Biografije

IZJAVA UREDNIŠTVA SPOL.SI NA SHODU ZA JAVNO ZDRAVSTVO, 7. 4. 2023
V Sloveniji smo imeli – namerno uporabljamo preteklik – odličen sistem javnega zdravja in zdravstvenega varstva žensk. Slovenija je ena izmed redkih držav, ki ima na primarni ravni dispanzerje za ženske, v okviru katerih si lahko vsaka, starejša od 13 let, izbere specialista oz. sprecialistko ginekologije in porodništva za izbranega osebnega zdravnika oz. zdravnico. Tako je na papirju.
Realnost je žal drugačna. Ginekološka mreža na primarni ravni ne zadošča za potrebe prebivalstva. V Sloveniji je trenutno brez ginekologa na primarni ravni več kot 230.000 žensk. To je vsaka 5. ženska! Ker se mreža ne širi, imajo najslabši dostop mlade ženske, ki bi jim morali nameniti še posebno skrb. Delež opredeljenih mladostnic na primarni ginekološki ravni je tako le 23 %. Še več: ta hip pogoje za upokojitev izpolnjuje 49 ginekologov in ginekologinj na primarni ravni, zato lahko brez dostopa ostane še dodatnih 200 tisoč žensk!
Za zdravje žensk je ginekologija na primarni ravni izredno pomembna. Ženskam pomaga ohranjati zdravje med reproduktivnim obdobjem in kasneje, svetuje o zdravem spolnem življenju, nadzira varno uporabo kontracepcije in vse to so razlogi za slavne statistike Slovenije: v Evropi smo v samem vrhu z najmanj najstniških nosečnosti, po številu splavov smo nižje od evropskega povprečja in imamo najnižjo smrtnost novorojenih v EU!
Redni pregledi preprečujejo tudi prenašanje spolno prenosljivih bolezni in razvoj rakavih obolenj ter omogočajo hitrejše diagnosticiranje nekaterih bolezni, kot so endometrioza itd. Posledice tega, da toliko žensk nima dostopa do redne ginekološke obravnave, so že vidne. Leon Meglič z ginekološke klinike v Ljubljani je nedavno opozoril, da toliko napredovanih karcinomov kot v zadnjem času s kolegi v svoji karieri ne pomnijo!
Poleg dostopnosti pa je potreben tudi posluh in občutljivost na področju enakosti spolov. Pred dnevi sta ženski na Twitterju opozorili na neenako zdravstveno obravnavo žensk v rodni dobi: ena opisuje, da je na dodatne ginekološke preiskave ob neznosnih bolečinah ne napotijo, ker se še ne trudi zanositi. Druga je priznala, da je do dodatnih in za normalno življenje nujnih medicinskih posegov prišla šele, ko se je zlagala, da se neuspešno trudi zanositi. Na ti pričanji se je usul plaz podobnih!
Društvo Endozavest že vrsto let zbira in opozarja na izkušnje žensk, kako so med ginekološko obravnavo pogosto preslišane ali neupoštevane, dokler se ne trudijo zanositi. K temu pomaga stereotipno prepričanje, da so ženske »nagnjene k pretiravanju«, da »dramatizirajo«, so preobčutljive, ne znajo prenašati bolečin, in dejstvo, da so hude bolečine pri menstruaciji dojete kot nekaj naravnega. V luči takih prepričanj lahko razumemo, da Ministrstvo za zdravje v dejstvu, da je vsaka peta ženska v rodni dobi brez dostopa do redne ginekološke obravnave na primarni ravni, ne vidi problema in pravi, da bodo o morebitnih spremembah razpravljali v okviru načrtovane zdravstvene reforme.
Slovenija je glede na podatke zaenkrat še ena najbolj varnih držav na svetu za žensko zdravje, ima nizko število najstniških nosečnosti in je na dobri poti, da izkorenini raka materničnega vratu. Vse to je zasluga prostega dostopa do ginekološke obravnave v sistemu javnega zdravstvenega varstva. Z zamiranjem primarnega nivoja lahko vse to, kar smo gradili desetletja, zapravimo. In posledice bomo znova v večji meri nosile ženske!
Podpiramo vsa prizadevanje za ohranjanje javnega, vsem prebivalkam in prebivalcem Slovenije dostopnega zdravstvenega varstva! Če je sistem javnega zdravja doslej dajal vse te dobre rezultate in če tiha privatizacija, ki se plazi po Sloveniji, očitno škodi zdravju prebivalk in prebivalcev Slovenije, je odgovor jasen: ohranimo, kar deluje v dobro Slovenije: ohranimo javno zdravstvo!
Proti privatizaciji zdravstva, proti razslojevanju Slovenije, proti uničevanju javnega!
Jemljite nas resno, vse! Nismo vaše, nismo nore, naša bolečina je resnična! Zahtevamo enako obravnavo in enake pravice za vse maternice!
Spoštovane_i,
Ob zahvali za pozornost in podporo v lanskem letu smo pripravili_e pregled vsebin na spletnem mediju spol.si, ki ga izdaja Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.
Uredniški odbor spol.si: Tjaša Franko, Mirna Berberović, Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Ana Grobler, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.
Na zaključnem dogodku bodeče neže, ki sta jo v ponedeljek, 7. marca 2022, ob 20. uri v okviru 23. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore gostila kolektiv Fem TV in ZIZ Maribor v klubu Gromka v Ljubljani, je občinstvo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2021/22 izglasovalo izjavo duhovnika Andreja Vončine, izrečeno 17. februarja 2022 v Reporterju.
Nabor izjav za bodečo nežo je potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih in na družbenih omrežjih. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 21. februarjem in 4. marcem 2022, predlagala 13 izjav. Glasovalo je 552 oseb, ki so ocenile, da so najbolj seksistične izjave novinarjev Nenada Glücksa, Vinka Vasleta in dialog Petra Kavčiča in Andreja Stareta, ozaveščevalna akcija Policijske uprave Kranj in izjava duhovnika Andreja Vončine, ki je tudi gimnazijski učitelj.
Ob jubilejnem desetem izboru bodeče neže smo priredile podobo, ki vsa leta spremlja to akcijo.
V začetku novembra smo se v spremstvu kolegic iz SOS telefona, Legebitre, Mesta žensk in Inštituta 8. marec udeležile srečanja aktivističnih feminističnih organizacij zahodnega Balkana “Movement-Led Approach – Gender Justice”. Opozarjale smo na pomen reproduktivnih pravic, porasta spolno zaznamovanega nasilja, ekonomske neenakosti na podlagi spolov in težave, s katerimi se srečujemo pri našem delovanju.
Na spletnem portalu spol.si smo v letu 2022 objavile_i članke in poročila:
Prispevek Mojce Dobnikar s predgovorom Katje Čičigoj, ki obravnava zapis Slavoja Žižka, objavljenega leta 2018 pod naslovom »Samopodrejanje ženske«. Mojca Dobnikar je zapisala:
»Na Žižkovo pisanje se ni nikoli smiselno odzivati le vsebinsko, ker zna vsak odziv »potolči« z novimi domislicami, miselnimi obrati ter osupljivimi in na prvi pogled poučnimi primerjavami. Ne, brati ga je treba skozi to, kako izpeljuje te domislice, obrate in primerjave; šele takšno branje nam razkrije, za kaj v njegovih vpogledih in »vpogledih« pravzaprav gre.
Njegovemu prispevku pred štirimi leti bi lahko rekli udarec na osmi marec – le da seveda proti feminizmu, ne zanj. Zapis ima naslov »Samopodrejanje ženske«, udarna vrstica pod naslovom pa pravi: »Nekatere različice feminizma počnejo isto kot islamski fundamentalisti: moškemu nadevajo krono gospodarja stvarstva. Temu se ni izognila niti Monica Lewinsky.« Kaj je bilo torej Žižkovo »udarno« sporočilo ob 8. marcu 2018? Ženske se same podrejajo. Monica Lewinsky in (nekatere) feministke uporabljajo enak tip argumentacije kot islamski fundamentalisti. Na ta način Monica Lewinsky in te feministke zagovarjajo samopodrejanje žensk »kroni stvarstva«, moškemu.«
Prispevek Bojana Bilića, ki ga je iz srbščine prevedla Maja Pan:
“Naš prostor je prešel množico državnih oblik, v katerih so norme neprestanega patriarhalnega utiševanja, ki so sicer vladale naši skupnosti, občasno popustile svoj neusmiljeni stisk ter tako omogočile marginaliziranim, da se skozi razpoke družbenega tkiva prebijejo do nenadne vidnosti. Tako je novembra 1995 gledalstvo srbske televizije kot nasprotje moške »visoke politike«, ki nas je potisnila v desetletja opustošenja, doživelo redko – v mnogih primerih sploh prvo – srečanje s transspolnima ženskama. Na povabilo novosadske novinarke Tatjane Vojtehovski sta Vjeran Miladinović – Merlinka in Nenad Milenković – Sanela v oddaji Stališča (Stavovi) pripovedovali o svojih izkušnjah beograjskih uličnih prostitutk.”
Uredništvo je podalo izjavo ob aktualni aferi spolnega nasilja FOTOPUB.
»V zadnjih dneh spremljamo veliko medijskih prispevkov in zapisov o tem, kako je treba obsoditi spolne zlorabe, kako jih je treba prijavljati, krivce preganjati, ustvarjati prijazna delovna okolja itd. Medtem ko dnevi tečejo in najnovejša senzacija plahni, se večina medijskih prispevkov in komentarjev na družbenih omrežjih še naprej vrti okrog vprašanja prijave, okrog tega, kdo vse je vedel_a, pa nikomur povedal_a, in celo okrog tega, kako naj bi bil z zlorabami povezan del politike.
Postavljati v tem trenutku ta vprašanja pomeni odrivati problem na stranski tir. Osebe, ki doslej zlorabe niso prijavile, se gotovo ne bodo odločile za prijavo v atmosferi, v kateri so v ospredju zgornja vprašanja, ne pa njihovo počutje. Ponavljanje teh vprašanj je zanje zgolj še en signal, da je to, kar se jim je zgodilo in kako se zaradi tega počutijo, okolju še najmanj pomembno od vsega. V tem trenutku – in vedno, kadar gre za kakršnokoli zlorabo ali nasilje – morajo biti najpomembnejše osebe, ki so zlorabo doživele. Pravo vprašanje tu in zdaj je, kako se jim približati, kako jim priti naproti, kako jim ponuditi podporo in pomoč, ki ju potrebujejo – tudi zato, da se bodo lažje odločile za prijavo.«
Uredništvo spol.si je z Rdečimi zorami objavilo izjavo za javnost o zmagovalni izjavi bodeče neže 202172022.
Uredništvo je objavilo poročilo o spletnem glasovanju za nagrado bodeča neža 2021/22.
uredništvo je objavilo krajše poročilo o delu in objavah v preteklem koledarskem letu.
V letu 2022 so na družbenih omrežjih najbolj odmevale naslednje objave.
Januarja je na naši Facebook strani daleč največ odziva zabeležila delitev objave iz Disenza: Nočitev z zajtrkom v taborišču za posiljevanje, ki govori o peticiji Amele Trokić za odstranitev hotela z Google iskanja in servisa Google Zemljevidi. Podobnega odmeva je bil na našem Twitterju deležna delitev kolumne Romana Kuharja iz Dela, v kateri dokazuje, da omejevanje pravice do abortusa ne preprečuje splavov.
V februarju je, takoj za objavo dogodka o spletnem glasovanju za bodečo nežo, na Facebook omrežju najbolj odmevala objava prispevka N1, ki se sprašuje, kje so kirurginje glede na podatek, da kar 77 % vseh delovnih mest v zdravstvu zasedajo ženske, tudi med zdravniki z dvotretjinskim deležem prevladujejo zdravnice. Na Twitterju je najbolj odmevala objava fotografije s Tarče, ki prikazuje samo moško omizje televizijske oddaje.
Objava povezave na dokumentarni film o Zofki Kveder v arhivu RTV je dosegla največ občinstva na Facebooku v mesecu marcu. Na Twitterju je najbolj odmevala vest, kdo je bil prejemnik bodeče neže sezone 2021-22.
