Zmago Jelinčič Plemeniti, nekdanji poslanec, je na družbenih omrežjih izpostavil albansko poreklo Flurine Ametaj, kandidatke Gibanja Svoboda za mestni svet Mestne občine Celje, in kandidaturo predstavil kot nevarnost, da bi tujci prevzeli del oblasti. Med drugim se je obregnil ob predvolilno gradivo v albanščini, ki ga je objavil kosovski medij. Po pojasnilu Gibanja Svoboda nista naročila niti stranka niti kandidatka, prav tako nista sodelovali pri njegovi pripravi, prevodu ali objavi.

Vir: https://www.facebook.com/share/v/18d6pWGqxQ/ 

 

Flurina Ametaj je magistrica socialnega dela, medkulturna mediatorka ter predsednica Albanskega kulturnega društva Liria in Zveze albanskih društev v Sloveniji. Njeno delo je povezano s podporo ranljivim skupinam in vključevanjem priseljencev_k v družbo. Ne glede na njeno politično pripadnost ali stališča pa bi moralo veljati osnovno načelo, da kandidate in kandidatke presojamo na podlagi njihovega dela, stališč in programa, ne na podlagi njihovega porekla.

Takšno označevanje ni legitimna politična kritika, temveč ksenofobno sporočilo, ki ljudi glede na njihovo poreklo razvršča na tiste, ki naj bi bili upravičeni sodelovati pri političnem odločanju, in tiste, ki naj bi jim bilo to onemogočeno.

Pri tem je treba poudariti, da je politična participacija temeljna demokratična pravica. Ljudje z različnimi etničnimi in kulturnimi ozadji niso zgolj del družbe, o kateri se odloča, temveč imajo pravico sodelovati tudi pri njenem oblikovanju. Njihova prisotnost v političnih institucijah ni grožnja, temveč prispevek k bolj vključujoči in reprezentativni demokraciji. Predstava, da je politična oblast nekaj, kar pripada izključno ljudem določenega porekla, je v nasprotju z načeli enakopravnosti in demokratičnega sodelovanja.

Od žensk z manjšinskim ozadjem, že dvojno drugih, žensk in pripadnic manjšin, pa se velikokrat pričakuje, da morajo svojo prisotnost v javnem prostoru še posebej in dodatno upravičevati. Ne zadostuje, da izpolnjujejo zakonske pogoje za politično kandidaturo (državljanstvo, polnoletnost, pogoji v zvezi z obsojenostjo zaradi kaznivih dejanj) ter predstavljajo svoje delo in program, temveč se morajo dodatno zagovarjati zaradi svojega imena, jezika, družinskega ali etničnega porekla in utemeljevati, da bodo kljub “pripadnosti tuji kulturi” vseeno delale za vse, tudi Slovence_ke. Pri ženskah iz manjšinskih skupnosti se tovrstnim pritiskom pridružujejo še spolno zaznamovana pričakovanja in predsodki o tem, kdo je primeren za politično delovanje, odločanje in vodenje. Tako se morajo pogosto soočati z večplastnim dokazovanjem svoje legitimnosti: ne le kot pripadnice manjšine, temveč tudi kot ženske v prostoru, ki politično avtoriteto in vodstveno sposobnost še vedno pogosto povezuje z moškostjo. Njihova politična kompetentnost se tako potiska v ozadje, njihova identiteta pa postane predmet javnega presojanja in napadov.

Takšno izključevanje ima tudi širše posledice. Napadi na posamezno političarko niso osamljen pojav, temveč del širšega vzorca nasilja nad ženskami v politiki. Usmerjeni niso zgolj proti njej, temveč pošiljajo sporočilo vsem ženskam in pripadnicam manjšinskih skupnosti, ki razmišljajo o vstopu v politiko: vaš prostor je omejen, vaša prisotnost je nezaželena in za sodelovanje boste morale plačati višjo ceno. S tem se ne omejuje le posameznic, temveč se siromaši demokratični prostor kot celoto. Domače in tuje raziskave kažejo, da so posebej izpostavljene ženske, ki zagovarjajo človekove pravice in pravice manjšin ali same pripadajo marginaliziranim skupinam. Preplet seksizma, ksenofobije in političnega obračunavanja ustvarja dodatne ovire za njihovo enakopravno sodelovanje v javnem življenju. (Več v prispevku Nasilje nad ženskami v slovenski politiki: omrežje X kot greznica mizoginije in nasilja.)

Zato uredništvo portala spol.si javno izraža podporo Flurini Ametaj in vsem ženskam, ki se odločajo za javne oz. vidne funkcije in za politično udejstvovanje. Zavzemamo se za politični prostor, v katerem so ženske ne glede na svoje poreklo, jezik ali druge osebne okoliščine ter ne glede na svoja politična prepričanja obravnavane kot enakovredne sogovornice in odločevalke.

 

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

Vir: https://x.com/BorutRoncevic/status/2115721351604355321 

Minister za vzgojo in izobraževanje Borut Rončević je v svojem odzivu na peticijo učiteljic, v kateri te pozivajo k strokovni, vključujoči in transparentni pripravi sprememb šolskega sistema, posebno pozornost namenil enemu izmed več kot 2.400 podpornikov in podpornic, Jaki Klunu. Klun, magister, profesor pedagogike in doktorski študent pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, se v okviru doktorskega študija posveča proučevanju procesne kakovosti pouka v javni osnovni šoli. Namesto da bi se minister osredotočil na vsebino peticije ali na strokovna stališča, ki jih zagovarja Klun, ter na razloge, zaradi katerih podpira peticijo, ga diskreditira z omembo njegovega mentorja in ga označi za del tako imenovanega »pedagoškega establišmenta«. Njegovo podporo peticiji nato odpravi z očitkom, da »podpira samega sebe«.

Takšno argumentiranje ne prispeva k strokovni razpravi o prihodnosti slovenskega šolstva, kaže pa na tendenco trenutnega šolskega ministra k osebnemu obračunavanju in nestrokovnemu javnemu diskurzu. Gre za poskus razvrednotenja posameznika na podlagi njegovih akademskih in strokovnih povezav namesto soočenja in odgovora na vsebino njegovih stališč.

Ob tem spodbujamo bralke in bralce, da podprejo peticijo učiteljic II. gimnazije Maribor, s katero se zavzemajo za spoštovanje stroke ter za vključujoč in transparentni postopek spreminjanja velikega in pomembnega sistema – javne šole.

Podpise lahko oddate še do 6.11.:

https://www.amnesty.si/javni-poziv-ministru-roncevicu/ 

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

 

 

Na enem mestu zbiramo izraze, ki pomagajo razumeti feministične ideje, spolno neenakost in različne oblike seksizma. Feministični slovarček ponuja kratke razlage pojmov, s katerimi se srečujemo v javnem prostoru in vsakdanjem življenju, ter omogoča, da se k njim vrnemo, kadar želimo osvežiti ali poglobiti svoje razumevanje.

Ideja za slovarček je nastala v sklopu projekta Catalyst of Change: Strengthening civil society to advocate for women’s rights, environmental justice, and anti-corruption”, z dopolnitvami pa nadaljujemo tudi po koncu projekta. Redno ga bomo dopolnjevale_i z novimi izrazi, zato vabimo tudi bralke in bralce, da nam pošljete predloge: izraze, ki jih ne poznate, bi jih želele_i bolje razumeti ali bi jih želele_i videti v slovarčku. Tako ga lahko soustvarjamo in širimo skupaj.

 

Femicid

Uboj ali umor ženske, motiviran s sovraštvom. Lahko je končno dejanje partnerskega ali družinskega nasilja (fizičnega, psihološkega ali čustvenega), lahko je povezan z oboroženimi spopadi ali raznimi oblikami kriminala, zlasti organiziranega, na primer s trgovino z ženskami in dekleti za namene spolnega ali drugega izkoriščanja. Daleč najpogostejši storilci so moški. Vključevanje tega pojma v zakonodajo in širšo družbeno diskusijo pomaga prepoznati in obravnavati vzroke ter posledice tovrstnih umorov.

 

Žabotno

neologizem izpeljan iz priimka pisatelja Vlada Žabota, ki je zaslužen za seksistično izjavo desetletja.

ábota → žabota = seksistična slaboumnost

ábotnež → žabotnež = seksist

 

Stekleni strop

Označuje nevidne, družbeno konstruirane ovire, ki ženskam preprečujejo poklicno napredovanje, zlasti v zvezi z delovnim položajem in plačo. Izraz “stekleni” pomeni, da ovire niso vidne oziroma očitne, saj izhajajo iz stereotipnih, globoko zasidranih vedenjskih spolnih norm in raznih oblik diskriminacije na podlagi spola. Diskriminacija pri zaposlovanju na uglednejših in boljše plačanih delovnih mest je prisotna v vseh poklicih, tudi tistih, kjer so ženske v večini.

 

55. člen 

55. člen Ustave RS, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991, pravi: “Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.”

Ohranitev te svoboščine, ki je bila kot pravica zapisana že v ustavah Jugoslavije in Slovenije leta 1974, so ob sprejemanju ustave leta 1991 dosegle feministične skupine in posameznice v sodelovanju s poslankami in ob široki ljudski podpori.

 

Feminizem (feminizmi)

širok in raznolik sklop gibanj, misli, teorij in praks, ki se razlikujejo glede na zgodovinski čas, kulturni prostor, družbeni položaj in izkušnje posameznih skupin žensk in drugih marginaliziranih skupin. Poznamo več feminističnih tokov in usmeritev, npr. marksistični, liberalni, radikalni, dekolonialni, intersekcijski feminizem in številne druge. Med seboj se lahko razlikujejo, vendar jih združuje skupna temeljna vrednota, tj. prizadevanje za odpravo vseh oblik zatiranja na podlagi spola.

 

Period betting

Seksistična praksa igralcev na športne stave, športnih komentatorjev in spletnih vplivnežev, ki za (po njihovem mnenju) natančnejše napovedovanje rezultatov tekem uporabljajo domneve o  menstrualnem ciklusu športnic. Po njihovem prepričanju naj bi različne faze menstrualnega ciklusa vplivale na uspešnost nastopa športnice. Menstruacija v tem kontekstu velja za omejujoč, nepredvidljiv dejavnik, ki naj bi vplival na telesno zmogljivost, racionalnost in emocionalnost športnic. 

 

Gaslighting (zamračevanje)

Oblika psihološke manipulacije, pri kateri oseba (ki je pogosto povzročitelj tudi drugih oblik nasilja) sistematično izkrivlja, zanika ali lažno predstavlja dogodke in izkušnje, da bi žrtev podvomila o svoji presoji, spominu, občutkih in razumu. Cilj je pridobiti nadzor nad drugo osebo, tako da ta izgubi zaupanje vase in postane odvisna od interpretacije resničnosti, ki jo ponuja manipulator.

Izraz izvira iz britanske drame Gas Light (1938) in filma Gaslight (1940/1944), v katerem mož postopno prepričuje ženo, da je kleptomanka ter da si zvoke na podstrešju in ugašanje plinskih svetilk v hiši samo domišlja, čeprav se vse to dogaja zaradi njegovega iskanja izginulih draguljev njene tete. Njegovo ravnanje pripelje ženo na rob norosti. 

 

Družbena moč 

Sposobnost posameznika ali skupine, da vpliva na druge ali usmerja njihova dejanja in prepričanja, da oblikuje ali sooblikuje družbene odločitve in da posredno ali neposredno nadzoruje vire v družbi. Povezana je s položajem, ugledom in avtoriteto v raznih družbenih kontekstih. Uveljavlja se lahko tako vidno (z zakoni, prek institucij) kot manj vidno ali nevidno (s pomočjo norm, pričakovanj, prepričanj).

 

Družbeno zatiranje

Uporaba avtoritete ali moči za družbeno nepravične namene. Družbene skupine, ki imajo več družbene moči, z institucionalnimi in neinstitucionalnimi mehanizmi držijo druge družbene skupine v položaju z manj družbene moči, zato imajo manj možnosti vplivanja na družbene odločitve in s tem tudi manj možnosti za izboljšanje svojega položaja.

 

Patriarhat

Družbeni sistem, v katerem imajo moški prevladujoč položaj v vseh ali vsaj v ključnih družbenih domenah, med drugim v politiki in ekonomiji, a tudi v družini in sorodstvenih razmerjih. V patriarhalnih družbah so moški  privilegirani, ženske in spolne manjšine pa bolj ali manj podrejene ali marginalizirane. Ta spolna neenakostse reproducira z normami, prek institucij in s kulturnimi praksami ter ima različne oblike, ki so odvisne od zgodovinskih in družbeno-kulturnih okoliščin. 

 

Pay gap oz. plačni razkorak med spoloma

Plačni razkorak med spoloma je povprečna razlika pri skupnem (bruto) zaslužku na uro. Izračun upošteva izplačane bruto plače pred odtegnitvijo davkov in prispevkov podjetjih z vsaj desetimi zaposlenimi. Na dohodkovne razlike ne vpliva nujno (le) neposredna plačna diskriminacija, temveč tudi odsotnost z dela (porodniški, bolniški dopusti), vrsta in stopnja izobrazbe, zaposlitveni položaj, dolžina delovne dobe itd. Poleg tega je v gospodarskih sektorjih z nižjimi povprečnimi plačami praviloma zaposlenih več žensk kot moških,  v večini sektorjev pa moški zasedajo boljše plačana delovna mesta kot ženske. Zmanjševanje plačnega razkoraka prispeva k večji enakosti med spoloma ter k zmanjševanju revščine in krepitvi gospodarstva. Leta 2023 je bila razlika v EU 12 % v prid moškim, v Sloveniji pa 5,4 %.* 

Načelo enakega plačila za enako delo je bilo v Evropski uniji uvedeno ob ustanovitvi leta 1957. Junija 2026 začne veljati direktiva EU o transparentnosti plačil zaposlenim, ki za delodajalce vpeljuje nekatere dolžnosti informiranja zaposlenih o plačah in merilih zanje.

*Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Razlike_v_pla%C4%8Di_med_mo%C5%A1kimi_in_%C5%BEenskami 

 

Matildin učinek

Sistematična pristranskost, pri kateri se dosežki znanstvenic in izumiteljic pripišejo moškim kolegom. Leta 1993 je zgodovinarka Margaret Rossiter to sistematično zatiranje znanstvenic in njihovih odkritij poimenovala “Matildin učinek” po Matildi J. Gage (1826–1898), ameriški borki za pravice žensk. Zaradi tega učinka so dosežki žensk pogosto spregledani ali podcenjeni, kar omejuje njihove možnosti za poklicni napredek, zmanjšuje prepoznavnost njihovega dela ter jim otežuje dostop do financiranja in napredovanja. Hkrati utrjuje spolne stereotipe v znanosti in tehnologiji ter prispeva k ohranjanju sistemske neenakosti med spoloma v akademskem in raziskovalnem okolju.

 

Hegemona moškost

Je prevladujoča oblika moškosti v določeni družbi in času, ki utemeljuje in ohranja družbeno nadrejen položaj moških ter podrejen položaj žensk in drugih oblik moškosti. Gre za ideal moškega vedenja, telesnosti in identitete, ki se predstavlja kot “normalen”, “naraven” ali/in “zaželen” ter prek katerega se uveljavljata družbena moč in hierarhija spolov. Raewyn Connell pojasnjuje, kako nekatere oblike moškosti postanejo normativne, medtem ko so druge (nežne, homoseksualne, ranljive, neagresivne) potisnjene na rob.

Hegemona moškost vključuje obvladovanje in nadzor, neodvisnost in moč, čustveno zadržanost, heteroseksualnost kot normo, dominacijo nad ženskami in distanciranje od “manj moških” moških. Prispeva k normalizaciji neenakosti, nasilja in izključevanja ter moškim vsiljuje določen tip identitete.

 

Intersekcionalnost

Je analitični sociološki pristop k položaju družbenih skupin, ki upošteva različne  okoliščine, na podlagi katerih so lahko posameznice_ki diskriminirane_i. V feminizmu pomeni razumevanje, da zatiranje in neenakosti niso le posledica spola, temveč hkrati tudi drugih okoliščin, kot so starost, invalidnost, pripadnost razredu oziroma socialno-ekonomski položaj, rasna ali etnična pripadnost, migracijski status, spolna usmerjenost in identiteta.

Izraz intersekcionalnost je svojo veljavnost v feministični literaturi dobil v 80. letih prejšnjega stoletja. Kimberlé Crenshaw (1989) in Angela Davis (1981) ob sklicevanju na zgodnejše avtorice izpostavljata, da temnopolte ženske niso diskriminirane niti samo kot ženske niti samo kot temnopolte, ampak na specifičen, prepleten način, ki ga takratni prevladujoči (beli, srednjerazredni) feminizem ni dovolj upošteval.

Intersekcionalni pristop nam pomaga bolje razumeti kompleksne oblike diskriminacije in oblikovati politike, ki upoštevajo večdimenzionalne neenakosti.

 

Bodeča neža

Antinagrada za seksistično izjavo leta, ki jo podeljujeta kolektiv Rdeče Zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete. Namen je osvetliti in javno obsoditi seksistično vedenje ter ozaveščati o enakosti spolov.

 

Seksizem 

Seksizem je sistem prepričanj, praks in družbenih struktur, ki različno vrednotijo, obravnavajo ali omejujejo ljudi na podlagi spola ali spolne identitete, pri čemer praviloma utrjujejo moško (in hetero) nadrejenost ter podrejen položaj žensk in drugih marginaliziranih skupin. Seksizem ni samo osebni predsodek, ampak strukturni pojav.

Oblike

Oblike seksizma so stereotipi (ženske naj bi bile manj racionalne, bolj čustvene, “naravno” skrbstvene), diskriminacija (pri zaposlovanju, plačilu, napredovanju, dostopu do družbene moči), normalizacija neenakosti (»tako pač je«, »ženske so za to bolj primerne«), nasilje in nadzor (od spolnega nadlegovanja do zakonodajnih posegov v telesno avtonomijo) ter institucionalne prakse, ki reproducirajo spolno neenakost (na trgu dela, v znanosti, politiki, pravu). 

Kaj seksizem ni

Kritika moči ali patriarhata NI seksizem (do moških). Prav tako individualna neprijaznost ali konflikt še nista nujno seksizem. Obratna spolna diskriminacija v sistemskem smislu ne obstaja, ker družbena moč ni simetrično porazdeljena.

Tipi seksizmov

• Odkrit seksizem je jasno izražen in prepoznaven, to so na primer očitne žaljivke, diskriminatorne izjave ali neposredno izključevanje žensk.
• Prikriti seksizem stereotipe, predsodke ali/in diskriminacijo zakriva ali maskira s humorjem, “nevtralnimi” odločitvami, implicitnimi pričakovanji ali mikroagresijami, ki vzdržujejo spolno neenakost.
• Dobronamerni seksizem se navzven kaže kot naklonjenost ali podpora, a utrjuje spolne stereotipe in neenakost. Primer je stališče, da so ženske naravno bolj občutljive in skrbne, ali prepričanje, da ženske potrebujejo moško pomoč ali usmerjanje. Čeprav se zdi, kot da gre za pozitiven odnos ali kompliment, gre v resnici za omejevanje avtonomije žensk.

Posledice seksizma

Seksizem krepi in vzdržuje že obstoječe neenakosti. Ženske omejuje pri dostopu do virov, moči in odločanja, vpliva na njihovo psihosocialno blaginjo ter prispeva k normalizaciji nasilja in utrjevanju družbenih hierarhij spolov. Seksizem pa ne škodi samo ženskam; omejuje tudi moške, saj jim otežuje izražanje čustev in svobodno oblikovanje lastne identitete. Seksizem zadeva celotno družbo.

 

Objektivizacija

Je proces, pri katerem je oseba (najpogosteje ženska) obravnavana kot predmet ali stvar, namesto kot celostna oseba z lastnimi občutki, željami in avtonomijo. Pogosto se kaže v seksualizaciji telesa, ocenjevanju vrednosti osebe na osnovi njenega videza ali uporabi žensk za zadovoljevanje tujih potreb, brez upoštevanja njihovega soglasja ali subjektivnosti. Redukcija žensk na telesne lastnosti je na primer pogosto prisotna v oglaševanju, filmih ali spletnih vsebinah. Objektivizacija utrjuje spolne neenakosti in patriarhalne strukture moči.

