Odgovor Janezu Pipanu na zapis v Dnevnikovem Objektivu 20. 2. 2021

Ta zapis bi moral biti objavljen v časniku Dnevnik, kjer bi nadaljeval začeto polemiko o tem, kako se javno odzivamo na razkritja spolnega nadlegovanja in nasilja.

Ko je Janez Pipan v soboto, 6. 2., v Dnevniku objavil kolumno o razkritjih Mie Skrbinac, sem napisala odziv, v katerem sem kritično opozorila na vidike njegovega zapisa, ki lahko kljub načelni obsodbi spolnega nasilja dejansko prispevajo h kulturi molka o nasilju. Menim, da javno izrekanje o tej temi zahteva skrajno odgovornost in da je opozarjanje na zdrse toliko bolj potrebno in dobrodošlo, ker se kot družba šele učimo boljšega pristopa k njej. Moj zapis je izšel v Dnevniku med pismi bralcev 13. 2. V naslednjem Objektivu, 20. 2., je Janez Pipan objavil odgovor, v tretji osebi poimensko naslovljen name, v katerem se je postavil v vlogo žrtve preganjanja. Ker je spolno nasilje izjemno pomembna družbena tema, pri kateri je nujno v središče pozornosti postavljati izkušnje in potrebe ljudi, ki so mu izpostavljeni (to je bila ravno poanta moje prve kritike), sem napisala še en odgovor. Poslala sem ga na več naslovov na Dnevniku, tako na pisma bralcev kot na Objektiv.

Po več kot tednu čakanja lahko samo sklepam, da se uredništvo časnika z mojo oceno ne strinja. Seveda vem, da mi Dnevnik ni dolžan objave; a dolžan je ni bil niti Janezu Pipanu, ko je hotel pisati o tem, kako osuplega in šokiranega se je počutil ob moji kritiki. Pa je bil ta odgovor objavljen, in to še na dosti prestižnejšem mestu (Objektiv) kot moje pismo bralke. Dnevnik, skratka, se je odločil, da bo imel njegov hišni kolumnist s tega mesta in s svoje pozicije avtoritete zadnjo besedo. Ta odločitev je zgovorna. Poziv k usrediščanju tarč nasilja je očitno manj pomemben kot osebni občutki kolumnista.

To pa je zapis, ki ga Dnevnik ni objavil:
Odgovor Janezu Pipanu na zapis v Dnevnikovem Objektivu 20. 2. 2021 (o kolumni »Pod elektrošoki«, drugič)

 

Spoštovani Janez Pipan,

 

ker se strinjam z vašo ugotovitvijo, da se ta izmenjava godi na polju občega, ki zadeva vse, in ker poteka sredi pomembnih družbenih premikov v pojmovanju spolnega nasilja in odzivanja nanj, ki kličejo po intenzivni refleksiji, bom še sama dodala nekaj misli. Četudi sem imela pri branju vtis, da ste z mojim imenom poosebili kar ves, kot pravite, »silovit stampedo« odzivov na kolumno »Pod elektrošoki«, seveda te misli zapisujem kot jaz sama – konkretna oseba in ne, kot ste zelo točno formulirali, vaša fikcija.

Z zanimanjem sem prebrala, da ste moj navedek vašega pasusa o zgladitvi nesporazuma med profesorjem in študentko označili kot, navajam, »čisto potvorbo«, ki je vrh vsega »vrhunec surove in že kar monstruozne obtožnice«. Če za trenutek pustim ob strani dramatično retoriko: vaša kolumna pač govori o spolnem nasilju v univerzitetnem okolju in konkretno o razkritjih Mie Skrbinac. V tem kontekstu je implikacija sporne pasaže jasna; kaj sicer ta pasaža v besedilu sploh počne? Sami ugotavljate, da še zdaleč nisem edina, ki je to implikacijo izluščila in problematizirala – in pri tem mimogrede na zanimiv način uporabite narekovaje okrog besede »branje«: kakor da si branje, ki kritično eksplicira neizrečene predpostavke vašega pisanja, nenadoma ne zasluži tega imena.

Ključ do kratkega stika, ki se je tu zgodil, morda ponuja prav vaša mobilizacija pojma ontologija: ko govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju, namreč govorimo o praktičnem in etičnem problemu, ki neposredno zadeva tarče tega nasilja, resnične ljudi v vsej njihovi polni človeškosti. Tu ni prostora za strateško umikanje v abstraktno razpredanje o ontoloških razločkih med profesorjem in storilcem, kadar sta (znova navajam) »ena in ista oseba«. Oziroma: prostor za to je. Je pa tudi prostor za presojanje te strategije.

Nazaj k moji domnevni monstruozni obtožnici in k vaši prekvalifikaciji kritičnih odzivov javnosti na javno objavljeno besedilo v »stalinistično metodo«. Kritika družbenih vzorcev in slepih peg, ki zadevajo spolno nasilje in odzivanje nanj, redno zadeva na problem: spet in spet se izkaže – in še toliko bolj, če govori ženska – da te kritike preprosto ni mogoče podati na dovolj umirjen in vljuden način, da ne bi bila sama označena kot nasilje. (V vaših zapisih si je dejansko prislužila bolj čustveno nabit pridevnik kot nasilje sámo.)

Bi morala biti tedaj ta Zakrajškova v svojem izražanju še bolj zadržana, še bolj previdna, še bolj spravljiva, še bolj mila, vse do samoizbrisa kritične besede? Ne, seveda niste rekli tega. Toda v vašem odzivu razbiram točno takšen družbeni vzorec, o katerega uzaveščanju in razgradnji govorim. Kajti ravno za to gre: vse to, ti ponotranjeni, refleksni odzivi, to ni problem nekih »njih«, ostro ločenih od »nas« dobromislečih. Če bi v vas videla namernega apologeta nasilja ali celo (spet vas navajam) »zločinca«, se s pisanjem sploh ne bi trudila. Kritiko se mi zdi pomembno artikulirati točno tam, kjer vidim možnost nadaljnje refleksije in iz nje izvirajočih sprememb.

Spremembe stanja, ki je med drugim pripeljalo do zlorab pedagoške pozicije in moči na AGRFT, pa so nujne; in pri tem še zdaleč ne gre le za pravno ureditev in sodno prakso, temveč najprej za vrsto občih miselnih navad in vzorcev ravnanja in komuniciranja, zaradi katerih so tarče nasilja tako zelo osamljene in zaradi katerih se tako težko odločajo spregovoriti.

Žal se je moj apel, da bi bilo v razmišljanjih in javnih diskusijah o spolnem nadlegovanju in nasilju prav prioritizirati tarče tega nasilja, iztekel v še eno usrediščenje občutkov (o domnevni obtožnici, o stampedu, o »težkih, bolečih izgubah«) nekoga, ki to temo komentira od zunaj. In prav tako v skladu z zakoreninjenim družbenim vzorcem je ta samousrediščeni nekdo znova moški z dosti več institucionalne moči in kulturnega in družbenega kapitala, kot jih premore ta, ki si ga je drznila kritizirati iz solidarnosti do vseh Mij Skrbinac: ker breme javnega izrekanja in opredeljevanja, opozarjanja in ozaveščanja ne sme ostati zgolj na njihovih ramenih.

Osredotočimo se torej na to in lepo geslo »nisi sama« napolnimo s konkretno vsebino.

 

Katja Zakrajšek,

samostojna delavka v kulturi,

Ljubljana

 

Odrast in napredek

Intervju Sare Buraye Boned s Silvio Federici

Delimo pogovor, ki je bil izvorno objavljen v angleškem jeziku v e-publikaciji Degrowth and Progress (Odrast in napredek), ki sta jo za spletno platformo L’Internationale Online uredili Sara Buraya Boned in Ida Hiršenfelder. Pogovor je potekal po Zoomu med Madridom in New Yorkom 18. decembra 2020. Za prevod je poskrbela Moderna galerija, Ljubljana.

 

Ela Rabasco (Ela R que R) (1)

Fotografija: Ela Rabasco (Ela R que R), akcija kolektiva Territorio Doméstico za ratifikacijo Konvencije o gospodinjskih delavcih, št. 189, Mednarodne organizacije dela (MOD), Madrid, 2020

Sara Buraya Boned: Pandemija je razgalila krivice, ki jih veliki večini ljudi povzroča kapitalistični način življenja. Razkrila je krizo sistema z njegovo materialno in simbolnim kopičenjem, izkoriščanjem človeških in drugih življenj ter brutalnimi posledicami. Marca 2020, v času osamitve, smo si že začeli domišljati, da se je kapitalistični stroj proizvodnje in potrošnje ustavil. Na začetku te prekinitve in zmešnjave je moral kapitalizem iznajti nove načine delovanja, mi pa smo morali v trenutnem kontekstu družbenega distanciranja poiskati nove možnosti artikuliranja škode, ki so jo utrpele družbene vezi, in nove načine tkanja skupnostnega tkiva. Mislite, da smo priča spremembi paradigme? In če je tako, v katero smer gremo?

Silvia Federici: Ne bi rekla, da spreminjamo paradigmo ali doživljamo njeno spremembo. Paradigma, ki usmerja preobrazbo gospodarstva in družbenega življenja, ter spremembe, ki jih lahko pričakujemo, so del dolgega procesa, ki je značilen za vse neoliberalistične faze kapitalizma: nenehno razjedanje politik, ki zagotavljajo varnost ter spodbujajo kakovost življenja ljudi in njihovo reprodukcijo. Priča smo nadaljevanju in krepitvi napada, ki se odvija že vrsto let. Spomnimo se na primer razvpite hipotekarne in stanovanjske krize iz leta 2008, ki smo se je lotili tako, da smo z obsežnim prenosom javnega premoženja reševali kapitalistični razred. Zdaj imamo opravka s kapitalizmom, ki poskuša omejiti in spodkopati storitve in sredstva, namenjene naši reprodukciji, obenem pa uvesti še bolj izkoriščevalske oblike dela.

Vsem nam je jasno, da se bodo mnoga delovna mesta prilagodila delu od doma, kar bo prispevalo k nižanju stroškov. Večino proizvodnih stroškov bodo tako krili delavci. Prav tako smo priča težnjam, da bi ženske znova prisilili, naj ostanejo doma. Storitve socialnega varstva se krčijo že leta in prejemajo vse manj sredstev, zato so ženske prisiljene prevzeti skrb za otroke. Mnoge bodo zato delale od doma, obenem pa še vedno opravljale vsa gospodinjska dela. Dom bo tako postal prava tovarna, v kateri bodo ženske gospodinjile, skrbele za otroke in jim pomagale pri učenju, medtem ko bodo na daljavo izpolnjevale tudi svoje delovne obveznosti. Gre za stopnjevanje krize, ki jo ženske že doživljajo, saj opravljajo več služb hkrati, so delavke, skrbnice, vzgojiteljice.

Ženske ves čas nekaj izgubljajo, obenem pa so izpostavljene revščini, saj so službe, ki so jim na voljo, zelo slabo plačane. Koronakriza ima pogubne posledice. V Združenih državah je vse več ljudi, ki nimajo dovolj hrane, ne zmorejo plačati najemnin in jim zato grozi deložacija. A ta problem ni od danes. Ulice New Yorka so že leta polne brezdomcev, ki prosjačijo za denar. Med njimi so mladi, stari, ljudje, ki nimajo doma, čeprav imajo službo. Ta kriza je z nami že dolgo, zdaj pa se še stopnjuje.

SBB: Ko govorimo o političnih usmeritvah, ki so reflektirale ekscese kapitalizma, se zdi, da so feministična gibanja skozi zgodovino tako teoretično kot praktično izoblikovala različne strategije zoperstavljanja tej ideji o napredku in soočanja z njo. Projekt modernizacije in liberalizma je bil utemeljen na ideji o napredku. Kakšna je bila vloga ženskega/feminiziranega dela v razvoju napredka kot ideološkega okvira kapitalizma?

SF: Koncept napredka je izčrpan. Izhaja iz razsvetljenske filozofije osemnajstega stoletja in njenega prepričanja, da bo razvoj kapitalizma svetu prinesel blaginjo. Ideja o napredku je temeljila na predpostavki, da bo družbeno življenje, začenši z gospodarskimi dejavnostmi, organizirano po racionalnih, znanstvenih načelih. Otrok znanstvene revolucije je bila industrija, ki je odprla dostop do neizmernih virov in naj bi olajšala vse naloge, potrebne za našo reprodukcijo. To pa je pomenilo popolno razvrednotenje preteklosti. Izboljšave so bile namreč zamišljene kot nekaj, kar se dogaja zgolj v prihodnosti; preteklo znanje in običaji so bili popolnoma razvrednoteni.

Vsi smo ponotranjili prepričanje, da je prihodnost tista, ki prinaša izboljšave, nove zamisli, boljše načine življenja, znanje, ki so ga pridobili in ustvarili ljudje pred nami, pa je ostalo skrito. Razvrednotenje preteklosti je obenem zakrilo uničenje prejšnjih kultur, družbenih sistemov in sistemov znanja, ki ga je povzročil kapitalizem.