Aprila je največ interesa Facebook javnosti na naši strani vzbudila delitev prispevka Nekje med Zofko Kveder in Virginio Woolf z radia Študent o tem, da je bilo v zadnjih 28 letih za maturitetni esej razpisanih 88 literarnih del, od teh so 4 dela napisale ženske in da je bilo za ustni del izpita predpisano poznavanje 96 del, med naborom pa samo 5 avtoric, še te vse izbirne. Na Twitterju je bil največ pozornosti deležen čivk o tem, da na Češkem še vedno zahtevajo poseg sterilizacije za postopek pravnega priznanja spola.
V mesecu maju je v slovenskem prostoru odmeval nov femicid na Koroškem in na Facebooku je bila največ odziva ob poobjavi prispevka N1, v katerem je dr. Jasna opozorila, da kot družba nismo naredili dovolj na področju preprečevanja nasilja nad ženskami. Na Twitterju je največ občinstva dosegla vest, da je roman Deklina zgodba Margaret Atwood v ameriških šolskih in javnih knjižnicah že nekaj časa prepovedan.
V juniju je največ Facebook javnosti dosegla objava posnetka zaslova s Twitterja, v katerem avtor Robert Reich s preprostimi alinejami dokazuje, da pri splavu ne gre za življenje, pač pa za nadzor. Na Twitterju je največ odziva dosegla objava prispevka Borisa Vezjaka o Pirkovičevem komentarju izgleda voditeljice oddaje Panorama.
Poletnega julija je na Facebooku največ ljudi k branju vzpodbudil prispevek iz Mladine, ki je opozoril na raziskavo, da zaradi spletnih objav kar tretjina slovenskih dijakinj in četrtina učenk zadnje triade osnovne šole razmišlja o plastični operaciji. Na Twitterju se je največ ljudi odzvalo na komentar uredništva ob poobjavi čivka NSi, da z odločbo Ustavnega sodišča RS nobena družina ni dobila zaušnice, pač pa da je odločitev US praznik vseh družin.
Avgusta je Facebook javnost pokazala največ interesa za prispevek iz Mladine o tem, da sta se na podlagi odločbe ustavnega sodišča v Sloveniji poročila prva dva istospolna para. Na Twitterju je najbolj odmevala izjava uredništva spol.si ob ti. aferi Fotopub.
Septembra je največ sledilk in sledilcev dosegla izjava Lie Bordon o transpolnosti, ki jo je za izjavo dneva proglasila Mladina. Na Twitterju je bila daleč največjega odziva deležna objava komentarja iz Mladine, da žensk v Sloveniji ne ogrožajo migranti, zanje je najbolj nevaren kraj dom.
Oktobra je največ interesa dosegla objava z realističnim prikazom, kako izgledajo abortirana zarodna tkiva do 10 tedna nosečnosti, ki so daleč od prikazov, s katerimi smo bombardirani sicer. Enako je bilo tudi na našem Twitter profilu.
Novembra je na Facebooku največ odziva sprožila objava novice, da je prof. dr. Darja Zaviršek dobitnica prestižne nagrade Eileen Younghusband Memorial Lecture za leto 2022. Na Twitterju je največ bralstva dosegla ti. nit objav o plačni neenakosti žensk in moških v EU.
Decembra je na našem Facebooku najbolj odmevala vest, da je Urška Djukić, slovenska režiserka, prejela ti. evropskega oskarja za kratki animirani film Babičino seksualno življenje. Na Twitterju je bila največ pozornosti deležen prevod kolumne Borisa Dežulovića na N1 o ti. molitvah hrvaških moških na osrednjih mestnih trgih, da bi se ženske spet vrnilo za štedilnike.
Na zaključnem dogodku bodeče neže, ki jo je v torek, 7. marca 2023, ob 19. uri v okviru 24. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore gostil kolektiv Fem TV, je občinstvo prepričljivo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2022/23 izglasovalo izjavo ravnateljice Walfdorske šole Simone Pajk, ki jo je 2. septembra 2022 izrekla za Radio Prvi:
Na naši šoli so prepovedana barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami. In mi to tudi utemeljimo dekletom. Namreč, fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk. In to dekleta lepo sprejmejo in razumejo.
Utemeljitev: “V tem zapisu lahko razberemo vrsto stereotipnih predstav in nereflektiranih prepričanj o učenkah in učencih, ki so nestrokovna in jih od pedagoških delavk in delavcev upravičeno ne bi smeli pričakovati. Še več, dolžni bi jih bili jasno, argumentirano zavreči. Izjava namreč vsebuje jasno sporočilo, da je za spolno nasilje kriva ženska sama, s svojim ravnanjem, vedenjem in načinom oblačenja. Še bolj problematično postane to sporočilo ob prepoznanju, da učenkam in učencem, ki se osebnostno in identitetno še formirajo, v šolah tovrstna prepričanja posredujejo in jih v njih utrjujejo ravno tiste osebe, ki bi jih morale preprečevati in jim predstaviti nevarnosti takšnih sporočil. Simona Pajk v izjavi celotno delovanje moškega omejila na domnevne nagonske vzgibe, ga zvedla na raven nerazumnega nagonskega bitja, bitja hormonov, ki jim je slepo prepuščen. Ženske pa so – vsaj po komentarju sodeč – edine odgovorne in razumne, torej tiste, ki lahko položaj moškega »sprejmejo in razumejo«. Zato je tudi zgolj njim naložena odgovornost, da se primerno oblečejo, karkoli že to pomeni.” Jaka Klun v prispevku: Šola – vključujoč prostor, ki ga zmotijo oblačila.
Letošnji nabor izjav za bodečo nežo je, kot vsako leto doslej, potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih in na družbenih omrežjih. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 25. februarjem in 5. marcem 2023, predlagala 16 izjav. Glasovalo je 1.200 oseb, ki so ocenile, da so najbolj seksistične izjave vlogerke Damjane Bakarič, ravnateljice Simone Pajk, radijskega voditelja Roberta Roškarja, večkrat pravnomočno obsojenega politika Pavla Ruparja in župnika Janeza Turinka.
Uredništvo spol.si in kolektiv Rdeče zore
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/. Kontakt za medije: neza.bode@gmail.com.
Delovna skupina je letos v spletno glasovanje za antinagrado bodeča neža sezone 2022/23 predlagala 16 izjav. Spletno glasovanje je potekalo med 25. februarjem in 5. marcem 2023, udeležilo se ga je 1.200 ljudi.
Zmagovalno izjavo bo izbralo občinstvo na razglasitvi nagrade, ki jo bo gostil kolektiv Fem TV [1] v okviru 24. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala rdeče zore [2] v torek, 7. marca 2023, ob 19. uri v klubu Gromka na Metelkovi v Ljubljani. Vse_i, ki se boste udeležile_i dogodka, boste lahko v živo glasovale_i za svojo “favoritko” med 5 izjavami, ki so prejele največ glasov v spletnem glasovanju.[3]
V nadaljevanju navajamo izjave po abecednem redu avtorjev in avtoric.
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.
1.
Kakšno je intimno razmerje, je odvisno od moškega. Moški je tisti, ki vodi. Ženska pa mu pokaže, kako. Ampak moški vodi. Ženska ne sme voditi. Intimnega razmerja ne bo zvozila. Gotovo je. Pol smo v moški energiji, potem ratam toga, zoprna, vse ženske tečne in nesočne in nežareče. Tega pa moški ne želijo.
Damjana Bakarič, vlogerka
Vir: Moški, zakaj vas ženska dreza v vaše šibkosti? Kaj? To pa že ne. O, ja. Youtube Damjane Bakarič, 3. januar 2023
Utemeljitev:
Vlogerka ponavlja stereotipna pričakovanja in prepričanja o moško-ženskih intimnih razmerjih in tradicionalen pogled na spola. Ne le, da so ta prepričanja boomerska, kot bi temu rekli današnji mladi, oziroma preživeta, so tudi zelo škodljiva, saj raziskave kažejo, da so močne tradicionalne vrednote moških temeljna podlaga za nasilje v zasebni sferi.
2.
Na naši šoli so prepovedana barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami. In mi to tudi utemeljimo dekletom. Namreč, fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk. In to dekleta lepo sprejmejo in razumejo.
Simona Pajk, ravnateljica Waldorfske šole v Ljubljani
Vir: Obleka naredi učenca?, Radio Prvi, 2. september 2022
Utemeljitev:
“V tem zapisu lahko razberemo vrsto stereotipnih predstav in nereflektiranih prepričanj o učenkah in učencih, ki so nestrokovna in jih od pedagoških delavk in delavcev upravičeno ne bi smeli pričakovati. Še več, dolžni bi jih bili jasno, argumentirano zavreči. Izjava namreč vsebuje jasno sporočilo, da je za spolno nasilje kriva ženska sama, s svojim ravnanjem, vedenjem in načinom oblačenja. Še bolj problematično postane to sporočilo ob prepoznanju, da učenkam in učencem, ki se osebnostno in identitetno še formirajo, v šolah tovrstna prepričanja posredujejo in jih v njih utrjujejo ravno tiste osebe, ki bi jih morale preprečevati in jim predstaviti nevarnosti takšnih sporočil. Simona Pajk v izjavi celotno delovanje moškega omejila na domnevne nagonske vzgibe, ga zvedla na raven nerazumnega nagonskega bitja, bitja hormonov, ki jim je slepo prepuščen. Ženske pa so – vsaj po komentarju sodeč – edine odgovorne in razumne, torej tiste, ki lahko položaj moškega »sprejmejo in razumejo«. Zato je tudi zgolj njim naložena odgovornost, da se primerno oblečejo, karkoli že to pomeni.” Jaka Klun v prispevku: Šola – vključujoč prostor, ki ga zmotijo oblačila.
3.
Čakaj, ti si zdaj najstnik. Kaj ni to prvo leto najstništva? OMG, zdaj boš dobil kmalu mozolje, razganjalo te bo, pa norel boš za puncami in jih vsepovsod prijemal, za krila in za riti.
Robert Roškar, radijski voditelj
Radio1, pogovor z 11-letnikom, 14. september 2022
Utemeljitev:
Poslušalstvu in mlademu sogovorniku izjava sporoča, da je otipavanje deklet nekaj običajnega in sprejemljivega. S šaljivim tonom podpira miselnost, da je spolno nasilje neposredno povezano z moškim spolom in zanj celo značilno. Moške slika kot žrtve njihovih nagonov, podpira mizoginijo in popolnoma odmisli koncept privolitve.
4.
Morda pa ta tudi čaka na pregled mednožja!?
Očitno ima zelo razgreto sceno po vseh teh letih.
Pavel Rupar, večkrat pravnomočno obsojeni politik
Vir: Facebook Pavla Ruparja, 31. marec 2022
Utemeljitev:
Večkrat pravnomočno obsojeni in celo z zaporom kaznovani politik, ki se je za podobno izjavo v preteklosti že opravičil, več kot očitno z opravičilom ni mislil resno in tudi svojega odnosa do žensk in političark ni spremenil. Izjava o tem, kako je Tanja Fajon stala med televizijskim soočenjem, je eden od premnogih in sramotno primitivnih poskusov utišanja žensk v politiki.
5.
Prej, ko bo ustanovljen Zavod 10.marec, manj škode bo Sloveniji povzročil Klub Važnih Babnic, ki so še žleht povrhu. @8Marec
Janez Turinek, župnik
Vir: Twitter, 2. september 2022
Utemeljitev:
Kaj je za župnika hujšega kot ženska, ki pove svoje mnenje? Seveda – več mladih žensk, ki izražajo svoja stališča. Zato se (po vzoru cerkvene hierarhije?) nadeja nekakšnega kluba, v katerem bodo do besede (spet) prišli le moški.
