudi s poslušanjem in/ali branjem besedil tistih, ki je niso doživele_i, pa o tem vseeno kaj vedo. Drugič, na neki ravni ima bralka prav – dokler nečesa ne doživiš, tega pač ne doživiš in s svojim razumevanjem se doživetemu lahko le bolj ali manj približaš. In tretjič, VVG se sklicuje na svojo vednost, ob tem pa ji ne pride na misel, da bi dvakrat posiljeni bralki naklonila vsaj kanec sočutja.

Sledi še zgovornejša izjava: »vsak moški, ki žensko resno spolno nadleguje … mora biti sodno preganjan in kaznovan«. VVG torej meni, da obstaja resno spolno nadlegovanje. Če obstaja resno, mora obstajati tudi neresno. Kakšna je razlika med njima, VVG ne pove, le mimogrede, komaj opazno da vedeti, da spolno nadlegovanje, o katerem kdo spregovori, morda vendarle ni vredno pozornosti.

V naslednjem odstavku pravi, »da se na osnovi nedopustnih individualnih primerov ustvarja družbena klima, v kateri se sleherno moško vedenje lahko opredeljuje kot ‘nadlegovanje’, ki se avtomatično (kot v pismu bralke) izenači s posilstvom«. Nekatera »moška vedenja« se torej opredeljujejo kot nadlegovanja, pa to niso. Sintagmo »moška vedenja« raje pustim ob strani, ker je vredna monografije (odlično delo o tej temi, Moškosti Raewyn Connell, imamo tudi v slovenščini). Opredelitvi nadlegovanja, ki to ni, pa se VVG izogne, razen »trka nog pod mizo«, ki ga omeni v nadaljevanju.

In še – bralka naj bi izenačila nadlegovanje s posilstvom. Če ga je izenačila v smislu, da gre v obeh primerih za spolni delikt – ji moramo to res zameriti? Ali pa želi VVG dejanja razvrstiti po njihovi »teži«? Posilstvo seveda velja za hujši delikt kot spolno nadlegovanje, toda tudi zadnje ima lahko hude posledice. Gotovo ni naloga soustvarjalk javnega mnenja, da presojajo težo teh posledic za posamezno žrtev.

Nato VVG ponovi svojo že v več tekstih zapisano tezo o ženskah, »ki so zavestno in hote manipulirale s svojo seksualno močjo, ker jim je to koristilo«. Teza je starejša od najstarejših pritožb žensk zaradi spolnega nadlegovanja. Teza je preventiva pred morebitni takšnimi pritožbami. Podobna je mantri o lažnih prijavah posilstev in spolnih zlorab (tudi otrok), ki deluje kot preventiva pred prijavami resničnih posilstev in spolnih zlorab: ve_i le prijavite, a zavedajte se, da vemo, da so nekatere prijave lažne, in naše izhodišče je, da je morda vaša ena od njih. Opozorilo je jasno: bodite previdne_i, ko razmišljate o prijavi, mogoče vam bomo dokazali, da ste lagale_i, in vaša ranjenost bo le še večja.

V nadaljevanju VVG omenja družbeno klimo, ki »kriminalizira vse moške«, nadlegovanje, ki to ni (spet), preganjanje moških zaradi »slučajnega trka nog pod mizo«, »apriorno obravnavanje žensk kot žrtev« itd. Glede »kriminaliziranja vseh moških« celo radikalno feministični teksti v zvezi s škandalom Weinstein in gibanjem MeToo opozarjajo, da vsi moški niso posiljevalci niti nadlegovalci; res nekateri od teh tekstov govorijo o posiljevalski kulturi, toda to je nekaj popolnoma drugega. Tudi ko govorimo o ruski pravoslavni kulturi, s tem ne izjavljamo, da so vsi_e  Rusi_nje pravoslavne vere.

Proti koncu VVG pravi, da »klima, ki jo ustvarja MeToo … nima nič skupnega z upravičeno zaščito žensk žrtev spolnih zlorab … ta klima … ustvarja kolektivno fantazmo«. Za krono vsega napade gibanje MeToo tako, da ga zaradi domnevnega »poenostavljanja« in »kriminaliziranja celih kategorij ljudi«, kar je »nevarna praksa«, primerja z nemškim antisemitizmom in Hitlerjevo Nemčijo. Rečeno drugače, izvajalce_ke in podpornike_ce genocida nad judovskimi, romskimi, slovanskimi in drugimi ljudstvi primerja z gibanjem žrtev spolnega nadlegovanja. Gibanje žrtev kaznivih dejanj obtoži poenostavljanja, kriminaliziranja itd.