Laži, ki ohranjajo živo idejo o napredku, postanejo očitne, že če pogledamo položaj žensk. Večkrat sem že povedala in napisala, da se zgodovina kapitalizma začne z dvema stoletjema lova na čarovnice. Osemnajsto stoletje, stoletje domnevne velike demokratične revolucije, je obdobje, v katerem ženske niso imele nobenih pravic, kar se je tako v Franciji kot v Angliji nadaljevalo tudi v devetnajstem stoletju, še posebej, ko je šlo za poročene ženske. Te v Angliji sploh niso bile pravni subjekti. Zanje je bil v veljavi sistem femme couverte (pokrita ženska) – ženska je pokrita zato, ker jo pred državo zastopa moški, družinski član, skrbnik. V svojem imenu ni mogla nastopati na sodišču, tako kot ženske v srednjem veku. Nekako je znova postala mladoletna, prisiljena živeti pod pokroviteljstvom moškega.

Virginia Woolf in druge feministične pisateljice so jasno povedale, da so bile ženske od nekdaj izključene iz demokracije. To je še toliko bolj veljalo za temnopolte ženske in moške. Doba napredka je bil čas suženjstva, ko je bilo zasužnjenih več milijonov Afričanov. Ameriška plantaža in gospodarstvo, temelječe na sužnjih, sta v samem jedru napredka. C. L. R. James je v svoji knjigi Črni jakobinci (The Black Jacobins) ugotavljal, da so bili zagovorniki francoske revolucije meščanski podjetniki, ki so svoje bogastvo ustvarili s trgovino s sužnji, s tem pa so pridobili samozavest, da se zoperstavijo plemstvu in zahtevajo svoj delež oblasti. »Napredek« je torej koncept, ki ga moramo zavrniti in razkrinkati, saj ima nadvse uničevalno zgodovino.

SBB: Če nadaljujeva v to smer – videli smo, da plačano in neplačano delo temeljita na zelo kompleksnem mehanizmu hierarhičnega razvrščanja. Kako je to po vašem mnenju razkril feminizem oziroma kako so feministke s prevpraševanjem ideje o napredku redefinirale vzpostavljene hierarhije?

SF: Kot raziskovalke oziroma aktivistke, ki problem obravnavajo s stališča kolonij ali zgodovine suženjstva in institucionalnega rasizma, so feministke pokazale, da kapitalizem ni izboljšal družbenega položaja žensk. Če so ženske v zadnjih dveh stoletjih pridobile kakršne koli pravice, je to zato, ker so si jih izbojevale same, in ne po zaslugi »razsvetljenega« kapitalističnega razreda. Razvoj kapitalizma se je začel z osvajanjem ozemelj, kolonizacijo, trgovino s sužnji in dvema stoletjema lova na čarovnice, zato je kakršna koli predstava o napredku za ženske ali kogar koli drugega absurdna. K temu dodajmo še razvrednotenje reprodukcijskega dela, ropanje narave, politiko nenehnega vojskovanja ter ustvarjanje delovnih hierarhij in razlikovalnih ureditev, ki so reproducirale in izsilile nesvobodno delo v mnogoterih oblikah. Tu je še izjemno prizadevanje kapitalistov, da bi izolirali ljudi, individualizirali izkoriščanje in spodbujali kulturo nezaupanja, v kateri je drugi postal sovražnik, kar vse prispeva k naši politični ohromelosti.

V fevdalni Evropi so bili tlačani podrejeni, opravljali so tlako za zemljiške gospode, a so v zameno lahko uporabljali zemljo in imeli določene pravice, ki so jim omogočale neposreden dostop do reprodukcijskih sredstev, zemlje in virov. Šele s kapitalizmom je prišlo do ločevanja med produkcijo in reprodukcijo, ki je tlakovalo pot predstavi, da reprodukcijske dejavnosti niso bistvene, ampak so »žensko delo«, ki je za skupnost tako zanemarljivega pomena, da ni vredno kompenzacije. Tudi skupnost, ki je nastala zaradi kolektivnih oblik dela in reprodukcije, se ves čas uničuje.

Z vzponom kapitalizma so reprodukcija življenja, reprodukcija delovne sile in produkcija blaga postale nosilke različnih družbenih odnosov – reprodukcijsko delo se je feminiziralo, produkcija (razen prve faze industrijske revolucije) pa je večinoma postala domena moških. Prišlo je do nove delitve dela, ki je ločila moške od žensk in produkcijo od reprodukcije, s tem pa je v skupnost zatiranih vnesla celo vrsto hierarhij, ločnic in odvisnosti. Ženske so postajale vse bolj odvisne od moških, kar je eden od vzrokov za porast družinskega nasilja, saj se odvisnost zadržuje doma. To je sistem, ki sem ga opisala kot »patriarhijo mezd«.

Ko torej opazujemo idejo o napredku in kapitalistični razvoj, lahko vidimo, da so ob prehodu v kapitalizem ženske dejansko izgubile svojo avtonomijo (ki je bila v poznem srednjem veku v Evropi in Latinski Ameriki, oziroma pravilneje v Abya Yali, preden so jo zavzeli osvajalci, že tako ali tako omejena). O tem sem govorila v knjigi Kaliban in čarovnica: Ženske, telo in prvotna akumulacija. Seveda pa moramo biti pri posploševanju zelo previdni. Temnopolte ženske se na primer niso mogle zanašati na zaslužek svojih mož, zato niso imele druge izbire, kot da sprejmejo najbolj izkoriščevalska dela, kot je denimo plačano gospodinjsko delo. Zato danes mnoge gospodinjske delavke, ki se bojujejo za priznanje svojega dela, vidijo povezavo med svojim položajem in suženjstvom.

Vsi dobro vemo, da tudi kadar so ženske imele službo zunaj svojega doma, je bila ta vedno nekaj postranskega, podplačanega, pogosto podaljšek gospodinjskega dela, kar jim ni omogočalo dejanske avtonomije in ugodnosti, ki jih ta prinaša, dopusta ali socialnih storitev, na katere bi lahko računale. Razvrednotenje ženske kot družbenega subjekta je potekalo skozi vso zgodovino kapitalizma in se v mnogih pogledih nadaljuje še danes, v veliki meri pa je zakoreninjeno v razvrednotenju reprodukcijskih dejavnosti. Čeprav slavimo emancipacijo, ki so si jo ženske zagotovile z udeležbo na trgu dela, pa jih večina dejansko dobi službe, ki so tako slabo plačane, da se z njimi brez zadolžitve ne da preživeti. To na primer pojasni, zakaj zaposlene ženske v ZDA nosijo največje breme dolgov; svoje nizke plače morajo zastaviti za posojila, ki imajo vedno zelo visoke obrestne mere. Zato ženske delajo in delajo, ne da bi imele možnost doseči varnost in avtonomijo, ki jo želijo. To, kar nam prodajajo kot napredek, je zelo daleč od tega, kar ženske dejansko doživljajo.

Kot sem že omenila, je v ZDA od izbruha epidemije covida-19 službo izgubilo dva milijona žensk, večinoma zato, ker so ostale brez varstva otrok. Niso imele druge možnosti, kot da ostanejo doma in pomagajo otrokom pri šolskem delu. Zdaj morajo za opravljanje svojega rednega dela uporabljati internet – še en strošek, ki bremeni družino. Za začetek morajo kupiti računalnik, nato pa dobiti dostop do medmrežja. In nekdo mora pomagati otrokom pri šolanju, pa tudi pri obvladovanju depresije. Skoraj vsak večer na televiziji gledamo kakšno oddajo o travmatiziranih otrocih: poslušamo, kako ljudje umirajo, kako jih je strah, nositi morajo maske, predvsem pa so teden za tednom ves dan doma; ne morejo v šolo, ne morejo se sestati s prijatelji, biti z drugimi otroki. Predstavljajte si delo, ki ga morajo opravljati ženske: ob svoji redni službi morajo tudi gospodinjiti, domačih opravkov pa je zdaj, ko moramo ves čas prati in čistiti, pomivati in razkuževati, še več. In potem je tu še čustveno delo.

Zdaj je čas, ko bi morale ženske vzeti stvari v svoje roke, začeti debato o tem, kaj je treba storiti. V nasprotju s tem, kar so nam tako pogosto zatrjevale nekatere feministke, ne moremo pričakovati, da bo problem rešen, če bomo šle od doma, si našle službo in se včlanile v sindikat.

SBB: Popolnoma se strinjam. Zdaj, ko smo zaprti doma, se je reprodukcijsko delo, ki je bilo prej nevidno, nenadoma znašlo v središču. Med načrtovanjem tega ePuba sva urednici prišli do spoznanja, da ne more priti do odrasti reprodukcijskega in skrbniškega dela. Še več, med pandemijo se je moralo celo povečati, in to na več ravneh. A v danem trenutku, ko je skrbstvo v središču, smo priča temu, kako neoliberalne vlade in korporacije s pridom uporabljajo besedišča in razmisleke o skrbstvenem delu, ki ste jih v zadnjih desetletjih razvile teoretičarke v okviru feminističnih gibanj, ter z njimi nastopajo v javnosti. Kje vidite tveganja, povezana s »skrbstveno retoriko«, ki se vse bolj uveljavlja?

SF: To, čemur smo priča danes, je stopnjevanje tega, kar je že bilo, a se je zdaj še zaostrilo. Govorica skrbstva, ki je postala tako priljubljena v feminističnem gibanju, ni več uporabna. Ne potrebujemo poveličevanja nalog, ki jih opravljamo, temveč drugačne materialne življenjske pogoje. Treba je povedati, da je »reprodukcijsko delo bistveno delo«. Vendar ni dovolj, da medicinskim sestram, prodajalkam in učiteljicam zaploskamo ter se jim zahvalimo. Potrebna je sprememba, ki bo sprostila njihov čas, razširila nabor virov, ki so jim na voljo, ustvarila bolj sodelovalne strukture, tako da reprodukcija ne bo več zgolj žensko delo. A žal je to delo ostalo skrito, marginalizirano in degradirano celo v retoriki levice. Gospodinje, ženske, ki delajo samo doma, je levica od nekdaj videla kot zaostale ženske, ki jih je nemogoče organizirati. Zato si moramo znova prisvojiti diskurz »skrbstva« in reprodukcije ter pokazati, kdo vse ima od njega korist in koliko bogastva se dejansko kopiči na naš račun.

Kaj bi naredili kapitalisti, če bi morali zagotoviti infrastrukturo, ki bi milijonom ljudi omogočila, da gredo vsak dan od doma na delo? Kako visoka bi bila ta naložba? Kapitalisti prihranijo milijarde že zato, ker ženske ostajajo doma in opravljajo vse to delo – pripravljajo ljudi na službo in jih sveže pošiljajo od doma, da jih lahko znova pogoltne delovni proces. Ko se vrnejo domov, jih je treba potešiti, čustveno, spolno itd. In potem gredo znova od doma in se vrnejo, iztrošeni in izčrpani. Mislim, da je skrajni čas, da prekinemo ta začarani krog.

Prav tako ni rešitev, da bi za opravljanje tega dela zaposlili druge ženske. Bojevati se moramo za to, da nobeni ženski ne bi bilo treba zapustiti države in ljudi, ki jih ima rada, samo zato, da bi poskrbela zase in svojo družino. Seveda si moramo prizadevati, da bi migrantkam, ki opravljajo gospodinjska dela, zagotovili boljše delovne pogoje, in jim pokazati, da je njihov boj tudi naš. Vendar pa to ne more biti rešitev, ker vodi v hierarhijo med ženskami in ustvarja »kolonialne« razmere, saj so danes številne gospodinjske delavke prav migrantke, ki so prišle iz držav, ki sta jih v revščino pahnili ekspanzija kapitalističnih razmerij in rekolonizacija.

Veselim se ženskega gibanja, ki bo v boju za skupno stvar združilo ženske, ki opravljajo plačano delo, in tiste, ki delajo brez plačila. Covidkriza bi lahko bila takšna priložnost. Ustvariti moramo prostore, kjer se ženske lahko družimo in pogovorimo o tem, kako naprej. Kjer lahko odločamo, kaj potrebujemo in kako naj se organiziramo, da bi dosegle, da se družbeno bogastvo ne bi več uporabljalo na primer za vojne, militarizacijo ali zapore. To, kar se trenutno izkorišča za uničevanje, moramo preusmeriti in uporabiti tako, da bo služilo naši reprodukciji.

SBB: Točno tako! Moje naslednje vprašanje se navezuje na gibanja organiziranih gospodinjskih delavk, ki so se v zadnjem času močno okrepila v več državah. Videli smo vas sodelovati z nekaterimi od teh skupin, s katerimi podpirate gospodinjske in skrbstvene delavke. Na nedavnem dogodku ¿Quién cuida a la cuidadora? Capitalismo, reproducción y cuarentena (Kdo skrbi za skrbstvene delavke? Kapitalizem, reprodukcija in karantena), ki ga je pripravil muzej Reina Sofia, so na primer predstavnice teh skupin iz Hondurasa, Kolumbije in Španije razpravljale o vzpostavitvi mednarodne mreže gospodinjskih delavk. Kateri so glavni izzivi teh političnih organizacij skrbstvenih delavk? Kakšna zavezništva si predstavljate v okviru teh gibanj?