—
[1] Fem TV je kolektiv, ki na oder postavlja parodije televizijskih šovov in informativnih oddaj ter pikro kritiko družbenoaktualnih tem, povezanih s spolom in seksualnostjo. Igra se s tradicionalnimi in sodobnimi gledališkimi izrazi, razpetimi med burlesko, kabaretom, varietejem, performansom, videom, glasbenimi točkami ter improvizacijskim gledališčem. [2] Pobudnice festivala žensk Rdeče zore so leta 2000 na Metelkovi delovale v okviru društev KUD Mreža, ŠKUC-LL, Monokel in v medtem že zamrlih Ženskem centru in Kasandri. Povezalo jih je izpraševanje položaja žensk v neločljivem spletu umetnosti, kulture, politike, aktivizma in vsakdanjega življenja. Izkazalo se je, da ženske tudi na Metelkovi opravijo večino organizacijskih in ustvarjalnih, a obenem nevidnih del, ki so pogoj za delovanje in živost tako velikega avtonomnega kulturnega centra. Odločile so se, da na mednarodni dan žena, 8. marec, organizirajo festival, ki bo javni prostor razprl za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju. Niso se obremenjevale z iskanjem “bistva” žensk, saj so feministični boji preteklosti pokazali, da vprašanje z opredeljevanjem skupnih bioloških ali celo značajskih potez žensk zastira pogled; pozornost iz vsakdanjega podcenjevanja in izkoriščanja žensk in moških v patriarhalni družbi preusmerja v metafiziko “ženstvenosti” in “možatosti”. Namesto utrjevanja meje ali celo sovraštva med spoloma, je festival Rdeče zore ustvarjalnost in druženje vseh udeleženk in udeležencev izkoristil za izpraševanje samoumevnosti meja, ki ne ločujejo in osamijo spolov, temveč ljudi. Letos poteka že 24. Mednarodni feministični in kvirovski festival. [3] Bodečo nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore / Red Dawns in uredništvo spletnega portala Spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete. Več o nagradi bodeča neža http://bodeca-neza.spol.si.V zadnjih dneh spremljamo veliko medijskih prispevkov in zapisov o tem, kako je treba obsoditi spolne zlorabe, kako jih je treba prijavljati, krivce preganjati, ustvarjati prijazna delovna okolja itd. Medtem ko dnevi tečejo in najnovejša senzacija plahni, se večina medijskih prispevkov in komentarjev na družbenih omrežjih še naprej vrti okrog vprašanja prijave, okrog tega, kdo vse je vedel_a, pa nikomur povedal_a, in celo okrog tega, kako naj bi bil z zlorabami povezan del politike.
Postavljati v tem trenutku ta vprašanja pomeni odrivati problem na stranski tir. Osebe, ki doslej zlorabe niso prijavile, se gotovo ne bodo odločile za prijavo v atmosferi, v kateri so v ospredju zgornja vprašanja, ne pa njihovo počutje. Ponavljanje teh vprašanj je zanje zgolj še en signal, da je to, kar se jim je zgodilo in kako se zaradi tega počutijo, okolju še najmanj pomembno od vsega. V tem trenutku – in vedno, kadar gre za kakršnokoli zlorabo ali nasilje – morajo biti najpomembnejše osebe, ki so zlorabo doživele. Pravo vprašanje tu in zdaj je, kako se jim približati, kako jim priti naproti, kako jim ponuditi podporo in pomoč, ki ju potrebujejo – tudi zato, da se bodo lažje odločile za prijavo.
Omenjeni zapisi in prispevki pa žal tudi ne nagovarjajo vseh nas – pripadnic_kov te družbe. Vsakdo od nas se namreč v življenju srečuje z žrtvami zlorab, naj se tega zaveda ali ne. Ljudi, ki so doživeli spolno zlorabo oziroma nasilje, je veliko in vsakdo od nas jih ima vsaj nekaj v krogu svojih bližnjih ali znanih. Namesto da se sprašujemo, zakaj zlorabe niso prijavili, raje razmislimo, kako smo jim lahko v oporo.
Naš odziv, odziv v tem krogu bližnjih in znanih, je ključen. Prva pomembna stvar, ki jo lahko naredimo, je, da poslušamo. Za osebo, ki je doživela nasilje, je bistveno, da ima možnost povedati, kaj se ji je zgodilo, kako se je ob tem počutila, kaj potrebuje, da se bo vsaj približno spet postavila na noge. Poslušati ne pomeni »pametovati«, ne pomeni deliti nasvete – naredi to, naredi ono. Ne pomeni spraševati, zakaj je šla tja, zakaj se je opila/vzela drogo, zakaj je verjela, kako je lahko bila tako naivna, zakaj ne prijavi, kaj bo zdaj naredila … Ne pomeni vedeti, kaj mora narediti, kako mora ukrepati. Ne pomeni vedeti, kako bi se morala počutiti – kajti lahko se počuti potolčeno in na tleh, lahko ogorčeno, besno, maščevalno, lahko samo joče in ne more priti k sebi … nešteto možnih reakcij na zlorabo je, vsaka žrtev se odzove po svoje.
Poslušati pomeni poslušati, dati možnost, da oseba, ki je doživela zlorabo oziroma nasilje, ubesedi, kar se ji je zgodilo. Poslušati pomeni tudi slišati in spoštovati odločitve te osebe. Ubesediti, kar se ji je zgodilo, je bistveno za vse njene odločitve o nadaljnjih korakih. In pri teh nadaljnjih korakih smo ji spet lahko v oporo. Lahko jo spremljamo ob prijavi, če/ko se odloči zanjo, in seveda tudi v poznejših postopkih. Lahko ji pomagamo, da si poišče pomoč, za kakršno misli, da bi ji koristila (telefonsko ali osebno psihosocialno svetovanje, skupino za samopomoč, pravno pomoč itd.). Lahko pa smo samo ob njej, kadar nas potrebuje, in jo še naprej – poslušamo. Procesi okrevanja so dolgi. Če nam poslušanje postane naporno, pomislimo, kako naporno je šele sami osebi, ki je preživela zlorabo oziroma nasilje, prenašati to izkušnjo.
Zato nehajmo pozivati k prijavi na policiji, ampak žrtve zlorab raje povabimo, naj si vzamejo vso pomoč, ki jo potrebujejo, in jim dajmo informacije, kje jo lahko dobijo:
Več informacij o možnostih pomoči najdemo na https://www.drustvo-dnk.si/zelite-izvedeti- vec/koristne-povezave.html.
Če ne vemo, kaj in kako narediti, lahko tudi same_i pokličemo na katero od teh številk. Če pa se želimo poučiti o tem, kako spolno zlorabo oziroma nasilje doživijo žrtve, si lahko preberemo knjižico Poškodbe notranjosti. Pogovori z ženskami, ki so preživele spolno nasilje (Dobnikar, Lešnik Mugnaioni in Plaz, Krtina, Ljubljana, 2000). Dostopna je tako rekoč v vseh knjižnicah.
Uredništvo spol.si
Na zaključnem dogodku bodeče neže, ki sta jo v ponedeljek, 7. marca 2022, ob 20. uri v okviru 23. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore gostila kolektiv Fem TV in ZIZ Maribor, je občinstvo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2021/22 izglasovalo izjavo duhovnika Andreja Vončine, ki jo je 17. februarja 2022 izrekel v Reporterju:
Da, profesionalni šport ženske odvrača od njihovega poslanstva, biološka ura pa tiktaka. Profesionalni šport ima tudi ogromno kvarnih dejavnikov, ki ženske uničuje. Podobno je tudi drugod. Izročilo ni kar tako in točno pove, kje se ženska res uresniči in kje je svobodna.
Utemeljitev: Izjava kaže na ozkoglednost avtorja, ki žensko reducira na njeno reproduktivno funkcijo, poleg tega pa paradoksalno zatrjuje, da bo ženske osvobodilo šele omejevanje v sprejemanju njihovih odločitev.
Letošnji nabor izjav za bodečo nežo je, kot vsako leto doslej, potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih in na družbenih omrežjih. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 21. februarjem in 4. marcem 2022, predlagala 13 izjav. Glasovalo je 552 oseb, ki so ocenile, da so najbolj seksistične izjave novinarjev Nenada Glücksa, Vinka Vasleta in dialog Petra Kavčiča in Andreja Stareta, ozaveščevalna akcija Policijske uprave Kranj in izjava duhovnika Andreja Vončine, ki je tudi gimnazijski učitelj.
Uredništvo spol.si in kolektiv Rdeče zore
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/. Kontakt za medije: neza.bode@gmail.com.
V spletno glasovanje za antinagrado bodeča neža sezone 2021/22 je delovna skupina letos predlagala 15 izjav. Spletnega glasovanja, ki je potekalo med 21. februarjem in 4. marcem 2022, se je udeležilo 552 ljudi.
Zmagovalno izjavo bo izbralo občinstvo na razglasitvi nagrade, ki jo bosta gostila kolektiv Fem TV[1] in ZIZ Maribor[2] v ponedeljek, 7. marca 2022, ob 20. uri v klubu Gromka na Metelkovi v Ljubljani. Vse_i, ki se boste udeležile_i dogodka, boste lahko v živo glasovale_i za svojo “favoritko” med 5 izjavami, ki so prejele največ glasov v spletnem glasovanju.[3]
V nadaljevanju navajamo izjave po abecednem redu avtorjev.
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.
-1-
“Najbolj se je s histeričnim kričečim izpadom, ki je trajal kar nekaj minut, »izkazala« ravno Tea Jarc. Janša je večinoma tiho prenašal verbalni napad, zgolj na začetku se je odzval, »nisem vedel, da ima Polje (psihiatrična bolnišnica) danes dan odprtih vrat«.”
Nenad Glücks, novinar
Reporter, 22. avgust 2021
Utemeljitev:
“Uporabljeni diskurz o histeričnem vreščanju ni služil zgolj osebni in politični diskreditaciji, ampak je v osnovi seksističen, mizogin in mačističen, zato je velik del očitkov, uperjenih proti Tei Jarc in protestnikom_cam, utemeljen na slabo prikritem mačizmu, še eni od lastnosti vladajoče politike, dela medijev in volilnega telesa.” Boris Vezjak
-2-
“P. K.: “Očitno je uspela prepričati sodnika. Morda je našla kak razlog, da je prekinila.”
A. S.: “S svojo gracioznostjo, morda.”
P. K.: “Ja, adute ima na tem področju. Je treba priznati.”
A. S.: “Ti, ki si strokovnjak na tem področju, vsekakor veš.”
P. K.: “Moški kot moški, pač.””
Peter Kavčič in Andrej Stare, športna novinarja in komentatorja
TVSLO2, prenos ženskega teka na OI, 2. avgust 2021
Utemeljitev:
Prostaški, šovinistični in mačistični dovtipi, ki namigujejo na ženske atribute, s katerimi si športnice domnevno pridobijo naklonjenost sodnikov, niso nobena nujnost dinamičnega in nepredvidljivega športnega poročanja, kakor je pogovor novinarjev kot “spodrsljaj” poskusila opravičiti piar služba RTV. Športna novinarja seksizem gojita kot svoj novinarski slog in športnice komentirata kot objekte, ki kot da v prenosu ne nastopajo zaradi svojih športnih prizadevanj in dosežkov, pač so tam na ogled.
-3-
“Smo v obdobju zelo nizkih temperatur in zaledenelih šip, zato je obvezna zimska oprema tudi za šoferja. Kaj morate imeti s sabo? Obvezno trak ali kapo, rokavice, drzalico, pa čaj. Pa bomo videli zdaj, zakaj vse to rabimo. (Pokliče soprogo.) Evo, pa ji date. Tri stvari ji morate dati: da je ne bo zeblo, pa da lahko začne pucati. Ful je dobro, da ste poročeni, brez žene ali punce to ne gre. Zakaj pa čajček? Zato, da ko ona puca, vas ne bo zeblo. To je pa za vas.”
Policijska uprava Kranj
Uradna Facebook stran Policijske uprave Kranj, video Čista stekla, 23. november 2021
Utemeljitev:
Policija v oglasni akciji, s katero promovira varnost v prometu, uporabi seksistično šalo. Če ne razumejo, zakaj to ni primerno, se da pojasniti tudi tako: hitro je jasno, kako neprimerno bi bilo, da bi policija v ozaveščevalni akciji uporabila rasistično ali nacionalistično šalo. Državni organ, ki se smeje na račun žensk, ne vliva zaupanja, da bo resno jemal in obravnaval nasilje na podlagi spola.
