Intervju Sare Buraye Boned s Silvio Federici
Delimo pogovor, ki je bil izvorno objavljen v angleškem jeziku v e-publikaciji Degrowth and Progress (Odrast in napredek), ki sta jo za spletno platformo L’Internationale Online uredili Sara Buraya Boned in Ida Hiršenfelder. Pogovor je potekal po Zoomu med Madridom in New Yorkom 18. decembra 2020. Za prevod je poskrbela Moderna galerija, Ljubljana.
Fotografija: Ela Rabasco (Ela R que R), akcija kolektiva Territorio Doméstico za ratifikacijo Konvencije o gospodinjskih delavcih, št. 189, Mednarodne organizacije dela (MOD), Madrid, 2020
Sara Buraya Boned: Pandemija je razgalila krivice, ki jih veliki večini ljudi povzroča kapitalistični način življenja. Razkrila je krizo sistema z njegovo materialno in simbolnim kopičenjem, izkoriščanjem človeških in drugih življenj ter brutalnimi posledicami. Marca 2020, v času osamitve, smo si že začeli domišljati, da se je kapitalistični stroj proizvodnje in potrošnje ustavil. Na začetku te prekinitve in zmešnjave je moral kapitalizem iznajti nove načine delovanja, mi pa smo morali v trenutnem kontekstu družbenega distanciranja poiskati nove možnosti artikuliranja škode, ki so jo utrpele družbene vezi, in nove načine tkanja skupnostnega tkiva. Mislite, da smo priča spremembi paradigme? In če je tako, v katero smer gremo?
Silvia Federici: Ne bi rekla, da spreminjamo paradigmo ali doživljamo njeno spremembo. Paradigma, ki usmerja preobrazbo gospodarstva in družbenega življenja, ter spremembe, ki jih lahko pričakujemo, so del dolgega procesa, ki je značilen za vse neoliberalistične faze kapitalizma: nenehno razjedanje politik, ki zagotavljajo varnost ter spodbujajo kakovost življenja ljudi in njihovo reprodukcijo. Priča smo nadaljevanju in krepitvi napada, ki se odvija že vrsto let. Spomnimo se na primer razvpite hipotekarne in stanovanjske krize iz leta 2008, ki smo se je lotili tako, da smo z obsežnim prenosom javnega premoženja reševali kapitalistični razred. Zdaj imamo opravka s kapitalizmom, ki poskuša omejiti in spodkopati storitve in sredstva, namenjene naši reprodukciji, obenem pa uvesti še bolj izkoriščevalske oblike dela.
Vsem nam je jasno, da se bodo mnoga delovna mesta prilagodila delu od doma, kar bo prispevalo k nižanju stroškov. Večino proizvodnih stroškov bodo tako krili delavci. Prav tako smo priča težnjam, da bi ženske znova prisilili, naj ostanejo doma. Storitve socialnega varstva se krčijo že leta in prejemajo vse manj sredstev, zato so ženske prisiljene prevzeti skrb za otroke. Mnoge bodo zato delale od doma, obenem pa še vedno opravljale vsa gospodinjska dela. Dom bo tako postal prava tovarna, v kateri bodo ženske gospodinjile, skrbele za otroke in jim pomagale pri učenju, medtem ko bodo na daljavo izpolnjevale tudi svoje delovne obveznosti. Gre za stopnjevanje krize, ki jo ženske že doživljajo, saj opravljajo več služb hkrati, so delavke, skrbnice, vzgojiteljice.
Ženske ves čas nekaj izgubljajo, obenem pa so izpostavljene revščini, saj so službe, ki so jim na voljo, zelo slabo plačane. Koronakriza ima pogubne posledice. V Združenih državah je vse več ljudi, ki nimajo dovolj hrane, ne zmorejo plačati najemnin in jim zato grozi deložacija. A ta problem ni od danes. Ulice New Yorka so že leta polne brezdomcev, ki prosjačijo za denar. Med njimi so mladi, stari, ljudje, ki nimajo doma, čeprav imajo službo. Ta kriza je z nami že dolgo, zdaj pa se še stopnjuje.