SF: Zelo so me navdihnile organizacije gospodinjskih delavk na čelu s Territoriem Domésticom iz Madrida. To so ženske, ki jih občudujem in od katerih se vedno kaj naučim. Pokažejo nam, da je njihovo delo pogoj za vse drugo. Nekako nadaljujejo feministični boj za priznanje reprodukcije, ki so ga feministke opustile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi se osredotočile na zagotavljanje dostopa do tistih delovnih sektorjev, ki jih obvladujejo moški. Feministično gibanje torej veliko dolguje organizacijam gospodinjskih delavk, saj te odpirajo prostor, ki je bistven za vse ženske. Znova so se začele pogajati z državo in delodajalci glede vprašanja gospodinjskega dela.

Če bo tako, kot si želimo, bo feministično gibanje podprlo njihov boj in ga razumelo kot naš boj, kot pomemben trenutek za novo opredelitev gospodinjskega dela; vloge se bodo zamenjale in feministke bodo delodajalcem pokazale, koliko dolgujejo ženskam, ki so jim omogočile, da še naprej opravljajo svojo gospodarsko dejavnost. Mislim, da je to bistveno za feministično gibanje našega časa: da se pridruži temu boju in ga podpira ter najde način artikulacije širšega programa, ki bo znova ovrednotil reprodukcijo, a ne z besedami, temveč s spremenjenimi materialnimi pogoji, ki bodo okrepili našo avtonomijo in prekinili izolacijo, v kateri se danes opravlja to delo. Preseči moramo simbolizem materinskega dne, ki še nikoli ni spremenil življenja žensk.

Rada bi poudarila, da ko govorim o »prevrednotenju reprodukcije«, s tem nimam v mislih poveličevanja gospodinjskega dela, še posebej ne v njegovi trenutni obliki. Govorim o tem, da z osredotočanjem na reprodukcijo sprejemamo logiko, ki je drugačna od te, ki poganja kapitalistični sistem. To je logika, ki v središče naših življenj in socialnih ukrepov postavlja našo blaginjo. Pomeni prevrednotenje naših življenj in zoperstavljanje temu, da bi jih podrejali akumulaciji kapitalističnega bogastva. Je strateška poteza v feminističnem boju, s katero se ne želi zagotoviti enakopravnosti z moškimi ali boljšega položaja v kapitalističnem sistemu. Gre za spremembo oblastnih razmerij. In kar je najbolj bistveno, gre za spoznanje, da je reprodukcija mnogo več kot le gospodinjsko delo. Reprodukcija povezuje dom s poljem, gospodinjskim delom in kmetijstvom, vzgojo otrok in skrbjo za okolje, zdravstveno nego ter bojem proti zastrupljanju zemlje in voda.

SBB: V najinem pogovoru ste se posredno dotaknili drugih načinov mišljenja. Odrast je ena od možnosti, kako si lahko zamislimo prihodnost naše družbe ter njeno razmerje s tehnologijo in naravo. Mislite, da je v zgodovini/ženski zgodovini mogoče najti druge načine, ki bi lahko spodbudili postopno odrast?

SF: Vrnitev v preteklost ni mogoča. Soočiti se moramo z zelo pomembnimi dejstvi. Če na primer pogledamo tehnologijo, ki jo trenutno uporabljamo, vključno z internetom, ne moremo mimo dejstva, da je povezana z ogromnimi pritiski na naravno, pa tudi družbeno okolje. Množične programe odvzema zemljišč po svetu, zlasti na tako imenovanem globalnem jugu, izvajajo rudarske družbe, ki pridobivajo mineralne surovine za digitalne tehnologije. Koltan, volfram in podobno. Kaj bomo torej naredili za preobrazbo naše družbe? Si je takšno izkoriščanje narave sploh mogoče predstavljati v nekapitalističnem svetu? Da ne govorim o neenakostih, ki jih to ustvarja.

Znova moramo opredeliti svoje potrebe, tokrat z upoštevanjem bremen, ki jih zaradi naših dejavnosti nosijo naravno okolje in ljudje po vsem svetu. Marx si je predstavljal dan, ko bodo večino reprodukcijskega dela opravljali stroji, da bi se mi lahko ukvarjali z duhovnimi dejavnostmi: filozofijo, poezijo, glasbo … A kdo bo skrbel za otroke? Stroji? To me zanima. Predstava, da bo svetovna ekspanzija tehnologije ključni element nekapitalistične, socialno pravične družbe, je problematična. Seveda potrebujemo tehnologijo, a vprašanje je, kakšno. Vseh reprodukcijskih dejavnosti seveda ne moremo mehanizirati. Prav tako moramo upoštevati, da so številne oblike dela dejansko lahko ustvarjalne, takoj ko se osvobodijo spon kapitalizma. Reprodukcijsko delo je lahko ustvarjalno, če se ne opravlja v revščini in stiski, z nenehnim ponavljanjem, v popolni izolaciji. Razprava o teh vprašanjih mora biti vključena v proces družbene preobrazbe.

SBB: Ideji o trajnostnem razvoju ne moremo več prikimavati, saj je protislovna. V kapitalizmu razvoj pač ne more biti trajnosten. Če se navežem na vaše razmišljanje o povezljivosti, je oblak kot nematerialni prostor fikcija. Pomislimo samo na kable, ki so speljani po vsem svetu in čez oceane, ter ogromne površine, ki jih zavzemajo stavbe s strežniki in skladišči. Njihov obstoj je popolnoma materialen, a so vseeno skriti pred očmi splošne javnosti.

SF: Res je, obljubljajo nam, da lahko imamo nenehno rast, ki je tudi zelena, a to je nesmisel.

SBB: Na mednarodni spletni platformi L’Internationale smo v publikaciji Austerity and Utopia (Varčevalni ukrepi in utopija) predstavili različna razmišljanja o tej temi in ugotavljamo, kako kočljiva je lahko uporaba teh pojmov.

SF: Seveda, nihče si ne želi, da bi utopija vodila v osiromašenje. Zato pa moramo znova opredeliti pojem »bogastva«. V ZDA na primer zaradi covida-19 večinoma umirajo tisti, ki dihajo onesnažen zrak. V New Yorku je smrtnost zaradi covida-19 velika v Bronxu, kjer je onesnaženost že leta katastrofalna. Otroci, rojeni tam, večinoma temnopolti, bolehajo za astmo. Gre torej za nekaj, kar je bilo tam že pred epidemijo – rasizem; tudi družbena neenakost in uničevanje okolja sta tam obstajala že prej. Dejansko je razmerje med najbolj onesnaženimi kraji na zemlji in kraji, v katerih so prisiljeni živeti ljudje, ki so bili sistematično razvrednoteni in degradirani, ena proti ena. V Bronxu otroci že leta bolehajo za astmo, zdaj pa tam ljudje umirajo zaradi covida-19.

Gre torej za kontinuiteto med družbenimi krivicami in degradacijo okolja. Tako ne gre naprej. Tehnološki razvoj danes večinoma poteka na račun tako imenovanih žrtvovanih območij. Dejansko se jim drznejo reči »žrtvovana območja«, področja, kjer je najvišja stopnja zastrupljenosti, kjer zavestno uničujejo in žrtvujejo življenje. Vendar pa so to obenem območja, kjer ljudje živijo – žrtvovana območja pač niso v puščavah. Gosto so poseljena. Morilska narava tega sistema sili ljudi, da živijo v krajih, v katerih vsak dan uničujejo njihovo zdravje.

Že ta trenutek mora priti do spremembe. Normalnosti, h kateri bi se lahko vrnili, ni. Bojevati se moramo za pomembne, kakovostne spremembe in ustvariti nekaj, kar bo nasprotje logike kapitalističnih odnosov, ki na različne načine obravnavajo življenje večine ljudi kot nekaj, kar lahko žrtvujemo.

Prevod: Andreja Šalamon Verbič

Lektura: Jelka Jamnik

Bodečo nežo 2020-2021 prejme Žiga Turk

Na zaključnem dogodku bodeče neže, ki jo je v nedeljo, 7. marca 2020, ob 19. uri, na spletu gostila FEM TV v okviru 22. festivala rdečih zor, je občinstvo z občutno prednostjo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2020-2021 izglasovalo izjavo Žige Turka, ki jo je bevsknil (po Dolarju) na Twitterju 5. februarja 2021:

 

Ampak bistvo se mi zdi drugje. Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega™ pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.

 

Utemeljitev: Avtor izjave meni, da je seksualna revolucija leta 1968 posilstvo preoblikovala v športni prekršek, se pravi, svobodno odločanje (žensk) o spolnosti naj bi bilo pogojeno s sprejemanjem možnosti posilstva. Iz drugih tvitov lahko razberemo, da naj bi bil pravilni pogled na spolnost “sveto darovanje drug drugemu”. Ne glede na to, kaj si Turk misli o seksu, pa je očitno, da mu nekaj ni jasno – posilstvo ni seks! Je nasilje, ki spolnost uporabi kot sredstvo. Žiga Turk s svojo izjavo relativizira spolno nasilje, in to v času, ko naše fakultete pretresajo izjave o spolnem nadlegovanju študentk_ov s strani profesorjev.


 

Zmagovalni čivk oz. bevsk Žige Turka ste v tej sezoni največkrat vpisali v spletni obrazec nominacij za nagrado bodeče neže. Letošnji nabor izjav za bodečo nežo je, kot vsako leto doslej, potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih in na družbenih omrežjih. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 19. februarjem in 5. marcem 2021, poslala 23 izjav. Glasovalo je letos največ oseb, kar 1.667, ki so ocenjevale 23 izjav. Med njimi so največ glasov prejele nominirane izjave Braneta Dobnikarja, nekdanjega v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, Boruta Jakopina, pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, doc. dr. Mihe Šepca s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, nekdanjega šolskega ministra Žige Turka in duhovnega voditelja Urbana Urbanca.

 

Večina letos nominiranih izjav je izkrivljala razumevanje spolnih napadov in izražala skrb za povzročitelje le-teh ali zvračala odgovornost na žrtve. Izrekali so jih vse od režiserjev, nekdanjih radijskih voditeljic, estradnikov, vlogerjev in vlogerk, preko državnih funkcionarjev in funkcionark, politikov, ministrov ter ministric, do visokošolskih učiteljev in nekakšnih duhovnih voditeljev. Javnost jih je nesporno prepoznala kot seksistične in s številnimi utemeljitvami izrazila svoj protest nad njimi.

 

Uredništvo spol.si in kolektiv Rdeče zore

Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/. Kontakt za medije: neza.bode@gmail.com.

Bodeča neža: rezultati spletnega glasovanja sezone 2020-21

Spletno glasovanje za seksistično izjavo 2020/21 je letos potekalo od 19. februarja do 4. marca 2021. Udeležilo se ga je doslej rekordno število posameznikov in posameznic: glasovalo je kar 1.667 oseb.

 

Zmagovalno izjavo bo izbralo občinstvo na spletni razglasitvi nagrade, ki jo bo preko spleta gostil kolektiv FEM TV [1]. Spletni dogodek bo potekal v nedeljo, 7. marca 2021, ob 19. uri. Vse_i, ki boste spremljale_i spletni dogodek, boste lahko v živo glasovale_i za svojo »favoritko« med 5 izjavami, ki so prejele največ glasov na spletnem glasovanju [2].

Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.

 

Rezultati spletnega glasovanja za bodečo nežo – vrstni red je poimenski:

 

1

“Hkrati naj se v zakon ustrezno umesti tudi nadlegovanje žensk, ki “z rdečo cunjo” mahajo moškim pred očmi.

Rdeča cunja-beri: nesramno izzivalna obleka, cunce, ki komajda kaj pokrivajo ali celi nič (pod mini kiklcami). Ena taka je bila pri meni na intervjuju za službo”

Brane Dobnikar, nekdanji v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni

Twitter, 4. 2. 2021

Utemeljitev:

Izjava je seksistična in nazorno kaže dojemanje žensk kot objektov, ki se jih lahko po mili volji seksualizira in objektificira. Obenem poskuša z nezmožnostjo samokontrole moških utemeljiti, zakaj naj bi bilo nasilje oziroma spolno nadlegovanje upravičeno. Predpostavlja, da si moški žensko lahko prilasti zaradi njenega načina oblačenja, ki naj bi bil »izzivalen«: žrtev naj bi bila za nadlegovanje »kriva sama, saj je izzivala«.


2

“Slovenski CSDji so leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in beta poženščenih fantkov.”

Borut Jakopin, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve

Twitter, 11. 8. 2020 (kasneje izbrisan čivk, via Siol.net, 12. 8. 2020)

Utemeljitev:

Utemeljitev: Sporočilo izjave je zelo preprosto – avtor koprni po svetu, v katerem bi tako ženske kot moški vedele_i, kje je njihovo »naravno«, s spolom določeno mesto. Avtorjeva težava je, da takšnega sveta ni (več), zato bi ga z zarotitvenim čivkanjem rad priklical (nazaj). (M. Dobnikar, spol.si.) Tvit je nato delil še državni sekretar Vinko Gorenak.