VVG se torej v označevanju gibanja MeToo za lov na čarovnice pridružuje množici slavnih in uglednih. Tudi te_i (Catherine Deneuve s kolegicami, Michael Haneke itd.) gibanje obtožujejo, da kriminalizira vse moške, da jim povprek pripisuje posiljevanje itd., skratka, po njihovem mnenju je problem v tistih, ki opozarjajo na problem in terjajo spremembo, ne pa v tistih, ki so problem povzročili_e in/ali ga prikrivali_e. Če upoštevamo vse, kar VVG zapiše, njeno zatrjevanje, da je treba sodno preganjati moške, ki so spolno zlorabo izvajali, tega ključnega sporočila ne more omiliti.

Razčlenitev logike sporočanja VVG, zaradi katere nekatere_i, kot pravi, zgrešimo, kar je napisala in mislila, torej pokaže, da prav nič ne zgrešimo, temveč zgolj znamo prebrati tudi tisto, česar sama v svojem pisanju ni sposobna videti. Kar ni nič posebnega, tako je več ali manj z vsakim besedilom in avtorico_jem. Vprašanje je le, ali je VVG sposobna sprejeti, da je njen tekst mogoče brati tudi drugače, kakor ga bere sama, in da ima takšno drugačno branje osnovo v tem tekstu, ne pa v umislekih bralstva.

Gibanje MeToo je v razgaljanju nasilja nad ženskami naredilo velikanski preboj. Sama dam klobuk dol vsem, ki so ali še bodo izjavile_i TudiJaz. Gibanje je nekaj, kar je bilo leta in leta zamolčan problem, naredilo vidno in zahteva spremembo. Tudi Vesna V. Godina je nekoč v zvezi z nekim drugim problemom naredila nekaj podobnega. Za tisto dam klobuk dol tudi njej. Za tole pa gotovo ne.

[1] Vsa besedila v narekovajih so navedki iz članka VVG.

Ob 30. obletnici I. jugoslovanskega feminističnega srečanja

Ob 30-letnici »Prvega jugoslovanskega feminističnega srečanja« objavljamo nekaj dokumentov, povezanih s tem dogodkom. Srečanje je organizirala Ženska sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu od 11.–13. 12. 1987 v Kapelici na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Sodelovalo je 50 feministk iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške in Slovenije, dve udeleženki pa sta prišli iz Velike Britanije oziroma Švice.

1 lj foto 1Nekatere udeleženke Prvega jugoslovanskega feminističnega srečanja na ljubljanskih ulicah.

Teme razprav so bile številne: možnost in/ali nemožnost subjekta feminizma, možnosti za skupne akcije glede na različne individualne življenjske situacije in izhodišča, kontekst alternativnih gibanj, identificiranje podrejenih družbenih skupin po vladajoči vrednostni hierarhiji, odnos med teorijo in aktivizmom, ženska civilizacija, lezbištvo in lezbična književnost, žensko telo in feministični pristop k zdravju, nasilje nad ženskami itd. Srečanje se je zaključilo s sprejetjem skupne izjave udeleženk.

 

85-03 K4
Ena redkih znanih fotografij s prvih štirih večerov Sekcije Lilit, ki so potekali v Klubu K4 (nato so se preselili v Galerijo ŠKUC). Fotografija je bila januarja 1988 objavljena v hrvaškem tedniku Danas ob članku o feminizmu v Jugoslaviji.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dogodek je bil zelo pomemben za oblikovanje mreže feminističnih skupin in posameznic na območju nekdanje Jugoslavije, ki je sicer nastajala vsaj že od konca sedemdesetih let, se je pa po srečanju leta 1987 okrepila in razširila. Med drugim je bila na srečanju dana pobuda za ustanavljanje SOS telefonov in drugih oblik pomoči za ženske, ki doživljajo nasilje, in v letih 1988–1990 so feministične skupine odprle SOS telefone v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu.
Prvemu feminističnemu srečanju so sledila še tri: decembra 1988 v Zagrebu, marca 1990 v Beogradu in maja 1991, tik pred začetkom vojne v nekdanji Jugoslaviji, ponovno v Ljubljani.

* Dokumenti so objavljeni v publikaciji Ja(z) ti one … za nas. Dokumenti jugoslovanskih feminističnih srečanj 1987–1991, ur. Mojca Dobnikar in Nela Pamuković, Društvo Vita Activa, Ljubljana, in Centar za žene žrtve rata – ROSA, Zagreb, Ljubljana, 2009.

Ne/vidnost žensk in politika enakosti

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let je v Sloveniji doživljalo razcvet feministično gibanje. Cela vrsta skupin je s svojim delovanjem pokrivala širok spekter vprašanj – od zastopanosti žensk v politiki do problema nasilja v zasebni sferi, od lezbičnega aktivizma do ženske duhovnosti, od problema vojnega nasilja nad ženskami do reproduktivnih pravic. Pod pritiskom tega gibanja ter ob sodelovanju med njim in delom institucionalne politike sta nastali ključni instituciji ženske politike – Komisija za žensko politiko v Državnem zboru in Urad za žensko politiko.