SBB: Ko govorimo o političnih usmeritvah, ki so reflektirale ekscese kapitalizma, se zdi, da so feministična gibanja skozi zgodovino tako teoretično kot praktično izoblikovala različne strategije zoperstavljanja tej ideji o napredku in soočanja z njo. Projekt modernizacije in liberalizma je bil utemeljen na ideji o napredku. Kakšna je bila vloga ženskega/feminiziranega dela v razvoju napredka kot ideološkega okvira kapitalizma?
SF: Koncept napredka je izčrpan. Izhaja iz razsvetljenske filozofije osemnajstega stoletja in njenega prepričanja, da bo razvoj kapitalizma svetu prinesel blaginjo. Ideja o napredku je temeljila na predpostavki, da bo družbeno življenje, začenši z gospodarskimi dejavnostmi, organizirano po racionalnih, znanstvenih načelih. Otrok znanstvene revolucije je bila industrija, ki je odprla dostop do neizmernih virov in naj bi olajšala vse naloge, potrebne za našo reprodukcijo. To pa je pomenilo popolno razvrednotenje preteklosti. Izboljšave so bile namreč zamišljene kot nekaj, kar se dogaja zgolj v prihodnosti; preteklo znanje in običaji so bili popolnoma razvrednoteni.
Vsi smo ponotranjili prepričanje, da je prihodnost tista, ki prinaša izboljšave, nove zamisli, boljše načine življenja, znanje, ki so ga pridobili in ustvarili ljudje pred nami, pa je ostalo skrito. Razvrednotenje preteklosti je obenem zakrilo uničenje prejšnjih kultur, družbenih sistemov in sistemov znanja, ki ga je povzročil kapitalizem.
Laži, ki ohranjajo živo idejo o napredku, postanejo očitne, že če pogledamo položaj žensk. Večkrat sem že povedala in napisala, da se zgodovina kapitalizma začne z dvema stoletjema lova na čarovnice. Osemnajsto stoletje, stoletje domnevne velike demokratične revolucije, je obdobje, v katerem ženske niso imele nobenih pravic, kar se je tako v Franciji kot v Angliji nadaljevalo tudi v devetnajstem stoletju, še posebej, ko je šlo za poročene ženske. Te v Angliji sploh niso bile pravni subjekti. Zanje je bil v veljavi sistem femme couverte (pokrita ženska) – ženska je pokrita zato, ker jo pred državo zastopa moški, družinski član, skrbnik. V svojem imenu ni mogla nastopati na sodišču, tako kot ženske v srednjem veku. Nekako je znova postala mladoletna, prisiljena živeti pod pokroviteljstvom moškega.
Virginia Woolf in druge feministične pisateljice so jasno povedale, da so bile ženske od nekdaj izključene iz demokracije. To je še toliko bolj veljalo za temnopolte ženske in moške. Doba napredka je bil čas suženjstva, ko je bilo zasužnjenih več milijonov Afričanov. Ameriška plantaža in gospodarstvo, temelječe na sužnjih, sta v samem jedru napredka. C. L. R. James je v svoji knjigi Črni jakobinci (The Black Jacobins) ugotavljal, da so bili zagovorniki francoske revolucije meščanski podjetniki, ki so svoje bogastvo ustvarili s trgovino s sužnji, s tem pa so pridobili samozavest, da se zoperstavijo plemstvu in zahtevajo svoj delež oblasti. »Napredek« je torej koncept, ki ga moramo zavrniti in razkrinkati, saj ima nadvse uničevalno zgodovino.
SBB: Če nadaljujeva v to smer – videli smo, da plačano in neplačano delo temeljita na zelo kompleksnem mehanizmu hierarhičnega razvrščanja. Kako je to po vašem mnenju razkril feminizem oziroma kako so feministke s prevpraševanjem ideje o napredku redefinirale vzpostavljene hierarhije?