-4-
“Kaj ti je deklica, da si tolk fukjena?
Nič mi ni, sam tableta mi včas’ popusti.”
Vinko Vasle, novinar in publicist
Twitter, 10. januar 2022
Utemeljitev:
Žalitve in diskreditacije o neuravnovešenosti so tipičen mizogin napad na žensko, ki si je drznila kritizirati politiko. Gre za zastraševalno sporočilo vsem ženskam, naj ne vstopajo v polje politike ali v polje njene kritike.
-5-
“Da, profesionalni šport ženske odvrača od njihovega poslanstva, biološka ura pa tiktaka. Profesionalni šport ima tudi ogromno kvarnih dejavnikov, ki ženske uničuje. Podobno je tudi drugod. Izročilo ni kar tako in točno pove, kje se ženska res uresniči in kje je svobodna.”
Andrej Vončina, duhovnik
Reporter, 17. februar 2022
Utemeljitev:
Izjava kaže na ozkoglednost avtorja, ki žensko reducira na njeno reproduktivno funkcijo, poleg tega pa paradoksalno zatrjuje, da bo ženske osvobodilo šele omejevanje v sprejemanju njihovih odločitev.
—
[1] Fem TV je kolektiv, ki na oder postavlja parodije televizijskih šovov in informativnih oddaj ter pikro kritiko družbenoaktualnih tem, povezanih s spolom in seksualnostjo. Igra se s tradicionalnimi in sodobnimi gledališkimi izrazi, razpetimi med burlesko, kabaretom, varietejem, performansom, videom, glasbenimi točkami ter improvizacijskim gledališčem. [2] Kolektiv ZIZ se je vzpostavil leta 2013 in je do 2021 deloval pod okriljem Pekarne Magdalenske mreže Maribor. Z letom 2021 je bilo ustanovljeno Kulturno umetniško društvo ZIZ. Društvo aktivno deluje in ustvarja na področju družbeno-angažiranega gledališča. Z delavnicami po metodi gledališča zatiranih in avtorskim ustvarjanjem političnih predstav ZIZ preizprašuje razmerja moči v družbi. Predstave, s katerimi se je ZIZ predstavil mariborski, slovenski ter tudi mednarodni publiki, so: Slovenska mati in hči, Med dvema ognjema, Objem granitne kocke, Za 4 stenami, Ema, Calais, Calais in Pandorina skrinjica. [3] Bodečo nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore / Red Dawns in uredništvo spletnega portala Spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete. Več o nagradi bodeča neža http://bodeca-neza.spol.siSpoštovane_i,
Hvala za vašo pozornost in podporo v lanskem letu. Želimo vam srečno in uspešno leto 2022!
Ob tem naj vas spomnimo na več lanskih zanimivih vsebin v spletnem mediju spol.si, ki ga izdajamo v Društvu za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.
Uredniški odbor spol.si: Tjaša Franko, Mirna Berberović, Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Ana Grobler, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.
Bodeča neža
Na zaključnem dogodku bodeče neže, ki ga je v nedeljo, 7. marca 2021, na spletu gostila FEM TV v okviru 22. festivala Rdečih zor, je občinstvo z občutno prednostjo za najbolj seksistično izjavo v feminističnem letu 2020–2021 izglasovalo izjavo Žige Turka, ki jo je bevsknil (po Dolarju) na Twitterju 5. februarja 2021.
Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 19. februarjem in 5. marcem 2021, vključila 23 izjav. Leta 2021 je glasovalo največ oseb doslej, kar 1.667. Med 23 nominirani izjavami so največ glasov prejele izjave Braneta Dobnikarja, nekdanjega v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, Boruta Jakopina, pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, doc. dr. Mihe Šepca s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, nekdanjega šolskega ministra Žige Turka in duhovnega voditelja Urbana Urbanca.
Objave na spletnem portalu spol.si
Na spletnem portalu spol.si smo v letu 2021 objavile_i:
Napovednica
Naš koledar na spol.si je v letu 2021 najavil 159 dogodkov s feministično vsebino. Čestitamo vsem organizatorkam_jem in upamo, da bo tudi letošnje leto tako plodno.
Družbena omrežja spol.si
Spremljate nas lahko na Instagramu, Twitterju in Facebooku.
V letu 2021 so bile na naših družbenih omrežjih najodmevnejše naslednje objave:
Januarja sta na Facebooku in Twitterju najbolj odmevala prispevka, ki smo ju objavili na spletnem portalu spol.si, in sicer Zaskrbljujoča, vse bolj konservativno ospoljena, seksistična narava jezika na RTV SLO (Lilijana Burcar) in Afkorsa v Rogu ni več (T.). Veliko pozornosti je zbudila tudi objava o britanskem dokumentarnem filmu Jadralke, ki je bil na RTVSLO predvajan 3. januarja.
Februarja je imel na naši Facebook strani največ odziva prispevek o vplivu pandemije koronavirusa na delo raziskovalk in raziskovalcev, ki so starši – za 33 % je bolj prizadela raziskovalke, ki so mame, kot raziskovalce, ki so očetje. Na Twitterju je najbolj završala vest o 23 izjavah, nominiranih za nagrado bodeča neža. Na Instagramu je najbolj odmevala objava o visokošolskem učitelju s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, ki je v oddaji Odmevi razlagal, da nas mora kot družbo skrbeti, ko bodo zaradi posilstev trpeli storilci. Profesor je v predavalnici pred študenti in študentkami še bolj nazoren.
Marec je tradicionalno v znamenju bodeče neže. Z naših družbenih omrežij se je najbolj razširila vest o podelitvi nagrade Žigi Turku za izjavo, da je s seksualno revolucijo leta 1968 posilstvo postalo športni prekršek. S tem je relativiziral spolno nasilje, in to v času, ko naše fakultete pretresajo izjave o tem, da profesorji spolno nadlegujejo študente_ke. Na Twitterju je ta mesec najbolj završalo ob vesti, da je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo azil mami in njenim mladoletnim hčeram, ker naj posilstvo, ki so ga doživele, ne bi spadalo med razloge za mednarodno zaščito.
V aprilu je odjeknil prispevek o pogosto spregledanem in v molk zavitem femicidu starejših žensk. Velik odziv je imela tudi objava o protokolarnem spodrsljaju Turčije na obisku visokih predstavnic_kov Evropske unije v Ankari. Charlesa Michela so namreč posedli na stol ob turškem predsedniku, Ursulo von der Leyen pa na nekoliko odmaknjen kavč.
Na Twitterju in Instagramu je velik odmev doživela objava o berilu za deveti razred osnovne šole, ki ga je izdala Mladinska knjiga in ki med 48 literarnimi deli predstavi le tri izpod peresa avtoric. Tako naj bi tudi nove generacije vedele, kdo so tisti, katerih besede imajo največjo težo in komu je zares namenjen javni prostor. Takšni učbeniki so potrebni temeljite prevetritve, ki bo dala prostor in glas tudi ženskam.
Maj, mesec ljubezni, je razveselil z novico o odločitvi hrvaškega upravnega sodišča, da lahko istospolne_i partnerke_ji sprožijo postopek za posvojitev otrok. Na Twitterju je največ pozornosti pritegnil članek Guardiana o tem, da vse več najstnic poroča o neželeni pozornosti starejših moških.
Od junija ima Slovenija posilstvo opredeljeno po modelu soglasja. Poslanke_ci so z 78 glasovi za in tremi proti potrdili novelo kazenskega zakonika, ki vnaša nov koncept razumevanja kaznivih dejanj zoper spolno integriteto – po modelu »samo ja pomeni ja«. Prav tako je preko naših spletnih kanalov dobro odjeknil članek Metke Mencin Svobodna.si s portala spol.si.
Julija je imel največji odziv na Facebooku prispevek o članku “Pravica do splava in umetne oploditve” avtorice dr. Ane Cergol Paradiž v posebni številki Mladine Rojstvo države (3. del). Twitter pa je največ odziva zabeležil pri članku, da večinsko ozračje v Gruziji ni več naperjeno proti pripadnicam_kom LGBT skupnosti, temveč je večina ljudi za strpno sobivanje.
Avgusta je veliko odobravanja doživela novica o nekaterih profesorjih, dijakih in študentih iz Španije, ki so začeli nositi krila kot izraz solidarnosti z žrtvami nasilnežev v šolah. Lani oktobra je namreč petnajstletni dijak Mikel Gómez prišel v šolo v krilu, da bi izzval družbene vloge in podprl pravice žensk. Velik odziv je imel tudi prispevek o stereotipih v vsakdanjem življenju otrok in mladostnikov. Med ključnimi cilji strategije EU do leta 2025 je premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti v družbi. Šolski sistem je zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju, toda zakonodajni podlagi je v vrtcih in šolah v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja prisotno veliko škodljivih stereotipov.
Na Twitterju je imel največ odziva čivk »Bravo me« – pohvala, ker so Slovenke z otroki v EU v največjem deležu zaposlene.
Velik odziv javnosti je v septembru doživela novica v podporo aktivistki Tei Jarc, ki se je na protivladnem protestu na Triglavu uprla političnim gostom. Twitter skupnost je največ pozornosti namenila objavi novice, da je od letošnjega šolskega leta brezplačno cepljenje proti HPV namenjeno tudi fantom.
Na vseh naših družbenih kanalih je bil v oktobru največjega odziva deležen preko Instagrama deljeni posnetek reklame, v kateri je Lidl za hladne dni v topla oblačila oblekel le moške in pričakuje, da jih bomo ženske razgaljene čakale doma.
Novembra smo sodelovale_i v prispevku »Zakaj se bojimo besede menstruacija«, objavljenem na N1 Slovenija. Na družbenih omrežjih sta imela največji doseg komentarja Barbare Rajgelj na intervju Miše Molk z Mio Skrbinac in Nike Kovač na izjavo Simone Kustec, da kritike njenega dela slonijo na dejstvu, da je ženska.
Leto 2021 se je decembra zaključilo z žalostno vestjo. Prezgodaj nas je zapustila ameriška pesnica, feministična teoretičarka in aktivistka bell hooks. Zbirko esejev Naša pozicija: Razred je pomemben smo v prevodu v slovenščino dobili leta 2019, dobrih 19 let po izidu originala. Na Twitterju je najbolj završalo ob Počivalškovi ideji o povečanju rodnosti »pravih« Slovencev, da nas bo čez deset let že tri milijone.
Ta zapis bi moral biti objavljen v časniku Dnevnik, kjer bi nadaljeval začeto polemiko o tem, kako se javno odzivamo na razkritja spolnega nadlegovanja in nasilja.
Ko je Janez Pipan v soboto, 6. 2., v Dnevniku objavil kolumno o razkritjih Mie Skrbinac, sem napisala odziv, v katerem sem kritično opozorila na vidike njegovega zapisa, ki lahko kljub načelni obsodbi spolnega nasilja dejansko prispevajo h kulturi molka o nasilju. Menim, da javno izrekanje o tej temi zahteva skrajno odgovornost in da je opozarjanje na zdrse toliko bolj potrebno in dobrodošlo, ker se kot družba šele učimo boljšega pristopa k njej. Moj zapis je izšel v Dnevniku med pismi bralcev 13. 2. V naslednjem Objektivu, 20. 2., je Janez Pipan objavil odgovor, v tretji osebi poimensko naslovljen name, v katerem se je postavil v vlogo žrtve preganjanja. Ker je spolno nasilje izjemno pomembna družbena tema, pri kateri je nujno v središče pozornosti postavljati izkušnje in potrebe ljudi, ki so mu izpostavljeni (to je bila ravno poanta moje prve kritike), sem napisala še en odgovor. Poslala sem ga na več naslovov na Dnevniku, tako na pisma bralcev kot na Objektiv.