Desetletje pozneje se je institucionalizacija politike enakih možnosti spolov že dovršila in se prevesila na drugo stran: k širši vključevalnosti in hkrati k zabrisovanju vključevanja žensk. Prav tako se je v tem obdobju dovršila NVO-izacija ženskih skupin: feministične skupine, pobude, akcije so najprej prehajale v ženske nevladne organizacije in nato v socialne nevladne organizacije. Na kratko si poglejmo, kako sta potekala oba procesa.

Zakon o enakih možnostih žensk in moških je leta 2002 začrtal meje institucionalne politike enakih možnosti in iz nje izbrisal pojem ženska politika. S tem se je dovršil proces, ki se je začel sredi devetdesetih let. Pred tem je bil leta 1992 ustanovljen Urad za žensko politiko, po volitvah isto leto se je v Državnem zboru konstituirala Komisija za žensko politiko. Že po volitvah 1996 je bilo vprašljivo, ali bo Državni zbor imel takšno komisijo, nato pa je bila vendarle ustanovljena Komisija za politiko enakih možnosti žensk in moških. Po volitvah leta 2000 so naloge te komisije prišle v pristojnost Odbora za notranjo politiko, po volitvah leta 2004 pa Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti – in tako po vseh naslednjih volitvah do danes.

Naloge Urada za žensko politiko je leta 2001 prevzel Urad za enake možnosti. Že leta 2003 so poskušali Urad vključiti v Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in tako še večkrat tudi pozneje; končno jim je leta 2012 uspelo.

Kaj nam kaže ta slika? Iz ženske politike smo najprej dobili politiko enakih možnosti žensk in moških, ta pa se je na prelomu tisočletja skoraj neopazno razširila in hkrati skrčila v politiko enakih možnosti nasploh. S tem je problematika spola spet začela postajati manj vidna in razvidna.

Na drugi strani imamo podoben proces v civilnodružbenem dogajanju. Iz feminističnih skupin v osemdesetih in na začetku devetdesetih let dobimo najprej ženske projekte, nato ženske nevladne organizacije, nato pa niti tega ne več: tako kot je sredi devetdesetih začel iz poimenovanj izginjati feminizem, so proti koncu devetdesetih let začele izginjati kar ženske. Poglejmo si to izginjanje iz imen organizacij za delo proti nasilju, ki so se ali se predstavljajo kot feministične: leta 1989 je nastalo Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja; leta 1992 Modra – skupina za raziskovanje psihosocialnih potreb žensk; leta 1993 Ženska svetovalnica; nato pa leta 1996 Društvo za nenasilno komunikacijo, leta 2000 Zavod Emma – center za pomoč žrtvam nasilja in ob tem projekti, ki se ne deklarirajo za feministične: Združenje proti spolnemu zlorabljanju (1994), Društvo za življenje brez nasilja (1998) itd. In pojavijo se varne hiše, ki z nazivom ne dajo več niti slutiti, komu so namenjene.

Od 27 feminističnih skupin ali projektov, ustanovljenih v obdobju 1984–1999, jih danes obstaja še šest (ŠKUC-LL, SOS telefon, Ženska svetovalnica, Mesto žensk, DNK, tematsko polje Spol pri MI); kar polovica deluje proti nasilju in so predvsem socialni projekti (za ženske ali tudi ne le zanje).

V letih 2000–2004 se je ustanovilo pet novih ženskih nevladnih organizacij oz. skupin, od katerih dve še delujeta; v istem času pa se je odprlo kar sedem varnih hiš, od tega le dve v okviru feminističnih pobud, ter dva socialna projekta, ki prav tako pomagata predvsem ženskam. Omenjene varne hiše in socialna projekta niso bili toliko rezultat trajnejših feminističnih prizadevanj ali siceršnjih prizadevanj za enakost, temveč financiranja, ki ga je omogočilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Program socialnega varstva do leta 2005 je namreč predvideval vzpostavitev mreže materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno kapaciteto 250 mest. Če upoštevamo, da je bilo leta 1999 v materinskih domovih in zatočiščih po uradnih podatkih 170 mest, je jasno, da sta bila ta program in ponudba financiranja več kakor dobrodošla. Vprašanje pa je, kakšna teoretska in strokovna izhodišča so imele te ustanove, ki so se tako hitro odpirale v obdobju 2000–2004.

Navedeni podatki ponazarjajo, kako je iz osemdesetih let preko devetdesetih v novo tisočletje usihala organizirana feministična aktivnost oziroma kolektivna feministična akcija, hkrati pa se je širila »socialna« dejavnost za ženske v zvezi s problemom nasilja. Če je bil podlaga prvih projektov proti nasilju nad ženskami feminizem, je ob državni finančni dobrohotnosti podlaga postalo socialno delo; se pravi ne več zavest o neenakem družbenem položaju zaradi spola, temveč »človeška, socialna stiska«.