 

Spolni stereotipi

So posplošena in poenostavljena prepričanja o lastnostih, življenjskih in družbenih vlogah ali vedenju posameznic_kov na podlagi njihovega spola. Temeljijo na družbenih pričakovanjih, ne na dejanskih individualnih razlikah, in predpisujejo, kakšni naj bi ženske in moški “bili” ali kako naj bi se vedli. Spolni stereotipi nastajajo skozi kulturo, medije in socializacijo, posplošujejo (“vse ženske želijo biti matere”) in poenostavljajo (“moški so nagnjeni k nasilju”) na podlagi patriarhalnih pričakovanj, pri katerih vztrajajo, tudi če obstajajo neovrgljivi dokazi o nasprotnem.

 

Mansplaining

Je moško razlaganje ali poučevanje žensk, ko moški razlaga ženski nekaj, kar ta že ve (ali je celo strokovnjakinja na področju), pogosto vzvišeno, s posmehljivim odnosom in pokroviteljsko. Gre za obliko neenakosti v komunikaciji, ki je tesno povezana s spolnimi stereotipi in patriarhalnimi vzorci: moški se samodejno postavlja v vlogo “poučevalca”, ženska pa v vlogo “učenke”, tudi če to ne odraža dejanskega znanja enega in/ali drugega.

 

Seksistične šale

So šale, komentarji ali humorne pripombe, ki poenostavljajo, zasmehujejo ali ponižujejo ljudi na podlagi njihovega spola. Pogosto utrjujejo stereotipe in spolne neenakosti, normalizirajo diskriminacijo in prispevajo k patriarhalnim družbenim normam.

 

Mizoginija

Je sovraštvo, prezir ali predsodki do žensk. Je temeljna komponenta spolne neenakosti in patriarhalnih struktur. Kaže se v številnih oblikah, kot so spolna diskriminacija, omalovaževanje žensk, nasilje v družini, spolna objektifikacija itd. Po besedah Allana G. Johnsona je mizoginija »kulturno pogojeno sovraštvo do žensk zaradi tega, ker so ženske«. Je osrednji del seksističnih predsodkov ter ideologije in je kot taka bistvena podlaga za zatiranje žensk v družbi, ki ji vladajo moški. 

 

Reproduktivne pravice

So človekove pravice, ki zagotavljajo posameznicam_kom avtonomijo nad reprodukcijo, spolnim zdravjem in telesno integriteto. Govorimo o skupku pravic: 

• pravica do svobodne odločitve o rojstvu otrok (če, kdaj, koliko),
• pravica do dostopa do kontracepcije,
• pravica do varne in zakonite prekinitve nosečnosti,
• pravica do zdravstvene oskrbe v nosečnosti, porodu in po porodu,
• pravica do zdravljenja neplodnosti,
• pravica do informacij in izobraževanja o spolnem in reproduktivnem zdravju,
• pravica do zasebnosti in telesne avtonomije,
• zaščita pred prisilo, nasiljem in diskriminacijo v reproduktivnih odločitvah.

Veljajo za vse posameznike_ce, ne glede na spol, spolno identiteto ali spolno usmerjenost. Ženske in druge osebe, ki lahko zanosijo, so neposredno prizadete pri nosečnosti, porodu in splavu, zato se razprave pogosto osredotočajo nanje. Moški imajo reproduktivne pravice v zvezi s plodnostjo, kontracepcijo, očetovstvom, dostopom do informacij in zdravstvene oskrbe. Transspolne in nebinarne osebe imajo enake pravice do telesne avtonomije, reproduktivnega zdravja in zaščite pred diskriminacijo.

 

Body shaming

Je, v slovenščini sramotenje telesa ali posmehovanje telesu ali zasramovanje telesa, izražanje negativnih, posmehljivih ali ponižujočih komentarjev o telesnem videzu osebe, bodisi zaradi teže, oblike telesa, izgleda kože, starosti, oblačil, prehranjevalnih navad ali drugih telesnih značilnosti. Gre za obliko družbenega pritiska in diskriminacije, ki lahko povzroča občutke sramu, manjvrednosti in vodi v duševne stiske. Telesno sramotenje se lahko pojavlja v osebnih odnosih, medijih, na spletu ali celo v institucijah (npr. zdravstvu).

 

Nevidno delo (tudi skrbstveno in reproduktivno delo)

Nevidno delo, ali tudi skrbstveno oziroma reproduktivno delo, je delo, ki je nujno za delovanje družbe ali gospodinjstva. To delo vključuje skrb družinske člane, tako otroke, partnerje, kot tudi ostarele člane družine, organizacijo in opravljanje gospodinjskih opravil, načrtovanje družinskih aktivnosti in čustveno podporo članov družine (uravnavanje lastnih in čustev drugih zavoljo reševanja sporov). Tovrstno delo ostane nevidno v ekonomskem sistemu (ni plačano) in formalnih sistemih vrednotenja (pokojninski ali zdravstveni). Večinoma ga opravljajo ženske, kar utrjuje spolne neenakosti, saj ženske poleg plačanega in formalno priznanega dela opravijo večino nevidnega dela.

 

Čustveno delo

Je del nevidnega dela, gre za upravljanje, uravnavanje in izražanje lastnih čustev ali čustev drugih, kot del družbenih pričakovanj, z namenom, da se ohrani prijetna, mirna ali učinkovita interakcija. Zahteva sočutje, potrpežljivost, skrb, empatično poslušanje, pomirjanje drugih ali ohranjanje pozitivnega vzdušja, pogosto brez priznanja ali plačila.

Izraz je uporabila sociologinja Arlie Hochschild v knjigi The Managed Heart (1983), kjer ga je uporabila za opis čustvenega dela v storitvenih poklicih (npr. stevardese, učiteljice, medicinske sestre), kjer morajo zaposleni uravnavati svoja čustva, da bi delovali prijazno in pomirjujoče,ne glede na svoje dejanske občutke. Kasneje je izraz dobil širši pomen in se danes uporablja tudi za neplačano čustveno delo v zasebnem življenju, predvsem v družinskih in partnerskih odnosih, kjer ženske pogosto prevzemajo glavno vlogo v skrbništvu za čustveno dobrobit drugih (npr. pomirjanje konfliktov, organiziranje družinskega življenja, čustvena podpora partnerju). V feminističnem kontekstu se čustveno delo razume kot ena od oblik nevidnega dela, ki reproducira spolno neenakost: ženske naj bi bile »naravno« bolj empatične in zato pogosto samoumevno obremenjene s čustveno skrbjo za druge, tako doma kot v službi.

 

Heteronormativnost 

Je celota družbenih norm in praks vsakdanjega življenja, ki so se skozi zgodovino razvile okrog heteroseksualnosti in temeljijo na binarni, biološko določeni opoziciji na žensko in moško. Je predpostavka, da so vse osebe heteroseksualne in ustvarja družbo, v kateri je  heteroseksualnost edina družbeno sprejeta spolna usmerjenost. Heteronormativnost daje osebam več družbene moči in predvideva, da so večvredne od neheteroseksualnih. Heteronormativnost vodi do nevidnosti in stigmatizacije kvir seksualnosti, kot so homoseksualnost, biseksualnost, aseksualnost, panseksualnost itn. 

 

Homofobija 

Je (iracionalni) strah, odpor, predsodek in/ali sovražnost do oseb, ki so istospolno usmerjene oziroma jih družba tako zaznava. Homofobija se lahko izraža na osebni, družbeni, institucionalni ali strukturni ravni — od vsakodnevnih žaljivk, nasilja in izključevanja do diskriminatornih zakonov ali politik. Deluje kot mehanizem ohranjanja patriarhalnega reda, saj utrjuje tradicionalne spolne vloge, rigidino razumevanje spola in hierarhije moči.

 

Transfobija

Temelji na ideji, da obstaja “pravilen” način biti moški ali ženska, in se udejanja v družbenih ureditvah, ki pogosto disciplinirajo telesa, izraze spolov in identitet, ki odstopajo od pojavnosti teles, ki ustrezajo heteronormativnem sistemu. Transfobija tako kot vse fobije ni le sovraštvo, ampak se kaže tudi kot institucionalna neenakost – npr. v zdravstvu, pravu, izobraževanju ali zaposlovanju. Pojavlja se kot diskriminacijia izključevanje, verbalno ali fizično nasilje, pa tudi v družbenih normah in zakonodaji, ki omejujejo (človekove) pravice trans oseb. Deluje kot mehanizem ohranjanja patriarhalnega reda, saj utrjuje tradicionalne spolne vloge, binarno razumevanje spola in hierarhije moči.

 

Spolna identiteta 

Je osebna identiteta oz. osebno doživljanje lastnega družbenega spola (angl. gender) oz. spola, s katerim se oseba identificira. Spolna identiteta je lahko skladna ali neskladna s spolom (sex), ki ga osebi ob rojstvu pripiše medicinsko osebje. Prav tako se lahko spolna identiteta ujema ali ne ujema s posamezničinim_kovim spolnim izrazom. Primeri spolnih identitet: moški, ženska, aspolna oseba, nebinarna oseba, spolno fluidna oseba itd.

 

Privilegiji

So neenakomerno porazdeljene koristi, varnost, dostop ali družbena legitimnost, ki jih posamezniki_ce ali skupine prejemajo zaradi svojega položaja v družbenih hierarhijah oz. družbeno dominantni kategoriji (npr. glede spola, razreda, rase, seksualnosti, invalidnosti ali državljanstva). Kažejo se kot večji dostop do virov in ugodnosti, večja družbena legitimnost, manjša izpostavljenost diskriminaciji ter možnost, da je lastna izkušnja obravnavana kot norma.

Razumevanje privilegijev pripomore k premiku od individualne krivde k sistemskim oviram, saj prepoznavamo, da so nekatere identitete obravnavane kot “nevtralne”, “normalne” ali samoumevne ter da institucije pogosto delujejo v korist dominantnih skupin.

Primeri:

• moški privilegij: večja družbena avtoriteta in manjša verjetnost seksualizacije v nekaterih kontekstih;
• heteroseksualni privilegij: možnost, da partnerstva niso avtomatsko problematizirana ali politično predmet razprav;
• cisnormativni privilegij: možnost, da identiteta ni stalno postavljana pod vprašaj;
• razredni privilegij: lažji dostop do izobraževanja, mrež in socialne varnosti, zaradi socio-ekonomskega položaja družine.

 

Diskriminacija na podlagi spola

Je  vsako razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali neupravičeno neenako obravnavo posameznice_ka ali skupine zaradi spola, spolne identitete ali izraza spola, ki ima za cilj ali posledico oviranje ali onemogočanje enakih pravic, možnosti in obravnave na različnih področjih življenja.

Po slovenski zakonodaji (npr. Zakon o enakih možnostih žensk in moških) diskriminacija na podlagi spola vključuje:

• neposredno diskriminacijo – ko je oseba zaradi spola obravnavana manj ugodno kot druga v primerljivem položaju,
• posredno diskriminacijo – ko navidezno nevtralna pravila ali prakse postavljajo osebe določenega spola v slabši položaj,
• nadlegovanje in spolno nadlegovanje,
• povračilne ukrepe proti osebam, ki prijavijo diskriminacijo ali zagovarjajo enakost.

Diskriminacija na podlagi spola pa ni le individualni problem, ampak sistemska in strukturna neenakost, ki se kaže v neenaki porazdelitvi moči in virov, neenakem plačilu za enako delo, omejenem dostopu žensk do odločanja, spolnih stereotipih, ki določajo »primerna« vedenja in vloge.

 

Nasilje na podlagi spola

Je nasilje, ki je usmerjeno proti osebi zaradi spola, ali nasilje, ki nesorazmerno prizadene osebe določenega spola. To je širši izraz od spolnega nasilja, saj zajema vsa dejanja, ki nesorazmerno prizadenejo osebe določenega spola in temeljijo na družbeno pogojenih neenakostih ter zlorabi moči. Nasilje se zgodi, ker je žrtev določenega spola, ali pa nesorazmerno prizadene osebe določenega spola – najpogosteje ženske in dekleta. Definicija pa ne izključuje, da so lahko žrtve nasilja na podlagi spola tudi moški, nebinarne osebe in druge osebe, ki so tarče nasilja zaradi svojega spola, spolne identitete ali spolnega izraza.

Lahko se pojavlja v fizični, psihični, spolni ali ekonomski obliki,  v zasebnem življenju (npr. družinsko nasilje) kot v javnosti (npr. ulično nasilje, nadlegovanje na delovnem mestu).

Istanbulska konvencija tako nasilje nad ženskami opredeljuje kot obliko nasilja na podlagi spola, usmerjeno proti ženskam zato, ker so ženske. Femicid je najbolj ekstremna oblika nasilja nad ženskami (spolno zaznamovan umor ženske).

 

Cat calling oz. ulično spolno nadlegovanje

Je  verbalno spolno nadlegovanje žensk v javnih prostorih, kot npr. žvižganje, nezaželeni, pogosto spolno obarvani komentarji, vzkliki ali geste, komentiranje telesa, vztrajanje pri pogovoru, včasih tudi sledenje ali fizično približevanje, in velja za obliko uličnega nadlegovanja.

 

Parada ponosa

Je javna politična in kulturna manifestacija, s katero LGBTQI+ osebe ter njihove zaveznice_ki zahtevajo enakopravnost, družbeno priznanje in svobodo samoodločanja glede spola in seksualnosti. Predstavlja obliko odpora proti patriarhalnim in heteronormativnim družbenim strukturam, ki privilegirajo določene spolne identitete, spolne izraze in oblike intimnih odnosov ter marginalizirajo druge. Parade ponosa se pogosto razumejo tudi kot prostor povezovanja različnih bojev proti zatiranju, na primer proti seksizmu, homofobiji, transfobiji, rasizmu, ableizmu in ekonomskim neenakostim. Zato niso zgolj praznovanje identitete, temveč tudi opozarjanje na širša vprašanja družbene pravičnosti.

 

Spol 

V SSKJ je “spol” definiran kot “značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska”, vendar slovar ne ponudi distinkcije, ki je pomembna za razumevanje spola skozi feministične teorije in za katero se moramo v slovenščini malo potruditi. 

Ko govorimo o spolu, govorimo namreč o biološkem spolu (sex) in družbenem spolu (gender). 

• biološki spol (sex): ga osebi glede na anatomijo njenih genitalij ob rojstvu določi zdravnik_ca. Je pripisan spol, na podlagi katerega oseba prejme tudi spolni označevalec v osebnih dokumentih.
• družbeno spol (gender): opisuje nabor značilnosti, ki se v neki družbi nanašajo na moškost in ženskost. Je družbeni konstrukt, ki pogojuje, katere družbeno pogojene vloge, norme, vedenja in pričakovanja družba pripisuje določenemu spolu. Gre za družbeno, kulturno in simbolno konstrukcijo, ne za biološko danost. Družbeni spol oblikuje, kaj so v določenem okolju razumljena kot »ženska« ali »moška« vedenja, izražanja, poklici, oblačila, interesi, načini izražanja čustev itd.  

 

Nebinarnost

je spolna identiteta, pri kateri oseba svojega spola ne opredeljuje izključno kot moški ali ženski družbeni spol. Nebinarne osebe lahko svojo spolno identiteto doživljajo kot kombinacijo obeh družbenih spolov, kot nekaj med njima, povsem zunaj teh kategorij ali kot identiteto, ki se spreminja. Nebinarnost temelji na razumevanju, da spol ni nujno omejen na dve kategoriji, temveč predstavlja spekter raznolikih identitet in načinov izražanja. Nebinarne osebe imajo lahko različne spolne izraze in uporablja različne osebne zaimke, njihova spolna identiteta pa ni določena z biološkim spolom, pripisanim ob rojstvu. 

 

Spolni biniarizem

je koncept, ki deli ljudi izključno na dve kategoriji – moškega in žensko na podlagi bioloških značilnosti (sex). V praksi spolni binarizem predpostavlja, da mora vsaka oseba biti ali moški ali ženska, in ne priznava spektra spolnih identitet ali družbenih konstruktov spola (gender). Feministični in kvirovski diskurz opozarjata, da spolni binarizem omejuje avtonomijo posameznikov_ic, utrjuje patriarhalne norme in izključuje nebinarne in trans osebe.

 

Androcentrizem 

je družbena norma, praksa, zavestna ali ne, ki postavlja moške, njihove izkušnje, vrednote in interese kot univerzalno norma za razumevanje človeka, družbe in sveta. Medtem ko so izkušnje žensk ter drugih spolnih identitet sistematično marginalizirane, spregledane ali predstavljene kot odstopanje od te norme. Predstavlja temeljno značilnost patriarhalnih družb. Moški in njihove izkušnje so predstavljen kot “človek nasploh”, zato se njihove izkušnje razumejo kot splošno veljavne. Ženske in druge marginalizirane skupine in njihove izkušnje pa so spregledane – nevidne.

Androcentrizem tako ni zgolj vprašanje zastopanosti, ampak odraža zgodovinska razmerja moči, v katerih so moški oblikovali institucije, znanje, pravo, znanost in kulturo, s čimer se soočamo dnevno:

• Medicina: Dolga desetletja so bila klinična testiranja zdravil večinoma izvedena na moških, rezultati pa so bili posplošeni na celotno populacijo, ne da bi upoštevali biološko raznolikost spolov.
• Jezik: Uporaba moškega slovničnega spola kot domnevno nevtralnega lahko utrjuje predstavo, da je moški privzeti subjekt.
• Zgodovina: Tradicionalne zgodovine pogosto poudarjajo politične in vojaške dosežke moških, medtem ko delo in prispevki žensk ostajajo manj vidni.
• Ekonomija: Neplačano skrbstveno in reproduktivno delo, ki ga pretežno opravljajo ženske, je bilo dolgo izključeno iz ekonomskih analiz in kazalnikov.

 

Šovinizem

je prepričanje o večvrednosti ene družbene skupine nad drugo, ki upravičuje njeno prevlado, privilegiran položaj ali podrejanje drugih skupin. V kontekstu spola se izraz najpogosteje uporablja kot moški šovinizem, ki označuje prepričanje, da so moški po naravi bolj sposobni, racionalni ali upravičeni do moči kot ženske. Šovinizem ni zgolj individualni predsodek, temveč je del širših družbenih struktur in kulturnih norm, ki ohranjajo spolno neenakost. Kaže v odkrito sovražnih oblikah, lahko pa tudi v paternalističnih ali pokroviteljskih odnosih, ki ženskam odrekajo enako avtonomijo in kompetentnost.

Pomembno je razlikovati med:

• Seksizem:  širši pojem, ki označuje stereotipe, predsodke ali diskriminacijo na podlagi spola. 
• (Moški) šovinizem: specifična oblika seksizma, ki temelji na prepričanju o večvrednosti moških in legitimnosti njihove prevlade.
• Androcentrizem: postavljanje moških kot privzete norme, okoli katere se organizirajo znanje, institucije in družbeni standardi.
• Patriarhat: je širši družbeni sistem, v katerem imajo moški kot skupina več moči in privilegijev. Šovinizem je eden od ideoloških mehanizmov, ki tak sistem podpira in upravičuje.

 

Incel

Incel, iz angleščine involuntary celibate oz. “nenamerni celibat” označba za posameznika ali pripadnika spletne skupnosti, ki svojo nezmožnost vzpostavljanja romantičnih ali spolnih odnosov razume kot posledico družbenih razmerij, pri čemer odgovornost pogosto pripisuje ženskam, feminizmu ali domnevno nepravični spolni hierarhiji. Inceli so tako prepričani, da so moški upravičeni do spolnih ali romantičnih odnosov z ženskami ter so prepričani, da ženske s svojo izbiro partnerjev povzročajo družbeno nepravičnost.

Incel gibanje je del širše manosphere, za katero so značilni mizogini pogledi, antifeminizem in zagovarjanje tradicionalnih spolnih hierarhij.