Po več kot tednu čakanja lahko samo sklepam, da se uredništvo časnika z mojo oceno ne strinja. Seveda vem, da mi Dnevnik ni dolžan objave; a dolžan je ni bil niti Janezu Pipanu, ko je hotel pisati o tem, kako osuplega in šokiranega se je počutil ob moji kritiki. Pa je bil ta odgovor objavljen, in to še na dosti prestižnejšem mestu (Objektiv) kot moje pismo bralke. Dnevnik, skratka, se je odločil, da bo imel njegov hišni kolumnist s tega mesta in s svoje pozicije avtoritete zadnjo besedo. Ta odločitev je zgovorna. Poziv k usrediščanju tarč nasilja je očitno manj pomemben kot osebni občutki kolumnista.
To pa je zapis, ki ga Dnevnik ni objavil:
Odgovor Janezu Pipanu na zapis v Dnevnikovem Objektivu 20. 2. 2021 (o kolumni »Pod elektrošoki«, drugič)
Spoštovani Janez Pipan,
ker se strinjam z vašo ugotovitvijo, da se ta izmenjava godi na polju občega, ki zadeva vse, in ker poteka sredi pomembnih družbenih premikov v pojmovanju spolnega nasilja in odzivanja nanj, ki kličejo po intenzivni refleksiji, bom še sama dodala nekaj misli. Četudi sem imela pri branju vtis, da ste z mojim imenom poosebili kar ves, kot pravite, »silovit stampedo« odzivov na kolumno »Pod elektrošoki«, seveda te misli zapisujem kot jaz sama – konkretna oseba in ne, kot ste zelo točno formulirali, vaša fikcija.
Z zanimanjem sem prebrala, da ste moj navedek vašega pasusa o zgladitvi nesporazuma med profesorjem in študentko označili kot, navajam, »čisto potvorbo«, ki je vrh vsega »vrhunec surove in že kar monstruozne obtožnice«. Če za trenutek pustim ob strani dramatično retoriko: vaša kolumna pač govori o spolnem nasilju v univerzitetnem okolju in konkretno o razkritjih Mie Skrbinac. V tem kontekstu je implikacija sporne pasaže jasna; kaj sicer ta pasaža v besedilu sploh počne? Sami ugotavljate, da še zdaleč nisem edina, ki je to implikacijo izluščila in problematizirala – in pri tem mimogrede na zanimiv način uporabite narekovaje okrog besede »branje«: kakor da si branje, ki kritično eksplicira neizrečene predpostavke vašega pisanja, nenadoma ne zasluži tega imena.
Ključ do kratkega stika, ki se je tu zgodil, morda ponuja prav vaša mobilizacija pojma ontologija: ko govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju, namreč govorimo o praktičnem in etičnem problemu, ki neposredno zadeva tarče tega nasilja, resnične ljudi v vsej njihovi polni človeškosti. Tu ni prostora za strateško umikanje v abstraktno razpredanje o ontoloških razločkih med profesorjem in storilcem, kadar sta (znova navajam) »ena in ista oseba«. Oziroma: prostor za to je. Je pa tudi prostor za presojanje te strategije.
Nazaj k moji domnevni monstruozni obtožnici in k vaši prekvalifikaciji kritičnih odzivov javnosti na javno objavljeno besedilo v »stalinistično metodo«. Kritika družbenih vzorcev in slepih peg, ki zadevajo spolno nasilje in odzivanje nanj, redno zadeva na problem: spet in spet se izkaže – in še toliko bolj, če govori ženska – da te kritike preprosto ni mogoče podati na dovolj umirjen in vljuden način, da ne bi bila sama označena kot nasilje. (V vaših zapisih si je dejansko prislužila bolj čustveno nabit pridevnik kot nasilje sámo.)
Bi morala biti tedaj ta Zakrajškova v svojem izražanju še bolj zadržana, še bolj previdna, še bolj spravljiva, še bolj mila, vse do samoizbrisa kritične besede? Ne, seveda niste rekli tega. Toda v vašem odzivu razbiram točno takšen družbeni vzorec, o katerega uzaveščanju in razgradnji govorim. Kajti ravno za to gre: vse to, ti ponotranjeni, refleksni odzivi, to ni problem nekih »njih«, ostro ločenih od »nas« dobromislečih. Če bi v vas videla namernega apologeta nasilja ali celo (spet vas navajam) »zločinca«, se s pisanjem sploh ne bi trudila. Kritiko se mi zdi pomembno artikulirati točno tam, kjer vidim možnost nadaljnje refleksije in iz nje izvirajočih sprememb.
Spremembe stanja, ki je med drugim pripeljalo do zlorab pedagoške pozicije in moči na AGRFT, pa so nujne; in pri tem še zdaleč ne gre le za pravno ureditev in sodno prakso, temveč najprej za vrsto občih miselnih navad in vzorcev ravnanja in komuniciranja, zaradi katerih so tarče nasilja tako zelo osamljene in zaradi katerih se tako težko odločajo spregovoriti.
Žal se je moj apel, da bi bilo v razmišljanjih in javnih diskusijah o spolnem nadlegovanju in nasilju prav prioritizirati tarče tega nasilja, iztekel v še eno usrediščenje občutkov (o domnevni obtožnici, o stampedu, o »težkih, bolečih izgubah«) nekoga, ki to temo komentira od zunaj. In prav tako v skladu z zakoreninjenim družbenim vzorcem je ta samousrediščeni nekdo znova moški z dosti več institucionalne moči in kulturnega in družbenega kapitala, kot jih premore ta, ki si ga je drznila kritizirati iz solidarnosti do vseh Mij Skrbinac: ker breme javnega izrekanja in opredeljevanja, opozarjanja in ozaveščanja ne sme ostati zgolj na njihovih ramenih.
Osredotočimo se torej na to in lepo geslo »nisi sama« napolnimo s konkretno vsebino.
Katja Zakrajšek,
samostojna delavka v kulturi,
Ljubljana
Intervju Sare Buraye Boned s Silvio Federici
Delimo pogovor, ki je bil izvorno objavljen v angleškem jeziku v e-publikaciji Degrowth and Progress (Odrast in napredek), ki sta jo za spletno platformo L’Internationale Online uredili Sara Buraya Boned in Ida Hiršenfelder. Pogovor je potekal po Zoomu med Madridom in New Yorkom 18. decembra 2020. Za prevod je poskrbela Moderna galerija, Ljubljana.
Fotografija: Ela Rabasco (Ela R que R), akcija kolektiva Territorio Doméstico za ratifikacijo Konvencije o gospodinjskih delavcih, št. 189, Mednarodne organizacije dela (MOD), Madrid, 2020
Sara Buraya Boned: Pandemija je razgalila krivice, ki jih veliki večini ljudi povzroča kapitalistični način življenja. Razkrila je krizo sistema z njegovo materialno in simbolnim kopičenjem, izkoriščanjem človeških in drugih življenj ter brutalnimi posledicami. Marca 2020, v času osamitve, smo si že začeli domišljati, da se je kapitalistični stroj proizvodnje in potrošnje ustavil. Na začetku te prekinitve in zmešnjave je moral kapitalizem iznajti nove načine delovanja, mi pa smo morali v trenutnem kontekstu družbenega distanciranja poiskati nove možnosti artikuliranja škode, ki so jo utrpele družbene vezi, in nove načine tkanja skupnostnega tkiva. Mislite, da smo priča spremembi paradigme? In če je tako, v katero smer gremo?
Silvia Federici: Ne bi rekla, da spreminjamo paradigmo ali doživljamo njeno spremembo. Paradigma, ki usmerja preobrazbo gospodarstva in družbenega življenja, ter spremembe, ki jih lahko pričakujemo, so del dolgega procesa, ki je značilen za vse neoliberalistične faze kapitalizma: nenehno razjedanje politik, ki zagotavljajo varnost ter spodbujajo kakovost življenja ljudi in njihovo reprodukcijo. Priča smo nadaljevanju in krepitvi napada, ki se odvija že vrsto let. Spomnimo se na primer razvpite hipotekarne in stanovanjske krize iz leta 2008, ki smo se je lotili tako, da smo z obsežnim prenosom javnega premoženja reševali kapitalistični razred. Zdaj imamo opravka s kapitalizmom, ki poskuša omejiti in spodkopati storitve in sredstva, namenjene naši reprodukciji, obenem pa uvesti še bolj izkoriščevalske oblike dela.
Vsem nam je jasno, da se bodo mnoga delovna mesta prilagodila delu od doma, kar bo prispevalo k nižanju stroškov. Večino proizvodnih stroškov bodo tako krili delavci. Prav tako smo priča težnjam, da bi ženske znova prisilili, naj ostanejo doma. Storitve socialnega varstva se krčijo že leta in prejemajo vse manj sredstev, zato so ženske prisiljene prevzeti skrb za otroke. Mnoge bodo zato delale od doma, obenem pa še vedno opravljale vsa gospodinjska dela. Dom bo tako postal prava tovarna, v kateri bodo ženske gospodinjile, skrbele za otroke in jim pomagale pri učenju, medtem ko bodo na daljavo izpolnjevale tudi svoje delovne obveznosti. Gre za stopnjevanje krize, ki jo ženske že doživljajo, saj opravljajo več služb hkrati, so delavke, skrbnice, vzgojiteljice.
Ženske ves čas nekaj izgubljajo, obenem pa so izpostavljene revščini, saj so službe, ki so jim na voljo, zelo slabo plačane. Koronakriza ima pogubne posledice. V Združenih državah je vse več ljudi, ki nimajo dovolj hrane, ne zmorejo plačati najemnin in jim zato grozi deložacija. A ta problem ni od danes. Ulice New Yorka so že leta polne brezdomcev, ki prosjačijo za denar. Med njimi so mladi, stari, ljudje, ki nimajo doma, čeprav imajo službo. Ta kriza je z nami že dolgo, zdaj pa se še stopnjuje.
SBB: Ko govorimo o političnih usmeritvah, ki so reflektirale ekscese kapitalizma, se zdi, da so feministična gibanja skozi zgodovino tako teoretično kot praktično izoblikovala različne strategije zoperstavljanja tej ideji o napredku in soočanja z njo. Projekt modernizacije in liberalizma je bil utemeljen na ideji o napredku. Kakšna je bila vloga ženskega/feminiziranega dela v razvoju napredka kot ideološkega okvira kapitalizma?
SF: Koncept napredka je izčrpan. Izhaja iz razsvetljenske filozofije osemnajstega stoletja in njenega prepričanja, da bo razvoj kapitalizma svetu prinesel blaginjo. Ideja o napredku je temeljila na predpostavki, da bo družbeno življenje, začenši z gospodarskimi dejavnostmi, organizirano po racionalnih, znanstvenih načelih. Otrok znanstvene revolucije je bila industrija, ki je odprla dostop do neizmernih virov in naj bi olajšala vse naloge, potrebne za našo reprodukcijo. To pa je pomenilo popolno razvrednotenje preteklosti. Izboljšave so bile namreč zamišljene kot nekaj, kar se dogaja zgolj v prihodnosti; preteklo znanje in običaji so bili popolnoma razvrednoteni.
Vsi smo ponotranjili prepričanje, da je prihodnost tista, ki prinaša izboljšave, nove zamisli, boljše načine življenja, znanje, ki so ga pridobili in ustvarili ljudje pred nami, pa je ostalo skrito. Razvrednotenje preteklosti je obenem zakrilo uničenje prejšnjih kultur, družbenih sistemov in sistemov znanja, ki ga je povzročil kapitalizem.
Laži, ki ohranjajo živo idejo o napredku, postanejo očitne, že če pogledamo položaj žensk. Večkrat sem že povedala in napisala, da se zgodovina kapitalizma začne z dvema stoletjema lova na čarovnice. Osemnajsto stoletje, stoletje domnevne velike demokratične revolucije, je obdobje, v katerem ženske niso imele nobenih pravic, kar se je tako v Franciji kot v Angliji nadaljevalo tudi v devetnajstem stoletju, še posebej, ko je šlo za poročene ženske. Te v Angliji sploh niso bile pravni subjekti. Zanje je bil v veljavi sistem femme couverte (pokrita ženska) – ženska je pokrita zato, ker jo pred državo zastopa moški, družinski član, skrbnik. V svojem imenu ni mogla nastopati na sodišču, tako kot ženske v srednjem veku. Nekako je znova postala mladoletna, prisiljena živeti pod pokroviteljstvom moškega.