Na eni strani torej vidimo utapljanje ženske politike in politike enakosti spolov v splošni politiki enakosti; na drugi strani prehajanje feminističnih projektov za krepitev družbene in politične moči žensk v socialne in nato celo humanitarne in karitativne projekte za ženske. Seveda je oboje povezano s širšimi družbenimi in političnimi procesi, v katere pa tu ne morem posegati.

Prvo desetletje v novem tisočletju smo tako preživeli ob izginjanju institucionalne ženske politike in širjenju socialnih nevladnih organizacij za pomoč ženskam. Ob tem je na novo začela cveteti ženstvenost, feminilnost, feminizem pa je (spet) postajal žaljivka, beseda, ki so jo nekateri radi uporabili, kadar so se hoteli javno posmehovati »pomoženim ženskam«, ki bi bile rade enake moškim. Zdelo se je, da feministična prizadevanja in prizadevanja za pravice žensk, če tega sploh še kje kaj je, bodisi vse bolj usihajo bodisi samozaščitno uporabljajo taktike mimikrije. Eden redkih otočkov transparentnosti v tem obdobju je bil festival Rdeče zore, ki ni nikoli skrival feministične naravnanosti.

Nauk te zgodbe ni preprost, je pa očiten vsaj na eni ravni: ne institucionalni mehanizmi, ne nevladne organizacije, ne neformalne civilnodružbene pobude ne bi smele brisati, zakrivati, blažiti ali tudi samo okraševati, da gre za vprašanje enakosti spolov in da je znotraj tega poseben poudarek na vprašanju položaja žensk in človekovih pravic žensk. V devetdesetih letih pa smo, gledano v celoti, počele ravno to – zakrivale, blažile in brisale; včasih zavestno, drugič ne, včasih morda iz strahu pred nesprejemanjem, drugič zaradi taktike itd. Toda danes, ko so poskusi retradicionalizacije in protifeminističnega pogroma v polnem razmahu, je očitno, da takšne taktike in umiki peljejo zgolj v – nevidnost, nevidnost pa podpira marginalizacijo in olajšuje diskriminacijo.

Zadnja leta, ko nastajajo vedno nove feministične pobude in skupine, ki prav tako ne skrivajo svojih izhodišč, prinašajo s sabo prav omenjeni nauk te kratke, zelo okrnjene zgodbe o feminističnem gibanju v zadnjih treh desetletjih v Sloveniji. Vidnost, nezakrivanje tega, za kaj nam gre, sama po sebi ne moreta preprečiti poskusov retradicionalizacije in repatriarhalizacije. Vendar krepita moč delovanja za enakost, ker omogočata medsebojno transparentnost, prepoznavnost, ne le v relaciji med oblastnim in civilnodružbenim sektorjem, temveč tudi znotraj obeh.

Posvet o preprečevanju nasilja

Novo mesto, 25. 11. 2014

Zakonski in družinski inštitut iz Novega mesta je letos ob mednarodnem dnevu akcij proti nasilju nad ženskami pripravil strokovni posvet »Skupaj za varne odnose« s podnaslovom »Združimo se v preprečevanju nasilja v naših odnosih«. Čeprav bi po naslovu in podnaslovu morda lahko sklepali drugače, je bil posvet v resnici posvečen predvsem problemu nasilja nad ženskami in otroki – kar je seveda prav in primerno, saj so, ko govorimo o družinskih in drugih intimnih odnosih, prav ženske in otroci daleč najpogostejše žrtve.

Posvet se je začel s predavanjem »Specifike in posledice intimnopartnerskega nasilja nad ženskami«, v katerem je Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani predstavila najpomembnejše značilnosti tega nasilja, od dinamike nasilja prek njegovih, tudi najhujših posledic – umora – do pomena pomoči in podpore ženskam v odnosih z nasilnimi partnerji. Še dolgo bo verjetno treba ponavljati eno od ugotovitev njene doktorske disertacije, da je umor ženske kot posledico intimnopartnerskega nasilja pogosto mogoče predvideti, saj obstajajo jasni znaki, ki ga napovedujejo.

V nadaljevanju so bile predstavljene dejavnosti za preprečevanje nasilja, ki jih izvajajo institucije, nevladne organizacije in posameznica v Novem mestu. Sodelovali so Sebastjan Virant (policija), Margita Markovič (zdravstveni dom), Dubravka Hrovatič (center za socialno delo), Maruša Zalokar (varna hiša), Melita Kramar (Zakonski in družinski inštitut), Petra Škof (igralna terapevtka) in Brigita Herženjak (Razvojno izobraževalni center), predstavitvam pa sta sledila razprava in oblikovanje sklepov.

