Kljub napredku na področju enakosti spolov in vse večji institucionalni podpori pravicam žensk in spolnih manjšin ostaja seksizem razširjena oblika diskriminacije. Seksizem je širši družbeni pojav, ki deluje kot mehanizem ohranjanja in legitimiranja spolne neenakosti. Obsega tako odkrite oblike diskriminacije, kot so žaljive in ponižujoče izjave, izključevanje in objektivizacija, kot tudi bolj prikrite oblike, kot so prepričanja o »naravnih« spolnih vlogah. Posledice seksizma so daljnosežne, saj ob tem, ko krepijo že obstoječo hierarhijo spolov, vplivajo tudi na dostop do virov, možnosti odločanja, psihosocialno blaginjo in položaj žensk ter spolnih manjšin v družbi.
Pri utrjevanju seksizma imajo pomembno vlogo javne osebe, katerih izjave imajo zaradi njihovega položaja normativno moč. Seksistične izjave ne ostajajo na ravni individualnih zdrsov, temveč delujejo kot mehanizmi produkcij hierarhij, oblikovanih na podlagi spola. Ko se institucije in javnost nanje ne odzovejo ali celo ščitijo in opravičujejo posameznike, ki jih izrekajo, utrjujejo kulturo nekaznovanosti in implicitno sporočajo, da je seksizem v javnem prostoru dopusten. Še izraziteje pa ta dinamika deluje v digitalnih komunikacijskih kanalih in vplivnostnem marketingu (npr. v podkastih, vlogih, plačanih objavah), kjer zaradi odsotnosti regulativnih in etičnih okvirov, prisotnih v tradicionalnih medijih, takšne prakse večinoma ostajajo povsem neobravnavane, kar ustvarja prostor za širjenje stereotipov, seksizma in mizoginije.
Sporne in škodljive vsebine pogosto vključujejo utrjevanje spolnih stereotipov, nasilja nad ženskami, objektivizacijo ženskih teles in normalizacijo spolnih vlog, ki neenaka razmerja moči med spoloma opravičuje kot del »naravnega dejstva«, ne pa kot posledico strukturnih dejavnikov neenakosti. Poleg tega se seksizem v teh kontekstih pogosto prikazuje kot humor ali »samo« osebno mnenje, kar otežuje njegovo prepoznavo, kritično obravnavo in ustrezen družbeni odziv. Takšne prakse niso le odraz obstoječe diskriminacije, temveč jo aktivno reproducirajo in krepijo. Posebno zaskrbljujoče je, da številni tovrstni kanali ciljajo predvsem na mlajšo populacijo, ki so v večini uporabnice_ki družbenih omrežij in te kanale uporabljajo kot primarni vir informacij, zabave in oblikovanja identitet. Poleg tega imajo družbena omrežja izredno velik doseg, s čimer se povečuje verjetnost, da so predvsem mladi izpostavljeni vsebinam, ki utrjujejo hierarhijo spolov, zmanjšujejo pomen enakosti in normalizirajo nasilje.
Projekt Z bodicami nad seksizem se odziva na navedene izzive z namenom krepitve komunikacijskih zmogljivosti in prepoznavnosti delovanja uredništva spol.si ter učinkovitega nagovarjanja širše javnosti. Z digitalno kampanjo ozaveščanja, ki bo vključevala analizo primerov seksističnih praks v novih medijih, sodelovanje z mediji in vplivnicami_eži, bo projekt prispeval k boljšemu razumevanju problematike in opolnomočenju državljank_ov za prepoznavanje in zavračanje diskriminatornih vsebin.
Projekt bo potekal od 1. oktobra 2025 do 30. septembra 2026.
Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
Viri
Glick, P., Fiske, S. T. (1997), »Hostile and benevolent sexism: Measuring ambivalent sexist attitudes toward women«, Psychology of Women Quarterly, 21(1): 119–135.
Glick, P., Fiske, S. T. (2001), »An ambivalent alliance: Hostile and benevolent sexism as complementary justifications for gender inequality«, American Psychologist, 56(2): 109–118.
Glick, P., Fiske, S. T. (2011), »Ambivalent sexism revisited«, Psychology of Women Quarterly, 35(3): 530–535.
Glick, P., Fiske, S. T. (2018), »The ambivalent sexism Inventory: Differentiating hostile and benevolent sexism«, v Social Cognition: Selected Works of Susan Fiske (Taylor & Francis), 116–160.