Virginia Woolf in druge feministične pisateljice so jasno povedale, da so bile ženske od nekdaj izključene iz demokracije. To je še toliko bolj veljalo za temnopolte ženske in moške. Doba napredka je bil čas suženjstva, ko je bilo zasužnjenih več milijonov Afričanov. Ameriška plantaža in gospodarstvo, temelječe na sužnjih, sta v samem jedru napredka. C. L. R. James je v svoji knjigi Črni jakobinci (The Black Jacobins) ugotavljal, da so bili zagovorniki francoske revolucije meščanski podjetniki, ki so svoje bogastvo ustvarili s trgovino s sužnji, s tem pa so pridobili samozavest, da se zoperstavijo plemstvu in zahtevajo svoj delež oblasti. »Napredek« je torej koncept, ki ga moramo zavrniti in razkrinkati, saj ima nadvse uničevalno zgodovino.
SBB: Če nadaljujeva v to smer – videli smo, da plačano in neplačano delo temeljita na zelo kompleksnem mehanizmu hierarhičnega razvrščanja. Kako je to po vašem mnenju razkril feminizem oziroma kako so feministke s prevpraševanjem ideje o napredku redefinirale vzpostavljene hierarhije?
SF: Kot raziskovalke oziroma aktivistke, ki problem obravnavajo s stališča kolonij ali zgodovine suženjstva in institucionalnega rasizma, so feministke pokazale, da kapitalizem ni izboljšal družbenega položaja žensk. Če so ženske v zadnjih dveh stoletjih pridobile kakršne koli pravice, je to zato, ker so si jih izbojevale same, in ne po zaslugi »razsvetljenega« kapitalističnega razreda. Razvoj kapitalizma se je začel z osvajanjem ozemelj, kolonizacijo, trgovino s sužnji in dvema stoletjema lova na čarovnice, zato je kakršna koli predstava o napredku za ženske ali kogar koli drugega absurdna. K temu dodajmo še razvrednotenje reprodukcijskega dela, ropanje narave, politiko nenehnega vojskovanja ter ustvarjanje delovnih hierarhij in razlikovalnih ureditev, ki so reproducirale in izsilile nesvobodno delo v mnogoterih oblikah. Tu je še izjemno prizadevanje kapitalistov, da bi izolirali ljudi, individualizirali izkoriščanje in spodbujali kulturo nezaupanja, v kateri je drugi postal sovražnik, kar vse prispeva k naši politični ohromelosti.
V fevdalni Evropi so bili tlačani podrejeni, opravljali so tlako za zemljiške gospode, a so v zameno lahko uporabljali zemljo in imeli določene pravice, ki so jim omogočale neposreden dostop do reprodukcijskih sredstev, zemlje in virov. Šele s kapitalizmom je prišlo do ločevanja med produkcijo in reprodukcijo, ki je tlakovalo pot predstavi, da reprodukcijske dejavnosti niso bistvene, ampak so »žensko delo«, ki je za skupnost tako zanemarljivega pomena, da ni vredno kompenzacije. Tudi skupnost, ki je nastala zaradi kolektivnih oblik dela in reprodukcije, se ves čas uničuje.
Z vzponom kapitalizma so reprodukcija življenja, reprodukcija delovne sile in produkcija blaga postale nosilke različnih družbenih odnosov – reprodukcijsko delo se je feminiziralo, produkcija (razen prve faze industrijske revolucije) pa je večinoma postala domena moških. Prišlo je do nove delitve dela, ki je ločila moške od žensk in produkcijo od reprodukcije, s tem pa je v skupnost zatiranih vnesla celo vrsto hierarhij, ločnic in odvisnosti. Ženske so postajale vse bolj odvisne od moških, kar je eden od vzrokov za porast družinskega nasilja, saj se odvisnost zadržuje doma. To je sistem, ki sem ga opisala kot »patriarhijo mezd«.
Ko torej opazujemo idejo o napredku in kapitalistični razvoj, lahko vidimo, da so ob prehodu v kapitalizem ženske dejansko izgubile svojo avtonomijo (ki je bila v poznem srednjem veku v Evropi in Latinski Ameriki, oziroma pravilneje v Abya Yali, preden so jo zavzeli osvajalci, že tako ali tako omejena). O tem sem govorila v knjigi Kaliban in čarovnica: Ženske, telo in prvotna akumulacija. Seveda pa moramo biti pri posploševanju zelo previdni. Temnopolte ženske se na primer niso mogle zanašati na zaslužek svojih mož, zato niso imele druge izbire, kot da sprejmejo najbolj izkoriščevalska dela, kot je denimo plačano gospodinjsko delo. Zato danes mnoge gospodinjske delavke, ki se bojujejo za priznanje svojega dela, vidijo povezavo med svojim položajem in suženjstvom.
Vsi dobro vemo, da tudi kadar so ženske imele službo zunaj svojega doma, je bila ta vedno nekaj postranskega, podplačanega, pogosto podaljšek gospodinjskega dela, kar jim ni omogočalo dejanske avtonomije in ugodnosti, ki jih ta prinaša, dopusta ali socialnih storitev, na katere bi lahko računale. Razvrednotenje ženske kot družbenega subjekta je potekalo skozi vso zgodovino kapitalizma in se v mnogih pogledih nadaljuje še danes, v veliki meri pa je zakoreninjeno v razvrednotenju reprodukcijskih dejavnosti. Čeprav slavimo emancipacijo, ki so si jo ženske zagotovile z udeležbo na trgu dela, pa jih večina dejansko dobi službe, ki so tako slabo plačane, da se z njimi brez zadolžitve ne da preživeti. To na primer pojasni, zakaj zaposlene ženske v ZDA nosijo največje breme dolgov; svoje nizke plače morajo zastaviti za posojila, ki imajo vedno zelo visoke obrestne mere. Zato ženske delajo in delajo, ne da bi imele možnost doseči varnost in avtonomijo, ki jo želijo. To, kar nam prodajajo kot napredek, je zelo daleč od tega, kar ženske dejansko doživljajo.
Kot sem že omenila, je v ZDA od izbruha epidemije covida-19 službo izgubilo dva milijona žensk, večinoma zato, ker so ostale brez varstva otrok. Niso imele druge možnosti, kot da ostanejo doma in pomagajo otrokom pri šolskem delu. Zdaj morajo za opravljanje svojega rednega dela uporabljati internet – še en strošek, ki bremeni družino. Za začetek morajo kupiti računalnik, nato pa dobiti dostop do medmrežja. In nekdo mora pomagati otrokom pri šolanju, pa tudi pri obvladovanju depresije. Skoraj vsak večer na televiziji gledamo kakšno oddajo o travmatiziranih otrocih: poslušamo, kako ljudje umirajo, kako jih je strah, nositi morajo maske, predvsem pa so teden za tednom ves dan doma; ne morejo v šolo, ne morejo se sestati s prijatelji, biti z drugimi otroki. Predstavljajte si delo, ki ga morajo opravljati ženske: ob svoji redni službi morajo tudi gospodinjiti, domačih opravkov pa je zdaj, ko moramo ves čas prati in čistiti, pomivati in razkuževati, še več. In potem je tu še čustveno delo.
Zdaj je čas, ko bi morale ženske vzeti stvari v svoje roke, začeti debato o tem, kaj je treba storiti. V nasprotju s tem, kar so nam tako pogosto zatrjevale nekatere feministke, ne moremo pričakovati, da bo problem rešen, če bomo šle od doma, si našle službo in se včlanile v sindikat.
SBB: Popolnoma se strinjam. Zdaj, ko smo zaprti doma, se je reprodukcijsko delo, ki je bilo prej nevidno, nenadoma znašlo v središču. Med načrtovanjem tega ePuba sva urednici prišli do spoznanja, da ne more priti do odrasti reprodukcijskega in skrbniškega dela. Še več, med pandemijo se je moralo celo povečati, in to na več ravneh. A v danem trenutku, ko je skrbstvo v središču, smo priča temu, kako neoliberalne vlade in korporacije s pridom uporabljajo besedišča in razmisleke o skrbstvenem delu, ki ste jih v zadnjih desetletjih razvile teoretičarke v okviru feminističnih gibanj, ter z njimi nastopajo v javnosti. Kje vidite tveganja, povezana s »skrbstveno retoriko«, ki se vse bolj uveljavlja?
SF: To, čemur smo priča danes, je stopnjevanje tega, kar je že bilo, a se je zdaj še zaostrilo. Govorica skrbstva, ki je postala tako priljubljena v feminističnem gibanju, ni več uporabna. Ne potrebujemo poveličevanja nalog, ki jih opravljamo, temveč drugačne materialne življenjske pogoje. Treba je povedati, da je »reprodukcijsko delo bistveno delo«. Vendar ni dovolj, da medicinskim sestram, prodajalkam in učiteljicam zaploskamo ter se jim zahvalimo. Potrebna je sprememba, ki bo sprostila njihov čas, razširila nabor virov, ki so jim na voljo, ustvarila bolj sodelovalne strukture, tako da reprodukcija ne bo več zgolj žensko delo. A žal je to delo ostalo skrito, marginalizirano in degradirano celo v retoriki levice. Gospodinje, ženske, ki delajo samo doma, je levica od nekdaj videla kot zaostale ženske, ki jih je nemogoče organizirati. Zato si moramo znova prisvojiti diskurz »skrbstva« in reprodukcije ter pokazati, kdo vse ima od njega korist in koliko bogastva se dejansko kopiči na naš račun.
Kaj bi naredili kapitalisti, če bi morali zagotoviti infrastrukturo, ki bi milijonom ljudi omogočila, da gredo vsak dan od doma na delo? Kako visoka bi bila ta naložba? Kapitalisti prihranijo milijarde že zato, ker ženske ostajajo doma in opravljajo vse to delo – pripravljajo ljudi na službo in jih sveže pošiljajo od doma, da jih lahko znova pogoltne delovni proces. Ko se vrnejo domov, jih je treba potešiti, čustveno, spolno itd. In potem gredo znova od doma in se vrnejo, iztrošeni in izčrpani. Mislim, da je skrajni čas, da prekinemo ta začarani krog.
Prav tako ni rešitev, da bi za opravljanje tega dela zaposlili druge ženske. Bojevati se moramo za to, da nobeni ženski ne bi bilo treba zapustiti države in ljudi, ki jih ima rada, samo zato, da bi poskrbela zase in svojo družino. Seveda si moramo prizadevati, da bi migrantkam, ki opravljajo gospodinjska dela, zagotovili boljše delovne pogoje, in jim pokazati, da je njihov boj tudi naš. Vendar pa to ne more biti rešitev, ker vodi v hierarhijo med ženskami in ustvarja »kolonialne« razmere, saj so danes številne gospodinjske delavke prav migrantke, ki so prišle iz držav, ki sta jih v revščino pahnili ekspanzija kapitalističnih razmerij in rekolonizacija.
Veselim se ženskega gibanja, ki bo v boju za skupno stvar združilo ženske, ki opravljajo plačano delo, in tiste, ki delajo brez plačila. Covidkriza bi lahko bila takšna priložnost. Ustvariti moramo prostore, kjer se ženske lahko družimo in pogovorimo o tem, kako naprej. Kjer lahko odločamo, kaj potrebujemo in kako naj se organiziramo, da bi dosegle, da se družbeno bogastvo ne bi več uporabljalo na primer za vojne, militarizacijo ali zapore. To, kar se trenutno izkorišča za uničevanje, moramo preusmeriti in uporabiti tako, da bo služilo naši reprodukciji.