 

Moškosfera

(angleško manosphere) je skupek medsebojno povezanih spletnih skupnosti, ustvarjalcev vsebin in gibanj, ki razpravljajo o moškosti, odnosih med spoloma in družbenem položaju moških, pri čemer pomemben del teh skupnosti zaznamujejo antifeministična, mizogina in patriarhalna stališča. To ni enotno gibanje, temveč raznolik ekosistem, ki vključuje različne skupine, kot so inceli, aktivisti za pravice moških (MRA), skupnosti Men Going Their Own Way (MGTOW), skupnosti zapeljevanja (pick-up artists oziroma PUA) ter drugi. Posamezne skupine se med seboj razlikujejo glede ciljev, retorike in stopnje radikalizacije, vendar jih pogosto povezuje nasprotovanje feminizmu in zagovarjanje tradicionalnih spolnih hierarhij.

Kako prepoznati vsebine, posameznike ali skupine, ki so del manosphere:

• predstavljanje feminizma kot grožnje moškim ali družbenemu redu;
• reproduciranje mizoginih stereotipov in negativnih predstav o ženskah;
• zagovarjanje tradicionalnih oziroma hierarhičnih spolnih vlog;
• razlaga družbenih odnosov med spoloma kot tekmovanja za moč in status;
• širjenje idej o “krizi moškosti”, ki jo pripisujejo emancipaciji žensk in spremembam spolnih norm.

 

Seksualizacija

je proces, pri katerem je oseba (njeno telo, vedenje, družbena pojavnost) obravnavana predvsem skozi spolnost oz. spolno privlačnost, pogosto na način, ki zmanjšuje lastnosti, sposobnosti, ravnanja in druge značilnosti osebe. Namesto da bi jo obravnavali kot avtonomno osebo z lastnimi čustvi, stališči, sposobnostmi itd., se jo obravnava kot spolni predmet in se jo skrči na videz ali spolno funkcijo. Seksualizacija sama po sebi ni enaka spolnosti ali izražanju spolne želje. Problematične so njena enostranskost, vsiljenost, neenakovrednost in/ali povezanost z objektifikacijo.

Čeprav seksualizacija zadeva vse spole, je največkrat značilna za odnos moških do žensk, saj so ženske in ženska telesa, njihova spolnost, družbena pojavnost in vedenje razumljeni kot objekt za moški pogled (angl. male gaze), moško uporabo in moško potrošnjo.

 

Institucionalizirano nasilje na podlagi spola 

je oblika strukturnega nasilja, ki je lahko vgrajeno v zakone, politike, institucije, postopke, organizacijske kulture in družbene prakse, zaradi katerih so posameznice_ki zaradi spola sistematično prikrajšanie_i, nadzorovane_i, ogrožene_i ali manj zaščitene_I. Tako lahko institucije (npr. država, pravosodje, zdravstvo, izobraževalni sistem, trg dela, verske ali druge organizacije) reproducirajo in utrjujejo neenaka razmerja moči med spoli, tudi kadar posamezni akterji_ke nimajo izrecnega namena diskriminirati.

Primeri:

• Postopki, v katerih se prijave nasilja nad ženskami obravnavajo kot “zasebni družinski konflikt” ali “kršitev javnega reda in miru” (namesto kot kazniva dejanja).
• Dvom o verodostojnosti žrtev zaradi spolnih stereotipov (npr. pričakovanje, da mora žrtev nasilja ravnati “idealno”).
• Zgodovinska nezadostna vključenost žensk v klinične raziskave in posledično slabše poznavanje ženskih specifičnih zdravstvenih potreb.
• Podcenjevanje bolečine pri ženskah kot odraz medicinskega seksizma. 
• Diskriminatorne prakse pri zaposlovanju ali napredovanju zaradi materinstva oz. pričakovane skrbi za družino.
• Učni načrti, v katerih so zgodovinski, znanstveni in kulturni dosežki žensk manj vidni ali zamolčani.
• Predpisi in politike, ki omejujejo telesno in reproduktivno avtonomijo posameznic.

 

Himpatija

Je skovanka angleških besed him (on) in empathy (empatija), v slovenščini morda lahko moškopatija. Izraz opisuje nesorazmerno sočutje, razumevanje ali čustveno pozornost, namenjeno moškim – zlasti obtoženim spolnega nasilja ali nasilja na podlagi spola – na račun žrtev, ki so v veliki večini ženske. Gre torej za družbeni odziv, ki izraža sočutje predvsem do povzročiteljev. Tu ne gre za “sočutje do moških”, kajti moškopatija se nanaša na spolno zaznamovano nesorazmerje, zaradi katerega trpljenje moških pogosto postane pomembnejše od trpljenja žensk.Izraz je skovala filozofinja in feministična teoretičarka Kate Manne v knjigi Down Girl: The Logic of Misogyny (2017).

Primer:

Ženska prijavi spolno nadlegovanje ali spolni napad. Pozornost se preusmeri na moškega – na njegov ugled, kariero, duševno zdravje, družino, prihodnost ali posledice obtožbe. Žensko se začne podrobno preverjati in presojati: Zakaj je bila tam? Zakaj ni odšla? Zakaj je prijavila? Ali pretirava? Trpljenje moškega postane osrednji moralni problem.

Več tudi na spol.si:

https://spol.si/blog/2021/03/25/cas-je-za-posodobitev-obporodnega-sistema/ 

https://spol.si/blog/2015/04/15/endometrioza-in-neenakost-spolov/ 

 

Splav (abortus) 

umetna prekinitev nosečnosti je zdravstveni postopek, s katerim noseča oseba prekine nosečnost, pri čemer je ključna pravica do telesne avtonomije, svobodnega odločanja o lastnem telesu in reproduktivnem življenju. To ni samo medicinsko vprašanje, temveč tudi vprašanje človekovih pravic, družbene moči, enakosti spolov in reproduktivne pravičnosti. Pravica do splava temelji na načelu, da mora ženska imeti možnost svobodno in informirano odločati o tem, ali, kdaj in pod kakšnimi pogoji bo imel otroke, brez prisile države, partnerja, družine, verskih institucij ali zdravstvenega sistema.

Kot piše v 55. členu Ustave RS: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.

 

Nasilje v zdravstvu

je oblika institucionalnega in strukturnega nasilja, najpogosteje nad ženskami. Temelji v strukturnih neenakostih na podlagi spola in je povezano z neenakimi razmerji moči med delujočimi v zdravstvenem sistemu in pacientkami_i oz. uporabnicami_ki zdravstvenih storitev. Je posledica kompleksnih, sistemskih pomanjkljivosti na različnih ravneh zdravstvenega sistema in zdravstvenih ustanov, vključno z nedovoljšnjimi nadzornimi strukturami, pomanjkanjem osebja, neustreznimi prostorskimi pogoji, politikami in “kulturami” v posamezni ustanovi, neprimerno dinamiko moči, ki ženskam jemlje moč. Povzročitelji so zdravstveni strokovnjaki, z avtoriteto in močjo, utemeljenima v njihovem znanju, izobrazbi in statusu, in v njihovem položaju, ko gre za odnos med njimi in pacientkami, ki potrebujejo njihovo pomoč in podporo v obliki zdravstevnih storitev in so zato ranljivejše in na nek način “odvisne”.  Tudi diskurzi in samo znanje in vednosti medicine ter drugih zdravstvenih disciplin so lahko zaznamovani z neenakostmi, seksizmi in predsodki, kar posledično vpliva na oblikovanje praks in naravo odnosov zdravstvenih strokovnjakov do pacientk. 

Nobeno okolje ni samo po sebi nevtralno in imuno na nasilje, tako tudi zdravstveni sistem, zdravstvene ustanove in tudi posamezne prakse, postopki, posegi, obravnave in odnosi niso izvzeti iz družbenih razmerij moči in neenakosti. Nasprotno, ti se lahko v zdravstvenih ustanovah pojavljajo in tudi razumejo kot strokovne, objektivne, nevtralne in samoumevne prakse. Neprimerne prakse in/ali nasilje so lahko v takšnih kontekstih normalizirane in jih pogosto sploh ne prepoznamo kot nasilje (nad ženskami).  Nasilje v zdravstvu vključuje besedno, telesno in spolno nasilje, stigmatizacijo, diskriminacijo, kršenje človekovih in/ali pacientovih pravic.

Primeri neprimernih praks in nasilja v zdravstvu

• Neustrezni, neprimerni postopki in posegi z vidika sodobnih izsledkov, strokovnih smernic in z vidika potreb žensk.
• Navzočnost študentk_ov ali strokovnjakov med obravnavo in/ali posegom, ki/ko jih pacientka ne želi in s tem ne soglaša.
• Nasilje v obporodni oskrbi: ignoriranje želja porodnice, neutemeljen in/ali neprimeren način izvedbe prereza presredka, neuporaba zdravil za lajšanje bolečin pri prerezu, šivanju prereza ali raztrganin presredka, neprimerni, seksistični komentarji, npr. da bodo uporabili “možev šiv”; prisiljevanje v določen položaj rojevanja, neutemeljeno preprečevanje uživanja tekočine ali hrane ter navzočnosti bližnjih po izbiri ženske; uporaba strokovno neutemeljenih postopkov in posegov ali pretirana uporaba postopkov in posegov, ki so sicer utemeljeni v nekaterih primerih; odtegovanje ali neuporaba ustreznih sodobnih postopkov in posegov oz. podpore npr. pri fiziološkem porodu.
• Reproduktivno nasilje nasploh: izvajanje postopkov brez predhodnega informiranja in brez soglasja, ali v nasprotju z voljo ženske, na primer: prisilna sterilizacija in prisilna kontracepcija; omejevanje in oviranje dostopa do postopka prekinitve nosečnosti, neutemeljeno pogojevanje postopka, odlaganje obravnave ali napotitvijo ženske domov z zahtevo, naj svojo odločitev še premisli, prikazovanje ultrazvočnega posnetka zarodka pred postopkom prekinitve nosečnosti, čeprav ženska tega ne želi; grobi in nesočutni vaginalni pregledi.
• Podcenjevanje bolečine in drugih simptomov, na primer: ženskam se pripisuje pretiravanje, preobčutljivost oz. se jim ne verjame, ko opisujejo stopnjo doživljanja bolečine in drugih simptomov; neutemeljeno odtegovanje metod in sredstev za lajšanje bolečin ali vsiljevanje teh proti izraženi volji ženske.
• T. i. “ženski problemi”: sistematično neupoštevanje ženskih zdravstvenih težav, njihove simptome se napačno pripisuje težavam v duševnem zdravju in stresu, pretirani občutljivosti (t.i. “ženska narava”) ali življenjskim obdobjem (puberteta, nosečnost, peri- in menopavza) in se jih “normaliza” ali podcenjuje njihovo resnost in vpliv na kakovost življenja.
• Pomanjkljivo zagotavljanje individualizirane, osebnostno in kulturno občutljive oskrbe; neupoštevanje priporočil o spoštljivi oskrbi, vključno s kršenjem človekovih pravic ženske do telesne in duševne integritete, samoodločbe, spoštovanja zasebnosti in zaupnosti; neustrezen odnos, vključno s poniževanjem, zanemarjanjem, žalitvami, komentarji na račun osebnih okoliščin ipd.

 

Emocionalno delo

je delo, ki vključuje upravljanje lastnih čustev ter čustvene odzive drugih. Posameznica_ik svoje vedenje, izražanje čustev ali čustvene odzive prilagaja pričakovanjem določene vloge, odnosa ali situacije. Prisotno je tako v plačanem delu kot v zasebnem življenju.

Emocionalno delo pogosto vključuje poslušanje, tolažbo, izkazovanje empatije, ohranjanje prijaznosti ter skrb za čustveno dobrobit drugih z namenom doseganja učinkov kot so pomiritev konfliktov, boljše vzdušje, dobro sodelovanje in grajenje občutka varnosti.ostaja nevidno in podcenjeno, pri čemer se nekatere veščine, povezane z njim, družbeno pripisujejo predvsem ženskam.

Primeri:

• upravljanje lastnih čustev: potlačevanje ali izražanje čustev, ki jih zahteva določena situacija;
• skrb za čustveno dobrobit drugih: poslušanje, tolažba, podpora in svetovanje;
• prilagajanje pričakovanjem: ohranjanje prijaznosti, empatije ali mirnosti tudi v neprijetnih situacijah.

Prispevek o emocionalnem delu: Jeromelj, Lovrena, Emocionalno delo kot še ena oblika ženskega nevidnega in neplačanega dela?

 

Skrbstveno / reproduktivno delo

je delo, ki vključuje skrb za dobrobit, zdravje, razvoj in vsakodnevne potrebe drugih. Sem sodijo na primer skrb za otroke, starejše, bolne in osebe, ki potrebujejo pomoč, pa tudi gospodinjska opravila, organizacija vsakdanjega življenja ter čustvena podpora in emocionalno delo. Skrbstveno delo je lahko plačano ali neplačano ter poteka v zasebnem okolju, skupnosti, javnih službah ali na delovnem mestu.

Čeprav je skrb nujna za delovanje družbe, je pogosto manj cenjena, slabše plačana in neenakomerno porazdeljena. Velik del neplačanega skrbstvenega dela še vedno opravijo ženske, kar je povezano z vztrajanjem tradicionalnih družbenih predstav o skrbi kot področju, ki naj bi bilo predvsem v domeni žensk.  Ravno zato skrbstveno delo ni le zasebna stvar posameznic_kov in družin, temveč tudi vprašanje spolne neenakosti, družbene organizacije dela in javnih politik.

Primeri:

• skrb za otroke: varstvo, hranjenje, spremljanje otrok, pomoč pri učenju in skrb za njihove potrebe;
• skrb za starejše in bolne: pomoč pri vsakodnevnih opravilih, negi, zdravstveni oskrbi in organizaciji življenja;
• gospodinjsko delo: kuhanje, čiščenje, pranje, nakupovanje in druga opravila, ki omogočajo vsakodnevno življenje;
• organizacijsko in mentalno delo: načrtovanje, usklajevanje obveznosti, naročanje pri zdravniku, spremljanje šolskih obveznosti in skrb za to, da stvari sploh potekajo;
• čustvena skrb/emocionalno delo: poslušanje, nudenje podpore, pomirjanje in skrb za čustveno dobrobit drugih.

 

Če se vam zdi, da kakšen termin še manjka, nam ga predlagajte na info@spol.si. Hvala! 

 

Še niti pol leta ni minilo, odkar smo nazadnje govorile_i o »problematičnosti« tega, kako se dekleta oblačijo za v šolo, ko ponovno obravnavamo isto tematiko. V uredništvu smo namreč zasledile_i prispevek oddaje 24ur Fokus z naslovom »Prekratko za šolo«, ki odpira vprašanje kodeksov oblačenja v šolah. Prispevek predstavlja različne poglede na oblačenje mladih, njihov odnos do mode in pomen oblačil pri izražanju identitete. Poleg »majic z neprimernimi napisi in obutve« je spet govora predvsem o »prekratkih majicah in hlačah, umetnih nohtih in trepalnicah, močnih ličilih« ter o »pretirani razgaljenosti« – deklet, seveda. Zato ponovno poudarjamo: oblačenje mladih ni spolno nevtralna tema, kot je sicer poudarjeno v prispevku.

Vendar se prispevek tokrat začne z ugotovitvijo, da so kodeks oblačenja zahtevale_i učenke_ci same_i, kar naj bi mu dalo več veljave. Da gre za resnično pereč problem, nas poskuša prepričati tudi dramatična glasba, ki podkrepi posnetke, česar ne moremo videti drugače kot poskus čustvenega vplivanja na gledalke_ce, spodbujanja občutka, da je problematika zelo resna in da ima več teže, ker zahteve po spremembah prihajajo s strani mladih, vključenih v šolski sistem. V resnici pa so, kot je prikazano tudi v prispevku, polemike okoli oblačenja v šolah, predvsem učenk, stare skoraj toliko, kolikor so stare šole.

»Vodstvom dekliških šol se naroča, da naj deklice vzgajajo k skromnosti v vsej vnanjosti ter jih opozarajajo na neokusnost in nedostojnost prekratke obleke, oziroma prevelike golote.« Tako se glasi odlomek iz Zbirke važnejših naredb in odredb za osnovne in meščanske šole ter učiteljišča iz leta 1923. Čeprav je od objave tega dela preteklo že več kot sto let in se je v tem času svet korenito spremenil, se zdi, da so razprave o dolžini oblek in »primernem« videzu deklet ostale povsem nespremenjene. Še vedno se vrtimo v istih krogih in o istih stvareh razpravljamo vsakih nekaj mesecev. 

Kot smo že pisale_i, problem ni v tem, da bi bilo vprašanje oblačenja mladih samo po sebi nepomembno, temveč v tem, kako je to vprašanje zastavljeno in komu je namenjena pozornost. Že v oddaji Dobro jutro smo lahko spremljale_i približno dvajset minut razprave o tem, kako naj bi se »mladi« oblačili, pri čemer so bile tarča moraliziranja predvsem dekleta. Tudi tokrat se vprašanje oblačenja hitro zoži na dolžino majic in hlač, ličila, umetne nohte in trepalnice ter na predstavo o tem, kaj je za šolski prostor »primerno«.

Ponavljamo, takšna razprava ni nevtralna. Ko se govori o »neprimernem« oblačenju, se pogosto ne govori zgolj o pravilih oblačenja, temveč o tem, kakšna naj bi bila dekleta: koliko telesa smejo pokazati, koliko pozornosti smejo nameniti svojemu videzu ter kje je meja med »urejenostjo« in »pretiravanjem«. Pri tem se odgovornost za odzive okolice znova in znova prelaga na dekleta. Če naj bi bila njihova oblačila moteča za fante, se od deklet pričakuje, da se prilagodijo, medtem ko se od fantov implicitno pričakuje manj samonadzora.

Res je sicer, da so v prispevku kot problematični omenjeni tudi natikači in majice z neprimernimi napisi, pa tudi segregacija in diskriminacija med mladimi glede na znamke nošenih oblačil, zato razprave ni mogoče razumeti izključno kot razpravo o oblačenju deklet. Kljub temu je razlika očitna: ko je govora o dekletih, se razprava osredotoča predvsem na razgaljenost in na to, koliko pozornosti namenjajo svojemu videzu. Pri fantih se vprašanje oblačenja praviloma ne povezuje na enak način z njihovim telesom, videzom ali spolnostjo. Zato zgolj dejstvo, da kodeksi oblačenja formalno veljajo za vse, še ne pomeni, da so njihovi učinki spolno nevtralni. Kdo je v praksi pogosteje predmet nadzora in kakšne predstave o »primernem« vedenju deklet in fantov se s tem utrjujejo?

Opozarjamo tudi na v oddaji prikazane posnetke mladih (mladoletnih?) deklet, ki so jih za prispevek posnele_i na ulicah Ljubljane in v prostorih šole. Sprašujemo se, kako primerni so ti posnetki in ali so bila za njihovo objavo pridobljena ustrezna soglasja. Če se je zdelo European Broadcasting Union (EBU) primerno in nujno sprejeti nove smernice za prenos atletskih prvenstev (Vir: https://www.ebu.ch/news/2026/06/new-ebu-guidelines-tackle-harmful-stereotypes-in-women-s-athletics-coverage), s katerimi omejujejo seksualizirane posnetke športnic, bi lahko ostale televizije sledile temu zgledu in prilagodile svoje kadre, predvsem kadar gre za posnetke (morebitnih) mladoletnic ali žensk na splošno. Prikazi delov teles v omenjenem prispevku bi bili še v okviru zabavnih oddaj najmanj neokusni, če ne nesprejemljivi, v informativni oddaji pa se res ne bi smeli znajti. Sploh če je njihov namen sporočati: »Poglejte te mladenke, kako razkrivajoče in izzivalno se oblačijo.« Najverjetneje so bili prizori posneti, ko je bilo (pre)vroče, ampak to žal ostane zamolčano.

Kot omenjeno, smo se letos na podobno obravnavo oblačenja mladih že odzvale_i v odzivu na oddajo Dobro jutro, Od mode do nadzora: kako oddaja reproducira patriarhalne norme o dekletih?. V njem smo opozorile_i, da se razprava o oblačenju mladih hitro spremeni v moraliziranje o tem, kako naj bi se oblačila predvsem dekleta, pri čemer se odgovornost za vedenje, pozornost in samonadzor fantov prelaga na dekleta. Takšen pristop dekleta že zgodaj uči, da so njihova telesa nekaj, kar je treba nadzorovati in prilagajati pričakovanjem drugih, šola pa postaja prostor, v katerem se namesto znanja in enakih možnosti ponovno presoja njihov videz.