SF: Kot raziskovalke oziroma aktivistke, ki problem obravnavajo s stališča kolonij ali zgodovine suženjstva in institucionalnega rasizma, so feministke pokazale, da kapitalizem ni izboljšal družbenega položaja žensk. Če so ženske v zadnjih dveh stoletjih pridobile kakršne koli pravice, je to zato, ker so si jih izbojevale same, in ne po zaslugi »razsvetljenega« kapitalističnega razreda. Razvoj kapitalizma se je začel z osvajanjem ozemelj, kolonizacijo, trgovino s sužnji in dvema stoletjema lova na čarovnice, zato je kakršna koli predstava o napredku za ženske ali kogar koli drugega absurdna. K temu dodajmo še razvrednotenje reprodukcijskega dela, ropanje narave, politiko nenehnega vojskovanja ter ustvarjanje delovnih hierarhij in razlikovalnih ureditev, ki so reproducirale in izsilile nesvobodno delo v mnogoterih oblikah. Tu je še izjemno prizadevanje kapitalistov, da bi izolirali ljudi, individualizirali izkoriščanje in spodbujali kulturo nezaupanja, v kateri je drugi postal sovražnik, kar vse prispeva k naši politični ohromelosti.
V fevdalni Evropi so bili tlačani podrejeni, opravljali so tlako za zemljiške gospode, a so v zameno lahko uporabljali zemljo in imeli določene pravice, ki so jim omogočale neposreden dostop do reprodukcijskih sredstev, zemlje in virov. Šele s kapitalizmom je prišlo do ločevanja med produkcijo in reprodukcijo, ki je tlakovalo pot predstavi, da reprodukcijske dejavnosti niso bistvene, ampak so »žensko delo«, ki je za skupnost tako zanemarljivega pomena, da ni vredno kompenzacije. Tudi skupnost, ki je nastala zaradi kolektivnih oblik dela in reprodukcije, se ves čas uničuje.
Z vzponom kapitalizma so reprodukcija življenja, reprodukcija delovne sile in produkcija blaga postale nosilke različnih družbenih odnosov – reprodukcijsko delo se je feminiziralo, produkcija (razen prve faze industrijske revolucije) pa je večinoma postala domena moških. Prišlo je do nove delitve dela, ki je ločila moške od žensk in produkcijo od reprodukcije, s tem pa je v skupnost zatiranih vnesla celo vrsto hierarhij, ločnic in odvisnosti. Ženske so postajale vse bolj odvisne od moških, kar je eden od vzrokov za porast družinskega nasilja, saj se odvisnost zadržuje doma. To je sistem, ki sem ga opisala kot »patriarhijo mezd«.
Ko torej opazujemo idejo o napredku in kapitalistični razvoj, lahko vidimo, da so ob prehodu v kapitalizem ženske dejansko izgubile svojo avtonomijo (ki je bila v poznem srednjem veku v Evropi in Latinski Ameriki, oziroma pravilneje v Abya Yali, preden so jo zavzeli osvajalci, že tako ali tako omejena). O tem sem govorila v knjigi Kaliban in čarovnica: Ženske, telo in prvotna akumulacija. Seveda pa moramo biti pri posploševanju zelo previdni. Temnopolte ženske se na primer niso mogle zanašati na zaslužek svojih mož, zato niso imele druge izbire, kot da sprejmejo najbolj izkoriščevalska dela, kot je denimo plačano gospodinjsko delo. Zato danes mnoge gospodinjske delavke, ki se bojujejo za priznanje svojega dela, vidijo povezavo med svojim položajem in suženjstvom.