3

“Če bodo te spremembe sprejete, se bo celotna spolna igra v tej državi spremenila, predvsem za moške.”

Doc. dr. Miha Šepec, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru

Odmevi, RTVSLO 3. 2. 2021

Utemeljitev:

Posilstvo in spolno nasilje spadata med najhujše in najbolj grobe posege v človekovo telo, ki pri žrtvah povzročijo strah, slabo samopodobo, občutke nemoči in nesposobnosti, tesnobo, občutke krivde in sramu, lahko pa tudi samodestruktivno vedenje ali težave v duševnem zdravju. Pravna ureditev po modelu »samo ja pomeni ja« žrtvam sporoča, da za nasilje, ki so ga doživele, niso krive. Izjava gospoda Šepca, da nas mora skrbeti, ko bodo zaradi posilstev trpeli storilci (več prijav), je do žrtev ponižujoča in žaljiva. Alarmantno ni, da se po uvedbi modela »samo ja pomeni ja« poveča število prijav posilstev, alarmantno je, da v EU v povprečju posilstvo prijavi samo 14 % žrtev.


4

“Ampak bistvo se mi zdi drugje. Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega™ pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.”

Prof. dr. Žiga Turk, nekdanji šolski minister

Twitter, 5. 2. 2021

Utemeljitev:

Avtor izjave meni, da je seksualna revolucija leta 1968 posilstvo preoblikovala v športni prekršek, se pravi, svobodno odločanje (žensk) o spolnosti naj bi bilo pogojeno s sprejemanjem možnosti posilstva. Iz drugih tvitov lahko razberemo, da naj bi bil pravilni pogled na spolnost »sveto darovanje drug drugemu«. Ne glede na to, kaj si Turk misli o seksu, pa je očitno, da mu nekaj ni jasno – posilstvo ni seks! Je nasilje, ki spolnost uporabi kot sredstvo. Žiga Turk s svojo izjavo relativizira spolno nasilje, in to v času, ko naše fakultete pretresajo izjave o spolnem nadlegovanju študentk_ov s strani profesorjev.


5

“Šele takrat, ko bo moški POPOLNOMA in ZAVESTNO penetriral v svojo žensko (mentalno, emocionalno, spiritualno in predvsem seksualno), bo lahko “penetriral” v ta svet in v to življenje, kljub občasnemu odporu, ki ga od sveta (ter od svoje ženske) dobiva.”

Urban Urbanc, duhovni voditelj

Sensa, 11. 1. 2021

Utemeljitev:

Avtor za razlaganje metafizičnega uporablja prispodobo posilstva, ki ga razume kot občasni odpor žensk, ki ga moški morajo/lahko preprosto ignorirajo. Poleg tega ženske postavlja v vlogo lastniškega objekta, s katerim lahko moški počno, kar želijo. Duhovni napredek posameznika se ne meri po odporu žensk (in sveta)!


[1] Fem TV je kolektiv, ki na oder postavlja parodije televizijskih šovov in informativnih oddaj ter pikro kritiko družbenoaktualnih tem, povezanih s spolom in seksualnostjo. Igra se s tradicionalnimi in sodobnimi gledališkimi izrazi, razpetimi med burlesko, kabaretom, varietejem, performansom, videom, glasbenimi točkami ter improvizacijskim gledališčem.

[2]Bodečo Nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore / Red Dawns in uredništvo spletnega portala Spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.

Spol.si: Pregled leta 2020

Spoštovane_i,

letos smo nekoliko koronsko upočasnjeni, zato letni pregled dela objavljamo, ko smo že pošteno zakorakali v leto 2021. Vendar začetek leta 2021 ni prinesel večjih sprememb, tako da se zamuda pri objavi ne bo poznala.

V pregledu dela vas želimo spomniti na več zanimivih lanskih vsebin v spletnem mediju spol.si, ki ga izdajamo v Društvu za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.

Uredniški odbor spol.si: Mirna Berberović, Neja Blaj Hribar, Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Katja Čičigoj, Tjaša Franko, Ana Grobler, Tea Hvala, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.

 

Bodeča neža

bodeca-neza-kvadratV torek, 3. marca 2020, sta uredništvo spletnega portala spol.si in kolektiv Rdeče zore na lokaciji Nove pošte v Ljubljani razglasila bodečo nežo, to leto prvič združeno s podelitvijo nagrad Wow Mesta žensk. V spletnem glasovanju je sodelovalo 1.217 oseb. Bodečo nežo sezone 2019/2020 je prejel Bojan Emeršič za izjavo v intervjuju za Delovo prilogo Vikend 24. januarja 2020, s katero je pokazal pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti ter napeljeval, da borba za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.

 

Projekt Spol in družba 2020

2916V letu 2020 sta Društvo Vita Activa in spol.si izvedla projekt Spol in družba 2020, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V okviru projekta so bile v 12 medijskih objavah skozi perspektivo spola obravnavane vsebine s področja umetnosti, predvsem literature, filma in humanistične teorije, pa tudi aktualne družbene teme. Glede na okoliščine v letu 2020 je več vsebin nastalo v zvezi s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami za ženske.

Prispevki projekta Spol in družba 2020 na spletnem portalu spol.si:

 

Spletni portal spol.si

cropped-spol.jpgNa spletnem portalu spol.si smo poleg člankov v okviru projekta Spol in družba 2020 objavili_e še:

 

Sodelovanje s Feminističnim seminarjem (KUD Anarhiv, Trubarjeva hiša literature)

IMG_20191203_200643-1024x768V letu 2019 se je začelo naše sodelovanje s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana. V letu 2020 se je kljub korona krizi sodelovanje nadaljevalo z objavo člankov o temah, ki jih obravnavajo avtorice_ji v sklopu Feminističnega seminarja (že navedena članka Ide Hiršenfelder »Ekofeminizem v romanih Ursule K. Le Guin« in Petre Meterc »Podobe žensk v indijski kinematografiji skozi čas«).

 

 

Napovednica

Epidemija korona virusa se je najbolj poznala v naši napovednici, ki je v letu 2020 zaradi odsotnosti dogodkov zamrla. Ponovno je oživela ob vse več spletnih dogodkih.

 

Spol.si na družbenih omrežjih

Spremljate nas lahko na Instagramu, Twitterju in Facebooku.

V letu 2020 so bile na naših družbenih omrežjih najodmevnejše naslednje objave:

Januarja je na naši Facebook strani najbolj odjeknil prispevek Društva SOS telefon o nevarnosti zalezovanja. Povod za prispevek je bil grosupeljski umor visoko noseče ženske. Grozljivi intimnopartnerski umori žensk so potem zaznamovali še celotno leto 2020.

Februarja je imel na naši Facebook strani največ odziva kolaž PIL-ove naslovnice, ki omenja LGBT mlade, in posnetka zaslona Twitterjevega uporabnika, ki grozi, kako bi takega svojega otroka nagnal od doma.

Marec je tradicionalno v znamenju bodeče neže. Z naših družbenih omrežij se je najbolj razširila vest o podelitvi nagrade bodeča neža 2019–2020. Prejel jo je igralec Bojan Emeršič za izjavo, v kateri je pokazal pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti ter napeljeval, da boj za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.

V aprilu je bil največ pozornosti deležen članek s CNN o lastnostih svetovnih voditeljic, zaradi katerih se bolje spopadajo s pandemijo korona virusa kot njihovi moški kolegi.

V maju je odjeknil članek portala 4W o nadomestnem materinstvu v Ukrajini v času pandemije in novorojenčkih na čakanju.

Junija je bil največ pozornosti deležen javni zapis K. Zakrajšek ob naslovnici revije Gloss, ki je čez fotografijo temnopolte manekenke natisnila ključnik #alllivesmatter, geslo, ki se uporablja kot izraz zanikanja problema rasizma in nasprotovanja gibanju Black Lives Matter, ki govori natanko o tem, da ni sprejemljivo, da so v praksi življenja rasno zaznamovanih oseb obravnavana kot pogrešljiva in vredna manj od drugih.

Velik odziv javnosti je julija doživela objava kolaža svetovnih voditeljev, ki se najslabše spopadajo s pandemijo, in voditeljic, ki se najuspešneje spopadajo s pandemijo.

Avgusta je imel največji doseg prispevek Mojce Dobnikar na portalu spol.si »Čivkanje frustracij«, v katerem se je kritično odzvala na žaljiv in mizogin čivk Boruta Jakopina (delil ga je še Vinko Gorenak), v katerem se je spravil na uslužbence in uslužbenke CSD-jev.

V septembru je na družbenih omrežjih največ odziva doživela objava spodnjega dela slike kolesark, ki jo je založba Mladinska knjiga tik pred izidom knjige Nepozabne strahopetno odrezala in na naslovnici ženske postavila v vrsto.

Oktobra je odjeknila objava iz Uradnega lista RS, da je vlada v spremembi zakonskega člena o policijski uri uvedla nazadnjaški kategoriji »zakonski« in »nezakonski« otrok.

Novembra je imela največji doseg delitev članka s portala spol.si Deset let varne hiše Stigma.

Leto 2020 se je decembra na naših družbenih omrežjih zaključilo z odgovorom na širjenje teorij zarote ob začetku cepljenja proti korona virusu, ki ugotavlja: »I don’t remember so much skepticism when Pfizer announced Viagra«.

 

 

 

Kriza ob epidemiji koronavirusa. Priročnik za moške, kako ravnati pod pritiskom

Priročnik za moške, kako ravnati pod pritiskom (PDF)

 

Krovne organizacije za delo s fanti, moškimi in očeti v Švici (www.maenner.ch), Avstriji (www.dmoe-info.at) in Nemčiji (www.bundesforum-maenner.de) so objavile nasvete moškim, kako naj v situaciji epidemije, ko smo vsi pod pritiskom, obvladujejo nasilne impulze. Prevod v slovenski jezik: M. Dobnikar, spol.si.

Kaj moraš vedeti

Soočen si z izzivom. Ne moreš se svobodno gibati. Omejen si. Počutiš se, kot da bi bil ujet.

Popolnoma v redu in normalno je, če:

  • se počutiš nemočnega, negotovega in imaš težave s samonadzorom,
  • se bojiš virusa,
  • se doma počutiš utesnjenega – ali izoliranega in ti je brez socialnih stikov in bližine težko,
  • te skrbi za zdravje, družino ali finančno in poklicno prihodnost.

Ta bremena zmanjšujejo tvojo sposobnost, da bi poskrbel zase ali bil sočuten do drugih. Zaradi stresa težje razumeš svoje okolje in čustva. Iščeš grešnega kozla.

Vendar ni ne razloga ne opravičila, da bi se v svoji stiski znesel nad drugimi. Sam si odgovoren za svoje odzive na preobremenjenost, negotovost ali jezo. Nasilje ni rešitev. Reci nasilju ne.

Kaj lahko narediš proti stresu

Tu je nekaj predlogov za spoprijem s stresom. Začni s priporočilom, ki ti je najbolj blizu.

1. Sprejmi, česar ne moreš spremeniti. Upiranje virusu je nesmiselno in ti samo jemlje energijo. Namesto tega poskušaj smiselno preživljati čas. Gre za novo izkušnjo – novo doživetje.

 

2. Privošči si, kar potrebuješ. Bodi prijazen do sebe in poskrbi, da se boš lahko vsak dan česa veselil.

  • Poslušaj glasbo, preberi knjigo, beleži si svoja razmišljanja.
  • Spominjaj se lepih doživetij v svojem življenju. Uredi album.
  • Preživljaj čas v naravi, dokler je to mogoče.
  • Ukvarjaj se s športom in potroši svojo energijo. To lahko počneš tudi v majhnem prostoru.
  • Pogovarjaj se s prijatelji in kolegi. Povej jim, kako ti gre.
  • Sproščaj se – z meditacijo, vajami dihanja, rituali, molitvijo – z vsem, kar ti dobro dene. Ideje lahko najdeš na spletu, na primer na YouTubeu.
  • Novice in medije spremljaj zavestno in samo v določenem času.

 

3. Oblikuj si rutino. Lažje ti bo, če boš imel strukturiran dan in načrt za preživljanje tedna. Zadaj si različne naloge. Podpiraj sebe in druge.

 

4. Govori o sebi. Zberi pogum in povej svoji partnerki_ju, kako se počutiš in kaj potrebuješ (npr. bližino in nežnost, mir, spolnost).

 

5. Pazi na svoje meje. Ustavi se, ko začutiš, da si pod pritiskom, stisnjen v kot ali živčen. Nič ni narobe, če se včasih odmakneš od drugih.

 

6. Priznaj si, kar se dogaja v tebi. Da bi prevzel nadzor nad svojim doživljanjem, se ga moraš zavedati.

 

7. Naredi si načrt za ravnanje v stiski. Ugotovi, kako se lahko pomiriš, ko imaš občutek, da je vsega preveč.

Nekaj idej:

  • Pojdi ven – v park, na balkon ali vsaj v drugo sobo.
  • Enakomerno dihaj – pet sekund vdiha, pet sekund izdiha. Ponavljaj, dokler se ne umiriš.
  • Gibaj se – če ne moreš ven, delaj sklece, skači, teči po stopnicah gor in dol.
  • Popij kozarec vode ali kaj pojej.
  • Uleži se in zapri oči.