Peturnega strokovnega posveta se je udeležilo nekaj čez 50 ljudi z različnih institucij in nevladnih organizacij, iz Novega mesta in sicer z Dolenjske in Bele krajine, pa tudi iz Posavja in Celja. Iz celotne razprave je bilo očitno, da četrt stoletja po tem, ko je v Sloveniji nastala prva organizacija za pomoč ženskam in otrokom – žrtvam nasilja, nasilje v družini in intimnih odnosih v resnici ni več tabu, da so se strokovni pristopi v tem času bistveno izboljšali in da je interes za preprečevanje nasilja velik. Še vedno pa je iz predstavitev dela institucij in nevladnih organizacij očitna neka temeljna pomanjkljivost: v Sloveniji še nismo osvojili lekcije o nujnosti t. i. multidisciplinarnega pristopa. Od nekaj manj kakor tri tisoč primerov nasilja v družini, ki so jih v lanskem letu obravnavali centri za socialno delo po Sloveniji, so bili le v dobrih 430 primerih (15 %) sklicani multidisciplinarni timi. Izkušnje v tujini – pa tudi pri nas – so že zdavnaj pokazale, da je delo proti nasilju nad ženskami in otroki res učinkovito le takrat, ko se v vsakem posameznem primeru povežejo vse institucije in organizacije, ki so v kakršnemkoli stiku z žrtvijo nasilja – od vrtca, šole in delodajalca (!) prek zdravstva, socialnih služb in nevladnih organizacij do policije in tožilstva. Le tako je mogoče doseči potrebno učinkovitost dela, hkrati pa je le tak pristop tako za žrtev kot za povzročitelja jasen znak, da družba kot celota nasilja ne odobrava, ne tolerira ter hoče in zmore ukrepati proti njemu – torej zaščititi žrtev in povzročitelju preprečiti izvajanje nasilja. Kako naj ob tem razumemo, da se na vabilo na posvet ni odzvalo nobeno tožilstvo na Dolenjskem?

V času »16 dni akcij proti nasilju nad ženskami« (25. november – 10. december) poteka letos v Sloveniji veliko dogodkov in o večini od njih se je mogoče informirati na spletni strani Društva SOS telefon. Sicer izredno kvaliteten posvet v Novem mestu, ob kakršnem si je mogoče želeti le, da bi jih bilo v prihodnje več, saj je dal odličen vpogled v aktualno stanje problematike na Dolenjskem in v Sloveniji, pa je pokazal še eno pomanjkljivost pri delu proti nasilju nad ženskami (in otroki) pri nas: še vedno se premalo zavedamo, da je nasilje nad ženskami strukturni problem, ki je posledica izrazitega neravnotežja moči med spoloma, hkrati pa ohranja to neravnotežje. Povezava med nasiljem in družbenim položajem žensk je bila na posvetu namreč le redko omenjena, kar je žal tudi sicer značilnost govora o tem problemu v Sloveniji.

 

Posvet NM

Foto: Zakonski in družinski inštitut

O 25. novembru

V zapisani zgodovini ženskih bojev je nemalo neznank, zmot in pomot, napak in »napak«, tudi legend in mitov. Dober primer je praznovanje 8. marca: ne vemo čisto natančno, v spomin na kateri dogodek je bil za praznik ženskih pravic izbran prav ta dan – v spomin na demonstracije newyorških delavk leta 1848 ali na tragedijo leta 1908, prav tako v New Yorku, ko je tovarnar (danes bi rekli »delodajalec«) dal požgati tovarno skupaj s stavkajočimi delavkami. Kot sta V. Jalušič in N. Budna Kodrič leta 1991 zapisali v brošuri »8. marec v zgodovini boja za ženske pravice«, se je datum praznovanja spreminjal (28. februar, 8., 19., 25. marec, 12. maj itd.), praznovanje pa se je v različnih okoljih začelo uveljavljati v različnih letih (ZDA 1909, Socialistična internacionala 1910, Avstrija, Danska, Nemčija in Švica 1911, Rusija 1912 itd.). OZN je 8. marec razglasila za mednarodni praznik žensk z resolucijo decembra 1977.

Na podobne težave s podatki naletimo, ko raziskujemo zgodovino 25. novembra, čeprav je bistveno krajša, saj šteje komaj dobra tri desetletja. V Sloveniji smo ta dan prvič obeležile leta 1994 – Društvo SOS telefon in Urad za žensko politiko sta organizirala okroglo mizo o problemu nasilja nad ženskami. Takrat smo v naš prostor, seveda v dobri veri, da govorimo resnico, prenesle informacijo, da je dan akcij proti nasilju nad ženskami razglasila prva feministična konferenca Latinske Amerike in Karibov, ki naj bi potekala junija 1981 v Bogoti. Res so dan razglasile feministke na tem srečanju in srečanje je bilo res v Bogoti; toda viri navajajo različne datume in letnice. Po nekaterih naj bi potekala leta 1981, po viru iz leta 1982 pa šele junija 1982. C. B. Flora navaja v analizi dogajanj v feminističnem gibanju Latinske Amerike in Karibov v letih 1978–1982, da je po konferenci OZN o ženskah v Københavnu leta 1980 venezuelska feministična skupina La Conjura nameravala naslednje leto v Caracasu organizirati feministično srečanje Latinske Amerike. Toda skupina je bila majhna in ni imela finančnih sredstev za tak podvig, zato je izvedbo predlagala kolumbijskim feministkam. Te so predlog sprejele, dolgo in temeljito razpravljale o vsebini srečanja in ga nato organizirale junija 1982 v Bogoti.