Vsi dobro vemo, da tudi kadar so ženske imele službo zunaj svojega doma, je bila ta vedno nekaj postranskega, podplačanega, pogosto podaljšek gospodinjskega dela, kar jim ni omogočalo dejanske avtonomije in ugodnosti, ki jih ta prinaša, dopusta ali socialnih storitev, na katere bi lahko računale. Razvrednotenje ženske kot družbenega subjekta je potekalo skozi vso zgodovino kapitalizma in se v mnogih pogledih nadaljuje še danes, v veliki meri pa je zakoreninjeno v razvrednotenju reprodukcijskih dejavnosti. Čeprav slavimo emancipacijo, ki so si jo ženske zagotovile z udeležbo na trgu dela, pa jih večina dejansko dobi službe, ki so tako slabo plačane, da se z njimi brez zadolžitve ne da preživeti. To na primer pojasni, zakaj zaposlene ženske v ZDA nosijo največje breme dolgov; svoje nizke plače morajo zastaviti za posojila, ki imajo vedno zelo visoke obrestne mere. Zato ženske delajo in delajo, ne da bi imele možnost doseči varnost in avtonomijo, ki jo želijo. To, kar nam prodajajo kot napredek, je zelo daleč od tega, kar ženske dejansko doživljajo.
Kot sem že omenila, je v ZDA od izbruha epidemije covida-19 službo izgubilo dva milijona žensk, večinoma zato, ker so ostale brez varstva otrok. Niso imele druge možnosti, kot da ostanejo doma in pomagajo otrokom pri šolskem delu. Zdaj morajo za opravljanje svojega rednega dela uporabljati internet – še en strošek, ki bremeni družino. Za začetek morajo kupiti računalnik, nato pa dobiti dostop do medmrežja. In nekdo mora pomagati otrokom pri šolanju, pa tudi pri obvladovanju depresije. Skoraj vsak večer na televiziji gledamo kakšno oddajo o travmatiziranih otrocih: poslušamo, kako ljudje umirajo, kako jih je strah, nositi morajo maske, predvsem pa so teden za tednom ves dan doma; ne morejo v šolo, ne morejo se sestati s prijatelji, biti z drugimi otroki. Predstavljajte si delo, ki ga morajo opravljati ženske: ob svoji redni službi morajo tudi gospodinjiti, domačih opravkov pa je zdaj, ko moramo ves čas prati in čistiti, pomivati in razkuževati, še več. In potem je tu še čustveno delo.
Zdaj je čas, ko bi morale ženske vzeti stvari v svoje roke, začeti debato o tem, kaj je treba storiti. V nasprotju s tem, kar so nam tako pogosto zatrjevale nekatere feministke, ne moremo pričakovati, da bo problem rešen, če bomo šle od doma, si našle službo in se včlanile v sindikat.
SBB: Popolnoma se strinjam. Zdaj, ko smo zaprti doma, se je reprodukcijsko delo, ki je bilo prej nevidno, nenadoma znašlo v središču. Med načrtovanjem tega ePuba sva urednici prišli do spoznanja, da ne more priti do odrasti reprodukcijskega in skrbniškega dela. Še več, med pandemijo se je moralo celo povečati, in to na več ravneh. A v danem trenutku, ko je skrbstvo v središču, smo priča temu, kako neoliberalne vlade in korporacije s pridom uporabljajo besedišča in razmisleke o skrbstvenem delu, ki ste jih v zadnjih desetletjih razvile teoretičarke v okviru feminističnih gibanj, ter z njimi nastopajo v javnosti. Kje vidite tveganja, povezana s »skrbstveno retoriko«, ki se vse bolj uveljavlja?