Tematika je že prejela tudi bodečo nežo. V sezoni 2022/23 je Simona Pajk, ravnateljica Waldorfske šole v Ljubljani, prepoved nekaterih oblik oblačenja in »lepotičenja« deklet utemeljevala tudi z domnevno nezmožnostjo fantov, da bi se zaradi hormonov in videza deklet osredotočili na pouk. Kot je v odzivu na izjavo ravnateljice zapisal Jaka Klun, je v njej mogoče prepoznati »vrsto stereotipnih predstav in nereflektiranih prepričanj o učenkah in učencih«, med drugim sporočilo, da je za spolno nasilje odgovorna ženska sama – s svojim ravnanjem, vedenjem in načinom oblačenja. Ob tem je opozoril tudi na dvojni standard, ki ga vzpostavlja takšno razmišljanje: fantje so predstavljeni kot bitja, ki jih obvladujejo hormoni, zaradi česar domnevno ne morejo nadzorovati svojih odzivov, dekletom pa je naložena odgovornost, da se temu prilagodijo.

Šola, ki bi morala biti prostor enakih možnosti in osredotočenosti na znanje, tako postane še en prostor, v katerem se dekleta soočajo z ocenjevanjem svojega videza in se učijo, da morajo svoje telo prilagajati domnevnim potrebam drugih. 

Če se bomo k vprašanju šolskih kodeksov oblačenja vračale_i vsakih nekaj mesecev, bi bilo morda vredno končno odpreti tudi vprašanje, zakaj se vedno znova vračamo prav k telesom in videzu deklet. 

Medijske hiše ponovno pozivamo, naj se vprašanj, ki pomembno zadevajo predvsem mlade, lotevajo premišljeno, kritično in družbeno odgovorno ter pri tem upoštevajo človekove pravice, načelo enakosti spolov in aktualna sodobna spoznanja. Kritične oddaje bi morale opozarjati tudi na širše družbene vzorce seksualizacije deklet, discipliniranja ženskih teles in neenakega razporejanja odgovornosti med spoli.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

Nedavno se je na nas obrnil novinar Dnevnika Gašper Stražišar, ki že nekaj časa raziskuje fizično, spolno in verbalno nasilje v Konjeniškem klubu Velenje. Prosil nas je za podporo pri deljenju prispevka, ki ga je pripravil za Dnevnik.

V prispevku razkriva več primerov in navedb o dogajanju v klubu, med drugim primer iz leta 2021, ko so v dekliški garderobi s tuši, ki so jo uporabljale tudi mladoletne jahačice, našli skrito snemalno napravo. Policija je potrdila, da je takrat obravnavala sum kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja in ugotovila, kdo je osumljenec, vendar se postopek po umiku zahteve za pregon ni nadaljeval. Članek obravnava tudi aktualne navedbe o fizičnem napadu na mladoletno jahačico, odziv policije na prijavo ter vprašanja o ravnanju policista pri njihovem sprejemu.

Najnovejše informacije kažejo, da je Konjeniška zveza Slovenije trenerju Robiju Skazi na njegovo pobudo zamrznila licenco, vendar po neuradnih še vedno vodi treninge zaradi očitkov o pasivnosti vodstva pa je s funkcije odstopila podpredsednica KZS Mateja Aleš. Policija je 31. avgusta 2026 prejela prijavo suma kaznivih dejanj grožnje in zatajitve ter potrdila, da v postopku zbiranja obvestil preverja tudi okoliščine suma spolnega nasilja. Po navedbah Dnevnika zoper Skazo že poteka kriminalistična preiskava.

Pri preverjanju navedb so bila pridobljena tudi pričevanja nekdanjih zaposlenih, jahačev in jahačic ter odzivi pristojnih institucij. V članku so predstavljene tudi navedbe o pismu, ki naj bi ga več deklet pripravilo konec leta 2022, v katerem naj bi opisale fizično in verbalno nasilje ter domnevno zahtevanje spolnih uslug. KZS zanika, da bi pismo oziroma prijavo takrat prejela, medtem ko posamezni nekdanji in sedanji predstavniki zveze različno opisujejo svojo seznanjenost z očitki.

 

V uredništvu spol.si izražamo podporo jahačicam in se pridružujemo apelu Konjeniškemu klubu Velenje, ne samo, naj se odzove na novinarska vprašanja, temveč predvsem, naj predstavi konkretne ukrepe za zaščito mladih jahačic.

 

Ob tem v uredništvu spol.si ugotavljamo, da je v zadnjih letih v medije prišlo kar nekaj zgodb, ki pričajo o sistemskem nasilju tako v profesionalnem kot v rekreativnem športu. Ob poročanju, na primernost katerega smo že opozorili_e v preteklosti (na primer Najprej zaročenka, nato olimpijska medaljistka: medijski seksizem v športu) pa zbode v oči predvsem neukrepanje imenovanih klubov ali društev ter zelo redko dosežen kakršenkoli sodni postopek.

Spomnimo samo na nekaj poročanj in medijske odzive iz preteklih let:

O Konjeniškem Klubu Ljubljana

• Spolne zlorabe deklet v konjeniškem klubu? Trenerja uradno prijavila Policiji Policija ovadila trenerja jahanja zaradi spolnih zlorab mladoletnic 
• Zlorabe v ljubljanskem konjeniškem klubu: policija preiskuje, kaj se je dogajalo 

O trenerju juda Marjanu Fabjanu

• Domnevne spolne zlorabe ter fizično in psihično nasilje trenerja Fabjana
• Nova pričevanja: več nekdanjih Fabjanovih varovank za Tarčo spregovorilo o domnevnih zlorabah
• Trener juda Marjan Fabjan se je odzval na hude obtožbe, ki ga bremenijo nasilja in spolnega nadlegovanja judoistk

O spolnem nasilju je pred nekaj leti pisala Brigita Langerholc

•   Brigita Langerholc: Ogromno zlorab je pometenih pod preprogo

Da takšni pojavi niso le slovenski fenomen, priča pregledni članek, objavljen na Svet24 Nasilje, skrito za medaljami: pričevanja športnic z vsega sveta.

Prispevek izpostavlja primere zlorab v različnih športih in državah ter zgodbe športnic, ki so spregovorile o pritiskih, nadlegovanju in nasilju v okolju, v katerem bi morale biti zaščitene. Med odmevnejšimi so primer ameriškega zdravnika Larryja Nassarja (nekdanjega zdravnika ameriške gimnastične reprezentance, ki je spolno zlorabljal številne športnice, pri čemer so poznejše preiskave pokazale tudi resne napake FBI pri odzivu na njihova opozorila) pa tudi številni drugi primeri iz evropskega in svetovnega športa.[1] Skupna jim je ugotovitev, da lahko želja po uspehu, medaljah in vrhunskih rezultatih dolgo zakriva nedopustna ravnanja, žrtve pa pogosto spregovorijo šele po več letih.

S tematiko se intenzivno ukvarjajo tudi slovenske akademske raziskave, saj je o temi napisanih že nekaj diplomskih in magistrskih del:

Sovič, Katja. Nasilje v športu v Sloveniji, 2026. Naloga obravnava analizo in preverjanje hipotez o nasilju v športu, pri čemer izpostavlja, da je psihično nasilje najpogostejša oblika, ki jo nad ženskami velikokrat izvajajo trenerji, večina športnikov pa nasilja ne prijavi (!). Obenem avtorica navaja omejitve raziskave zaradi majhnega vzorca in poudarja pomen odprtega pogovora za zagotovitev učnega športnega okolja.

Veber, Katja. Pravice otrok in preprečevanje zlorab v športu, 2025. Magistrska naloga celostno obravnava pravice otrok in preprečevanje zlorab v športu z izhodiščem v mednarodnih, evropskih in nacionalnih pravnih podlagah. Pri tem se opira na mednarodne okvire ter ugotavlja, da sta za zagotovitev varnega okolja nujna vzpostavitev enotnih in celovitih mehanizmov ter sodelovanje vseh vpletenih, od organizacij do trenerjev in staršev.

Udir, Maks. Spletna zloraba v slovenskem športu, 2025. Magistrsko delo obravnava spletne zlorabe v slovenskem športu, njihovo pojavnost, vplive, strategije soočanja in vrste sovražnih komentarjev na družbenih omrežjih. Glavni cilji raziskave so bili ugotoviti pogostost teh zlorab, analizirati njihove posledice za športnice_ke ter preučiti načine soočanja z njimi.

Kruljec, Tina. Spolne zlorabe v športu – analiza primera Larryja Nassarja, 2024. Spolne zlorabe v športu so pogosto zavite v tišino in strah zaradi hierarhične strukture ter velike osredotočenosti na dosežke. Primer Larryja Nassarja v ameriški gimnastiki je sprožil večjo svetovno ozaveščenost, strožje politike ter potrebo po učinkovitih zaščitnih mehanizmih in izobraževanju vseh deležnikov v športu.

Lebar, Ines, Prisotnost različnih vrst zlorab v slovenskem športu, 2023. Besedilo je povzetek raziskave o prisotnosti različnih vrst zlorab in nasilja nad slovenskimi športniki do njihovega 18. leta starosti. Avtorica ugotavlja, da šport v Sloveniji otrokom ne zagotavlja dovolj varnega in pozitivnega okolja, saj je škodljivo vedenje zelo pogosto, večina športnikov pa ne pozna sistemov pomoči ali možnosti anonimnih prijav.

Lemajić, Dunja. Spolno nasilje v olimpijskih borilnih veščinah, 2019. V diplomskem delu je avtorica podrobno opredelila pojem spolnega nasilja, njegovo zakonsko ureditev v Sloveniji ter oblike in značilnosti z osredotočenjem na olimpijske borilne veščine, kot so bok, rokoborba, judo in taekwondo. Ugotovila je, da se slovenska zakonodaja in praksa v klubih pogosto razlikujeta, pri čemer so storilci večinoma usmerjeni v najšibkejše žrtve, med oblike spolnega nasilja pa v teh športih najpogosteje spada verbalno nasilje.

Miklavec, Nasilje nad športnicami v plavanju, 2017. Raziskava je na vzorcu 52 tekmovalnih plavalk proučevala odnose med športnicami in trenerji ter pojav psihičnega in fizičnega nasilja in spolnega nadlegovanja v plavanju. Rezultati kažejo, da sta psihično in fizično nasilje prisotna pri obeh starostnih kategorijah (mladinke in članice). Spolnega nadlegovanja, ki bi ga izvajali trenerji, raziskava ni zaznala, hkrati pa so plavalke premalo ozaveščene o možnosti spolnega nasilja v športu.

Bešter, Žiga. Nasilje v športu – analiza medijskega poročanja o nasilju na športnih prireditvah, 2017. Države se že vrsto let borijo proti huliganstvu na športnih tekmah z zakoni in ukrepi, med katerimi sta glavna prepoved udeležbe na športnih prireditvah in odstranitev nasilnih navijačev. Avtor ugotavlja, da imajo kljub temu pomembno vlogo tudi finančna sredstva, saj manj denarja pogosto pomeni manj varnosti in več nasilja, medtem ko mediji največ poročajo o nogometu in o incidentih v povezavi s športniki.

Sirše, Saša. Doživljanje nasilja med vrhunskimi športniki v Sloveniji, 2017. Športni lobi je v preteklosti pogosto oteževal razpravo o problematiki nasilja zaradi ohranjanja pozitivne podobe športa. V zadnjih 20 letih se v strokovni in laični javnosti veča ozaveščenost in se bolj odkrito razpravlja o tej temi, kljub temu pa je nasilje globoko zakoreninjeno in ga družba in šport prepogosto prepoznavata le kot sestavni del treninga.

Valant, Aleksander. Nasilje trenerjev v klubu borilnih veščin, 2016. Pojav različnih oblik nasilja, ki ga izvajajo trenerji v klubih borilnih veščin, odpira vprašanje o meji med sprejemljivim trdim treningom ter nesprejemljivim fizičnim in psihičnim nasiljem. Čeprav so določeni pritiski in bolečine del tradicije borilnih veščin, se pogosto zabriše meja, kdaj takšno ravnanje preseže namen treninga in postane škodljivo.

Gorenc, Tea. Prikrito nasilje v športu, 2014. Naloga se osredotoča na prikrito psihično in fizično nasilje, ki ga nad športniki izvajajo starši, trenerji in vodstva klubov. Avtorica potrjuje, da so glavni motivi za tovrstno nasilje finančni interesi in uveljavljanje lastnih ambicij prek športnikov, ki so pogosto izkoriščeni, medtem ko se v športnem okolju še vedno pojavlja tudi diskriminacija glede na različne osebne okoliščine, čeprav postaja šport bolj vključujoč. V zaključku poudarja nujnost zaščite žrtev, kaznovanja povzročiteljev ter ozaveščanja športnic_kov o njihovih pravicah, saj šport v osnovi temelji na veselju in gibanju, ne pa na finančnem izkoriščanju.

Kratek pregled tako medijskega poročanja kot akademske literature pokaže, da je nasilje v profesionalnem in rekreativnem športu prisotno v enaki meri kot sicer v družbi. Velikokrat izpostavimo, da imamo oziroma imajo mediji veliko moč v zvezi s tem, kako resno družba obravnava kakšno tematiko in zlasti pri obravnavi nasilja – nad ženskami, v družini, spolnega, psihičnega, ekonomskega, nad otroki, nad starejšimi – je pomembno, kakšno stališče medij zastopa. Bistveno je, ali poročamo o nasilju in na vpletene ne lepimo stereotipov, ali pa le-te samo podvajamo in poglabljamo, prevprašujemo podobo žrtve in ščitimo njeno integriteto ali zgolj senzacionalistično poročamo o povzročenem nasilju, opozarjamo na neprimerno obravnavo na pristojnih institucijah ali krivdo prelagamo na žrtve.

 

Društvo SOS telefon je pripravilo smernice za medije z naslovom Kako poročati o nasilju v družini in nasilju nad ženskami (https://drustvo-sos.si/sl_si/publikacije/prirocnik-za-medije/), ki jih prav tako velikokrat izpostavimo, ko se odzivamo na poročanje medijev o nasilju.

Poleg poziva medijem k verodostojnemu in spoštljivem informiranju javnosti, obenem pozivamo tudi pristojne uradne institucije k vestni obravnavi prijav, korektnemu raziskovanju dogodkov ter brezkompromisnemu pregonu kaznivih dejanj, povezanih s (spolnim) nasiljem nad odraslimi in še posebej nad mladostnicami_ki.

Od načina, kako o nasilju govorimo, poročamo in se nanj odzivamo, je odvisno tudi, ali ga kot družba prepoznavamo in obravnavamo kot resen problem ali pa ga s tišino, stereotipi in neustreznimi odzivi še naprej normaliziramo. Zato je odgovorno poročanje o nasilju in dosledno ukrepanje pristojnih institucij pomemben del ustvarjanja okolja, v katerem so žrtve slišane, zaščitene, povzročitelji pa ustrezno obravnavani.

________________________________________________________________________________________________

Pomoč in podpora ob nasilju

Če doživljate nasilje, ste njegova priča ali vas skrbi za varnost druge osebe, lahko poiščete pomoč na:

 

Policija

📞 113 – nujna pomoč v primerih neposredne ogroženosti

 

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

📞 080 11 55 – zaupna telefonska pomoč, brezplačno 24/7.

🌐 https://drustvo-sos.si/

 

Zaupni telefon Samarijan

 

📞116 123 – telefon za klic v duševni stiski, brezplačno 24/7.

 

🌐https://www.telefon-samarijan.si/

 

Klic v duševni stiski

📞 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro

 

Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK)

📞 01 434 48 22 (Ljubljana)

📞 05 639 31 70 (Koper)

🌐 https://www.drustvo-dnk.si/

 

Centri za socialno delo

Za pomoč, svetovanje, namestitev v krizne centre in podporo pri urejanju varnosti se lahko obrnete na pristojni center za socialno delo.

 

[1] Francija – Joël Chenal: nekdanjega olimpijskega medalista v smučanju je več žensk obtožilo dolgotrajnega spolnega nadlegovanja, med drugim pošiljanja spolno eksplicitnih sporočil in zahtev po intimnih fotografijah.

Francija – Bruno Martini: nekdanji trener in direktor francoske rokometne lige je bil obsojen zaradi psihičnega nasilja in spolnih napadov na mlade igralke.

Italija – ritmična gimnastika: športnice so trenerko Emanuelo Maccarani obtožile psihičnega in telesnega nasilja; med pričevanji so tudi zgodbe deklet, ki so bila ob domnevnem neprimernem ravnanju stara 14–16 let.

Velika Britanija – gimnastika: nekdanji trener trampolina Brian Phelp je bil leta 2008 zaprt zaradi spolnih napadov na tri otroke.

Poobjavljamo prispevek o obravnavi endometrioze v Sloveniji in tujini, ki je bil objavljen 6. septembra 2026 na socialnih omrežjih Endozavesti. 

 

Ker se na nas pogosto obračajo dekleta in ženske, ki razmišljajo o obravnavi ali operativnem zdravljenju endometrioze v tujini, želimo deliti nekaj razmislekov in izkušenj, ki smo jih skozi leta nabrale v Endozavesti. Za to smo se odločile predvsem zato, ker na družbenih omrežjih pogosto zasledimo zelo enostranske predstavitve zdravljenja v tujini. Velikokrat so izpostavljene predvsem pozitivne izkušnje, redkeje pa tudi izzivi, omejitve in morebitni zapleti. Menimo, da je pri tako pomembnih odločitvah pomembno, da imajo posameznice na voljo čim bolj celovite in uravnotežene informacije.

Razlogi za odločitev za zdravljenje v tujini so zelo različni. Nekatere se zanj odločijo, ker v Sloveniji niso našle posluha ali ustrezne pomoči, druge po predhodnih operacijah ali zdravljenju, ki ni prineslo pričakovanih rezultatov, tretje po priporočilu osebne ginekologinje oziroma ginekologa ali na podlagi izkušenj drugih žensk. Vsaka od teh poti je različna in tudi razumljiva. Ob tem pa želimo poudariti, da tudi v tujini za endometriozo ne obstajata čarobna palčka in univerzalna rešitev. Nobena zdravstvena ustanova ali specialist ne more zagotoviti uspeha v vseh primerih, saj je endometrioza kompleksna bolezen, katere potek in zdravljenje se med posameznicami zelo razlikujeta.

V podpornih skupinah že vrsto let opažamo delovanje nekaterih uporabnic, ki druge pogostokrat nagovarjajo in usmerjajo v posamezne tuje centre ali k specialistkam in specialistom v tujini. Izmenjava osebnih izkušenj je dragocena, vendar je pomembno, da ob pozitivnih plateh predstavimo tudi morebitne omejitve in tveganja. Osebna izkušnja ene posameznice namreč ne more predstavljati zagotovila za izid zdravljenja pri drugi. Na Endozavest so se obrnile tudi ženske, ki po posegu v tujini niso prišle domov le razočarane, temveč so potrebovale nadaljnjo zdravstveno obravnavo zaradi zapletov ali vztrajanja težav. V takšnih primerih zdravljenje praviloma prevzame slovenski zdravstveni sistem; podporo pa Endozavest, saj so se na nas pogosto obračale tiste ženske, ki so ob morebitnih zapletih ostajale brez podpore tistih, ki so jih prvotno usmerjali na zdravljenje v tujino. Prav zato se nam zdi pomembno, da se o vseh vidikih zdravljenja govori odprto in uravnoteženo.

Hkrati želimo poudariti, da tudi slovenska stroka premore znanje, izkušnje in predanost. V Sloveniji delujeta specialistični center in ambulanta za endometriozo, številne strokovnjakinje in strokovnjaki pa si prizadevajo za izboljšanje diagnostike, zdravljenja in celostne obravnave. Seveda obstaja še veliko prostora za izboljšave, vendar spremembe zahtevajo čas, sodelovanje, voljo in navsezadnje tudi sredstva.