 

8. Bodi pozoren na svarilna znamenja in pravočasno uporabi načrt za ravnanje v stiski. Svarilna znamenja so lahko preklinjanje, žaljivke, drhtenje, potenje, vpitje itd. Vzemi jih resno. Ko se pojavijo, moraš reagirati.

Pomembno: Ko opaziš svarilne znake, takoj povej partnerju_ki, da potrebuješ nekaj časa zase.
 

9. Dovoli si poiskati podporo. Pokliči na telefonske številke, kjer ti lahko svetujejo. Naredi ta korak.

Društvo za nenasilno komunikacijo: https://www.drustvo-dnk.si/zelite-izvedeti-vec/novice/202-obvestilo-2.html

Strokovnjaki s področja duševnega zdravja v času epidemije koronavirusa na voljo za brezplačne razbremenilne pogovore (objava NIJZ): https://www.nijz.si/sl/strokovnjaki-s-podrocja-dusevnega-zdravja-v-casu-epidemije-koronavirusa-na-voljo-za-brezplacne
 

10. Svoje stiske in bolečine vzemi resno. Poišči si podporo, ki jo potrebuješ, če sam doživljaš psihološko ali telesno nasilje.

In na koncu: Alkohol in droge pomenijo tveganje. Uživaj jih kvečjemu zmerno. V nasprotnem primeru izgubljaš svojo moč in sposobnost samonadzora.

Bodečo nežo 2019-2020 prejme Bojan Emeršič

Začnimo pri koncu: Na zaključnem dogodku podelitve nečastne nagrade bodeča neža, ki je bila letos prvič združena s podelitvijo nagrade WoW za feministične heroine, je v torek, 3. marca 2020, na Novi pošti v Ljubljani občinstvo z nesporno večino za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2019–2020 izglasovalo izjavo Bojana Emeršiča v intervjuju za Delovo prilogo Vikend 24. januarja 2020:

“Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo.”

Utemeljitev: Izjava kaže na pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti in napeljuje, da borba za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.

Izjave Bojana Emeršiča iz omenjenega intervjuja je javnost letos največkrat nominirala, v glasovanje pa sta bili dani kar dve njegovi izjavi iz istega vira. Zanimivo – kar dve izjavi, ki sta se uvrstili med prvih pet, vidita problem tega, kar moškim roji ali ne roji po mislih, v ženskah.

 

bodeca-neza-kvadrat
Letošnji izbor nagrad za bodečo nežo je potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih. Med 18. in 29. februarjem 2020 je potekalo spletno glasovanje za seksistično izjavo feminističnega leta od 8. marca 2019 do 8. marca 2020. Glasovalo je 1.217 oseb, ki so ocenjevale 33 izjav. V njih se seksizem izraža na različne načine; meje med stereotipizacijo, seksizmom in sovražnim govorom pa niso povsod jasne, zato omogočajo različne interpretacije. Kljub temu je vsem izjavam skupno to, da izvirajo iz patriarhalnega diskurza in sistemskih neenakosti, ki smo jih vse_i ponotranjile_i. Pri tem ni ključno, ali je seksizem v izjavi nameren in zavesten, pač pa, kakšen položaj in koliko moči ima tista_i, ki izjavo izreka oziroma posreduje v javnost. Izjave, ki utrjujejo predpisane družbene vloge, morebiti res niso enako pomembne kot tiste, ki jih lažje označimo za ultimativen seksizem ali celo za sovražni govor. Kljub temu so te izjave pomemben delček v mozaiku družbe, saj utrjujejo neenake položaje spolov. Vsakodnevno tako krojijo življenja žensk* in LGBTIQ+ oseb ter jim/nam postavljajo zelo otipljive ovire.

Letošnji izbor kaže, da je izjav s takoj prepoznavnim seksizmom oz. ultimativnih seksizmov na prvi pogled manj, a pri tem je pomembno omeniti, da bodeča neža nikakor ne daje celostnega pregleda nad seksističnimi izjavami v naši družbi. Nagrada je platforma, na kateri zainteresirana javnost izpostavi govor, ki ga ima za seksističnega, drugi pa se lahko do izjav opredelijo. Zavedamo se, da obstaja množica takšnih izjav, ki krasijo oglase, interesne medije ipd., ki pa niso priromale do nominacije za bodečo nežo.

Glede na vse navedeno je res videti, da se javnost senzibilizira za vsakdanji seksizem in ga prepoznava tudi v izjavah, ki marsikomu delujejo nedolžno, saj zgolj odražajo realnost. A ravno to je problem – marsikatera na videz nedolžna izjava odraža realnost, v kateri še vedno obstajajo dvojna merila, po katerih naj bi ženske igrale eno predpisano (naravno) vlogo in moški drugo, medtem ko vse, ki ne spadajo v predvideni kalup, preprosto izbriše.

Poglejmo na videz nedolžno izjavo o tem, da imajo matere težave pri urejanju varstva za otroke, ko se po rojstvu otroka vračajo v službo. Da, politika vpisov otrok v vrtce je takšna, da se morajo starši znajti in za otroke, rojene v spomladanskem času, do jeseni najti varstvo drugje. A namenoma smo opozorile_i, da je to težava staršev in ne zgolj mater. Ponavljanje, da je skrb za otroke skrb mam, namreč vodi v to, da v praksi ta dopust izkoristi komaj kaj očetov – kljub zakonodaji, ki po 3-mesečnem porodniškem dopustu omogoča delitev 9-mesečnega dopusta za nego otroka med oba starša. Očetje se za to možnost ne odločajo, ker zanjo ne vedo, ker ni spodbud v okolju, ker ni vzorov, ki bi to počeli, ker se ne čutijo kompetentni, kot o tem poročajo mediji. 12 mesecev so tako doma skoraj izključno mame. Seksistični diskurz skupaj s sistemskim seksizmom (kot je dohodkovna neenakost) ustvarja okolje, v katerem progresivna politika nima možnosti za uspeh.

Poglejmo še dve nominirani izjavi, s katerima avtorja domnevno hvalita ženske:

»Ni karikatura ženske, ni nežna, ne poziva k dialogu, ampak zahteva ukrepanje. To so ženske, ki jih imam rad.«

»Je zrel, ambiciozen, domiseln album, ki komercialnim raperskim striptizetam in kurbam, ki mahajo z oprsjem in ritjo, kaže tisto pomembnejšo rapersko stran, slonečo na vitalnih, lucidnih besedilih ter dobrem toku besed.«

Izjavi sta kompliment ženskama na podlagi tega, ker nista podobni drugim ženskam. Kaj s tem pravzaprav povesta? Samo nekaterim tipom žensk je priznana veljava? Kako poznano! Kot nalašč je po medmrežju ravno v času glasovanja zaokrožil video, ki, sicer karikirano, govori ravno o teh nemogočih, dvoličnih zahtevah, ki jih družba postavlja ženskam: Bodi dama! Preprost način, kako prepoznamo seksizem, tudi če smo v dvomih, je: Ali bi tudi o moških poročali oz. govorili na način, kot govorijo o ženskah? Bi filozof tudi za (mladoletnega) družbenega aktivista ugotavljal, da ni tak kot drugi moški in so mu taki moški všeč? Bi mogoče rekel, da so mu všeč takšni ljudje? Bi tudi kritik o glasbeniku ugotavljal, da je boljši od drugih, ki samo kažejo svoje sixpacke in bicepse?

Ali je v letošnjem izboru izjav zato manj seksizma ali celo ultimativnega seksizma? Ne, ni. Morda se tako zdi na prvi pogled, toda to, da bi lahko bilo slabše, je porazno nizek kriterij, s katerim bi lahko »omilili« pogled na našo družbo. Ne! Ni dovolj, da izjava navidezno ni radikalna, ker takšen pristop k seksizmu spušča iz lastnih rok dejstvo vsakdanjih mikroagresij, ki lahko zelo hitro postanejo še kako ultimativne in nedvomno sovražne do žensk* in LGBTiQ+ oseb. Gre za otipljive ovire, gre za vprašanje moči.

Stališče javnosti glede tako grozljivih izjav, ki želijo namerno spodbujati sovraštvo, je bolj kot ne jasno iz perspektive bodeče neže. Seksistke_i so provokatorice_ji, seksistke_i ne ponujajo družbeno koristnih sprememb, seksistke_i so populistična posledica slabih politik, ki namesto da bi se osredotočale na skrb za ljudstvo, bremenijo ženske s skrbjo za prijazno družbeno ozračje. Vsako leto se ženske vendarle manj nasmihajo neokusnim vicem in kličejo na odgovornost tudi tiste javne osebe, ki jim nenamenoma »uide« kakšna seksistična.

V nadaljevanju sledi komentar na eno izmed izjav, ki so se uvrstile v prvih pet po spletnem glasovanjuKončnega zmagovalca oz. zmagovalko je, kot rečeno, določila publika na razglasitvi bodeče neže, ki je bila letos podeljena sedmič in hkrati prvič s protiutežjo, nagrado WoW za feministične heroine, ki jo podeljuje Mesto žensk.

Če bi ženske molile pred moškimi, bi lahko moškemu padlo kaj na pamet. Včasih imajo moški čudno domišljijo. (…) Ženske so v džamiji ločene od moških zaradi praktičnih razlogov.

Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji.

Utemeljitev: Izjava je preprosto seksistična in izpostavlja lenobo nosilcev moči pri argumentiranju seksističnih tradicij organizirane religije. Ponavlja prežvečen stereotip, da so ženske zgolj z obstojem v lastnem telesu odgovorne za “zavajanje” moških, ki si “po naravi” ne morejo pomagati.

Ob tej izjavi se nam zdi še pomembno izpostaviti opombo delovne skupine za nagrado bodeča neža. Kljub temu, pa se nam zdi zaskrbljujoč nivo ogorčenja, ki ga je izjava izzvala v javnosti, še posebno ko ga postavimo ob bok ogorčenju nad drugimi primerljivimi in tudi hujšimi  izrekami in zapisi. Slutimo, da za obsodbo ne stoji zgolj ostro zavračanje šovinizma (pobožne želje sic), ampak tudi islamofobija. Čeprav se seksizem in preživeta stališča pojavljajo v vseh organiziranih religijah, se javnost očitno raje konsolidira ob obsodbi predstavnikov manjšinske religijske skupnosti. Čeprav smo vesele_i, da se na seksizem opozarja v vseh skupnostih, ne zaupamo tistim, ki se prelevijo v zaščitnike ženskih pravic zgolj, ko jih krši nekdo, ki priprada manjšinski skupnosti, za pripadnike “svoje” skupine pa vedno najde izgovor. Ne bomo dovolile_i, da bodeča neža postane platforma za širitev sovražnega govora v imenu zaščite “naših” žensk!

Preostale izjave, o katerih smo glasovale_i na podelitvi, lahko preberete tukaj.

Na končni prireditvi so bile podeljene še nagrade WoW Mesta žensk. Nagrade, letos podeljene prvič, so dobile Sabina Zorec, Urška Breznik, skupina No-Border Craft, iniciativa ČIPke in radijska oddaja Sektor Ž. Nagrajenkam čestitamo!

Uredništvo spol.si in kolektiv Rdeče zore

Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/. Kontakt za medije: neza.bode@gmail.com.

Bodeča neža: rezultati spletnega glasovanja in vabilo na podelitev

Spletno glasovanje za seksistično izjavo 2019/20 je letos potekalo od 18. 2. 2020 do 29. 2. 2020. Udeležilo se ga je 1.217 ljudi.

Končnega zmagovalca_ko bo določila publika na razglasitvi bodeče neže v torek, 3. 3. 2020, ob 21. uri v Novi pošti, Robbova 15, Ljubljana! Razglasitev bo potekala skupaj s podelitvijo nagrad WoW nagrade za feministične junakinje.

Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.

bodeca-neza-gasovanje
Rezultati spletnega glasovanja za bodečo nežo

1

“Če bi ženske molile pred moškimi, bi lahko moškemu padlo kaj na pamet. Včasih imajo moški čudno domišljijo. (…) Ženske so v džamiji ločene od moških zaradi praktičnih razlogov.”

Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji

Džamija v Ljubljani postavljena: iz minareta se bo slišalo …, Slovenske novice, 3. februar 2020

Utemeljitev:

Izjava je preprosto seksistična in izpostavlja lenobo nosilcev moči pri argumentiranju seksističnih tradicij organizirane religije. Ponavlja prežvečen stereotip, da so ženske zgolj z obstojem v lastnem telesu odgovorne za “zavajanje” moških, ki si “po naravi” ne morejo pomagati.

2

“Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo.”

Bojan Emeršič, igralec

Bojan Emeršič: Mladi se nočejo zaljubiti, Delo, priloga Vikend, 24. januar 2020

Utemeljitev:

Izjava kaže na pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti in napeljuje, da borba za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.

3

“Najdražja razvada? – Ženska.”