SF: To, čemur smo priča danes, je stopnjevanje tega, kar je že bilo, a se je zdaj še zaostrilo. Govorica skrbstva, ki je postala tako priljubljena v feminističnem gibanju, ni več uporabna. Ne potrebujemo poveličevanja nalog, ki jih opravljamo, temveč drugačne materialne življenjske pogoje. Treba je povedati, da je »reprodukcijsko delo bistveno delo«. Vendar ni dovolj, da medicinskim sestram, prodajalkam in učiteljicam zaploskamo ter se jim zahvalimo. Potrebna je sprememba, ki bo sprostila njihov čas, razširila nabor virov, ki so jim na voljo, ustvarila bolj sodelovalne strukture, tako da reprodukcija ne bo več zgolj žensko delo. A žal je to delo ostalo skrito, marginalizirano in degradirano celo v retoriki levice. Gospodinje, ženske, ki delajo samo doma, je levica od nekdaj videla kot zaostale ženske, ki jih je nemogoče organizirati. Zato si moramo znova prisvojiti diskurz »skrbstva« in reprodukcije ter pokazati, kdo vse ima od njega korist in koliko bogastva se dejansko kopiči na naš račun.
Kaj bi naredili kapitalisti, če bi morali zagotoviti infrastrukturo, ki bi milijonom ljudi omogočila, da gredo vsak dan od doma na delo? Kako visoka bi bila ta naložba? Kapitalisti prihranijo milijarde že zato, ker ženske ostajajo doma in opravljajo vse to delo – pripravljajo ljudi na službo in jih sveže pošiljajo od doma, da jih lahko znova pogoltne delovni proces. Ko se vrnejo domov, jih je treba potešiti, čustveno, spolno itd. In potem gredo znova od doma in se vrnejo, iztrošeni in izčrpani. Mislim, da je skrajni čas, da prekinemo ta začarani krog.
Prav tako ni rešitev, da bi za opravljanje tega dela zaposlili druge ženske. Bojevati se moramo za to, da nobeni ženski ne bi bilo treba zapustiti države in ljudi, ki jih ima rada, samo zato, da bi poskrbela zase in svojo družino. Seveda si moramo prizadevati, da bi migrantkam, ki opravljajo gospodinjska dela, zagotovili boljše delovne pogoje, in jim pokazati, da je njihov boj tudi naš. Vendar pa to ne more biti rešitev, ker vodi v hierarhijo med ženskami in ustvarja »kolonialne« razmere, saj so danes številne gospodinjske delavke prav migrantke, ki so prišle iz držav, ki sta jih v revščino pahnili ekspanzija kapitalističnih razmerij in rekolonizacija.
Veselim se ženskega gibanja, ki bo v boju za skupno stvar združilo ženske, ki opravljajo plačano delo, in tiste, ki delajo brez plačila. Covidkriza bi lahko bila takšna priložnost. Ustvariti moramo prostore, kjer se ženske lahko družimo in pogovorimo o tem, kako naprej. Kjer lahko odločamo, kaj potrebujemo in kako naj se organiziramo, da bi dosegle, da se družbeno bogastvo ne bi več uporabljalo na primer za vojne, militarizacijo ali zapore. To, kar se trenutno izkorišča za uničevanje, moramo preusmeriti in uporabiti tako, da bo služilo naši reprodukciji.
SBB: Točno tako! Moje naslednje vprašanje se navezuje na gibanja organiziranih gospodinjskih delavk, ki so se v zadnjem času močno okrepila v več državah. Videli smo vas sodelovati z nekaterimi od teh skupin, s katerimi podpirate gospodinjske in skrbstvene delavke. Na nedavnem dogodku ¿Quién cuida a la cuidadora? Capitalismo, reproducción y cuarentena (Kdo skrbi za skrbstvene delavke? Kapitalizem, reprodukcija in karantena), ki ga je pripravil muzej Reina Sofia, so na primer predstavnice teh skupin iz Hondurasa, Kolumbije in Španije razpravljale o vzpostavitvi mednarodne mreže gospodinjskih delavk. Kateri so glavni izzivi teh političnih organizacij skrbstvenih delavk? Kakšna zavezništva si predstavljate v okviru teh gibanj?