Endometrioza je kronična bolezen, ki praviloma zahteva dolgoročno spremljanje in zdravljenje, ne zgolj enkratnega operativnega posega, kar se pogosto dogaja z obravnavami v tujini. Idealna obravnava vključuje multidisciplinarni pristop ter redno spremljanje zdravstvenega stanja. Ena od pomembnih prednosti zdravljenja v Sloveniji je prav kontinuiteta obravnave. Dostop do kontrolnih pregledov, nadaljnjega zdravljenja, morebitnih ponovnih posegov in drugih specialističnih obravnav je praviloma lažji, zdravstveno osebje pa pozna celotno zdravstveno dokumentacijo posameznice. Ob morebitnih pooperativnih zapletih je pomoč praviloma hitreje dostopna, kar je vidik, o katerem se pogosto govori premalo.

Pri odločitvi je smiselno upoštevati tudi druge dejavnike. Pomembni so pravna zaščita pacientk, jasni pritožbeni postopki, jezik, bližina socialne mreže, finančni vidik zdravljenja ter bolj praktični kot so na primer dolžina poti, koliko časa bomo ostajali v tujini, kako bomo preživljali pooperativni čas, ko je nujen počitek, kdo bo takrat skrbel za nas in nam pomagal, kako bo potekala pooperativna obravnava, kdo nas bo obravnaval, kdo bo spremljal naše stanje po operaciji, na koga se lahko obrnemo in zanesemo, če pride do zapletov ipd. Odločitev za zdravljenje v tujini je pogosto povezana tudi s stroški, pri čemer izbira posameznega centra ni nujno odvisna le od strokovne kakovosti, temveč tudi od dostopnosti oziroma cene obravnave. 

Velika prednost slovenskega zdravstvenega sistema je tudi možnost izbire osebne ginekologinje oziroma ginekologa že od 13. leta starosti. Čeprav se tudi na področju ginekološke mreže v Sloveniji srečujemo z izzivi, predstavlja možnost dolgoročnega spremljanja pri isti ginekologinji ali ginekologu pomemben element kakovostne obravnave endometrioze.

Predstava, da je zdravljenje v tujini vedno boljše, pogosto temelji na posameznih izkušnjah in selektivnih informacijah. Dober marketing (tudi takšen iz ust do ust) ni enako boljša usposobljenost in strokovnost. Tako v Sloveniji kot v tujini obstajajo odlične strokovnjakinje oziroma strokovnjaki, prav tako pa se kakovost obravnave razlikuje med posameznimi strokovnjakinjami in strokovnjaki kot tudi ustanovami. O skrbeh glede strokovnosti, usposobljenosti in načinov operativnega posega se pogovorite tudi z ginekologinjo oziroma ginekologom in operaterjem. Tako boste informacije dobile iz prve roke. 

To seveda ne pomeni, da zdravljenje v tujini ni nikoli smiselna izbira. V določenih primerih je lahko ustrezna ali celo boljša možnost. Želimo si le, da bi bila takšna odločitev sprejeta premišljeno, na podlagi preverjenih informacij ter ob upoštevanju vseh zdravstvenih, socialnih, pravnih in finančnih vidikov.

Naš namen ni odvračati od zdravljenja v tujini ali poveličevati slovenskega zdravstvenega sistema. Želimo predvsem spodbuditi informirano odločanje, ki temelji na celovitem razumevanju različnih možnosti zdravljenja. Verjamemo, da si vsaka izmed nas zasluži kakovostno, varno in spoštljivo obravnavo, ne glede na to, kje se zanjo odloči.

 

Kaj se zgodi, ko ženska vstopi v velik, javen in drag pravni spor?

Kakšna ženska je? Je pohlepna? Manipulira? Uporablja otroke v svoj prid? Se maščuje nekdanjemu partnerju? Je dobra mati?

Primer takšnega medijskega spraševanja in poročanja smo lahko brali v Delu, ki je objavilo več člankov o razhodu Anamarie Goltes in Luke Dončića.[1] V enem od njih se osredotoča na umik njenega zahtevka v Kaliforniji, v drugem na domnevno zahtevo po 40 milijonih dolarjev. Ob informacijah o sodnih postopkih in navedbah virov se pojavljajo tudi ocene oziroma interpretacije njenega vedenja: želela naj bi »ustvariti vtis, da razhod rešujeta sporazumno« ter »stike z otrokoma zdaj uporabljala kot sredstvo pritiska za dosego zahtevanega izplačila«, Dončiću pa naj bi se njena zahteva zdela »absurdna«.

Pravna vprašanja (pristojnost sodišča, preživnina, skrbništvo in finančni zahtevki) se prepletajo z vprašanjem, kakšna naj bi bila Anamaria Goltes kot ženska, partnerka in mati. Ugiba se o njenem motivu in špekulira se, da naj bi želela ustvariti vtis sporazumnega reševanja spora. Presoja se jo (tako kot pogosto ženske na splošno) skozi njeno domnevno psihologijo (na primer, ali je iskrena ali preračunljiva). Delo tudi večkrat poudari, da Goltes zase zahteva enkratno izplačilo, nato pa navede Dončićevo oceno, da je zahteva »absurdna«.

Spolno uokvirjanje (ang. gender framing) je proces, pri katerem spol postane temeljni in pogosto nezavedni kulturni okvir, skozi katerega ljudi kategoriziramo, razumemo njihovo vedenje in oblikujemo pričakovanja o tem, kako naj bi se vedli. Ko osebo prepoznamo kot žensko ali moškega, se aktivirajo kulturne predstave in stereotipi o tem, »kakšne« so ženske in »kakšni« so moški ter kako naj bi ravnali. Tako lahko enako vedenje dobi različen pomen glede na spol osebe, spolni okvir pa prispeva k ohranjanju in obnavljanju obstoječih spolnih neenakosti.[2]

V primeru Goltes je to pomembno predvsem zato, ker je njen finančni interes prikazan kot vprašanje njenega značaja. Ker zahteva denar od premožnega nekdanjega partnerja, je predstavljena skozi prizmo domnevne »ženske« preračunljivosti. V spolnem uokviranju je ženska, ki ima upravičene denarne zahteve, razumljena samo skozi svoj spol oziroma spolne stereotipe, ki jih kot družba za takšno situacijo imamo: grebatorka, pohlepna, požrtna … Njeno ravnanje ni več zgolj finančna ali pravna poteza, ampak postane nekaj, kar naj bi razkrivalo, kakšna ženska je. Vedenje, ki se pri moškem lahko razume kot pogajalska strategija ali uveljavljanje lastnih interesov, se pri ženski interpretira kot pohlep, pritisk ali manipulacija.

Finančni spor je predstavljen tudi skozi njeno materinstvo. »Tradicionalno« se od žensk pričakuje, da bodo kot matere nesebične in da bodo interese otrok postavile pred svoje. Ženska, ki v družinskem sporu aktivno uveljavlja lastne finančne ali pravne interese ali finančne interese svojih otrok, pa postane predmet moralne presoje. Ne presoja se več samo njen zahtevek, temveč tudi to, kakšna mati naj bi bila. Ko pa matere nesebično res postavijo interese otrok pred svoje in opozorijo na njihove stiske, britanska poročila in preiskave medija The Guardian[3] kažejo, da sodišča to zaščitniško vedenje pogosto zlorabijo in sprevržejo v obtožbe o maščevalnosti. Namesto kot zaščito obravnavajo materino zastopanje otrokovih interesov kot nekakšen revanšizem oziroma delovanje proti nekdanjemu partnerju, pri čemer se kot pravno orožje proti njej pogosto uporabi koncept »starševskega odtujevanja«.

»Starševsko odtujevanje« so stroke že zdavnaj prepoznale kot nevaren psevdoznanstven pojem, ki služi predvsem utišanju glasu otrok ter nadzorovanju nekdanjih partneric. To sistemsko past in zlorabo koncepta odtujevanja je pod nedavno vlado prepoznalo tudi naše Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (zdaj Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve).[4] Ministrstvo je v nacionalni okrožnici in uradnih opozorilih centrom za socialno delo izrecno poudarilo, da je uporaba tega koncepta najbolj kritična in nevarna prav v ločitvenih sporih, kjer je v družini prisotno nasilje. Opozorilo je, da se obtožbe o odtujevanju v teh primerih sistemsko izkoriščajo zoper žrtve: zmanjšujejo pomen dejanskega nasilja, krivdo s povzročitelja preložijo na žrtev, otroke pa se kljub grožnjam sili v stike z nasilnim staršem.[5]

V istem Delovem članku je Dončić predstavljen kot oče, ki je »za svoji hčerki vedno z veseljem skrbel« in mu predstavljata »največjo prioriteto«. On je predstavljen skozi očetovsko skrb, ona skozi domnevno uporabo otrok. Povedna pa je tudi primerjava poimenovanj. Dončić nastopa kot košarkarski zvezdnik, športnik in oče, Goltes pa je »nekdanja zaročenka« oziroma »nekdanja partnerka«. Gre za primer relacijskega definiranja ženske, ki je predstavljena predvsem skozi odnos do moškega, ne pa kot samostojna osebnost (o podobnem primeru smo že pisali v članku »Odziv uredništva na poročanje slovenskih medijev o obsodbi storilca za uboj Marvil Facturan Kocjančič«, kjer je Marvil Facturan Kocjančič poimenovana »Filipinka«, »27-letna žena s Filipinov«, »žrtev«, »žena«). Za češnjo na vrhu smetane navedimo še satirični zapis Nedela v rubriki »Gregorizmi«, kjer se pošalijo: »Utegne se zgoditi, da bo Dončićeva nekdanja draga postala njegova najdražja.«[6] V eni povedi je ženska zreducirana na svoj odnos do moškega (»draga«) in denarno posledico odnosa oziroma razhoda (»najdražja«). Njena (morebitna) finančna zahteva tako postane šala o tem, koliko naj bi »stala« nekdanja partnerka.

Bi uporabili iste besede, če bi bili vlogi obrnjeni? Bi se prav tako zatekli k spolnemu uokviranju, samo z drugega pola? Bi označili Dončića, ki bi od Goltes zahteval velike vsote denarja, za slabiča, copato, ker ne zna sam zaslužiti? Ali pa bi njegovo skrb za hčerki vseeno pripisovali slabi materi Goltes, češ da se mora sedaj žrtvovati za hčerki in ogroziti svojo kariero, ker bo primarni skrbnik? Bi (slavnega) očeta, ki vztraja pri stikih z otrokoma, opisovali kot nekoga, ki hčerki uporablja za pritisk oziroma uporablja starševsko odtujevanje? Najverjetneje ne Senzacionalistično poročanje prinaša klike in denar, kar je v družbi hitre konzumacije novic za medije pomembno, vendar urednike_ce pozivamo, naj se vseeno spomnijo svoje odgovornosti do družbe, o kateri poročajo, in Kodeksa novinarjev Slovenije,* ki v 15. členu opozarja na ločevanje komentarja od informacije, v 2. členu pa, da se mora novinar(_ka) izogibati osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.

 

[1] T. J., »Anamaria od Dončića zase zahteva 40 milijonov dolarjev«, Delo, Jaklič, »To naj bi bil pravi razlog za umik zahtevka Anamarie Goltes v Kaliforniji«, Delo.

[2] Fisk in Ridgeway, »Framing Gender«.

[3] »When it comes to child custody, is the system failing families?«, The Guardian.

[4] »Obtožbe o ‘starševskem odtujevanju’ valijo krivdo iz storilca na žrtev nasilja«, MDDSZ.

[5] P. R., »MDDSZ z akcijo proti nasilju nad ženskami in v družini«, 24ur, »Child Contact Arrangements«, Hansard, 10. 6. 2026. (hansard.parliament.uk), »Obtožbe o ‘starševskem odtujevanju’ valijo krivdo iz storilca na žrtev nasilja«, MDDSZ, »O tako imenovanem sindromu starševskega odtujevanja«, Levica. (levica.si) 

[6] »Nedelovi haklji tedna«, Instagram Delo.

 

Viri:

“Kodeks novinarjev Slovenije”, https://novinar.com/drustvo-novinarjev-slovenije/o-nas/dokumenti/kodeks/ (26.8.2026)

“Nedelovi haklji tedna.” Instagram Delo, 9.8.2026, https://www.instagram.com/p/DbzzOidCFw0/ (26.8.2026)

“O tako imenovanem sindromu starševskega odtujevanja.” Levica, 27.10.2023, https://www.levica.si/sindrom-starsevskega-odtujevanja/ (26.8.2026)

“Obtožbe o “starševskem odtujevanju” valijo krivdo iz storilca na žrtev nasilja.” Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 24.10.2023, https://www.gov.si/novice/2023-10-24-obtozbe-o-starsevskem-odtujevanju-valijo-krivdo-iz-storilca-na-zrtev-nasilja/ (26.8.2026)

“When it comes to child custody, is the system failing families?” 23.1.2026, https://www.theguardian.com/law/2026/jan/23/when-it-comes-to-child-custody-is-the-system-failing-families (26.8.2026)

Child Contact Arrangements, Volume 787: debated on Wednesday 10 June 2026 https://hansard.parliament.uk/commons/2026-06-10/debates/C999618E-884B-444F-8DAA-7C5233F8038A/ChildContactArrangements (26.8.2026)

Fisk, S. R., in Ridgeway, C. L., »Framing Gender«, v Risman, B., Froyum, C., in Scarborough, W. (ur.), Handbook of the Sociology of Gender. Handbooks of Sociology and Social Research, Springer, 2018, https://doi.org/10.1007/978-3-319-76333-0_12)

Jaklič, Tanja. “To naj bi bil pravi razlog za umik zahtevka Anamarie Goltes v Kaliforniji.” Delo, 4.8.2026, https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/to-naj-bi-bil-pravi-razlog-za-umik-zahtevka-anamarie-goltes-v-kaliforniji?fbclid=IwcGRvZgVleHRuA2FlbQIxMQBzcnRjBmFwcF9pZBAyMjIwMzkxNzg4MjAwODkyAAEeinPArM1cCDHUTkw_F2wu0by2puIs2b3f9THo0MU1MSQb7SAseExK2ZOu1eQ_aem_mkkLP5-hTgMeNmsdRMruxA (26.8.2026)

P.R. “MDDSZ z akcijo proti nasilju nad ženskami in v družini.” 24. ur, 7.12.2023, https://www.24ur.com/novice/slovenija/mddsz-z-akcijo-proti-nasilju-nad-zenskami-in-v-druzini.html (26.8.2026)

T. J. “Anamaria od Dončića zase zahteva 40 milijonov dolarjev.” Delo, 6.8.2026, https://www.delo.si/sport/kosarka/anamaria-goltes-samo-zase-zahteva-40-milijonov-dolarje?utm_medium=Social&utm_source=Facebook&fbclid=IwcGRvZgVleHRuA2FlbQIxMABicmlkETFNNjIwRG40dW9sTk5pSjdGc3J0YwZhcHBfaWQQMjIyMDM5MTc4ODIwMDg5MgABHuhp5DU_E_o_-hUtPRKXjDZjwQrixFO-WBYb5cm3XNVyLRW33E8zTbaXC4tA_aem_Q87Aug4a6cxiCgOBla34JA(26.8.2026)

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

Mladi slovenski atlet Mitja Zubin je po nastopu na evropskem prvenstvu v Birminghamu postal tarča homofobnih komentarjev na družbenih omrežjih. Razlog? Javno je spregovoril o svoji spolni usmerjenosti.

Zubin je povedal, da mu ni žal, da se je izpostavil. Prav nasprotno – želi, da bi njegov pogum pomagal tudi komu, ki prihaja za njim in se morda še vedno boji povedati, kdo je. To je pomembno sporočilo, saj so odzivi pokazali, da je homofobija v Sloveniji še vedno zelo prisotna.

Na dogajanje se je odzval tudi Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Obsodil je žaljenje Zubina in opozoril, da so napadi zaradi spolne usmerjenosti, spolnega izraza in spolne identitete vse pogostejši in bolj agresivni. Ob tem je izpostavil podatek, da je bila kar tretjina istospolno usmerjenih, transspolnih ali nebinarnih ljudi že deležna nadlegovanja zaradi zaradi svoje spolne usmerjenosti.

Homofobija je (iracionalni) strah, odpor, predsodek in/ali sovražnost do oseb, ki so istospolno usmerjene oziroma jih družba tako zaznava. Homofobija se lahko izraža na osebni, družbeni, institucionalni ali strukturni ravni — od vsakodnevnih žaljivk, nasilja in izključevanja do diskriminatornih zakonov ali politik. Deluje kot mehanizem ohranjanja patriarhalnega reda, saj utrjuje tradicionalne spolne vloge, rigidno razumevanje spola in hierarhije moči.

Homofobije ne smemo obravnavati kot nekaj normalnega, kar pač pride poleg družbenih omrežij. Prav tako ne moremo vsega opravičevati s »svobodo govora«. Kritika je eno, žaljenje in napadanje človeka zaradi tega, kdo je, pa nekaj povsem drugega.

Pomembno je tudi, da se ob takšnih primerih ne ustavimo pri posameznici_ku. Zubin ni prvi športnik_ca, ki je bil_a tarča sovraštva. Pred njim je bil rasističnih in ksenofobnih napadov deležen tudi mladi Ike Svit Umunna. V obeh primerih gre za mlada človeka, ki sta Slovenijo predstavljala v športu in dosegala rezultate, namesto podpore pa sta dobila žaljivke.

Takšni komentarji niso brez posledic. Ko (mlad) človek vidi, kaj se zgodi nekomu, ki javno pove, kdo je, lahko zelo hitro dobi sporočilo, da je bolje molčati, se skrivati in ne izstopati. Ravno zato je Zubinova odločitev, da spregovori, toliko bolj pomembna.

Strinjamo se, da država potrebuje bolj sistematičen pristop k zaščiti LGBT QI+-oseb pred diskriminacijo. Potrebujemo več kot občasne izjave ob posameznih incidentih. Potrebujemo institucije, ki bodo znale ukrepati, ko pride do nadlegovanja in sovražnega govora, ter okolje, v katerem bodo ljudje vedeli, da zaradi svoje identitete niso sami.

Ni dovolj, da ob takšnih komentarjih skomignemo z rameni in rečemo, da je internet pač tak. Ni. Če sovraštvo ves čas dopuščamo in se nanj ne odzivamo, ga s tem normaliziramo. Normalizacija sovražnega govora ima resnične posledice, saj napada resnične ljudi, ki zaradi tovrstnih napadov doživljajo ne samo osebo stisko, ampak so velikokrat tudi tarča fizičnih napadov. Sovraštvo rodi samo še več sovraštva.

 

Viri:

Viškovič, Rok. “Mitja Zubin: Ni mi žal. Izpostavil sem se tudi za druge.” Sportklub, 14.8.2026,  https://sportklub.n1info.si/atletika/mitja-zubin-ni-mi-zal-izpostavil-sem-se-tudi-za-druge/ (24.8.2026)

Mitja Zubin po homofobnih komentarjih: Ni mi žal, da sem se izpostavil. 24 ur, 14.8.2026, https://www.24ur.com/novice/slovenija/mitja-zubin-po-homofobnih-komentarjih-ni-mi-zal-da-sem-se-izpostavil.html (24.8.2026)

Facebook Zagovornik načela enakosti, 14.8.2026 https://www.facebook.com/photo/?fbid=1550116853796214&set=a.622191316588777 (24.8.2026)

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

Planet lepote, spletno mesto (in ne medij, čeprav na prvi pogled daje takšen vtis), ki ga upravlja podjetje ATS Splet d.o.o, je 12. 08. 2026 objavilo prispevek z naslovom Resne posledice umetne oploditve, o katerih medicina molči (s povezavo, ki se glasi »umetna-oploditev-posilstvo-narave«), v katerem trdijo, da čedalje več strokovnjakov opozarja na resne posledice umetne oploditve. Demonizacija oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) pa se v objavi, polni izkrivljenih podatkov in dezinformacij, ne zaključi samo pri samem postopku, ampak se nadaljuje tudi pri ljudeh, ki so bili spočeti z biomedicinsko pomočjo in naj bi zaradi tega, kot trdi Planet lepote v svoji objavi, nosili nekakšno »nevidno breme«. To ni nedolžna retorika, saj ustvarja podobo človeka, ki naj bi zaradi načina svojega spočetja bil že v izhodišču manj zdrav. Takšno označevanje ljudi je nesprejemljivo in izjemno škodljivo! Naj opomnimo še na to, da se v Sloveniji s pomočjo biomedicine rodi pet odstotkov otrok, s težavami z zanositvijo pa se sooča vsak sedmi par (Petrovec 2022).