Tim Kores, radijski voditelj in pevec

Tim Kores – njegova najdražja razvada je ženska! – Osebno z radijskim voditeljem in pevcem, Večer, priloga Bonbon, 27. marec 2019

Utemeljitev:

Ženske postavlja na nivo komoditete, produkta, stvari. In to stvari, ki je moškemu še v breme.

4

“Z oprsjem je podrla letvico, pa čeprav ni ne vem kako prsata.”

Andrej Stare, športni novinar RTV Slovenije

prenos svetovnega prvenstva v atletiki, RTV Slovenija, 29. september 2019

Utemeljitev:

Ni problem v opisu, da oseba s telesnim delom podre letvico pri skoku ob palici, ampak v nadaljnjem komentarju, ki atletinjo objektivizira, ji posredno pripisuje pomanjkljivost pri športu zaradi njene fizične konsititucije ter jo še seksualizira pri prenosu, ki ga gledalci in gledalke ne spremljajo zaradi velikosti oprsja tekmovalk, ampak zaradi spretnosti, ki jih atleti in atletinje izkazujejo pri športu.

5

“Curling igrajo tako moške kot ženske ekipe, a so ženske pri tem daleč elegantnejše in naravnejše. Gre namreč za to, da igralka v nizki preži potisne kamen proti balinčku, se med drsenjem opira na metlo in gleda, kot bi pod posteljo iskala prah. Kolegici pa pred drsečim kamnom besno pometata, da ogrejeta led in podaljšata ali skrajšata pot kamna. Curling ni za starejše gospe prav zaradi poklekanja in napornega pometanja, niti še ni opaziti ledenih stez ob gostilnah. Namesto piva priporočamo kuhano vino.”

Andrej Krbavčič, novinar Dela

Balinarji se menda ne zadihajo, Delo, 3. april 2019

Utemeljitev:

Novinar pojasnjuje, da vrhunske športnice v curlingu zgolj urijo svoj naravni talent pometanja in brisanja prahu ter kako ob tem dobro izgledati. Moški pa v tem športu tekmujejo zato, da ga izvajajo profesionalno.


unnamed-3

Podelitev anti-nagrade bodeča neža in podelitev nagrad WoW

Letos je anti-nagrada za najbolj seksitično izjavo – bodeča neža, dobila protiutež v nagradi WoW za feministične heroine. Bodeča neža bo zato ponovno pičila slovenske seksiste, nagrade WoW pa nagradile borke za boljši svet! Ta dogodek je marčevski paket dva v enem, ki bo iz zimske hibernacije prebudil še najbolj zaspane feministke_e.

Datum in lokacija:
NOVA POŠTA, v Ljubljani, 3. marca 2020 ob 19.00.

Program:
→ podelitev nagrad bodeča neža za najbolj seksistično izjavo feminstičnega leta 2019/2020.
→ podelitevnagrad WoW
→ No-Border Kitchen pogostitev in žur!

*Bodečo Nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore / Red Dawnsin uredništvo spletnega portala Spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.
– Več o nagradi bodeča neža http://bodeca-neza.spol.si
– Spletno glasovanje za seksitčno izjavo http://bodeca-neza.spol.si/

*WoW nagrade podeljuje Mesto žensk borkam za enakost in pravice žensk, borkam za skupno in skupnost, spregledanim šampionkam prizadevanj za boljši svet.
– Več o nagradah http://bit.ly/WoWnagrade_
– Več o WoW projektu http://bit.ly/WoWprojekt

Projekt Women on Women, znotraj katerega poteka podeljevanje WoW nagrad, sofinancira Evropska komisija v sklopu programa Creative Europe

 

Spol.si: Pregled leta 2019

Spoštovane_i,
Hvala za pozornost in podporo, ki ste nam jo namenile_i v lanskem letu. Želimo vam srečno in uspešno leto 2020!

Ob tem bi vas rade_i spomnile_i na več zanimivih vsebin lanskega leta iz spletnega medija spol.si, ki ga izdajamo v Društvu za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.

Uredniški odbor spol.si: Mirna Berberović, Neja Blaj Hribar, Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Katja Čičigoj, Tjaša Franko, Ana Grobler, Tea Hvala, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori, Tiva Vlaj, Lea Vrečko. 

Bodeča neža

V torek, 6. marca 2019, sta v Socialnem centru Rog uredništvo spletnega portala spol.si in kolektiv Rdeče zore razglasila nagrado bodeča neža. V spletnem glasovanju je sodelovalo kar 1.119 ljudi. Bodečo nežo sezone 2018/2019 je prejel Vilijem Ščuka.

bn2

 

Razstava bodeče neže na 9. MFF StopTrik

Oktobra 2019 je v Mariboru potekal 9. mednarodni filmski festival stop animacije StopTrik, ki je temeljil na geslih »Feminizem je futurizem« in »Kontekst je pomemben«. Ob festivalu smo v prostorih Vetrinjskega dvora organizirali razstavo subvertiranih izjav, ki jih je bodeča neža zbrala v preteklih letih.

72455596_3035691026506325_1867273268575076352_o

9. MFF StopTrik festival, Vetrinjski dvor, Maribor

 

Projekt Medijski spol 2018–2019

1clovecek-koncen-1-barven-slo
V letih 2018 in 2019 sta društvo Vita Activa in spol.si izvedla projekt Medijski spol, ki ga je podprla ameriška ambasada v Sloveniji. Marca 2019 smo projekt zaključili s skupnim naborom 10 člankov na temo spola in medijev ter 7 dogodki v Ljubljani, Kamniku, Idriji, Celju in Sežani – z ogledom in pogovorom o filmih The Mask You Live In in Miss Representation ter virtualno galerijo To JE naravno!

 

 

Prispevki projekta Medijski spol na spletnem portalu spol.si:

 

Virtualna galerija To JE naravno!

Virtualna galerija, ki so jo pripravile_i Ana Grobler, Teo Delić, Eva Mlinarič, postavil pa Dejan Paradiž, hyena-1099073_1280izhaja iz dejstva, da je med mnogimi diskriminatornimi izjavami izključevalnega diskurza proti LGBTIQA posameznicam_kom, skupnostim in drugim, ki štrlijo iz okvirov heteronormativnih predstav o identiteti, spolih, spolnih vlogah ali usmerjenosti, ena izjava stalnica: »To ni naravno.« Za nekaj minut pozabimo, da je razmišljati o naravnosti, še posebno v zvezi z ljudmi, naivno, in vzemimo, da pojem naravno predstavlja nečloveški živalski svet. Ta je v resnici precej bolj raznolik, kot nas skušajo prepričati prevladujoče domneve in heteronormativne reprezentacije, saj je kvirovskost povsem običajen del živalskega vedenja. V biologiji je dokumentiranih več kot 1500 vrst, ki kažejo kvirovske vzorce vedenja ali identitete.

Druge objave na spol.si

Na spletnem portalu spol.si smo poleg člankov projekta Medijski spol objavili še: 

 

Sodelovanje s Feminističnim seminarjem (KUD Anarhiv, Trubarjeva hiša literature)

IMG_20191203_200643-1024x768

Feministični seminar, Trubarjeva hiša literature

V letu 2019 smo začeli_e sodelovati s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana. Decembra je odgovorna urednica spol.si Mirna Berberović v Trubarjevi hiši literature predstavila sodobne feministične medije.

V letu 2020 se obeta serija člankov o temah, ki jih obravnavajo avtorice_ji v sklopu Feminističnega seminarja.

Napovednica

V našem koledarju dogodkov na spol.si smo v letu 2019 najavile_i 1.033 dogodkov s feministično vsebino. Čestitamo vsem organizatorkam_jem in upamo, da bo tudi letošnje leto tako plodno.

Družbena omrežja spol.si

Spremljate nas lahko na Instagramu, Twitterju in Facebooku.

V letu 2019 so bile na naših družbenih omrežjih najodmevnejše naslednje objave:

Januarja je v Sloveniji in na naših družbenih omrežjih najbolj odmevala razsodba sodišča v Kopru, ki je storilca oprostilo posilstva, češ da je prisilo nad žrtvijo uporabil šele, ko je hotel dokončati svoje dejanje. 

Februarja je imel na naši Facebook strani največ odziva prispevek o nejeveri, da je prestižno nagrado oskar prejel kratki dokumentarni film o menstruaciji After Period: End of Sentence. Na Twitterju je najbolj odmevalo povabilo k spletnemu glasovanju za bodečo nežo. 

Marec je tradicionalno v znamenju bodeče neže. Z naših družbenih omrežji se je najbolj razširila vest o podelitvi nagrade bodeča neža, ki jo je prejel pediater in psihoterapevt Viljem Ščuka za izjavo, v kateri je izenačil posilstvo in spolni odnos. Velikega odziva je bil deležen tudi poziv medijem h korektnemu poročanju o nasilju nad ženskami, ki je nastal kot odgovor na neprimeren naslov nekega članka.

V aprilu je odjeknil CNVOS-ov prispevek s podrobnim odgovorom na netočne trditve Delovega novinarja Karla Lipnika, da so slovenske nevladne organizacije davčne oaze. Velik odziv je imela tudi objava izsledkov raziskave, ki je ugotovila splošen svetovni upad predsodkov med ljudmi. 

Maj, mesec ljubezni, je razveselil z novico, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) transspolnost črtala s seznama bolezni. Dobro je bila sprejeta tudi ikonografika s podatki, kdaj so po svetu ženske dobile volilno pravico.

Junija je najbolj odjeknilo ogorčenje nad izjavo nekdanje predsedniške kandidatke, da je pretepena in hudo poškodovana mariborska sodnica »dobila to, kar si je zaslužila«. Številnega odobravanja je bil deležen komentar Večerovega novinarja, ki je družbeno ozračje ob tem dogodku opisal kot izdih olajšanja, da je bila pretepena ženska, in ne sodnica.

Velik odziv javnosti je julija doživel častni naziv, ki ga je prejela skladateljica Nina Šenk, ko je postala edina skladateljica in edina ženska izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Iz sveta se je po naših družbenoomrežnih kanalih razširila vest, da je neki ameriški sodnik predlagal tožilstvu, naj 16-letno žrtev posilstva in njene starše pouči o tem, kako bi obtožnica lahko uničila storilčevo življenje, saj je iz dobre družine in obiskuje odlično šolo. 

Avgusta je bila veliko odobravanja doživela novica, da je premierka Romunije Viorica Dancila razrešila ministrico za izobraževanje Ecaterino Andronescu zaradi njene izjave ob umoru najstnice, češ da bi morala vsaka ženska vedeti, da ne sme prisesti k neznanemu moškemu. Prav tako je s spletnega portala spol.si preko naših spletnih kanalov dobro odjeknil članek Maje Peharc o splavu.

Na začetku novega šolskega leta, v septembru, je bila na naših družbenih kanalih največjega odziva deležna preko Instagrama deljena fotografija spominskega obeležja na pročelju stavbe, kjer domuje Javna agencija za knjigo, leta 1943 pa so se tam začele ženske demonstracije proti okupatorju. Na Twiterju je največ nejevere doživel komentar ob novem nagrajencu Vilenice, da je doslej to nagrado prejelo zgolj 7 prejemnic.

Oktobra je imel največji doseg z nominacijo za bodečo nežo opremljeni komentar Dela, da je visok delež zaposlenih Slovenk problem, češ, kdo bo skrbel za ostarele. Na Twiterju je imela največ odziva delitev tvitov, ki na splav gledajo s perspektive odgovornosti moških.

Novembra je bolj kot gibanje movember zaznamovala roza torbica za psa, zaradi katere je skupina fantov pretepla Beograjčana, ki jo je držal v roki.

Leto 2019 se je decembra žal zaključilo z novo absurdno vestjo iz ameriških logov. V Ohiu so namreč predlagali zakon, po katerem bi zdravniku_ici, če ženski ob reševanju življenja zaradi zunajmaternični nosečnosti odstranjenega tkiva ne bi vstavil v maternico, grozila obsodba za umor. Na Twiterju pa smo sledilke in sledilce razveselili s člankom, ki je razkril, da je bil prvi britanski kirurg, ki je uspešno opravil carski rez – kirurginja.

 

Odbor za ženske Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije

Odbor za ženske pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije deluje po zgledu tovrstnih odborov sorodnih društev. Zavzemajo se za promocijo študija matematike, fizike in astronomije med dekleti in ženskami. Ker na teh področjih še vedno prevladujejo moški, je njihov cilj namen spodbuditi ženske k aktivnim karieram. Delež študentk se je v zadnjih desetletjih sicer povečal, a po drugi strani je rednih profesoric komaj za vzorec, prav tako ženskih vodij programskih skupin in nosilk projektov. Vse to priča o obstoju tako imenovanega steklenega stropa, ki preprečuje ženskam, da bi se povzpele na najvišja mesta v znanstveni in akademski hierarhiji. Zavzemajo se tudi za ohranjanje zgodovinskega spomina na dosežke znanstvenic, za enake možnosti in enako obravnavo obeh spolov tako pri študiju kot tudi na karierni poti in pri pridobivanju raziskovalnih sredstev, za družinam prijazne znanstvene kariere ter za transparentnost postopkov zaposlovanja v akademskem svetu in razdeljevanja raziskovalnih sredstev. 

 

Spletna stran.