SF: Zelo so me navdihnile organizacije gospodinjskih delavk na čelu s Territoriem Domésticom iz Madrida. To so ženske, ki jih občudujem in od katerih se vedno kaj naučim. Pokažejo nam, da je njihovo delo pogoj za vse drugo. Nekako nadaljujejo feministični boj za priznanje reprodukcije, ki so ga feministke opustile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi se osredotočile na zagotavljanje dostopa do tistih delovnih sektorjev, ki jih obvladujejo moški. Feministično gibanje torej veliko dolguje organizacijam gospodinjskih delavk, saj te odpirajo prostor, ki je bistven za vse ženske. Znova so se začele pogajati z državo in delodajalci glede vprašanja gospodinjskega dela.
Če bo tako, kot si želimo, bo feministično gibanje podprlo njihov boj in ga razumelo kot naš boj, kot pomemben trenutek za novo opredelitev gospodinjskega dela; vloge se bodo zamenjale in feministke bodo delodajalcem pokazale, koliko dolgujejo ženskam, ki so jim omogočile, da še naprej opravljajo svojo gospodarsko dejavnost. Mislim, da je to bistveno za feministično gibanje našega časa: da se pridruži temu boju in ga podpira ter najde način artikulacije širšega programa, ki bo znova ovrednotil reprodukcijo, a ne z besedami, temveč s spremenjenimi materialnimi pogoji, ki bodo okrepili našo avtonomijo in prekinili izolacijo, v kateri se danes opravlja to delo. Preseči moramo simbolizem materinskega dne, ki še nikoli ni spremenil življenja žensk.
Rada bi poudarila, da ko govorim o »prevrednotenju reprodukcije«, s tem nimam v mislih poveličevanja gospodinjskega dela, še posebej ne v njegovi trenutni obliki. Govorim o tem, da z osredotočanjem na reprodukcijo sprejemamo logiko, ki je drugačna od te, ki poganja kapitalistični sistem. To je logika, ki v središče naših življenj in socialnih ukrepov postavlja našo blaginjo. Pomeni prevrednotenje naših življenj in zoperstavljanje temu, da bi jih podrejali akumulaciji kapitalističnega bogastva. Je strateška poteza v feminističnem boju, s katero se ne želi zagotoviti enakopravnosti z moškimi ali boljšega položaja v kapitalističnem sistemu. Gre za spremembo oblastnih razmerij. In kar je najbolj bistveno, gre za spoznanje, da je reprodukcija mnogo več kot le gospodinjsko delo. Reprodukcija povezuje dom s poljem, gospodinjskim delom in kmetijstvom, vzgojo otrok in skrbjo za okolje, zdravstveno nego ter bojem proti zastrupljanju zemlje in voda.
SBB: V najinem pogovoru ste se posredno dotaknili drugih načinov mišljenja. Odrast je ena od možnosti, kako si lahko zamislimo prihodnost naše družbe ter njeno razmerje s tehnologijo in naravo. Mislite, da je v zgodovini/ženski zgodovini mogoče najti druge načine, ki bi lahko spodbudili postopno odrast?
SF: Vrnitev v preteklost ni mogoča. Soočiti se moramo z zelo pomembnimi dejstvi. Če na primer pogledamo tehnologijo, ki jo trenutno uporabljamo, vključno z internetom, ne moremo mimo dejstva, da je povezana z ogromnimi pritiski na naravno, pa tudi družbeno okolje. Množične programe odvzema zemljišč po svetu, zlasti na tako imenovanem globalnem jugu, izvajajo rudarske družbe, ki pridobivajo mineralne surovine za digitalne tehnologije. Koltan, volfram in podobno. Kaj bomo torej naredili za preobrazbo naše družbe? Si je takšno izkoriščanje narave sploh mogoče predstavljati v nekapitalističnem svetu? Da ne govorim o neenakostih, ki jih to ustvarja.