Posnetek zaslona povezave do obravnavanega članka (Vir: Planet lepote, Resne posledice umetne oploditve, o katerih medicina molči, 12. 08. 2026; posnetek zaslona narejen 18. 08. 2026)

Pomemben del te retorike je tudi predstavljanje medicine kot nečesa, kar posega v »naravni red«. Že sam naslov, ki umetno oploditev označuje kot »posilstvo narave«, ne vzpostavlja več prostora za nevtralno razpravo o prednostih, tveganjih in omejitvah medicinskih postopkov, temveč medicinsko intervencijo moralno označi kot nekaj nasilnega, nenaravnega in škodljivega. S tem se medicina ne predstavlja več kot področje, ki ljudem omogoča zdravljenje, pomoč in v tem primeru tudi reproduktivne možnosti, temveč kot nasprotnik »narave«, ki naj bi imel sam po sebi škodljive posledice. Pri tem je problematično že samo izhodišče, da je nekaj, kar je »naravno«, zato tudi boljše, varnejše ali bolj zdravo. Narava sama po sebi ni moralna kategorija in »naravno« ni nujno sinonim za »dobro«. Številna stanja, bolezni in zapleti so povsem naravni, pa jih razumljivo ne obravnavamo kot nekaj, kar bi bilo zaradi tega treba sprejeti brez možnosti zdravljenja ali pomoči. Pomoč pri zdravstvenih težavah je toliko stara kot je staro človeštvo, in medicina je skozi zgodovino prav s poseganjem v procese, ki bi jih lahko označili kot »naravne«, pomembno zmanjšala trpljenje, umrljivost in zdravstvena tveganja. 

Navsezadnje pa je to isto podjetje ATS Splet d.o.o, ki upravlja spletno mesto Planet lepote, tudi lastnik spletne trgovine s prehranskimi dopolnili Vitalia. Tudi prehranska dopolnila so vendarle (če uporabimo logiko Planeta lepote) oblika človekovega poseganja v telo in njegove fiziološke procese. Niso nekaj, kar bi človek preprosto »prejel od narave«, temveč so proizvodi, ki jih ljudje načrtujejo, proizvajajo, predelujejo, kombinirajo, dozirajo in tržijo z namenom, da bi vplivali na določene telesne funkcije. Če naj bi bilo poseganje v naravne procese samo po sebi problematično, ker je »narava« predstavljena kot nekaj, kar je boljše od človekovega medicinskega posredovanja, potem bi bilo smiselno enako vprašanje zastaviti tudi pri prehranskih dopolnilih. Zakaj je eno (medicinsko) poseganje v telo predstavljeno kot nevarno in nenaravno, drugo (prehranska dopolnila) pa kot nekaj, kar naj bi bilo za zdravje koristno?! Ah, ta dvojna merila … 

Ker pa objava Planeta lepote »ozavešča« o »resnih posledicah OBMP«, si dovolimo ozavestiti tudi o standardih preverjanja kakovosti, varnosti in učinkovitosti pri zdravstvenih postopkih in zdravilih, v primerjavi z  prehranskimi dopolnili. Pri prvih gre za bistveno bolj strukturiran, strogo reguliran in zahteven sistem predhodnega dokazovanja, ki poteka v več fazah in vključuje tudi spremljanje morebitnih neželenih učinkov. To ne pomeni, da so zdravstveni posegi ali zdravila brez tveganj, vendar da je ta mogoče prepoznati, preveriti, spremljati in obvladovati. Po drugi strani pa so prehranska dopolnila obravnavana kot živila in ne zdravila, kar pomeni, da zanje ne velja enak predhodni sistem dokazovanja varnosti in učinkovitosti kot to velja za zdravila. Prehransko dopolnilo ni nujno varno zato, ker je »naravno«, in ni nujno učinkovito zato, ker se oglašuje kot nekaj, kar podpira zdravje. Tudi »naravne« snovi imajo lahko neželene učinke, lahko vplivajo na zdravila in potek medicinskega zdravljenja, v katerega smo že vključeni, lahko so problematične v previsokih odmerkih ali pa preprosto nimajo učinka, ki jim ga pripisuje oglaševanje. Pri nekaterih dopolnilih je zato lahko precej večja težava prav to, da potrošnica oziroma potrošnik dobi občutek, da gre za nekaj neškodljivega, ker je izdelek označen kot »naraven«. Sprašujemo se, kakšen je namen te objave, ki zelo očitno želi “vcepiti” odpor do vsega, kar ni “naravno”. In to v družbi, ki že dolgo ni več samo “naravna” in v kateri bi se smrtnost na primer že samo brez dostopa do antibiotikov, vrnila v statistične podatke iz začetka 20. stoletja, ko je “na tisoče ljudi umrlo zaradi bakterijskih bolezni, kot sta pljučnica ali okužba po operacijah” (Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano 2020). Pri presoji namena takšnega »ozaveščanja« kot ga lahko opazimo na Planet lepote, pa je relevantno upoštevati tudi širši kontekst objav, ki se pojavljajo na omenjenem spletnem mestu in z njim povezano spletno trgovino. Tako na Planetu lepote, kot tudi blogu spletne trgovina Vitalia so že v preteklosti bili objavljeni prispevki o neplodnosti, izdelki Vitalia pa so se v teh vsebinah pojavljali kot priporočila, namenjena podpori pri težavah z zanositvijo (Matko 2024a, 2024b; Planet lepote 2012, 2019, 2022) Ta kontekst sam po sebi seveda ne dokazuje namena aktualne objave, vendar upravičeno odpira vprašanje, ali gre pri predstavljanju tveganj OBMP za neodvisno informiranje ali tudi za komunikacijo, ki je morebiti povezana s trženjem izdelkov podjetja ATS Splet d.o.o.. Nenazadnje je portal Oštro odkril, da pretekli članek objavljen na spletnem mestu Planet lepote ni označen kot oglasna vsebina, pa kljub temu vsebujejo neposredne povezave do spletne trgovine Vitalia, ki je v lasti istega podjetja (Justin 2024). Poleg tega, kot o tem poroča Oštro, je Planet lepote s svojimi trditvami tudi že večkrat zavajal (Demšar 2021; Drugovič 2023; Premrov 2024). 

Če se srečujete s težavami z zanositvijo, ne nasedajte sporočilom, ki vzbujajo občutke strahu in/ali krivde. Medicina obstaja zato, da nam pomaga. Informacije poiščite pri osebni ginekologinji, vprašajte, kar vas zanima, zaupajte svoje strahove in pomisleke, vzemite si čas za odločitve in predvsem ne dovolite, da bi vam kdo zaradi vaših reproduktivnih odločitev vzbujal občutek krivde. To velja za vse reproduktivne odločitve, kar je še posebej pomembno poudariti v današnjem času.

V Sloveniji se na področju težav z zanositvijo ukvarjajo KO za reprodukcijo (UKC Ljubljana), Ambulanta za zdravljenje neplodnosti (UKC Maribor), Center za zdravljenje neplodnosti (Bolnišnica Postojna) in Zdravstveni center Dravlje. Podporo nudi tudi Facebook skupina Skupina o neplodnosti.

 

 

Viri:

V odzivu obravnavani članek: Planet lepote. 2026. “Resne posledice umetne oploditve, o katerih medicina molči.” Spletni vir. Dostopen na: https://m.planet-lepote.com/umetna-oploditev-posilstvo-narave/ (Pridobljen, 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 12. 08. 2026). 

Demšar, Samo. “Planet lepote zavajal, da covid širijo zlasti cepljeni.” Oštro, spletni vir. Dostopen na: https://ostro.si/razkrinkavanje/planet-lepote-zavajal-da-covid-sirijo-zlasti-cepljeni/ (Pridobljeno 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 18. 08. 2021).

Drugovič, Lara. “Planet lepote psevdoznanstveno o izginjanju kromosoma Y.” Oštro, spletni vir. Dostopen na: https://ostro.si/razkrinkavanje/planet-lepote-psevdoznanstveno-o-izginjanju-kromosoma-y/ (Pridobljeno 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 8. 07. 2024).

Justin, Martin. “Na Planetu lepote prikriti oglasi za prehranska dopolnila.” Oštro, spletni vir. Dostopen na: https://ostro.si/razkrinkavanje/jna-planetu-lepote-prikriti-oglasi-za-prehranska-dopolnila/ ((Pridobljeno 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 8. 02. 2024).

Matko, Tanja. 2024a. “Zdravilni učinki ketonske prehrane na neplodnost pri PCOS.” Vitalia, spletni vir. Dostopen na: https://www.vitalia.si/raziskave-ugotavljajo-zdravilne-ucinke-ketonske-prehrane-na-neplodnost-pri-pcos/ (Pridobljeno 21. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 20. 02. 2024)

Matko,  Tanja. 2024b. “Svetlinovo olje poveča možnost za zanositev.” Vitalia, spletni vir. Dostopen na: https://www.vitalia.si/svetlinovo-olje-poveca-moznost-za-zanositev/ (Pridobljeno 21. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 23. 03. 2024)

Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. 2020. “Evropski dan antibiotikov.” Spletni vir. dostopen na: https://www.nlzoh.si/objave/evropski-dan-antibiotikov-18-november/ (Pridobljeno 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 18. 08. 2026).

Petrovec, Katja. 2022. “Z biomedicino v boj proti neplodnosti.” Dnevnik, spletni vir. Dostopen na: https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/z-biomedicino-v-boj-proti-neplodnosti-2180440/ (Pridobljeno 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 18. 08. 2026).

Planet lepote. 2012. “Vitamin D zelo pomemben za plodnost.” Spletni vir. Dostopen na:  https://m.planet-lepote.com/vitamin-d-zelo-pomemben-za-plodnost/ (Pridobljeno 21. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 14. 02. 2012; objava s povezavo  na Vitalia produkte, ki so danes odmaknjeni)

Planet lepote. 2019. “To so najbolj pogosti znaki pomanjkanja mineralov.” Spletni vir. Dostopen na: https://m.planet-lepote.com/najbolj-pogosti-znaki-pomanjkanja-mineralov/ (Pridobljeno 21. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 22. 07. 2019)

Planet lepote. 2022. “Živila za obnovitev ženskega reproduktivnega sistema.” Spletni vir. Dostopen na: https://m.planet-lepote.com/zivila-za-obnovitev-zenskega-reproduktivnega-sistema/ (Pridobljeno 21. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 22. 11. 2022; objava s povezavo  na Vitalia produkte, ki so danes odmaknjeni)

Premrov, Žan. “Planet lepote neutemeljeno o vplivu prilagojenega sojinega mleka na razvoj otrok.” Oštro, spletni vir. Dostopen na: https://ostro.si/razkrinkavanje/planet-lepote-neutemeljeno-o-vplivu-prilagojenega-sojinega-mleka-na-razvoj-otrok/ (Pridobljeno 20. 08. 2026, zadnjič dopolnjeno: 18. 12. 2023).

 

Tako kot so večni vesolje, človeška neumnost ali bog, so večni tudi naši odzivi na Zoreta.

In tako kot se večno nič ne spremeni v naraciji predstavnikov cerkve, ko pride do vprašanja splava, bodo večno nespremenjeni tudi naši odgovori in ostra nasprotovanja njihovim abotnim izjavam – ker je pomembno, da se jim vedno znova zoperstavimo in glasno nasprotujemo.

Tokrat se odzivamo na Zoretovo pridigo na Brezjah, navajamo samo najabotnejši del:

»V našem svetu otroci umirajo: umirajo ne samo v divjanju vojnih sovražnosti, ampak umirajo tudi v sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja, ki jih zavijamo v slepeče besede ‘moje odločitve’. Smrt, ki jo povzroči morilec v rokavicah, kakor je temu rekel papež Frančišek, ni nič manj kruta kot smrt, ki jo povzroči bomba.« [1] 

Ne, splav ni enak bombardiranju otrok v vojni.

Bombardiranje otrok v vojni je zločin, odločitev za splav pa z ustavo varovana pravica posameznice. 

Kako si Zore drzne uporabiti mrtve otroke, žrtve bombardiranj, ob katerih danes ne moremo brez aluzije na genocid v Gazi[2] (ali vojno v Ukrajini, ali sudansko državljansko vojno, ali vojne v Kongu, Mjanmaru, Somaliji), kako si drzne uporabiti uspehe kampanje “My Voice, My Choice” in kako si drzne postaviti se za moralnega razsodnika situacij, v kakršnih se nikoli ni in se ne bo znašel – kot visoki cerkveni dostojanstvenik, zavezan celibatu, in obenem zaradi fizičnih omejitev telesa nezmožen nositi in donositi otroka.  

Neštetokrat smo že povedale [3] in bomo še neštetokrat vedno znova povedale: o pravici do  splava se ne bomo pustile utišati, ne glede na to, kolikokrat bodo isti ljudje iste argumente odeli v nove pridige, velike besede in moralno vzvišenost. Če se nekateri tako vztrajno vračajo k nadzoru nad našimi telesi, se bomo tudi me vztrajno vračale k temu, kar je zares pomembno: naše telo, naša odločitev, naša pravica.

Vabljeni k nominaciji izjav, ki vsebujejo seksizem, homofobijo ali druge oblike diskriminatornega govora, za antinagrado bodeča neža. Oddate jih lahko na tej povezavi in s tem opozorite na škodljivo javno komunikacijo.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

 

 

[1] https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/nadskof-zore-v-pridigi-na-brezjah-splav-izenacil-s-smrtjo-v-bombnem-napadu-2821694/

[2] https://vezjak.com/2026/08/17/bombni-napad-na-brezjah-nadskof-zore-o-morilcu-v-rokavicah-jansa-o-krscanski-sloveniji/

[3] Članki o splavu na spol.si:

Eh, pa komu mar za Ustavo, kajne?! https://spol.si/blog/2025/12/27/eh-pa-komu-mar-za-ustavo-kajne/

Pravica do splava v ZDA https://spol.si/blog/2019/08/28/pravica-do-splava-v-zda/

Reproduktivne pravice v času pandemije https://spol.si/blog/2020/05/14/reproduktivne-pravice-v-casu-pandemije/

MATERINSTVO IN REPRODUKTIVNE POLITIKE V 19. IN 20. STOLETJU: Predstavitev projekta https://spol.si/blog/2024/04/05/materinstvo-in-reproduktivne-politike-v-19-in-20-stoletju-predstavitev-projekta/

Pismo podpore ženskam, ki so pokazale svoje nestrinjanje s tihim nasiljem nad ženskami https://spol.si/blog/2023/10/09/pismo-podpore-zenskam-ki-so-pokazale-svoje-nestrinjanje-s-tihim-nasiljem-nad-zenskami/

“Jemljite nas resno, vse!” https://spol.si/blog/2023/04/08/jemljite-nas-resno-vse

Odziv na pohod(e) za življenje https://spol.si/blog/2026/07/13/odziv-na-pohode-za-zivljenje/

V torek, 7. julija 2026, je v Ljubljani potekal prvi protimigrantski shod pod 16. vlado Republike Slovenije, ki jo vodi Janez Janša. Kot sta poročala portal Necenzurirano[1] in tudi Mladina[2], to ni bil zgolj shod proti migrantkam_om, ampak shod skrajne desnice in njenih podpornikov. In kot pravijo, so bili na shodu opaženi tudi nekateri znani obrazi iz politične sfere, med drugim Tadej Plohl, na katerega smo postali_e pozorni_e zaradi razširjanja šovinističnih ideologij preko portala Pravi moški[3]. Kot je razvidno s spletne strani Evropskega parlamenta[4], pa je Plohl je s svojim podjetjem Usposabljanje in izobraževanje, PRAVI MOŠKI, Tadej Plohl s.p., specializiran izvajalec storitev pri evropskem poslancu Branku Grimsu. Branka Grimsa, člana stranke SDS, je Evropska ljudska stranka (EPP), ki ji v Evropskem parlamentu pripada SDS, izključila iz svojih vrst zaradi pomanjkljive delovne etike, predvsem pa zaradi kršitve “desnosredinskih in evropskih vrednot” in delovanja proti EPP, kot navaja portal N1[5].

Ob tem se poraja vprašanje, kaj povezuje Tadeja Plohla, za katerega lahko rečemo, da je del slovenske moškosfere[6], gibanj v podporo skrajno desničarskim ideologijam, kot so organizatorji shoda, ter evropskega poslanca, ki z davkoplačevalskim denarjem plačuje samostojnega podjetnika.

Plohl ima več registriranih dejavnosti, med drugim izobraževanja in usposabljanja, posredovanje pri prodaji na drobno, poslovno svetovanje, oglaševanje, stike z javnostmi, grafično oblikovanje in vizualno komuniciranje ter urejanje in vzdrževanje zelenih površin in okolice (Ajpes, 17. 7. 2026). Za kakšne storitve ga je najel evropski poslanec Branko Grims, ni znano (kot navaja tudi Mladina[7]), dejstvo pa je, da poslovno sodelujeta. Sicer PRAVI MOŠKI, Tadej Plohl s.p., sodeč po podatkih iz ERAR ni prejel javnih sredstev.

Na družbenih omrežjih je Plohl dejaven predvsem preko profila PRAVI MOŠKI, ki sestoji iz YouTube kanala, Instagram profila, X profila ter spletnega portala PRAVI MOŠKI, s pripadajočo spletno trgovino, kjer prodaja ideologijo t. i. “pravih moških”. Za 59,99 evrov na mesec obljublja “Dostop do ekskluzivne skupnosti. Mesečna srečanja in dogodki v živo. Znanje, ki ga namerno ne učijo v šolah.” Na prvi pogled se morda zdi, da takšen program ponuja nekaj, česar bi si želel_a vsak_a izmed nas – skupnost in podporo. Sámo besedišče, ki ga najdemo na portalu, ob prvem branju ne vzbudi suma, da bi šlo za neprimerne ali celo nevarne vsebine. Največkrat je sicer uporabljena beseda “moški”, ki jo Plohl povezuje s pridevniki, kot so discipliniran, uspešen in svoboden. Kar niso negativne ali slabe lastnosti, ne glede na spol.

 

Malo globlje na portalu najdemo na primer naslednje izjave:

 

 

Izjave so zelo povedne, saj morajo ljudje, ali pa mogoče zgolj, moški za tisti top 1% fizično zdravi, bogati, imeti družino in najbrž uspešen posel ter biti profesionalno urejen. Ta drža je zelo značilna za vplivneže v moškosferi, ki podobno kot fašizem, vse šibko enačijo s slabim in želijo izkoreniniti. Predpostavljamo, da ženske in druge manjšine predstavljajo to slabo in šibko.

 

In če si pogledamo gostovanje Plohla pri Tomažu Gorcu, lahko prepoznamo besedišče, ki ga uporabljajo bolj uveljavljeni in zloglasni pripadniki t. i. moškosfere. Že naslov “… zagovarja tradicionalne vrednote in deljenje vlog” da slutiti, kako naj bi bile deljene vloge. Plohl tako trdi, da je tradicionalna delitev vlog po spolu edino prava, da si ženske zaradi uporabe kontracepcijskih tablet želijo moške z “napačnimi” karakteristikami, da ženske postajajo pobudnice spoznavanja in zapeljevanja nasprotnega spola ter da je to “malo čudno”, saj so pred časom bili pri teh zadevah moški aktivnejši, ženske pa so bile bolj zadržane in sramežljive. Nadaljuje, da je “glavna naloga mame, da skrbi za dojenčka”, oče pa mora skrbeti za mamo, da ta lahko skrbi za dojenčka, seveda pa ne v nedogled. Dodaja, da se očetom ob rojstvu otroka “testosteron že biološko malo zniža,” da postane “bolj sočuten, bolj ljubezniv, da skrbi za otroka in nekateri moški temu še bolj podležejo, ker ženskam je fajn, da pomagajo” (pri skrbi za lastnega otroka, op. uredništva)”. Skratka, po njegovem je največji problem, da moški po rojstvu otroka ne znajo ohranjati svoje moškosti (ker jim obiskovanje fitnesa ni več taka prioriteta, ker začnejo zanemarjati svoje moške prijatelje …) in da s skrbjo za svojo družino oz. partnerko vztrajajo v nedogled, ne samo tisti čas, ko je ženska popolnoma nesposobna vstati iz postelje. Kljub svojim trem otrokom ne pomisli na to, da imajo takrat očetje dejansko manj časa za prijatelje, saj je skrb za novorojenčka zahtevna stvar za oba starša, za nego in vzgojo otrok sta namreč enakovredno odgovorna oba. Vse to pove že v prvih trinajstih minutah skoraj dvoinpolurnega intervjuja.

