Odziv uredništva spol.si na elektronsko sporočilo Gorenjska, moj planet (Timing Poljane d.o.o.)
Leta 1967, pred 59 leti, se je na bostonski maraton prijavila Kathrine Virginia Switzer. Prijaviti se je morala kot K. V. Switzer, saj ženskam udeležba na maratonu, na celotnih 42,195 km, ni bila dovoljena. Med tekom so jo organizatorji odkrili in želeli nasilno odstraniti s proge, branila sta jo njen trener Arnie in fant Tom. Arnie je pred tekmo sicer trdil, da so ženske prekrhke za tako dolgo razdaljo. Switzer je maraton uspešno odtekla kljub grožnjam s fizičnim nasiljem in zaporom.[i] Je pa trajalo še pet let, da so lahko ženske na bostonskem maratonu legalno sodelovale – šele leta 1972. Londonski maraton sprejema ženske od svojega začetka leta 1981, prav tako berlinski od leta 1974; tako tudi ljubljanski maraton od leta 1996.
Maraton, ta najplemenitejša olimpijska disciplina, je za ženske postal olimpijska kategorija šele na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, kar 88 let po uvedbi moške kategorije. Razlogi, zakaj ženskam niso dovolili teči maratona, so bili zasidrani v globokih predsodkih in spolnih stereotipih, da tek na dolge proge škoduje ženskemu – reproduktivnemu – zdravju (prekine menstrualni cikel, povzroča težave s plodnostjo) in da je takšen napor “grožnja ženskosti”.
Ta daljši uvod v zgodovino maratonskih tekov navajamo kot prikaz, kako sta bila seksizem in mizoginija prisotna tudi v rekreativnem športu. In kako sta še vedno, saj leta 2026 v Sloveniji ženskam – na veliko krajših razdaljah – enakost v rekreativnem športu ni zagotovljena.
V uredništvo smo namreč prejele_i naslednje elektronsko sporočilo organizatorjev (že) 12. sezone tekaške serije Gorenjska, moj planet, v katerem posebej izstopa spodnji izsek:
“Aprila sledita še teka v Tržiču in Trzinu, na katera se prav tako že lahko prijavite. Trzinski tek, ki bo organiziran 25. aprila, bodo tako kot doslej sestavljali tek na 10 km, tek na 5 km, tek na 5 km s kužki, otroški teki in družinski kilometer. Nekaj spremembe pa se letos obeta na Teku po ulicah Tržiča, kjer bodo zaradi “višje sile” in zagotavljanja enakosti za vsako ceno tudi moški tekli na 5 km. V zvezi s tem poudarjamo, da tudi na nivoju koordinacije pokala absolutno podpiramo enakopravnost žensk, odločno pa nasprotujemo streljanju na muhe s topovi oz. konkretno zlorabi prava in državnih institucij (Varuh pravice enakosti) ter sklicevanju na pravna določila v bagatelnih primerih in to s strani feminističnih aktivistk, ki se sicer tekov sploh ne udeležujejo. Letos bo tako enakosti zadoščeno na način, da boste vsi tekli na 5 km dolgi progi, s čimer bo še naprej podprta množična udeležba starejših in tekaško nekoliko manj pripravljenih žensk, ki je ena od značilnosti tržiškega teka.”
Tek po ulicah Tržiča sicer organizira Športna zveza Tržič.
»Višja sila«, o kateri govori športna zveza, so tekačice, ki si že leta prizadevajo, da bi lahko odtekle 10-kilometrsko razdaljo v Tržiču. Ker lokalni_e organizatorji_ice niso imeli_e posluha, so se tekačice obrile na zagovornika načela enakosti – tako vsaj domnevamo, saj varuh pravice enakosti ne obstaja – ki v času pisanja prispevka še vodi postopek. Tekačice so si prizadevale za možnost prijave tudi na 10 km, ne le na zanje rezervirano dolžino 5 km. Rezultat je sedaj – drugače se ne da reči – užaljeno in pokroviteljsko pojasnilo in odpoved 10-kilometrskega teka v Tržiču za moške.
Ob tem velja omeniti, da je v občini Tržič to edini tek s takšno diskriminacijo. Kriška Gora trail, tek na Stari Ljubelj, tek po poti treh zvonov, jesenski kros in tek pod Storžič imajo za vse sodelujoče (odrasle in otroke) v obeh kategorijah enake razdalje. In če zmorejo tekačice 50 km na Kriška Gora Trailu, zmorejo tudi mestnih 10 km v Tržiču. Tudi pri drugih tekih, ki so del tekaške serije Gorenjska, moj planet, ni razlik.
To, da se tekačice želijo pomeriti na 10-kilometrski razdalji, ni »enakost za vsako ceno«, ni kaprica »feminističnih aktivistk, ki se tekov sploh ne udeležujejo«, in ni »bagatelni primer« ali »zloraba državnih institucij«. To je bitka za enakost, za enake možnosti na štartno-ciljno črti.
Ton elektronskega sporočila je podcenjujoč, saj tekačicam odreče avtonomijo, ko zahteve prevali na neimenovane feministične aktivistke. Da bi lokalne tekačice same prepoznale neenako obravnavo, se proti njej upirale ter imele želje in ambicije za tek na daljše razdalje, organizatorjem ne pride na misel. Očitno tudi ne razumejo, da starejše ženske niso šibke in manj pripravljene, pač pa zgolj starejše. Ta starizem, usmerjen še posebno proti ženskam, ki z izgubo svoje mladosti (in spolne privlačnosti za večno zakoreninjeni patriarhalni pogled) tudi sicer v družbi izgubljajo vrednost, ob staranju populacije in vedno večjem zanimanju za športno aktivnost ravno med starejšimi ženskami ni razumljiv. Ravno razširitev kategorij bi gotovo pritegnila kakšno tekačico več, in če bi odprli kategorijo na 5 km za moške, bi pritegnili kakšnega starejšega in tekaško manj pripravljenega moškega.
Še najbolj nevarno pa se zdi sporočilo v delu, kjer tekačicam očita zlorabo državnih institucij, ki so vzpostavljene ravno za takšne namene. Ko lokalni organizatorji ne zmorejo ali nočejo imeti posluha za spremembe, so ravno državne institucije tiste, na katere se lahko obrne vsakdo izmed nas. Poskus ustrahovanja, kajti zloraba implicira načrtno oviranje organizatorja, je še en izmed načinov utišanja žensk v njihovih prizadevanjih za enakost. Glasne (in hitre) ženske so bile trn v peti organizatorjem bostonskega maratona in so trn v peti tržiškega teka.
Zato smo začele naš odziv s kratko zgodovino maratona. Ko gre za enakost moških in žensk, ni nobena razdalja »bagatelna« in so vse razdalje enako pomembne, ali pa ni nobena. Organizatorji teka po ulicah Tržiča ne podpirajo enakosti in ne zagotavljajo enake izkušnje, ampak še naprej vztrajno trdijo, da ženske niso sposobne odteči 10-kilometrske razdalje, zato ker so (stare) ženske. In zaradi njihovega trmastega vztrajanja pri spolnih stereotipih so sedaj prikrajšani še tekači.
[i] https://kathrineswitzer.com/1967-boston-marathon-the-real-story/; https://www.youtube.com/watch?v=fOGXvBAmTsY
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