Večina virov pravi, da je bila konferenca junija 1981, navajajo pa jo kot prvo feministično srečanje (»encuentro«) Latinske Amerike in Karibov. Udeležilo se ga je približno 230 žensk. Srečanja se odtlej ponavljajo na dve ali tri leta in se selijo iz države v državo. Na trinajstem, ki je potekalo od 22.–25. novembra letos v Limi (Peru), je bilo udeleženk kar tisoč dvesto. Podobno kot »prvo jugoslovansko feministično srečanje« (Ljubljana, 1987) ni bilo zares prvo in so se feministke v Jugoslaviji srečevale in sodelovale že davno pred njim, tudi srečanje v Bogoti leta 1981 ali 1982 ni bilo prvo srečanje feministk Latinske Amerike, njihovo sodelovanje in sodelovanje s feministkami Severne Amerike pa se je začelo z začetkom feminističnega gibanja davno pred tem.

Razlika enega leta pri datiranju srečanja, ki je razglasilo 25. november za dan boja proti nasilju nad ženskami, najbrž ni usodna in natančno ugotavljanje časa tega dogodka lahko prepustimo prihodnjemu proučevanju zgodovinark. Bolj zanimivo vprašanje, ki se pojavi ob raziskovanju 25. novembra, je vprašanje vsebine. Leta 1999 smo ob prvi od dveh kampanj »Kaj ti je, deklica?« (druga je potekala leta 2002) objavile, da je bil dan razglašen »v spomin na sestri Mirabel, ki sta bili brutalno umorjeni v času Trujillove diktature v Dominikanski republiki leta 1960«. Preden se posvetimo vsebini, moramo popraviti še dve napaki. Umorjeni nista bili dve sestri, temveč tri od štirih, pisale pa se niso Mirabel, ampak Mirabal.

Sestre Mirabal, znane tudi kot Las Mariposas (ustrezen prevod v slovenščino bi bil najbrž Metuljke), so bile upornice proti diktatorju Trujillu, ki je Dominikansko republiko s krvavo roko vodil 31 let. Nasprotovale so diktaturi in delovale v gibanju za demokracijo. Pripadniki tajne policije so jih skupaj z voznikom umorili 25. novembra na poti domov, potem ko so v zaporu obiskale moža dveh od njih, prav tako aktivista proti diktaturi. Trujillo je sestre, ki jih je dal ubiti, preživel le za pol leta. Četrta, najstarejša sestra, ki je še naprej živela v družinski hiši in skrbela, da spomin na umorjene aktivistke ni zbledel, je umrla februarja letos, mesec pred 89. rojstnim dnem. O sestrah so bile napisane knjige in posneti filmi. V Dominikanski republiki, pa tudi širše v Latinski Ameriki so še danes simbol gibanja za svobodo in demokracijo.

Pa tudi feminističnega gibanja. In tako smo pri vprašanju vsebine, ki smo ga pravzaprav že vpeljali s prejšnjim odstavkom. Kako naj razumemo dejstvo, da so feministke Latinske Amerike in Karibov za simbol svojega boja proti nasilju nad ženskami izbrale prav sestre Mirabal?

Las Mariposas Trujillu niso bilo nevarne le zaradi svojih dejavnosti proti diktaturi. Nevarne so bile že samo zato, ker so bile aktivistke, torej aktivne ženske, ki niso ponižno in skromno sledile predpisanim ženskim vlogam. Kot takšne so bile dvojni simbol odpora – proti diktatorskemu režimu in proti patriarhalnemu družbenemu redu. Niso se namreč vedle, kakor naj bi se vedle ženske: ena od njih je bila denimo med prvimi Dominikankami, ki so vozile avto, nosila je hlače in kadila, predvsem pa si je predrznila zavrniti Trujillove »romantične ponudbe«. Seveda pa so že sama politična aktivnost, odpor proti diktaturi in boj za demokracijo v patriarhalnem pojmovanju zelo »neženske« dejavnosti.