 

Plohl je trdno zasidran v biološkem esencializmu ter spolnih stereotipih, s katerimi kljub nekaterim na prvi pogled progresivnejšim izjavam (na primer da naj bodo ženske doma celotni porodniški dopust in dopust za nego otroka, oče zgolj 57 dni, če je porod tako zahteven, da ženska potrebuje pomoč) zagovarja dobro poznano patriarhalno družbeno ureditev: moški naj bo nosilec vseh odločitev, glava družine, odgovoren za finančno varnost družine, ženska pa naj bo odgovorna za dom in naj opravlja neplačano skrbstveno delo, skrita za štirimi stenami. Nič novega torej.

 

Podobno ideologijo vidimo pri drugih pripadnikih moškosfere, pri glasnejših, kot so Andrew Tate, Braden Eric Peters (Clavicular), Amrou Fudl (Myron Gaines), Nicolas Kenn De Balinthazy (Sneako), Jordan Peterson, ali tisti malo bolj tihih, prefinjenih, ki se skrivajo za besediščem poslovnega sveta, kot sta Jay Shetty ali Steven Bartlett. Za globlji vpogled v svet vplivnežev moškosfere priporočamo dokumentarec Louis Theroux: Inside the Manosphere ter oddajo Intelekta na Valu202 Moškosfera, ki pokaže tudi to, kakšne realne posledice puščajo vplivneži moškosfere v realnem svetu. Tovrstno ideologijo vidimo tudi pri mreži ameriških podcasterjev, kot so Theodor Capitani von Kurnatowski III. (Theo Van), Joseph James Rogan, jr., ali Andrew Schulz, ki sov zadnjem ciklu predsedniških volitev gostili Trumpa in omogočili razširjanje njegovih skrajnodesničarskih ideologij, ki so v ZDA tesno povezane s kapitalizmom.

 

Vplivnežem moškosfere pa je skupen tudi t. i. grift, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot drobno ali manjšo goljufijo ali prevaro, se pa izraz uporablja širše za vse manipulativne poslovne ali izkoriščevalske modele. V kontekstu vplivnežev, kot so tudi pripadniki moškosfere, grift ne pomeni klasične prevare ali goljufije, ampak izkoriščanje ideologije in občinstva za osebno korist. Vplivneži tako “prodajajo” ideologijo svojemu občinstvu preko tečajev, zasebnih platform, svetovanj, predavanj, prehranskih dodatkov, NFT-jev[8], kriptovalut itn. in obljubljajo, da bodo kupcem spremenili življenje oz. ga vsaj izboljšali. Plohl ponuja mesečni naročniški sistem in dostop do ekskluzivnih vsebin kot tudi sistem nagrajevanja (aktivnejši člani prejmejo dostop do več ekskluzivnih vsebin), preko svoje spletne trgovine pa prodaja svoj merch oz. uradne izdelke blagovne znamke PRAVI MOŠKI. Manipulativnost pride do izraza ravno v oglaševalskih pristopih, ki vzbujajo občutek, da lahko kupci zamudijo nekaj neverjetnega in se jim bo življenje zato poslabšalo.

 

Kot vidimo pri večjih, vplivnejših mednarodnih vplivnežih moškosfere, pa je del “prevare” v tem, da hitro opuščajo svoje produkte glede na to, kaj je trenutno najpopularnejše in se najbolj prodaja, ter seveda v tem, da se sprememb – globokih, trajnih osebnostnih – ne da kupiti.

 

Kaj imajo torej skupnega vplivneži moškosfere, (skrajno) desni politiki in grifterji? Patriarhat – vsem je skupen patriarhat, ki iz njih dela prodajni produkt v službi kapitalizma. Potiska jih v neskončno borbo za sredstva, v kateri morajo biti brez oddiha na preži. Na žalost tako tudi spregledajo marsikatero priložnost za boljše odnose in kakovostnejše bivanje skupaj z nasprotnim spolom ali brez njega.

 

 

[1] https://necenzurirano.si/clanek/preiskave/shod-domoljubov-sds-nacisti-branko-grims-tadej-plohl-janez-marinko-1912233

[2] https://www.mladina.si/249856/pravi-moski/

[3] https://xn--pravimoki-r3b.si/

[4] https://www.europarl.europa.eu/meps/en/220908/BRANKO_GRIMS/assistants#detailedcardmep

[5] https://n1info.si/novice/slovenija/neuradno-evropski-poslanec-sds-branko-grims-izkljucen-iz-epp/

[6] ang. manosphere, skupek medsebojno povezanih spletnih skupnosti, ustvarjalcev vsebin in gibanj, ki razpravljajo o moškosti, odnosih med spoloma in družbenem položaju moških, pri čemer pomemben del teh skupnosti zaznamujejo antifeministična, mizogina in patriarhalna stališča

[7] https://www.mladina.si/249856/pravi-moski/

[8] NFT ali non-fungible token (slovensko nezamenljivi žeton) je digitalno potrdilo o lastništvu ali avtentičnosti digitalnega predmeta, zapisano v verigi blockchain. Digitalno vsebino lahko vsak kopira, z NFT-jem pa lastniki dokazujejo, kdo si lasti digitalni izvirnik. NFT torej ni sama datoteka, ampak zapis, ki vsebuje informacije o tej datoteki in dokaz o lastništvu. Čeprav so bile nekatere zgodnje sheme NFT uspešne, je ob padcu kriptovalut upadlo povpraševanje po NFT-jih, prav tako jih je bilo veliko kupljenih zaradi špekulacij o pričakovanju rasti cen in se je pojavilo na tisoče kopij brez dejanske uporabne vrednosti.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

V soboto, 20. 6. 2026, je v Mariboru potekal tako imenovani pohod za življenje, »svetovna civilna iniciativa, ki je nastala iz želje, da bi javnost ozaveščala o lepoti in dostojanstvu vsakega človeškega življenja«.[1] Pohod je organiziral Zavod mreža za življenje in enakopravnost, ki nasprotuje pravici žensk do splava. Sočasno je potekal tudi shod v organizaciji podmladkov treh političnih strank, Mlade Levice, Mladega foruma (SD) in Mladih Piratov, ki poudarjajo ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Prvega se je udeležil oziroma na njem aktivno sodeloval tudi nogometaš Marcos Tavares, kar so na spletni strani oglaševali kot poseben dogodek:

Vir: https://pohodzazivljenje.si/

 

Tavares je upokojeni brazilski nogometaš, ki je nazadnje igral za NK Maribor in bil njegov kapetan. Je izredno priljubljen, tako priljubljen, da se zahodna tribuna Ljudskega vrta celo imenuje po njem. V govoru na shodu je povedal: »Zame kot kristjana je Jezus pot, resnica in življenje. Če bi vsi razmišljali tako, bi tudi drugače reagirali ob težavah in izzivih. Če namreč verjamemo, da je življenje najpomembnejše, bomo do drugih imeli drugačen, boljši odnos.«[2]

Koordinatorka pohoda za življenje Urša Cankar Soares je za Družino povedala, da je Tavares s svojim zgledom pokazal, da se za življenje lahko zavzame vsak človek: »Želimo si, da bi še kakšna druga znana osebnost, ki je res za življenje, imela pogum in prišla na Pohod za življenje, tako kot je prišel Marcos. Čeprav so mu delali težave, je prišel. Zdi se mi, da so sadovi njegovega poguma veliko večji od napadov, ki jih doživlja,« je dejala.[3]

Po njenem mnenju je pomembno, da se kristjani ne ustrašijo kritik in napadov: »Naš duhovni voditelj pater Strehovec vedno reče: ‘Če delamo nekaj prav, to hudemu duhu ni všeč in nam bo nagajal ter metal polena pod noge.’«[4]

»Pravica do splava pomeni pravico, da posameznica sama odloča o svojem telesu, svoji prihodnosti in svojem življenju. Ne partner. Ne država. Ne Cerkev. Ne politiki. In prav zato nas ne sme presenetiti, da so napadi na reproduktivne pravice pogosto povezani z napadi na druge pravice. Tisti, ki želijo omejevati pravico do splava, pogosto isti dan napadajo javno zdravstvo. Napadajo socialno in pravno državo. Napadajo delavske pravice. Napadajo pravice skupnosti LGBTIQ+. Odvzemajo volilno pravico in uvajajo politično policijo. Namesto družbe solidarnosti želijo družbo individualizma. In namesto skupne odgovornosti želijo, da vsak posameznik nosi breme sam,« je povedala Lana Nikolič iz Mlade Levice.[5]

Dr. Branislava Vičar s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru pa je izpostavila, da poskušajo konservativna gibanja ženske predstaviti zgolj kot nosilke reproduktivne funkcije. »Kampanje proti splavu je treba razumeti kot del širšega političnega projekta, ki skuša ohraniti hraniteljski model družine in naturalizirati institucionalni patriarhat.«[6]

O pravici do splava oz. pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok smo že velikokrat pisale_i.[7] Ta pravica ni samoumevna, je pravica, ki s(m)o si jo ženske krvavo izborile z desetletji političnih bojev. Čeprav je v Sloveniji zapisana v ustavo, je vedno prva tarča konservativnih gibanj.

Pohodi za življenje niso le izraz osebnega verskega prepričanja ali skrbi za življenje, temveč del širšega političnega projekta, ki si prizadeva omejiti reproduktivne pravice žensk in utrditi tradicionalne spolne vloge. Zato ni nepomembno, ko se takšnim pobudam pridružijo javne osebnosti z velikim vplivom. Njihova podpora pomaga normalizirati sporočilo, da bi morale o telesih in življenju žensk odločati država, Cerkev ali drugi, ne pa ženske same.

Konservativne agende, patriarhat, kapitalizem – vsi bijejo boj vedno na telesih žensk in drugih manjšin, da bi ohranili vso moč, ki jo še vedno imajo, čeprav se ob emancipaciji različnih manjšin čutijo vedno bolj ogroženi.

Prepoved splava ne zmanjšuje števila splavov, ampak vodi predvsem v več nevarnih, ilegalnih posegov in več zdravstvenih zapletov. Zato razprava o splavu ni razprava o abstraktnih moralnih načelih, temveč o življenjih, zdravju, dostojanstvu in temeljni človekovi pravici do avtonomnega odločanja o lastnem telesu.

 

Prepoved splava ne vodi v višjo nataliteto. Vodi v več mrtvih žensk.[8]

 

[1] https://pohodzazivljenje.si/o-nas/

[2] https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-v-mariboru-trcili-stalisci-o-eni-najbolj-obcutljivih-druzbenih-tem-10418805

[3] https://www.druzina.si/clanek/marcos-tavares-po-pohodu-za-zivljenje-med-kritikami-podporo

[4] https://www.druzina.si/clanek/marcos-tavares-po-pohodu-za-zivljenje-med-kritikami-podporo

[5] https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-v-mariboru-trcili-stalisci-o-eni-najbolj-obcutljivih-druzbenih-tem-10418805

[6] https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-v-mariboru-trcili-stalisci-o-eni-najbolj-obcutljivih-druzbenih-tem-10418805

[7] https://spol.si/blog/2025/12/27/eh-pa-komu-mar-za-ustavo-kajne/, https://spol.si/blog/2019/08/28/pravica-do-splava-v-zda/,

https://spol.si/blog/2020/05/14/reproduktivne-pravice-v-casu-pandemije/, https://spol.si/blog/2024/04/05/materinstvo-in-reproduktivne-politike-v-19-in-20-stoletju-predstavitev-projekta/,

https://spol.si/blog/2023/10/09/pismo-podpore-zenskam-ki-so-pokazale-svoje-nestrinjanje-s-tihim-nasiljem-nad-zenskami/,

https://spol.si/blog/2023/04/08/jemljite-nas-resno-vse/

[8] Nadaljnje branje: Gaia Zori, Stuart Case, Courtney Pyche, Linda Beckman, “The relationship between state-level abortion policy and maternal mortality in the United States: a scoping review.” Health Affairs Scholar 3/8, August 2025, https://doi.org/10.1093/haschl/qxaf146 ; Addante A, Eisenberg D, Valentine M. “The association between state-level abortion restrictions and maternal mortality in the United States, 1995-2017.” Contraception, 2021/104, 496-501.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

Na včerajšnje dogajanje v državnem zboru se odzivamo z veliko zaskrbljenostjo in jasnim nasprotovanjem vsakršni homofobni retoriki, osebnim diskreditacijam ter poniževanju, ki nimajo mesta v javnem prostoru – še posebno ne v najvišjem predstavniškem telesu države.

Politična razprava mora temeljiti na argumentih, spoštovanju in odgovornosti do vseh ljudi. Ko se v razpravah uporabljajo izrazi in namigi, ki žalijo, razvrednotijo ali utrjujejo predsodke do LGBTIQ+ oseb, to ni več zgolj neprimerna komunikacija, temveč prispeva k normalizaciji diskriminacije in sovraštva.

Pridružujemo se odzivu Ljubljana Pride, kjer so zapisali:

»Ko se v državnem zboru uporabljajo homofobne retorike, osebne diskreditacije in napadi na institucije, ki varujejo enakost, to ni le napad na eno osebo. To je sporočilo vsem LGBTIQ+ osebam, da njihovo dostojanstvo in varnost nista vredna spoštovanja. Temu odločno nasprotujemo.«[1]

Žavbi se je za izjavo sicer opravičil na družbenih omrežjih. Kljub temu poudarjamo, da opravičilo ne spremeni dejstva, da imajo homofobne izjave javnih predstavnikov_ic posledice in vplivajo na položaj ter občutek varnosti LGBTIQ+ oseb.

Ob tem še spomnimo, da se izjave, ki vsebujejo seksizem, homofobijo ali druge oblike diskriminatornega govora, za antinagrado bodeča neža zbirajo vse leto. Svojo lahko oddate na tej povezavi in s tem opozorite na škodljivo javno komunikacijo.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

 

[1] https://www.instagram.com/p/DaiST2QABje/

»Filipinka«, »27-letna žena s Filipinov«, »žrtev«, »žena« – tako ubito 27-letno Marvil Facturan Kocjančič imenujejo slovenski mediji po obsodbi njenega krvnika za uboj.

Že naslovi (nekaterih izbranih primerov) napovedujejo obravnavo tematike s poudarkom na storilcu: »Za uboj Filipinke na Bledu 12 let zapora«,^[1] »12 let zapora za uboj 27-letne žene s Filipinov«,^[2] »Blejcu dvanajst let zapora za uboj žene s Filipinov«,^[3] »Mitjo, ki je ubil svojo filipinsko ženo, obsodili na zaporno kazen: ‘Rad bi šel nazaj v času, pa ne morem’«,^[4] »Mladoporočenka umrla nasilne smrti: Rad sem jo imel in se je hkrati bal«.^[5] Z izbiro poimenovanja in poudarka članki določajo, čigava zgodba postane osrednja. Naslov ni zgolj povzetek dogodka, ampak prvi okvir, skozi katerega jo bralec_ka razume. Pozornost bralca_ke je od žrtve in brutalnosti dejanja usmerjena drugam. Celo ime žrtve si moramo same_i poiskati, v večini člankov sploh ni omenjeno, niti enkrat.

Še več.

Članki poudarjajo, da sta imela z »ženo, ki je šele malo pred tem prišla živet k njemu v Slovenijo (…) buren odnos«.^[6] Opisovanje takšnih dogodkov z izrazom konflikt ali buren odnos je problematično, saj zabrisuje ključno razliko med konfliktom in nasiljem. Konflikt predpostavlja relativno enakovreden položaj partnerjev, kjer imata oba možnost izražanja svojih stališč in kjer je razrešitev nesoglasij mogoča brez zlorabe moči. Pri nasilju pa ne gre za vzajemno nesoglasje, temveč za neenako razmerje moči, v katerem eden od partnerjev zlorablja svojo moč nad drugim; spor se ne rešuje z argumentiranjem, temveč lahko eskalira v nasilna dejanja. Uporaba izrazov, kot sta konflikt ali buren odnos, tako ustvarja vtis vzajemnega in enakovrednega problema med partnerjema ter lahko zabriše dejstvo, da je šlo za nasilje in uboj. Poleg tega je pomemben časovni kontekst, ki v poročanju ostaja skoraj neopažen. Marvil Facturan Kocjančič in Mitja Kocjančič sta se spoznala februarja 2024, se julija istega leta poročila, decembra pa se je Marvil preselila v Slovenijo. Umrla je le približno teden dni po prihodu! Izraz buren odnos pa brez dodatnega pojasnila ustvari vtis dolgotrajnega in vzajemno konfliktnega, se pravi enakovrednega partnerstva, čeprav je šlo za zelo kratko obdobje skupnega življenja in prilagajanja novemu okolju.

»Tisti dan« naj bi se »z ženo prepirala, med drugim je bil razočaran zaradi njenih finančnih zahtev«.^[7] Zaradi mejne osebnostne motnje »je ob izrazito hudi čustveni obremenitvi in frustraciji zelo burno reagiral«.^[8] Tako burno, da jo je brutalno ubil. Psihiatrične okoliščine so bile upoštevane v sodni presoji prištevnosti storilca, vendar njihovo poudarjanje v medijskem poročanju zasenči temeljno dejstvo, da je za nasilje vedno odgovoren zgolj povzročitelj in da duševne težave same po sebi ne predstavljajo razlage ali opravičila za nasilje. Zagotovo so bile okoliščina ali dejavnik tveganja, zato se mu je sodilo za uboj in ne umor. Ni pa duševna težava ali bolezen opravičilo za nasilno dejanje. Beremo lahko celo, da naj bi žrtev »s svojim vedenjem v določeni meri sama prispevala k temu, da je do dejanja prišlo«.^[9] Kakor, da je za uboj kriva sama. Ponovno poudarjamo, da je za nasilje odgovoren_na in kriv_a vedno tisti_a, ki ga izvaja.

Takšna formulacija predstavlja tipičen primer pripisovanja krivde žrtvi. Obtoževanje žrtve ali pripisovanje krivde žrtvi (angleško victim-blaming) je družbeni pojav, pri katerem posamezniki_ce ali skupine žrtve krivijo za škodo ali težave, ki so jih doživele, pri tem pa pogosto spregledajo širše okoliščine, ki vplivajo na njihov položaj. Pojavlja se v različnih situacijah, kot so revščina, brezposelnost, brezdomstvo ter primeri spolnega ali fizičnega nasilja. Pri žrtvah spolnega nasilja se pogosto presoja njihovo vedenje ali značaj namesto odgovornosti storilca.^[10] Takšni izrazi, takšno poročanje zato lahko zabrišejo razliko med medosebnim nesoglasjem in nasilnim dejanjem.^[11]

Tudi zaključki člankov so povedni. Eden od njih se konča z obžalovanjem storilca, češ, »rad bi šel nazaj v času, pa ne morem«,^[12] drugi z informacijo, da je obtoženi »poudaril, da je vse, kar si je kdaj v življenje želel, biti dober mož, oče, sin in brat«.^[13] To je zadnja informacija, ki jo bralec_ka prebere. Ne opis žrtve, ne dejstvo, da je bila umorjena, ne posledice za družino in teža dejanja – ampak storilčevo obžalovanje.