DOFEM Iskra

iskra

DOFEM Iskra je Delovni odbor za feminizem Študentske organizacije Iskra. V letih 2016-2019 so organizirale proteste za 8. marec na Kongresnem trgu v Ljubljani z več javnimi zahtevami in manifestom. Pridružujejo se javnim pobudam, akcijam in protestom, npr. proti nasilju nad ženskami, proti seksizmu v izobraževanju, za reproduktivne pravice, delavske pravice žensk idr., ter sodelujejo z drugimi sorodnimi organizacijami.

 

 

Spletna stran. Facebook.

Sestrovščina ponosnega delfina

Sestrovscinaponosnegadelfina“Sestrovščina ponosnega delfina” je v osnovi bralni krožek feminističnih besedili, obenem pa je tudi sestrovščina: tj. pajdaška skupnost ljudi, ki jih povezuje prepoznavanje skupnih problemov v družbi. Vzniknila je iz potrebe po naslavljanju problematike spolov in seksualnosti ter na to vezanih razmerij moči in oblik diskriminacije v sodobni družbi s pomočjo klasičnih in sodobnih tekstov feministične teorije, a ne na način akademske obravnave.  Medtem ko se je s feminističnimi vsebinami pri nas moč srečati tekom študija humanistike in družboslovja, ali prek drugih avtonomih platform, pa se tam z besedili srečujejo bodisi na način predavanj in seminarjev, ki besedila motrijo iz zgodovinske, filozofske ali politične perspektive, bodisi iz vidika konkretne družbene uporabnosti in poltičnega aktivizma. Medtem ko nas zanimata oba vidika, pa želimo s sestrovščino vzpostaviti tudi prostor, čas, situacije in skupino ljudi, ki lahko k osnovnim problemom obravnavanih besedil vstopajo nenazadnje tudi skozi to, kar take in drugačne (tudi feministične) boje motivira: osebne izkušnje. Izhajamo iz zavedanja, da feminizem ni le vsebinska (politična) orietacija (iz)branih besedil, temveč tudi način branja. Krožek stremi k ustvarjanju sprejemajoče in sproščene atmosfere, ki bi omogočala udeleženkam in udeležencem merjenje besedil z lastnimi izkušnjami in potrebami in ne zgolj s pravili logične argumentacije ali filozofskim instrumentarijem. Prizadevamo si torej za razvijanje dejansko utelesene in umeščene vednosti, ki se ne boji soočiti z osebnimi izvori političnega. Namen krožka je obenem preseči udomačene oblike (reprezentacijskega) feminizma in post-feminizma  z afirmacijo relevantnosti (radikalnega) feminističnega prevpraševanja hierarhičnih struktur in oblastnih razmerij za vsako posameznico/-ka in za družbo širše, tudi onkraj vprašanj spola in seksualnosti.

FacebookSpletna stran.

 

No-border craft

No-border-craftNo-border craft je samoorganizirana skupina prosilk za azil, migrantk s statusom begunke in aktivistk, ki »skupnostno kvačkajo in se družijo brez meja«. Njihova kvačkarska srečanja so se začela znotraj Skupine za vključevanje migrantk* v skupnost v sodelovanju z neformalno rokodelsko skupino KvaKvačkaš. Bistveni cilj skupine je gradnja socialne mreže med lokalnimi prebivalkami in migrantkami ter prizadevanje za krepitev moči in uveljavljanje znanj, izkušenj in poguma migrantskih žensk. Aktivno iščejo možnosti alternativne ekonomije in afirmacije znanj migrantk, zato so se odločile, da svoje izdelke ponudijo v zameno za prostovoljne prispevke ob različnih priložnostih. Avtorice izdelkov in delavnic so prosilke za azil iz azilnih domov Vič in Logatec, migrantke, ki živijo v Ljubljani, in aktivistke. 

Facebook

 

Mednarodni kvirovski in feministični festival Rdeče zore

RdeceZore20letRdeče zore so feministični in kvirovski kolektiv, ki večinoma organizirana različna skupnostna druženja in akcije. Osrednji in najbolj odmeven je istoimenski mednarodni festival, k ije ime prevzel po iznajdljivem otroku ulice, revni junakinji iz romana Rdeča zora in njena topla pisatelja Kurta Klaeberja. Pobudnice festivala so leta 2000 delovale an Metelkovi v okviru društev KUD Mreža, ŠKUC-LL, Monokel in v medtem že zamrlih Ženskem centru in Kasandri, sedaj pa festival poteka pod okriljem KUD-a Mreža. Festival se vsako leto dogodi okrog 8. marca in sledi načelu DIY (naredi sam_a), skuša pa razpreti javni prostor za druženje in izražanje žensk* na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju. Večinoma se festival odvija na območju AKC Metelkove in Avtonomne Tovarne Rog v Ljubljani, občasno tudi v mladinskih centrih in ostalih prostorih v drugih mestih.

Povezava na spletno stran

Afkors (Anarhistično-kvirovsko-feministični prostor Rog)

AfkorsLjubljani in širši okolici, ki se nahaja v 3. nadstropju osrednje stavbe Avtonomne Tovarne Rog. Od julija 2016 do januarja 2018 so ga gradile feministke iz istoimenskega kolektiva (Afkors) in ga od takrat naprej upravljajo do dandanes. 

Avtonomne feministke ves čas proizvajajo hrup v Rogu, na ulicah in v drugih avtonomnih prostorih ter tkejo mednarodne mreže upora. Njihova praksa je povezovanje, sodelovanje, eksperimentiranej, graditev avtonomije in skupinsko hrupno jecljanje. Ker jih združuje afinineta, ne identiteta, nimajo ne imena ne kontakta. Za morebitno sodelovanje jih poiščite v Rogu!

 

Povezava na spletno stran

Komentar delovne ekipe bodeče neže (Rdeče zore in spol.si) na odprto pismo podpornikov dr. Ščuke iz Dnevnika z dne 14. 3. 2019

V spletnem glasovanju bodeče neže je letos od 26. 2. do vključno 4. 3. 2019 sodelovalo 1.119 ljudi, ki so med 28 izjavami v finale uvrstile_i izjavo pediatra in psihoterapevta Viljema Ščuke, izjavo imitatorja in radijskega novinarja Jureta Mastnaka, izjavo novinarja Jaka Lopatiča, izjavo prevajalca in pisatelja Branka Gradišnika ter izjavo pisateljice in publicistke Milene Miklavčič. Na samem dogodku razglasitve je publika z 69 glasovi (od skupno 91) izglasovala izjavo Viljema Ščuke: »Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh …« Več na: https://spol.si/blog/2019/03/16/bodeco-nezo-20182019-prejme-viljem-scuka/. 

Dr. Viljem Ščuka se na javno pismo (julij 2018) Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in Društva ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi zoper njegove izjave za Svet 24.si ni odzval. Prav tako ni komentiral spletne objave Slovenske krovne zveze za psihoterapijo – SKZP, ki se je ravno tako distancirala od njegove izjave in jo označila za »strokovno in etično nesprejemljivo«. Po razglasitvi bodeče neže, 6. marca 2019, pa je za oddajo 24ur na POP TV povedal, da njegova izjava »ni bila vzeta iz konteksta ali napačno razumljena. Tako je njegovo mnenje«.

Trinajst podpisnikov odprtega pisma, ki smo ga lahko le delno prebrale_i v objavi Dnevnika 14. marca, pravi, da je podarjena bodeča neža javni napad na »strokovnjaka, ki si zaradi svojega vseživljenjskega humanega in strokovnega delovanja zasluži globoko spoštovanje« in je »posledica nepoznavanja dela Vilija Ščuke«. 

Me_i na tej točki odgovarjamo, da namen podeljevanja bodeče neže ni diskreditacija oseb in njihovega preteklega (strokovnega) dela, marveč gre za neposreden odziv izključno na sporne izjave, ki izražajo seksizem. Naš namen je opozarjati na seksizme v javnem diskurzu, jih problematizirati in nasprotovati normalizaciji tovrstnega seksističnega diskurza, spodbujati kritično ozaveščenost in aktivno participirati pri prepoznavanju seksizma oziroma seksizmov. Javne osebe imajo privilegij in družbeno moč, da soustvarjajo javno mnenje, od strokovnjakov (v prosveti, zdravstvu, pravu …) pa pričakujemo strokovnost, etičnost in odgovornost. V to kategorijo spada tudi dr. Ščuka, za katerega bi si želele_i, da bi pri obravnavi spolnega nasilja (mladostnikov_ic) uporabljal strokovnost in senzibiliziran pristop, ne pa prelagal krivdo spolnega nasilja na (mladoletne) žrtve in jih tako sekundarno viktimiziral.

V zadnjih mesecih prihajajo na plan afere v zvezi s spolnim nasiljem (afera na OŠ Prule, razsodba koprskega sodišča, kjer spolni napadalec ni bil spoznan za krivega posilstva zoper spečo žrtev, otipavanje mladoletnice s strani družinskega zdravnika, spolni napad mariborskega zobozdravnika na pacientki itd.), napovedana je tudi sprememba kazenskega zakonika na področju spolnega nasilja iz »modela prisile« v »model soglasja« (tj. »da je da in ne je ne«). Žrtvam spolnega nasilja, ki so največkrat ženske, je v prvi vrsti treba verjeti, hkrati pa morajo biti v nadaljnjih pravnih postopkih obdane s profesionalnim kadrom. Pogosto so namreč žrtve predsodkov (ali so se dovolj jasno upirale, kako so bile oblečene, ali so bile pod vplivom psihoaktivnih substanc ipd.). Spolna ravnanja, ki se zgodijo brez soglasja, je treba inkriminirati, v družbi pa se je treba znebiti starih patriarhalnih vzorcev in prepričanj, da mora biti ženska v heteroseksualnem odnosu podrejena moškemu, ter reflektirati in omejiti medijsko pojavnost »strokovnjakov«, ki idealizirajo patriarhalna razmerja ter posledično opravičujejo in legitimirajo konservativna prepričanja in dejanja tistih, ki ne le verjamejo, ampak se tudi vedejo problematično in celo nasilno. Če želimo živeti v odprti družbi strpnih in odgovornih posameznic_kov, je tu nadvse pomembna vzgoja in socializacija otrok. Če je bil namen Ščukovega projekta »Brez megle v glavi« to, da otroci postanejo razmišljujoče osebnosti, ki bodo kritični do družbe in tudi do sebe, je eden od pomembnih naukov tudi ta, da moramo skrbeti za dobrobit otrok in da je za spolno nasilje odgovoren_na povzročitelj_ica in ne žrtev. 

Bodečo nežo 2018/2019 prejme Viljem Ščuka

V torek, 6. marca 2019, sta v Socialnem centru Rog uredništvo spletnega portala spol.si in kolektiv Rdeče zore razglasila nagrado bodeča neža. Obiskovalke_ci so seksistično izjavo leta izbirale_i med petimi izjavami, ki so se na spletnem glasovanju uvrstile najvišje.

V spletnem glasovanju je letos sodelovalo 1.119 ljudi, ki so v finale uvrstili tudi Jureta Mastnaka, novinarja Jaka Lopatiča, prevajalca in pisatelja Branka Gradišnika ter pisateljico in publicistko Mileno Miklavčič.

Več o izjavah: https://spol.si/blog/2019/03/06/2469/.

Bodeča neža sezone 2018/2019 je z 69 glasovi (od skupno 91) pripadla Viljemu Ščuki, pediatru in psihoterapevtu, za izjavo:

»Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh …«,

podano v prispevku »Predlog ljubljanske učiteljice: naj nasilen učenec dobi batine« na Svet24.si dne 29. 6. 2018.

Utemeljitev: Zanikanje definicije posilstva. Avtor izjave enači spolni odnos in spolno nasilje ter prelaga odgovornost za nasilje na (mladoletne) žrtve.

Odziv Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in Društva ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi, ki so se na izjavo odzvali z javnim pismom (11. 7. 2018), iz katerega navajamo: »Gospod Ščuka enači posilstvo in spolni odnos, kar ni le nedopustno temveč tudi izjemno nevarno. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti oziroma aktivnosti povezane s spolnostjo in se zanje odločijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile. V nasprotnem primeru govorimo o spolnem nasilju, ki ni le nedopusten poseg v psihofizično integriteto žrtve, temveč tudi kaznivo dejanje. Nadalje gospod Ščuka porazdeli odgovornost za posilstvo med žrtev in povzročitelja, kar kaže na popolno nerazumevanje nasilja. Za nasilje je, tako kot za katerokoli drugo vedenje, vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča. Težko je razumeti, da kdorkoli meni, da se (množična) posilstva zgodijo s privoljenjem žrtve, še toliko težje, če gre za osebo, ki takšno izjavo poda javno, v vlogi strokovnjaka. Opravičevanje in minimaliziranje (spolnega) nasilja ter prelaganje odgovornosti na žrtev je izjemno nevarno početje in pomeni utrjevanje kulture, v kateri je nasilje dopusten način doseganja svojih ciljev. Dejstvo, da to počne oseba, ki jo del javnosti dojema kot strokovno avtoriteto, ima zato lahko daljnosežne škodljive posledice.«

Izjavo Ščuke, ki sam izjave ne zanika, je zavrnila tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo – SKZP, ki je dne 25. 7. 2018 na svojem FB profilu zapisala: »Ta izjava, ki je g. Ščuka ni demantiral, je za nas strokovno in etično nesprejemljiva, zato jo v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo zavračamo. Strinjamo se s skupnim odzivom Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in Društva Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ga v celoti podpiramo.« (Tomaž Flajs, predsednik SKZP)

Vabilo na raglasitev bodeče neže

Spletno glasovanje je za seksistično izjavo leta je potekalo med 26. 2. 2019 in 4. 3. 2019. Udeležilo se ga je 1.191 ljudi. Spodaj je seznam petih izjav, ki jih je javnost označila za najbolj seksistične, skupaj z utemeljitvami. Končnega zmagovalca_ko bo določila publika na razglasitvi bodeče neže v SC Rog na Trubarjevi 72 v Ljubljani, v sredo 6. 3. 2019 ob 21. uri v ovkiru 20. festival rdeče zore. Vljudno vabljene_i na razglasitev!

Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.

1.

Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh….

Viljem Ščuka, pediater in psihoterapevt v prispevku »Predlog ljubljanske učiteljice: naj nasilen učenec dobi batine« na Svet24.si (29. 6. 2018)

Zanikanje definicije posilstva. Avtor izjave enači spolni odnos in spolno nasilje ter prelaga odgovornost za nasilje na (mladoletne) žrtve. 

Utemeljitev Iz pisma DNK: Gospod Ščuka enači posilstvo in spolni odnos, kar ni le nedopustno temveč tudi izjemno nevarno. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti oziroma aktivnosti povezane s spolnostjo in se zanje odločijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile. V nasprotnem primeru govorimo o spolnem nasilju, ki ni le nedopusten poseg v psihofizično integriteto žrtve, temveč tudi kaznivo dejanje. Nadalje gospod Ščuka porazdeli odgovornost za posilstvo med žrtev in povzročitelja, kar kaže na popolno nerazumevanje nasilja. Za nasilje je, tako kot za katerokoli drugo vedenje, vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča. Težko je razumeti, da kdorkoli meni, da se (množična) posilstva zgodijo s privoljenjem žrtve, še toliko težje, če gre za osebo, ki takšno izjavo poda javno, v vlogi strokovnjaka. Opravičevanje in minimaliziranje (spolnega) nasilja ter prelaganje odgovornosti na žrtev je izjemno nevarno početje in pomeni utrjevanje kulture, v kateri je nasilje dopusten način doseganja svojih ciljev. Dejstvo, da to počne oseba, ki jo del javnosti dojema kot strokovno avtoriteto, ima zato lahko daljnosežne škodljive posledice.

2.

Jst bi njo. V enmu filmu. Brutalno. Ohne vazelinë.

Jure Mastnak, imitator in radijski novinar na Twitterju (izvorna izjava izbrisana); Demokracija:  Poglejte grožnjo Jureta Mastnaka iz RTV Slovenija Normi Korošec na Twitterju: »Jst bi njo. V enmu filmu. Brutalno. Ohne vazelinë.« (2. 3. 2018)

Utemeljitev: Izjava izraža nasilen seksizem, v katerem je političarka Norma Korošec zgolj predmet najbolj grobega ponižanja ženske s strani moških. Gre za eskpliciten namig na agresivno posilstvo, povezano z obljubo bolečine (“brutalno”) in hkrati za izražanje superiornega odnosa moških do ženske spolnosti kot področja kaznovanja in prevlade (“jst bi njo”). Poleg tega politične ali ideološke polemike in nestrinjanja ne morejo biti izgovor za poniževanje žensk, grožnje z nasiljem in posilstvom. Hkrati je izjava implicitna grožnja vsem ženskam, ki želijo nastopati v javnosti, saj če jo sprejmemo kot šalo, je lahko naslednji dan tarča “šale” tudi druga ženska.

3.

Ali sem prav slišala, da imate bolj v čislih nas ženske?

Itak. Na osnovni zdravstveni ravni pa še sploh. Tu se izraža skrb za drugega, in ženske so ne glede na to, kaj trobijo feministke, rojene negovalke, kot bitja voljna pomagati in skrbeti. Moškim je mar za ideje in orožje, ženskam za čustva in ljudi. Mlajša hči Ana študira socialno delo – ko se je vpisovala, sem videl v vrsti sto deklet in enega samega fanta (zato pa se reče »blažen med ženami«). Gre za materialno nehvaležen in delovno obremenjujoč poklic – zato gredo vanj ženske. Na specialistični ravni imam pa kar rad tudi zdravnike, kajti ta raven zahteva tudi nekaj shizoidne racionalnosti, pa četudi brezosebne, in pod kirurškim nožem, recimo, je morda boljše, če ga drži odločna moška roka.

Branko Gradišnik, pisatelj, kolumnist in prevajalec v članku »Ženske so neglede na to, kaj trobijo feministke, rojene negovalke in skrbnice«, OnaPlus (7. 2. 2019)

Utemeljitev: Gre za nizanje spolnih stereotipov, na podlagi katerih avtor izjave vzpostavlja vrednostne sodbe o značilnostih posameznega spola. Skratka, ponavlja delitev na prirojeno žensko in moško naravo, kot da ne bi bile_i vse_i vzgojene_i v družbi, pri čemer naj bi bila za ženske rezervirana družbeno manj ugledna in slabše plačana dela. Stara, poznana šovinistična klasika.

4.

– Večkrat sem se pogovarjal s trenerji ženskih smučarskih skakalk in so mi dejali, da je šest deklet težko nadzirati, ker ima vsaka svoje potrebe. Kako je v košarki, kjer jih imate vsaj dvakrat več?

– Morda uporabljajo ženske čare, da bi vas poskušale oviti okoli prsta?

– Ali kaj vpliva menstrualno obdobje, ki ga imajo dekleta?

– Ali morate kaj paziti, da ne pohvalite kakšno preveč, ker se lahko pri kateri vklopi zavist?

– Ali mlada dekleta veliko govorijo o Luki Dončiću?

Jaka Lopatič, novinar spletnega portala Siol v članku »Žensko košarko povzdignil in ji postavil trdne temelje«, Siol (15. 12. 2018)

Utemeljitev: Celotna naravnanost zastavljenih vprašanj v intervjuju, ki jih je navedeni novinar postavljal trenerju ženske košarkarske reprezentance Damirju Grgiću, je prežeta s seksizmom. Šolski primer šovinističnega podcenjevanja ženske košarke in žensk v športu nasploh.

5.

Kaj pa moški danes, kakšne težave imajo? 

Zdi se mi, da so potisnjeni na rob. Če bi se malo pošalila, bi rekla, da so jim ženske, vsaj pri nas, zdaj vzele še vojsko in policijo. Še tam, kjer so bili že iz prazgodovine najmočnejši, smo jih na simbolični ravni kastrirali. Moškemu predstavlja ženska moč in oblast že od vrtca naprej. Če se postavijo zase, jih lahko obdolžijo, da širijo sovražni govor. Znašli smo se v čudni in nerazumljivi zmedi: ženske hrepenijo po močnem moškem, hkrati pa naredijo vse, da si ga podredijo.

Milena Miklavčič, pisateljica in pubicstka (in Helena Kocmur, novinarka Dela) v prispevku »Čez 50 let bo klasični moški izginil«, NeDelo (6. 1. 2019)

Utemeljitev: Ga. Miklavčič predstavi žensko emancipacijo kot grožnjo “naravnemu” redu, kjer je hierarhija med moškim in žensko jasno začrtana in predstavlja neko normalno ravnovesje. Rdečo nit intervjuja predstavlja nostalgija za stereotipnimi spolnimi vlogami in utopično preteklostjo, ko je bil moški “pravi moški” in ženska “prava ženska”. Novinarka jasno črta to rdečo nit z vprašanji, ki že sama napeljujejo na stereotipne zaključke.

 

Pričelo se je glasovanje za bodečo nežo 2018-2019

Kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo podeljujemo bodečo nežo za seksistično izjavo leta.

Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.

Za bodečo nežo 2018-2019 je nominiranih 28 izjav, ki so jih posameznice_ki prijavile_i preko spletnega obrazca in za katere je delovna skupina presodila, da ustrezajo merilom seksističnega govora. Vzorec zato predstavlja le majhen del seksizma, ki ga širijo javno prepoznavne osebe v Sloveniji.

O tem, katere izjave najbolj očitno pozivajo k diskriminaciji, bo javnost lahko glasovala na spletni strani http://bodeca-neza.spol.si/glasovanje od 26. 2. do vključno 4. 3. 2019. 

O končni_em zmagovalki_cu bo odločalo občinstvo na razglasitvi bodeče neže 2018-2019 v  SC Rog, v Ljubljani, 6. marca 2019 ob 21.00. Vabljene_i!

***

V iztekajočem se feminističnem letu, ki teče z osmim marcem, so med odgovornimi za širjenje seksizma ponovno prednjačile_i novinarke_ji oz. medijske_i sodelavci_ke, ki bodisi same_i nastopajo kot avtorice_ji seksističnih izjav bodisi le te nekritično širijo skozi izjave svojih intervjuvank_cev. Sicer so v vlogi avtorjev_ic seksističnih izjav izstopali še psihologi in zdravstveni delavci, na seznamu pa sta se znašla popularni glasbenik in celo nekdanja varuhinja človekovih pravic.

Rdečo nit, ki smo jo razbrale_i iz diskurza nominiranih izjava feministične sezone 2018/19, je krojilo predvsem objokovanje nad izgubljenimi patriarhalnimi razmerji, tradicionalnimi spolnimi vlogami in “pravo” moškostjo ter kazanje s prstom na feminizem in ženske “matere in uničevalke moških” kot tiste, ki so zakrivile obstoječe stanje. V skupini bodeče neže upamo, da bo rezultat teh “spoznanj” več vključevanja moških v skrb za otroke in njihovo vzgojo.

Komentar uredništva na Možinov intervju z dr. Andrejem Perkom na SLO 1

V nedeljo, 13.1. 2019, smo bili na nacionalni televiziji priča pogovoru z dr. Andrejem Perkom, ki ga je voditelj oddaje Jože Možina predstavil kot strokovnjaka za področja, na katerih dr. Perko po nobenih kriterijih ne izkazuje strokovnosti. Govor je bil o (tradicionalni) moškosti, pri razlagi katere je bil kot prvotni vir naveden pravnik B. M. Zupančič, spomnimo, lanskoletni dobitnik antinagrade bodeča neža in znan po svojih populističnih in negativno nastrojenih stališčih do feminizma. Slišati je bilo strah vzbujajoče in ponižujoče trditve o»zaroti, s katero hočejo feministke moške izločit iz družbenega življenja«; o »ženskah, ki nimajo enake možnosti moralne presoje kot moški«, pa vseeno dosegajo »feminizacijo poklicev«, zaradi »izključitve fantov v vrtcu in osnovni šoli«, ker so ti »testosteronska bitja«, o tem, da so se »uspešne, samske ženske pripravljene odreči svoji karieri, vsemu, kar imajo zato, da pridobijo (»ta’ pravga«) moškega partnerja«; omenja se še »teorija spolov«, kar je dikcija, značilna za populistična in homofobno nastrojena stališča.

Obenem v tej prosti obravnavi spola in spolnosti v oddaji ni bilo zaslediti kontekstualizacije problematike; ne zgodovinske (podrejanje in odklanjanje pravic ženskam, homoseksualnim), ne družbene (sodobna razmerja moči med spoloma oz. spoli) in ne kulturne (androcentričnost, patriarhalnost), ki bi jo bilo mogoče označiti za strokovno. Po drugi strani je Ameriška zveza za psihologijo ugotovila, da je – v pogovoru čislana – tradicionalna moškost, ki v skladu s patriarhalno ideologijo dečkom in moškim onemogoča polno izražanje čustev, škodljiva in v skladu s tem podala strokovne smernice na področju psihološkega dela z dečki in moškimi. O ozki definiciji moškosti govori tudi dokumentarec »The Mask You Live In« (2015), ki ga predvajamo v sklopu projekta Medijski spol. Raziskave kažejo, da so fantje v ZDA v primerjavi z dekleti veliko prej diagnosticirani z vedenjskimi motnjami, večkrat izključeni iz šole, bolj podvrženi kriminalnim dejanjem, zasvojenostim in/ali samomorilnosti, kar stokovnjaki povezujejo ravno s pogojevanjem življenja moških po tradicionalnih merilih moškosti.

Nasploh menimo, da je dobrodošlo na nacionalni televiziji načenjati tovrstne pogovore. A za obravnavo teh tematik je zelo pomembna izbira sogovorcev in sogovork. Ta oddaja je bila žaljiva do moških, žensk, istospolno usmerjenih in tistih, ki svoje spolne identitete ne morejo osmisliti znotraj binarne delitve spolov na moške in ženske. Čas bi bil, da bi televizija povabila več gostov, ki si drznejo biti drugačni in nam lahko ob tem izdajo skrivnost, ki je ostala Perku nedoumljiva: kako se ob tem ne počutijo nič manj možato.