Znova moramo opredeliti svoje potrebe, tokrat z upoštevanjem bremen, ki jih zaradi naših dejavnosti nosijo naravno okolje in ljudje po vsem svetu. Marx si je predstavljal dan, ko bodo večino reprodukcijskega dela opravljali stroji, da bi se mi lahko ukvarjali z duhovnimi dejavnostmi: filozofijo, poezijo, glasbo … A kdo bo skrbel za otroke? Stroji? To me zanima. Predstava, da bo svetovna ekspanzija tehnologije ključni element nekapitalistične, socialno pravične družbe, je problematična. Seveda potrebujemo tehnologijo, a vprašanje je, kakšno. Vseh reprodukcijskih dejavnosti seveda ne moremo mehanizirati. Prav tako moramo upoštevati, da so številne oblike dela dejansko lahko ustvarjalne, takoj ko se osvobodijo spon kapitalizma. Reprodukcijsko delo je lahko ustvarjalno, če se ne opravlja v revščini in stiski, z nenehnim ponavljanjem, v popolni izolaciji. Razprava o teh vprašanjih mora biti vključena v proces družbene preobrazbe.
SBB: Ideji o trajnostnem razvoju ne moremo več prikimavati, saj je protislovna. V kapitalizmu razvoj pač ne more biti trajnosten. Če se navežem na vaše razmišljanje o povezljivosti, je oblak kot nematerialni prostor fikcija. Pomislimo samo na kable, ki so speljani po vsem svetu in čez oceane, ter ogromne površine, ki jih zavzemajo stavbe s strežniki in skladišči. Njihov obstoj je popolnoma materialen, a so vseeno skriti pred očmi splošne javnosti.
SF: Res je, obljubljajo nam, da lahko imamo nenehno rast, ki je tudi zelena, a to je nesmisel.
SBB: Na mednarodni spletni platformi L’Internationale smo v publikaciji Austerity and Utopia (Varčevalni ukrepi in utopija) predstavili različna razmišljanja o tej temi in ugotavljamo, kako kočljiva je lahko uporaba teh pojmov.
SF: Seveda, nihče si ne želi, da bi utopija vodila v osiromašenje. Zato pa moramo znova opredeliti pojem »bogastva«. V ZDA na primer zaradi covida-19 večinoma umirajo tisti, ki dihajo onesnažen zrak. V New Yorku je smrtnost zaradi covida-19 velika v Bronxu, kjer je onesnaženost že leta katastrofalna. Otroci, rojeni tam, večinoma temnopolti, bolehajo za astmo. Gre torej za nekaj, kar je bilo tam že pred epidemijo – rasizem; tudi družbena neenakost in uničevanje okolja sta tam obstajala že prej. Dejansko je razmerje med najbolj onesnaženimi kraji na zemlji in kraji, v katerih so prisiljeni živeti ljudje, ki so bili sistematično razvrednoteni in degradirani, ena proti ena. V Bronxu otroci že leta bolehajo za astmo, zdaj pa tam ljudje umirajo zaradi covida-19.
Gre torej za kontinuiteto med družbenimi krivicami in degradacijo okolja. Tako ne gre naprej. Tehnološki razvoj danes večinoma poteka na račun tako imenovanih žrtvovanih območij. Dejansko se jim drznejo reči »žrtvovana območja«, področja, kjer je najvišja stopnja zastrupljenosti, kjer zavestno uničujejo in žrtvujejo življenje. Vendar pa so to obenem območja, kjer ljudje živijo – žrtvovana območja pač niso v puščavah. Gosto so poseljena. Morilska narava tega sistema sili ljudi, da živijo v krajih, v katerih vsak dan uničujejo njihovo zdravje.
Že ta trenutek mora priti do spremembe. Normalnosti, h kateri bi se lahko vrnili, ni. Bojevati se moramo za pomembne, kakovostne spremembe in ustvariti nekaj, kar bo nasprotje logike kapitalističnih odnosov, ki na različne načine obravnavajo življenje večine ljudi kot nekaj, kar lahko žrtvujemo.
Prevod: Andreja Šalamon Verbič
Lektura: Jelka Jamnik