Izbira 25. novembra tako simbolizira odpor proti vsakršnemu nasilju nad ženskami – naj bo politično, socialno, pravno, ekonomsko, vojaško in policijsko … ali tisto, ki ga doživljajo v vsakdanjem življenju, za štirimi stenami svojega doma. 25. november ni le dan proti nasilju nad ženskami v družini in intimnopartnerskih odnosih ali morda še proti trgovanju z ženskami, kot bi se lahko zdelo glede na to, katere oblike nasilja vsako leto poudarjajo nevladne organizacije pri nas. Tudi OZN pravi, da je nasilje nad ženskami »vsakršno dejanje, ki temelji na spolu in katerega posledica je ali bi lahko bila fizična, spolna ali psihološka poškodba ali trpljenje ženske, vključno z grožnjami s takšnimi dejanji, prisiljenjem ali arbitrarnim prikrajšanjem za svobodo, tako v javnem kot v zasebnem življenju«. Vendar 25. november ni le dan za odpravo nasilja nad ženskami (kot ga je opredelila OZN), temveč tudi dan akcij, aktivizma proti temu nasilju. 25. november torej obeležuje aktiven odpor žensk proti družbenemu položaju, ki dopušča, omogoča in celo spodbuja nasilje. In seveda – 25. novembra ne obeležujemo šele od leta 1999, ko ga je OZN z resolucijo razglasila za mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami, saj je OZN ta dan izbrala na osnovi tega, da so ga številne feministične skupine po svetu pred tem obeleževale že več kakor desetletje in pol.

25. november ima torej več kakor tridesetletno zgodovino in OZN ga je vzela za svojega šele potem, ko so ga uveljavile neodvisne feministične skupine. Pojasniti pa je treba še nekaj: OZN je posvojila 25. november, ne pa »16 dni aktivizma proti nasilju nad ženskami«, ki jih na pobudo organizacije Center for Women’s Global Leadership obeležujemo od leta 1991. »16 dni« poleg 25. novembra obsega še druge pomembne datume: 1. december kot dan boja proti aidsu (od leta 1988); 6. december, ko je leta 1989 neki moški v Montrealu postrelil 14 študentk strojništva, ker da so »bile feministke«; in seveda – 10. december kot dan človekovih pravic, torej tudi pravic žensk.

Prek 8. marca naprej v preteklost

Odkar smo v Sloveniji dobili prvo premierko v zgodovini državnih tvorb na tem ozemlju, smo večkrat prebrali in slišali, da ženske odločevalske položaje dobijo v težkih časih. To nikakor ni pravilo, je pa še kar pogosto in v tem primeru gotovo drži. Toda pomembnejše je vprašanje, kdo v težkih časih zasede odločevalske položaje na drugi strani, na strani odpora proti aktualni oblasti.

V vstajniški zimi 2012/2013 so množice na trgih in ulicah po Sloveniji sestavljali mladi in stari, ženske in moški, temno- in svetlopolti, zgarani delavski obrazi in negovana polt srednjega sloja … Očitno je bilo, da ne gre za zlet zombijev, temveč da gibanje poganja iz vseh plasti družbe. Pisana podoba je govorila o močni egalitarnosti: tako kot so bili na eni strani »vsi gotovi«, s(m)o bili na drugi strani »vsi drugačni – vsi enaki«.

Vstajniške skupine so ob nastanku s svojimi izjavami, pobudami itd. naslavljale državljane in državljanke, prebivalke in prebivalce, občane in občanke itd. Toda dlje ko je trajalo gibanje in natančneje ko se je artikuliralo, bolj se je iz izjav izgubljal ženski spol. Tako so pozivi v januarju 2013 v glavnem veljali le še »državljanom«, »udeležencem« itd. Medtem in tudi že prej si je nekaj skupin nadelo moška imena (»/…/ čuvar«, »/…/ državljan«). Na dlani je bilo vprašanje, ali skupino, ki si izbere takšno ime, sploh zanima enakost spolov.  Na ugovore feministk so članice in člani teh skupin pojasnjevali, da s tem ne želijo izključevati in da so v skupinah članice enakovredne.

Po tretji vseslovenski vstaji so februarja 2013 na družbenih omrežjih razpravljali o datumu naslednje vstaje. Kar nekaj ljudi je predlagalo 8. marec: tako kot ob 8. februarju bi izkoristili aktivacijski naboj »našega« praznika. K množičnosti tretje vstaje je namreč nedvomno svoje prispeval reapropriacijski zalet gibanja: vzeti je treba nazaj, kar je »naše«, kar pripada ljudstvu, od politike prek odločanja v ekonomiji do – praznikov. Z odločitvijo za 8. marec pa bi tudi poudarili pomen boja za ekonomske, politične in socialne pravice žensk in tako pokazali, da so vstajnice neločljivi del gibanja.

Toda težava je bila najbrž ravno v tem, da je 8. februar kulturni praznik, 8. marec pa politični. Tisti, ki so na koncu določili datum vstaje, so pokazali, da si želijo ponovno prilastiti 8. februar, ne pa 8. marca. Torej: kulturo, ne pa politike za razgradnjo sistema, ki med drugim temelji na tem, da ženske opravljajo neplačano ali podplačano delo reprodukcije delovne sile, ali če hočete – skrbstveno delo. Ignorirali so staro spoznanje, da korenita družbena sprememba ni mogoča, če se ne spremeni položaj polovice družbe – žensk.