Kot je zapisal Mitja Svete: »Izzivanje žrtve in neprištevnost storilca sta lajtmotiv opravičevanja družinskega nasilja, od klofute do umora. Dejstvo, ki ga moramo očitno še osvojiti, začenši s sodniki.«^[14]

Društvo SOS telefon je pripravilo smernice za medije z naslovom Kako poročati o nasilju v družini in nasilju nad ženskami (https://drustvo-sos.si/sl_si/publikacije/prirocnik-za-medije/). Novinarjem_kam in urednikom_cam priporočamo, da si ga preberejo, se ga držijo in začnejo o nasilju poročati drugače.

 

Pomoč in podpora ob nasilju

Če doživljate nasilje, ste njegova priča ali vas skrbi za varnost druge osebe, lahko poiščete pomoč na:

Policija
📞 113 – nujna pomoč v primerih neposredne ogroženosti

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
📞 080 11 55 – zaupna telefonska pomoč, brezplačno 24/7.
🌐 https://drustvo-sos.si/

Zaupni telefon Samarijan

📞116 123 – telefon za klic v duševni stiski, brezplačno 24/7.

🌐https://www.telefon-samarijan.si/

Klic v duševni stiski
📞 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro

Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK)
📞 01 434 48 22 (Ljubljana)
📞 05 639 31 70 (Koper)
🌐 https://www.drustvo-dnk.si/

Centri za socialno delo
Za pomoč, svetovanje, namestitev v krizne centre in podporo pri urejanju varnosti se lahko obrnete na pristojni center za socialno delo.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo.  Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

 

 

^[1] https://www.24ur.com/novice/slovenija/za-uboj-filipinke-na-bledu-12-let-zapora.html

^[2] https://www.rtvslo.si/crna-kronika/12-let-zapora-za-uboj-27-letne-zene-s-filipinov/785680

^[3] https://vecer.com/kronika/blejcu-dvanajst-let-zapora-za-uboj-zene-s-filipinov-10418625#google_vignette

^[4] https://slovenskenovice.delo.si/novice/slovenija/mitjo-ki-je-ubil-svojo-filipinsko-zeno-obsodili-na-zaporno-kazen-rad-bi-sel-nazaj-v-casu-pa-ne-morem

^[5] https://www.zurnal24.si/slovenija/crna-kronika/mladoporocenka-umrla-nasilne-smrti-rad-sem-jo-imel-in-se-je-hkrati-bal-460767#google_vignette

^[6] https://www.24ur.com/novice/slovenija/za-uboj-filipinke-na-bledu-12-let-zapora.html

^[7] https://vecer.com/kronika/blejcu-dvanajst-let-zapora-za-uboj-zene-s-filipinov-10418625

^[8] https://vecer.com/kronika/blejcu-dvanajst-let-zapora-za-uboj-zene-s-filipinov-10418625#google_vignette

^[9] https://www.rtvslo.si/crna-kronika/12-let-zapora-za-uboj-27-letne-zene-s-filipinov/785680

^[10] https://www.ebsco.com/research-starters/psychology/victim-blaming

^[11] Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. (2024). Priročnik za medije: Poročanje o nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Ljubljana: Društvo SOS. https://drustvo-sos.si/wp-content/uploads/2024/02/drustvo-SOS-prirocnik-za-medije.pdf

^[12] https://www.24ur.com/novice/slovenija/za-uboj-filipinke-na-bledu-12-let-zapora.html

^[13] https://n1info.si/novice/crna-kronika/za-uboj-zene-filipinke-na-bledu-12-let-zapora/

^[14] https://www.facebook.com/photo?fbid=1528920218605985&set=a.739374417560573

Ni še minil mesec od prisege četrte Janševe vlade, pa se zdi, da je napad na javne ustanove in državljanske pravice že v polnem teku. 

 

Zbodla nas je izjava raziskovalca, sociologa in novega ministra za področje izobraževanja, znanosti in mladine dr. Boruta Rončevića, ki je na omrežju X zapisal:

Vir: https://x.com/BorutRoncevic/status/2066508642023616610?s=20

Vlada je 15. junija sprejela zakon o spremembah zakona o lokalnih volitvah (ZLV-M, https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO308), ki ureja, kdo lahko izrazi svojo politično voljo na lokalni ravni, se pravi na ravni volitev županj_ov, mestnih, občinskih, krajevnih, četrtnih itd. svetnic_kov. Novi zakon poleg drugih sprememb vključuje tudi odvzem volilne pravice na lokalnih volitvah, ki so jo na podlagi 138. člena ustave in zakonodaje o lokalnih volitvah doslej imeli državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji. 

 

Ustava Republike Slovenije v 43. členu določa, da imajo v Sloveniji vsi polnoletni državljani pravico voliti (in biti izvoljeni; mimogrede, že v ustavi je uporabljena samo moška slovnična oblika) in da lahko zakon določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Doslej so to pravico na lokalni – nikoli na državni – ravni imeli tudi tujci_ke oz. državljani_ke tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji, sedaj te pravice nimajo več, čeprav 138. člen ustave pravi, da lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih uresničujejo prebivalci Slovenije, torej ne le državljani.

 

Soproga dr. Rončevića je Tajka. Kako je gospa doslej uresničevala svojo pravico do volitev, ni znano, je pa odslej ne bo mogla nikakor več. 

 

Volilna pravica ni nekaj, kar posameznik_ca “potrebuje” ali “ne potrebuje”. Je demokratična pravica ljudi, ki živijo v skupnosti, plačujejo davke, uporabljajo javne storitve in jih zadevajo odločitve lokalnih oblasti. Vprašanje torej ni, ali gospa čuti potrebo, ali vidi to kot smiselno in ali se želi udeležiti volitev. Vprašanje je, ali ima to možnost – ali jo zakon prepoznava kot nekoga, ki jo država vidi kot polnopravnega člana_ico družbe, ki prispeva k razvoju in uspehu Slovenije. Tujci_ke lahko stalno prebivališče pridobijo po petih letih neprekinjenega bivanja v Sloveniji; v teh petih letih je oseba lahko odsotna iz Slovenije (torej nima izdanega dovoljenja za začasno prebivanje in prijavljenega začasnega naslova) največ šest zaporednih mesecev in skupno ne sme biti odsotna več kot deset mesecev. Poleg tega so pogoji za pridobitev tudi spričevalo o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika na ravni A2, urejeno zdravstveno zavarovanje, zadostna sredstva za preživljanje, ustrezno znanje slovenskega jezika in nekaznovanost (https://infotujci.si/vsebina/drzavljani-izven-eu/drzave-s-sporazumom/dovoljenje-za-stalno-prebivanje/dovoljenje-za-stalno-prebivanje/). Slovenija je bila med državami, ki so priznavale, da lokalna demokracija pripada tudi ljudem, ki tukaj živijo, delajo, plačujejo davke in soustvarjajo skupnost, četudi nimajo slovenskega državljanstva. Dolga leta smo bili lahko na tem področju zgled številnim drugim državam.

Zato ta sprememba ni administrativna podrobnost, ampak zelo jasna regresija. Gre za zavestno zoževanje kroga ljudi, ki smejo odločati o skupnosti, v kateri živijo.  

 

Še zgovornejše od same izjave pa je, da minister kot argument navaja svojo soprogo oziroma njeno intimno osebno odločitev o tem, ali se bo udeleževala volitev, namesto da bi slišali njeno stališče, in jo tako izkorišča za politično propagando. Odločitev vsakega posameznika_ce o tem, kako bo ali ne bo užival_a svoje pravice, ni argument za sprejemanje zakonodaje, ki ima vpliv na celotno družbo. V enem stavku je minister tako povzel dve značilnosti radikalno konservativne politike: omejevanje političnih pravic tistim, ki jih ne dojema kot povsem enakopravne člane_ice skupnosti, in govorjenje v imenu žensk, čeprav s(m)o sposobne govoriti same zase.

 

In navsezadnje, kot je komentirala tudi igralka Zvezdana Mlakar na FB: »Če bi me že kaj pri tej zgodbi zanimalo, bi bilo to mnenje dotične ženske, a pri tej javni zgodbi nam je lahko vsem jasno, da resnične zgodbe ne moremo slišati … Slovenke nismo in ne bomo tiho.« (https://www.facebook.com/photo?fbid=1577527217063273&set=a.262466608569347) 

 

Jemanje glasu in s tem prostora za avtonomno izražanje, odločanje in ravnanje je eden prvih znakov porušenega razmerja moči tako v intimnoparterskem odnosu kot v družbi nasploh. Vlade, ki zastrašujejo drugače misleče, jemljejo glas manjšinam in ovirajo demokratične procese, svojo pozicijo moči ne izkoriščajo le za uveljavljanje svojega političnega programa, pač pa tudi za vnašanje razdora med državljane_ke in za izčrpavanje že tako izčrpane civilne družbe, ki se mora vedno znova boriti za pridobitev in ohranitev pravic. 

 

Zgodovina nas uči, da se demokracija praviloma ne začne krčiti tako, da bi se pravice odvzele vsem naenkrat. Začne se tako, da se najprej odvzamejo tistim, ki jih oblast in morda tudi del prebivalstva ne dojema kot povsem enakopravne člane politične skupnosti. Vedno se najde razlog, zakaj nekdo “ne potrebuje” glasu.

Tega zakona ne bi smele razumeti predvsem kot vprašanja tujk_cev. Je svarilo. Kaže nam politično logiko, ki ji ne gre za širjenje demokratične udeležbe, ampak za omejevanje glasov tistih, o katerih meni, da ne bi smeli imeti enakega vpliva na skupne zadeve.

Zato Slovenke res ne bomo tiho in se bomo borile tako, da bomo povzdignile svoj glas tudi za utišane. Tudi tako, da bomo oddale glas za pobudo za referendum.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Skrbstveno in reproduktivno delo je še vedno pogosto dojeto kot izrazito »žensko delo«, zato ni neobičjano, da oglasi za čistila tradicionalno nagovarjajo ženske kot glavne potrošnice in tudi izvajalke takšnega dela. Pogosto so prikazane kot primarne skrbnice doma, odgovorne za čistočo, higieno in dobrobit družine, medtem ko so moški v takšnih oglasih večinoma odsotni ali pa predstavljeni kot njihovi nekompetentni pomočniki, zaradi česar glavnina dela ostane na ženskah.

V tokratni analizi predstavljamo primer dobre prakse vplivniškega oglaševanja. Oglas vplivnostnega marketinga z Rokom Bužinelom za podjetje Prema d.o.o. je zanimiv primer sodobnega oglaševanja, ki posega v tradicionalno razumevanje spolnih vlog v kontekstu skrbstvenega in reproduktivnega dela. Roka Bužinela v tem kontekstu ne razumemo kot »junaka«, ker opravlja gospodinjska dela, temveč zato, ker v svoji javni podobi ne utrjuje spolnih stereotipov, temveč jih aktivno presega in normalizira drugačne oblike moške vloge v skrbstvenem delu.

Rok Bužinel v oglasih v ospredje postavlja svojo identiteto partnerja in očeta, ki aktivno sodeluje pri skrbi za dom in opravljanju gospodinjskih opravil. S tem predstavlja pomemben odmik od teh ustaljenih vzorcev. Namesto reprodukcije tradicionalne delitve dela po spolu v ospredje postavlja moškega, ki aktivno in rutinsko sodeluje pri skrbi za dom ter gospodinjskih opravilih. Njegova vloga partnerja in očeta ni prikazana kot izjema ali komična posebnost, temveč kot normalizirana oblika vsakdanjega skrbstvenega dela. Pri tem je ključno poudariti, da takšne reprezentacije ne delujejo kot trivialno poveličevanje moškega, ki »pomaga pri čiščenju«, temveč kot potencialni premik v razumevanju moškosti. Bužinel v oglasih ne nastopa kot »junak« gospodinjskih opravil, temveč kot figura, ki ne reproducira spolnih stereotipov, temveč jih presega. V tem smislu gre za pomemben kontrast številnim vplivniškim vsebinam, v katerih se pogosto reproducirajo poenostavljene, seksistične ali karikirane predstave o spolu, kar prispeva k ohranjanju zastarelih in omejujočih modelov moškosti.

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DWGbgMiCL_7/)

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DXeKw8diPCy/)

 

Posebej pomemben je tudi vidik vključevanja otrok, saj vplivnež v oglasih vključuje svojega sina v aktivnosti skrbi za dom. S tem oglas presega zgolj promocijsko funkcijo in deluje tudi kot oblika socializacije spolnih in družbenih vlog, kjer se skrb za gospodinjstvo predstavlja kot univerzalna življenjska kompetenca, ne pa kot spolno določena dolžnost.

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DVdjWicja7B/)

 

Takšna reprezentacija ima pomembno simbolno vrednost, saj ponuja alternativne modele moškosti in družinskih odnosov, ki ne temeljijo na patriarhalni delitvi dela, temveč na deljeni odgovornosti in vsakodnevni vključenosti vseh članov_ic gospodinjstva. Ravno v tem je tudi ključna vrednost obravnavanega primera: ne gre za idealizacijo ali romantizacijo »moškega, ki čisti«, temveč za normalizacijo ideje, da skrb za dom ni spolno pogojena. 

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DTxZ8PlCNW-/)

 

V digitalnem prostoru se pogosto pojavljajo vsebine, ki reproducirajo in banalizirajo spolne stereotipe, pa tudi odkrito seksistične narative. Zato so primeri, ki te vzorce presegajo, še posebej pomembni kot protiutež. V tem smislu lahko obravnavani oglas razumemo kot prispevek k postopni dekonstrukciji hegemonih predstav o moškosti. 

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Uredništvo ste opozorili na problematičen segment oddaje Dobro jutro z naslovom “Dobro jutro, imam problem: Oblačenje mladih” 5. 5. 2026. Posnetek oddaje je dostopen na povezavi: https://365.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/175219059.

V oddaji sta sodelovali “čudoviti sogovornici” Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka in zagovornica tradicionalnih moralnih vrednot, in Lea Pisani, modna strokovnjakinja, strokovnjakinja za kulturo oblačenja in svetovalka za celostno podobo osebe.

Čudoviti gostji sta bili večkrat tudi gostji v izboru nominirank_cev bodeče neže. Milena Miklavčič je bila nominirana trikrat, v sezoni 2018/19 in v sezoni 2019/20, z dvema izjavama. Lea Pisani pa je bila nominirana v sezoni 2020/21 in v letošnji sezoni. Njune nominirane izjave najdete na spletni strani bodeče neže https://bodeca-neza.spol.si/.

Novinarka oziroma voditeljica oddaje Tanja Postružnik Koren prične oddajo z napovedjo, da “ne bomo moralizirali, ker s(m)o bili vsi mladi”. Sledi dvajset minut prav moraliziranja o tem, kako bi se “mladi” morali oblačiti, pri čemer je govor le o dekletih.

Nadzorovati oblačenje in vedenje deklet z argumentom, da se zaradi “neprimernega” oblačenja in vedenja fantje težje koncentrirajo, ali dekleta zaradi tega slabše obravnavati je škodljivo, saj odgovornost za vedenje, pozornost in samonadzor fantov (in moških!) prelaga na obnašanje deklet. Takšen pristop dekleta že zgodaj uči, da so njihova telesa po naravi moteča, seksualizirana in javno regulirana, medtem ko se fantom implicitno sporoča, da niso odgovorni za svoje odzive.

Opozarjamo, da gre pri tem za obliko discipliniranja ženskih teles, ki utrjuje spolne stereotipe: dekleta naj bi bila skromna, previdna in odgovorna za udobje drugih, za fante pa velja, da naj bi imeli manj nadzora nad svojimi impulzi. Poleg tega takšne prakse ustvarjajo neenake pogoje v izobraževanju, saj se pozornost premika z znanja in sposobnosti deklet na njihov videz. Tako šola tudi prek zunajkurikularnih vsebin, kot sta valeta ali maturanski ples, postane prostor reprodukcije patriarhalnih norm, kjer se dekleta namesto avtonomije, samozavesti in enakovredne participacije učijo samocenzure in nadzora nad lastnim telesom in vedenjem.

Od javne institucije RTV pričakujemo več, predvsem kritično in družbeno odgovorno obravnavo teh tem. Odgovornost medijev je, da takšna vprašanja obravnavajo v skladu s človekovimi pravicami, enakostjo spolov in sodobnimi strokovnimi spoznanji. Oddaje z “luštnimi debatami”, kot to poimenuje voditeljica, ne bi smele reproducirati moralne panike ali spolnih stereotipov, ampak osvetliti širše družbene mehanizme seksualizacije deklet, discipliniranja ženskih teles in neenake porazdelitve odgovornosti med spoli. Predvsem javna televizija ima tudi pomembno simbolno moč: način, kako okvirja razpravo, legitimira določene družbene norme. Če je razprava predstavljena brez kritične distance, lahko prispeva k normalizaciji ideje, da so dekleta odgovorna za vedenje fantov.

 

V kolikor je tudi vas zmotila vsebina oddaje, lahko svoje nestrinjanje sporočite varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev: https://www.rtvslo.si/varuh/o-varuhinji.

Nadaljnje branje: Šola – vključujoč prostor, ki ga zmotijo oblačila.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Oglas spletne trgovine z medicinskimi pripomočki Najzdravnik pogosto zdravstveno težavo žensk – bakterijsko vaginozo – namesto informiranja o sami težavi raje to upodablja kot “sramotno”. Ženske se bakterijske vaginoze ne bi smele sramovati in skrajni čas je, da se preneha ženska telesa povezovati s sramom.

Bakterijska vaginoza prizadene do 30 odstotkov žensk v rodni dobi in je opredeljena kot “mikrobna disbioza nožnice, pri kateri se razraščajo in prevladujejo bakterije, ki jih povezujemo z vnetjem (Gardnerella vaginalis, Atopobium vaginae, Mobiluncus spp., Sneathia spp., Porphyromonas spp., Prevotella spp.), medtem ko so bakterije, ki jih povezujemo z običajno, večinoma monotono mikrobioto nožnice (Lactobacillus spp.), v manjšini”.[1] Res je, da se pogosto prepozna po značilnem vonju, ki lahko spominja na vonj po svežih ribah, pa vendar, ali je to nekaj, česar bi se morale sramovati? Nikakor ne! Spremembe vaginalnega izcedka in vonja kažejo, da se v naših telesih dogaja nekaj, kar potrebuje dodatno pozornost, in nas lahko pravočasno usmerijo k ustreznemu ukrepanju, predvsem pa k posvetu z ginekologinjo_om. Stigme, namigovanje na nečistost, družbeno neprimernost ali celo moraliziranje pa so ob tem popolnoma neprimerni.

Nožnica brez vonja ne obstaja, čeprav se ta ideja pogosto vsiljuje kot ideal, če ne celo kot norma ženskega telesa. Nožnica ima svoj vonj, tako kot ga imajo drugi deli telesa. Vse to je del telesne realnosti. Sporočila, ki trdijo nasprotno, utrjujejo škodljive predstave, da mora biti žensko telo brez vonja (če že ne diši po rožicah), brez variacij ter brez naravnih fizioloških sprememb in procesov.

Zdravstvena komunikacija, kot bi jo pričakovali od spletne trgovine z medicinskimi pripomočki, bi morala temeljiti na informiranju, normalizaciji in destigmatizaciji – ne pa na sporočilu, da je žensko telo problem, ki ga je treba “popraviti”, da postane družbeno sprejemljivo. Ključno je, da znamo prepoznati spremembe in se nanje odzvati informirano in predvsem brez sramu, ki ga poglabljajo ravno takšni oglasi.

V primeru težav, ki jih spremljajo bolečina, nenavaden izcedek in/ali vonj, se posvetujte z izbrano ginekologinjo oziroma ginekologom. S prispevkom opozarjamo na seksistično oglaševanje, avtorice_ji nismo strokovnjaki_nje medicinske stroke.

 

[1] Kitty Židan in dr., “Empirično zdravljenje bakterijske vaginoze in občutljivost bakterije Gardnerella vaginalis za antibiotike”, v Andrej Golle in Valerija Tkalec (ur.), 15. Baničevi dnevi: Sodobni izzivi in napredki pri obvladovanju okužb v ginekologiji, porodništvu in spolno prenosljivih okužb, zbornik predavanj z recenzijo, Maribor, 2024, str. 48.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.