SBB: Točno tako! Moje naslednje vprašanje se navezuje na gibanja organiziranih gospodinjskih delavk, ki so se v zadnjem času močno okrepila v več državah. Videli smo vas sodelovati z nekaterimi od teh skupin, s katerimi podpirate gospodinjske in skrbstvene delavke. Na nedavnem dogodku ¿Quién cuida a la cuidadora? Capitalismo, reproducción y cuarentena (Kdo skrbi za skrbstvene delavke? Kapitalizem, reprodukcija in karantena), ki ga je pripravil muzej Reina Sofia, so na primer predstavnice teh skupin iz Hondurasa, Kolumbije in Španije razpravljale o vzpostavitvi mednarodne mreže gospodinjskih delavk. Kateri so glavni izzivi teh političnih organizacij skrbstvenih delavk? Kakšna zavezništva si predstavljate v okviru teh gibanj?
SF: Zelo so me navdihnile organizacije gospodinjskih delavk na čelu s Territoriem Domésticom iz Madrida. To so ženske, ki jih občudujem in od katerih se vedno kaj naučim. Pokažejo nam, da je njihovo delo pogoj za vse drugo. Nekako nadaljujejo feministični boj za priznanje reprodukcije, ki so ga feministke opustile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi se osredotočile na zagotavljanje dostopa do tistih delovnih sektorjev, ki jih obvladujejo moški. Feministično gibanje torej veliko dolguje organizacijam gospodinjskih delavk, saj te odpirajo prostor, ki je bistven za vse ženske. Znova so se začele pogajati z državo in delodajalci glede vprašanja gospodinjskega dela.
Če bo tako, kot si želimo, bo feministično gibanje podprlo njihov boj in ga razumelo kot naš boj, kot pomemben trenutek za novo opredelitev gospodinjskega dela; vloge se bodo zamenjale in feministke bodo delodajalcem pokazale, koliko dolgujejo ženskam, ki so jim omogočile, da še naprej opravljajo svojo gospodarsko dejavnost. Mislim, da je to bistveno za feministično gibanje našega časa: da se pridruži temu boju in ga podpira ter najde način artikulacije širšega programa, ki bo znova ovrednotil reprodukcijo, a ne z besedami, temveč s spremenjenimi materialnimi pogoji, ki bodo okrepili našo avtonomijo in prekinili izolacijo, v kateri se danes opravlja to delo. Preseči moramo simbolizem materinskega dne, ki še nikoli ni spremenil življenja žensk.
Rada bi poudarila, da ko govorim o »prevrednotenju reprodukcije«, s tem nimam v mislih poveličevanja gospodinjskega dela, še posebej ne v njegovi trenutni obliki. Govorim o tem, da z osredotočanjem na reprodukcijo sprejemamo logiko, ki je drugačna od te, ki poganja kapitalistični sistem. To je logika, ki v središče naših življenj in socialnih ukrepov postavlja našo blaginjo. Pomeni prevrednotenje naših življenj in zoperstavljanje temu, da bi jih podrejali akumulaciji kapitalističnega bogastva. Je strateška poteza v feminističnem boju, s katero se ne želi zagotoviti enakopravnosti z moškimi ali boljšega položaja v kapitalističnem sistemu. Gre za spremembo oblastnih razmerij. In kar je najbolj bistveno, gre za spoznanje, da je reprodukcija mnogo več kot le gospodinjsko delo. Reprodukcija povezuje dom s poljem, gospodinjskim delom in kmetijstvom, vzgojo otrok in skrbjo za okolje, zdravstveno nego ter bojem proti zastrupljanju zemlje in voda.
SBB: V najinem pogovoru ste se posredno dotaknili drugih načinov mišljenja. Odrast je ena od možnosti, kako si lahko zamislimo prihodnost naše družbe ter njeno razmerje s tehnologijo in naravo. Mislite, da je v zgodovini/ženski zgodovini mogoče najti druge načine, ki bi lahko spodbudili postopno odrast?
SF: Vrnitev v preteklost ni mogoča. Soočiti se moramo z zelo pomembnimi dejstvi. Če na primer pogledamo tehnologijo, ki jo trenutno uporabljamo, vključno z internetom, ne moremo mimo dejstva, da je povezana z ogromnimi pritiski na naravno, pa tudi družbeno okolje. Množične programe odvzema zemljišč po svetu, zlasti na tako imenovanem globalnem jugu, izvajajo rudarske družbe, ki pridobivajo mineralne surovine za digitalne tehnologije. Koltan, volfram in podobno. Kaj bomo torej naredili za preobrazbo naše družbe? Si je takšno izkoriščanje narave sploh mogoče predstavljati v nekapitalističnem svetu? Da ne govorim o neenakostih, ki jih to ustvarja.
Znova moramo opredeliti svoje potrebe, tokrat z upoštevanjem bremen, ki jih zaradi naših dejavnosti nosijo naravno okolje in ljudje po vsem svetu. Marx si je predstavljal dan, ko bodo večino reprodukcijskega dela opravljali stroji, da bi se mi lahko ukvarjali z duhovnimi dejavnostmi: filozofijo, poezijo, glasbo … A kdo bo skrbel za otroke? Stroji? To me zanima. Predstava, da bo svetovna ekspanzija tehnologije ključni element nekapitalistične, socialno pravične družbe, je problematična. Seveda potrebujemo tehnologijo, a vprašanje je, kakšno. Vseh reprodukcijskih dejavnosti seveda ne moremo mehanizirati. Prav tako moramo upoštevati, da so številne oblike dela dejansko lahko ustvarjalne, takoj ko se osvobodijo spon kapitalizma. Reprodukcijsko delo je lahko ustvarjalno, če se ne opravlja v revščini in stiski, z nenehnim ponavljanjem, v popolni izolaciji. Razprava o teh vprašanjih mora biti vključena v proces družbene preobrazbe.
SBB: Ideji o trajnostnem razvoju ne moremo več prikimavati, saj je protislovna. V kapitalizmu razvoj pač ne more biti trajnosten. Če se navežem na vaše razmišljanje o povezljivosti, je oblak kot nematerialni prostor fikcija. Pomislimo samo na kable, ki so speljani po vsem svetu in čez oceane, ter ogromne površine, ki jih zavzemajo stavbe s strežniki in skladišči. Njihov obstoj je popolnoma materialen, a so vseeno skriti pred očmi splošne javnosti.
SF: Res je, obljubljajo nam, da lahko imamo nenehno rast, ki je tudi zelena, a to je nesmisel.
SBB: Na mednarodni spletni platformi L’Internationale smo v publikaciji Austerity and Utopia (Varčevalni ukrepi in utopija) predstavili različna razmišljanja o tej temi in ugotavljamo, kako kočljiva je lahko uporaba teh pojmov.
SF: Seveda, nihče si ne želi, da bi utopija vodila v osiromašenje. Zato pa moramo znova opredeliti pojem »bogastva«. V ZDA na primer zaradi covida-19 večinoma umirajo tisti, ki dihajo onesnažen zrak. V New Yorku je smrtnost zaradi covida-19 velika v Bronxu, kjer je onesnaženost že leta katastrofalna. Otroci, rojeni tam, večinoma temnopolti, bolehajo za astmo. Gre torej za nekaj, kar je bilo tam že pred epidemijo – rasizem; tudi družbena neenakost in uničevanje okolja sta tam obstajala že prej. Dejansko je razmerje med najbolj onesnaženimi kraji na zemlji in kraji, v katerih so prisiljeni živeti ljudje, ki so bili sistematično razvrednoteni in degradirani, ena proti ena. V Bronxu otroci že leta bolehajo za astmo, zdaj pa tam ljudje umirajo zaradi covida-19.
Gre torej za kontinuiteto med družbenimi krivicami in degradacijo okolja. Tako ne gre naprej. Tehnološki razvoj danes večinoma poteka na račun tako imenovanih žrtvovanih območij. Dejansko se jim drznejo reči »žrtvovana območja«, področja, kjer je najvišja stopnja zastrupljenosti, kjer zavestno uničujejo in žrtvujejo življenje. Vendar pa so to obenem območja, kjer ljudje živijo – žrtvovana območja pač niso v puščavah. Gosto so poseljena. Morilska narava tega sistema sili ljudi, da živijo v krajih, v katerih vsak dan uničujejo njihovo zdravje.
Že ta trenutek mora priti do spremembe. Normalnosti, h kateri bi se lahko vrnili, ni. Bojevati se moramo za pomembne, kakovostne spremembe in ustvariti nekaj, kar bo nasprotje logike kapitalističnih odnosov, ki na različne načine obravnavajo življenje večine ljudi kot nekaj, kar lahko žrtvujemo.
Prevod: Andreja Šalamon Verbič
Lektura: Jelka Jamnik
Na zaključnem dogodku bodeče neže, ki jo je v nedeljo, 7. marca 2020, ob 19. uri, na spletu gostila FEM TV v okviru 22. festivala rdečih zor, je občinstvo z občutno prednostjo za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2020-2021 izglasovalo izjavo Žige Turka, ki jo je bevsknil (po Dolarju) na Twitterju 5. februarja 2021:
“Ampak bistvo se mi zdi drugje. Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega™ pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.“
Utemeljitev: Avtor izjave meni, da je seksualna revolucija leta 1968 posilstvo preoblikovala v športni prekršek, se pravi, svobodno odločanje (žensk) o spolnosti naj bi bilo pogojeno s sprejemanjem možnosti posilstva. Iz drugih tvitov lahko razberemo, da naj bi bil pravilni pogled na spolnost “sveto darovanje drug drugemu”. Ne glede na to, kaj si Turk misli o seksu, pa je očitno, da mu nekaj ni jasno – posilstvo ni seks! Je nasilje, ki spolnost uporabi kot sredstvo. Žiga Turk s svojo izjavo relativizira spolno nasilje, in to v času, ko naše fakultete pretresajo izjave o spolnem nadlegovanju študentk_ov s strani profesorjev.
Zmagovalni čivk oz. bevsk Žige Turka ste v tej sezoni največkrat vpisali v spletni obrazec nominacij za nagrado bodeče neže. Letošnji nabor izjav za bodečo nežo je, kot vsako leto doslej, potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih in na družbenih omrežjih. Delovna skupina Rdečih zor in uredništva spol.si je v spletno glasovanje, ki je potekalo med 19. februarjem in 5. marcem 2021, poslala 23 izjav. Glasovalo je letos največ oseb, kar 1.667, ki so ocenjevale 23 izjav. Med njimi so največ glasov prejele nominirane izjave Braneta Dobnikarja, nekdanjega v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, Boruta Jakopina, pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, doc. dr. Mihe Šepca s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, nekdanjega šolskega ministra Žige Turka in duhovnega voditelja Urbana Urbanca.
Večina letos nominiranih izjav je izkrivljala razumevanje spolnih napadov in izražala skrb za povzročitelje le-teh ali zvračala odgovornost na žrtve. Izrekali so jih vse od režiserjev, nekdanjih radijskih voditeljic, estradnikov, vlogerjev in vlogerk, preko državnih funkcionarjev in funkcionark, politikov, ministrov ter ministric, do visokošolskih učiteljev in nekakšnih duhovnih voditeljev. Javnost jih je nesporno prepoznala kot seksistične in s številnimi utemeljitvami izrazila svoj protest nad njimi.
Uredništvo spol.si in kolektiv Rdeče zore
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/. Kontakt za medije: neza.bode@gmail.com.
Spletno glasovanje za seksistično izjavo 2020/21 je letos potekalo od 19. februarja do 4. marca 2021. Udeležilo se ga je doslej rekordno število posameznikov in posameznic: glasovalo je kar 1.667 oseb.
Zmagovalno izjavo bo izbralo občinstvo na spletni razglasitvi nagrade, ki jo bo preko spleta gostil kolektiv FEM TV [1]. Spletni dogodek bo potekal v nedeljo, 7. marca 2021, ob 19. uri. Vse_i, ki boste spremljale_i spletni dogodek, boste lahko v živo glasovale_i za svojo »favoritko« med 5 izjavami, ki so prejele največ glasov na spletnem glasovanju [2].
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.
Rezultati spletnega glasovanja za bodečo nežo – vrstni red je poimenski:
1
“Hkrati naj se v zakon ustrezno umesti tudi nadlegovanje žensk, ki “z rdečo cunjo” mahajo moškim pred očmi.