Da bi se ta položaj spremenil, je seveda treba narediti kaj več, kakor le organizirati vstajo na 8. marec. Toda vstaja na ta dan bi zaradi tradicije praznika pomenila jasno povabilo ženskam, naj bodo v gibanju (še naprej) enake med enakimi; povabilo, naj sodelujejo s svojimi zahtevami, pogledi, težavami, idejami. Izbira 9. marca za dan vstaje je simbolno pomenila spregled žensk v gibanju. Nekatere s(m)o bile razočarane že takrat, druge so šele zdaj ali bodo pozneje, tretje so zajezdile na valu gibanja v strankarsko prihodnost. Že takrat pa je bilo jasno, da ima gibanje svoje odločevalce, ki so slepi za eno od osnov družbenega sistema, v katerem živimo: za tisto vrsto razlikovanja med ljudmi, ki je podlaga diskriminiranja.

Do podobnega izločanja kot pri spolu je prišlo tudi drugje. Medtem ko so se na začetku v protestnih izjavah praviloma pojavljali tudi »prebivalci« (in »prebivalke«), so se proti pomladi 2013 skoraj le še »državljani«. Tako se je krčil domet gibanja, ki sta mu na videz rasla moč in vpliv. Vstajniške pobude so ljudi, ki so uradno tujci oz. tujke, vendar živijo v tej deželi, na ravni artikulacije preprosto izločile iz gibanja za družbene spremembe.

Primerov izločanja skupin prebivalstva iz pozivov protestniških in vstajniških skupin je še več. Nobenega ni mogoče odpraviti z zamahom roke, češ, ne zamujajmo se s podrobnostmi, najprej moramo razrešiti velika vprašanja. Tak ugovor poznamo že iz preteklih družbenih vrenj. V času uveljavljanja socialističnega režima je bilo treba najprej izbojevati razredni boj, boj med delom in kapitalom, potem naj bi šele prišel čas za »buljenje v spolno vprašanje, prav kakor indijski fakir bulji v svoj popek«, kot je sočno povedal Lenin.

Danes je tudi s prostim očesom vidno, da boj med delom in kapitalom nikoli ni bil izbojevan v korist dela, točneje – delavstva. Seveda ne, kajti pri t. i. podrobnostih ne gre za »buljenje v popek«, temveč za humus, podstat, osnovo, temelj družbene spremembe. Če naj bo družba pravična, mora biti najprej vključujoča – če si spet sposodim žargon EU. Iz artikulacije zahtev po spremembah tako na ravni vsebine kot na ravni jezika ne moremo izpuščati nikogar.

Na osnovi protestniškega izrazja smo torej lahko pred letom dni domnevali, da si je gibanje že v času vstaj začela prisvajati skupina ali sloj ljudi, ki mu morda ni šlo toliko za pravično družbo za vse, kolikor za lasten »pravičnejši« položaj. Prav tako smo lahko sklepali, da so v vstajniškem vrenju »marginalne« družbene skupine – spet enkrat – pozabile, da sta prav njihova vidnost in položaj lakmus za enakost, večina pa, da je položaj »marginalnih« smerokaz za prihodnji razvoj položaja večine.

Proti poletju 2013 je vstajniško gibanje na ulicah usahnilo in niti jeseni ni ponovno oživelo. Pač pa je zaživelo ustanavljanje političnih strank. In ena od njih se je ustanovila – na osmi marec.

Zakaj bi kdo sklical ustanovni kongres politične stranke ravno na mednarodni dan žensk? Če odmislimo možne razloge, ki jih ovrže že površno poznavanje izjav te skupine (npr. da je morda šlo za spominski spodrsljaj ali da jim je bilo vseeno, za kakšen dan gre itd.), nam ostane le še domneva, da jim je šlo ravno za osmi marec – za simbolni prikaz, da so pomembne tudi pravice žensk. Toda v njihovem programu s(m)o si ženske prislužile prostor le v frazi o odpravljanju »vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni, zlasti diskriminacije na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti« itd.

Ponovna prilastitev 8. marca se je torej zgodila na popolnoma drugi ravni, kakor smo si nekatere prizadevale: ne na ravni združevanja enakih ter za enakost in pravičnost, temveč na ravni zasedanja mesta drugega na način, da ta drugi (druga) ostane ali spet postane neviden, nevidna. Le eden od novih političnih subjektov (in prav tako le eden od starih) je za volitve v Evropski parlament na kandidatni listi na prvo, vidno mesto postavil žensko. In to je seveda le eden od številnih primerov potiskanja žensk na drugo, tretje … zadnje mesto. V tem pogledu ni vstajniško gibanje spremenilo ničesar. Še več, tudi prihodnje pobude za družbene spremembe, naj bodo vstajniške ali strankarske, ne bodo spremenile ničesar, če ne bodo najprej temeljito spremenile svojega pogleda na korenine družbenega razlikovanja.