Rdeča cunja-beri: nesramno izzivalna obleka, cunce, ki komajda kaj pokrivajo ali celi nič (pod mini kiklcami). Ena taka je bila pri meni na intervjuju za službo”
Brane Dobnikar, nekdanji v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni
Twitter, 4. 2. 2021
Utemeljitev:
Izjava je seksistična in nazorno kaže dojemanje žensk kot objektov, ki se jih lahko po mili volji seksualizira in objektificira. Obenem poskuša z nezmožnostjo samokontrole moških utemeljiti, zakaj naj bi bilo nasilje oziroma spolno nadlegovanje upravičeno. Predpostavlja, da si moški žensko lahko prilasti zaradi njenega načina oblačenja, ki naj bi bil »izzivalen«: žrtev naj bi bila za nadlegovanje »kriva sama, saj je izzivala«.
2
“Slovenski CSDji so leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in beta poženščenih fantkov.”
Borut Jakopin, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve
Twitter, 11. 8. 2020 (kasneje izbrisan čivk, via Siol.net, 12. 8. 2020)
Utemeljitev:
Utemeljitev: Sporočilo izjave je zelo preprosto – avtor koprni po svetu, v katerem bi tako ženske kot moški vedele_i, kje je njihovo »naravno«, s spolom določeno mesto. Avtorjeva težava je, da takšnega sveta ni (več), zato bi ga z zarotitvenim čivkanjem rad priklical (nazaj). (M. Dobnikar, spol.si.) Tvit je nato delil še državni sekretar Vinko Gorenak.
3
“Če bodo te spremembe sprejete, se bo celotna spolna igra v tej državi spremenila, predvsem za moške.”
Doc. dr. Miha Šepec, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru
Odmevi, RTVSLO 3. 2. 2021
Utemeljitev:
Posilstvo in spolno nasilje spadata med najhujše in najbolj grobe posege v človekovo telo, ki pri žrtvah povzročijo strah, slabo samopodobo, občutke nemoči in nesposobnosti, tesnobo, občutke krivde in sramu, lahko pa tudi samodestruktivno vedenje ali težave v duševnem zdravju. Pravna ureditev po modelu »samo ja pomeni ja« žrtvam sporoča, da za nasilje, ki so ga doživele, niso krive. Izjava gospoda Šepca, da nas mora skrbeti, ko bodo zaradi posilstev trpeli storilci (več prijav), je do žrtev ponižujoča in žaljiva. Alarmantno ni, da se po uvedbi modela »samo ja pomeni ja« poveča število prijav posilstev, alarmantno je, da v EU v povprečju posilstvo prijavi samo 14 % žrtev.
4
“Ampak bistvo se mi zdi drugje. Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega™ pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.”
Prof. dr. Žiga Turk, nekdanji šolski minister
Twitter, 5. 2. 2021
Utemeljitev:
Avtor izjave meni, da je seksualna revolucija leta 1968 posilstvo preoblikovala v športni prekršek, se pravi, svobodno odločanje (žensk) o spolnosti naj bi bilo pogojeno s sprejemanjem možnosti posilstva. Iz drugih tvitov lahko razberemo, da naj bi bil pravilni pogled na spolnost »sveto darovanje drug drugemu«. Ne glede na to, kaj si Turk misli o seksu, pa je očitno, da mu nekaj ni jasno – posilstvo ni seks! Je nasilje, ki spolnost uporabi kot sredstvo. Žiga Turk s svojo izjavo relativizira spolno nasilje, in to v času, ko naše fakultete pretresajo izjave o spolnem nadlegovanju študentk_ov s strani profesorjev.
5
“Šele takrat, ko bo moški POPOLNOMA in ZAVESTNO penetriral v svojo žensko (mentalno, emocionalno, spiritualno in predvsem seksualno), bo lahko “penetriral” v ta svet in v to življenje, kljub občasnemu odporu, ki ga od sveta (ter od svoje ženske) dobiva.”
Urban Urbanc, duhovni voditelj
Sensa, 11. 1. 2021
Utemeljitev:
Avtor za razlaganje metafizičnega uporablja prispodobo posilstva, ki ga razume kot občasni odpor žensk, ki ga moški morajo/lahko preprosto ignorirajo. Poleg tega ženske postavlja v vlogo lastniškega objekta, s katerim lahko moški počno, kar želijo. Duhovni napredek posameznika se ne meri po odporu žensk (in sveta)!
—
[1] Fem TV je kolektiv, ki na oder postavlja parodije televizijskih šovov in informativnih oddaj ter pikro kritiko družbenoaktualnih tem, povezanih s spolom in seksualnostjo. Igra se s tradicionalnimi in sodobnimi gledališkimi izrazi, razpetimi med burlesko, kabaretom, varietejem, performansom, videom, glasbenimi točkami ter improvizacijskim gledališčem.
[2]Bodečo Nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore / Red Dawns in uredništvo spletnega portala Spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.
Spoštovane_i,
letos smo nekoliko koronsko upočasnjeni, zato letni pregled dela objavljamo, ko smo že pošteno zakorakali v leto 2021. Vendar začetek leta 2021 ni prinesel večjih sprememb, tako da se zamuda pri objavi ne bo poznala.
V pregledu dela vas želimo spomniti na več zanimivih lanskih vsebin v spletnem mediju spol.si, ki ga izdajamo v Društvu za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.
Uredniški odbor spol.si: Mirna Berberović, Neja Blaj Hribar, Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Katja Čičigoj, Tjaša Franko, Ana Grobler, Tea Hvala, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.
V torek, 3. marca 2020, sta uredništvo spletnega portala spol.si in kolektiv Rdeče zore na lokaciji Nove pošte v Ljubljani razglasila bodečo nežo, to leto prvič združeno s podelitvijo nagrad Wow Mesta žensk. V spletnem glasovanju je sodelovalo 1.217 oseb. Bodečo nežo sezone 2019/2020 je prejel Bojan Emeršič za izjavo v intervjuju za Delovo prilogo Vikend 24. januarja 2020, s katero je pokazal pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti ter napeljeval, da borba za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.
Projekt Spol in družba 2020
V letu 2020 sta Društvo Vita Activa in spol.si izvedla projekt Spol in družba 2020, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V okviru projekta so bile v 12 medijskih objavah skozi perspektivo spola obravnavane vsebine s področja umetnosti, predvsem literature, filma in humanistične teorije, pa tudi aktualne družbene teme. Glede na okoliščine v letu 2020 je več vsebin nastalo v zvezi s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami za ženske.
Prispevki projekta Spol in družba 2020 na spletnem portalu spol.si:
Spletni portal spol.si
Na spletnem portalu spol.si smo poleg člankov v okviru projekta Spol in družba 2020 objavili_e še:
Sodelovanje s Feminističnim seminarjem (KUD Anarhiv, Trubarjeva hiša literature)
V letu 2019 se je začelo naše sodelovanje s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana. V letu 2020 se je kljub korona krizi sodelovanje nadaljevalo z objavo člankov o temah, ki jih obravnavajo avtorice_ji v sklopu Feminističnega seminarja (že navedena članka Ide Hiršenfelder »Ekofeminizem v romanih Ursule K. Le Guin« in Petre Meterc »Podobe žensk v indijski kinematografiji skozi čas«).
Epidemija korona virusa se je najbolj poznala v naši napovednici, ki je v letu 2020 zaradi odsotnosti dogodkov zamrla. Ponovno je oživela ob vse več spletnih dogodkih.
Spol.si na družbenih omrežjih
Spremljate nas lahko na Instagramu, Twitterju in Facebooku.
V letu 2020 so bile na naših družbenih omrežjih najodmevnejše naslednje objave:
Januarja je na naši Facebook strani najbolj odjeknil prispevek Društva SOS telefon o nevarnosti zalezovanja. Povod za prispevek je bil grosupeljski umor visoko noseče ženske. Grozljivi intimnopartnerski umori žensk so potem zaznamovali še celotno leto 2020.
Februarja je imel na naši Facebook strani največ odziva kolaž PIL-ove naslovnice, ki omenja LGBT mlade, in posnetka zaslona Twitterjevega uporabnika, ki grozi, kako bi takega svojega otroka nagnal od doma.
Marec je tradicionalno v znamenju bodeče neže. Z naših družbenih omrežij se je najbolj razširila vest o podelitvi nagrade bodeča neža 2019–2020. Prejel jo je igralec Bojan Emeršič za izjavo, v kateri je pokazal pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti ter napeljeval, da boj za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.
V aprilu je bil največ pozornosti deležen članek s CNN o lastnostih svetovnih voditeljic, zaradi katerih se bolje spopadajo s pandemijo korona virusa kot njihovi moški kolegi.
V maju je odjeknil članek portala 4W o nadomestnem materinstvu v Ukrajini v času pandemije in novorojenčkih na čakanju.
Junija je bil največ pozornosti deležen javni zapis K. Zakrajšek ob naslovnici revije Gloss, ki je čez fotografijo temnopolte manekenke natisnila ključnik #alllivesmatter, geslo, ki se uporablja kot izraz zanikanja problema rasizma in nasprotovanja gibanju Black Lives Matter, ki govori natanko o tem, da ni sprejemljivo, da so v praksi življenja rasno zaznamovanih oseb obravnavana kot pogrešljiva in vredna manj od drugih.
Velik odziv javnosti je julija doživela objava kolaža svetovnih voditeljev, ki se najslabše spopadajo s pandemijo, in voditeljic, ki se najuspešneje spopadajo s pandemijo.
Avgusta je imel največji doseg prispevek Mojce Dobnikar na portalu spol.si »Čivkanje frustracij«, v katerem se je kritično odzvala na žaljiv in mizogin čivk Boruta Jakopina (delil ga je še Vinko Gorenak), v katerem se je spravil na uslužbence in uslužbenke CSD-jev.
V septembru je na družbenih omrežjih največ odziva doživela objava spodnjega dela slike kolesark, ki jo je založba Mladinska knjiga tik pred izidom knjige Nepozabne strahopetno odrezala in na naslovnici ženske postavila v vrsto.
Oktobra je odjeknila objava iz Uradnega lista RS, da je vlada v spremembi zakonskega člena o policijski uri uvedla nazadnjaški kategoriji »zakonski« in »nezakonski« otrok.
Novembra je imela največji doseg delitev članka s portala spol.si Deset let varne hiše Stigma.
Leto 2020 se je decembra na naših družbenih omrežjih zaključilo z odgovorom na širjenje teorij zarote ob začetku cepljenja proti korona virusu, ki ugotavlja: »I don’t remember so much skepticism when Pfizer announced Viagra«.
Krovne organizacije za delo s fanti, moškimi in očeti v Švici (www.maenner.ch), Avstriji (www.dmoe-info.at) in Nemčiji (www.bundesforum-maenner.de) so objavile nasvete moškim, kako naj v situaciji epidemije, ko smo vsi pod pritiskom, obvladujejo nasilne impulze. Prevod v slovenski jezik: M. Dobnikar, spol.si.
Soočen si z izzivom. Ne moreš se svobodno gibati. Omejen si. Počutiš se, kot da bi bil ujet.
Popolnoma v redu in normalno je, če:
Ta bremena zmanjšujejo tvojo sposobnost, da bi poskrbel zase ali bil sočuten do drugih. Zaradi stresa težje razumeš svoje okolje in čustva. Iščeš grešnega kozla.
Vendar ni ne razloga ne opravičila, da bi se v svoji stiski znesel nad drugimi. Sam si odgovoren za svoje odzive na preobremenjenost, negotovost ali jezo. Nasilje ni rešitev. Reci nasilju ne.
Tu je nekaj predlogov za spoprijem s stresom. Začni s priporočilom, ki ti je najbolj blizu.
1. Sprejmi, česar ne moreš spremeniti. Upiranje virusu je nesmiselno in ti samo jemlje energijo. Namesto tega poskušaj smiselno preživljati čas. Gre za novo izkušnjo – novo doživetje.
2. Privošči si, kar potrebuješ. Bodi prijazen do sebe in poskrbi, da se boš lahko vsak dan česa veselil.
3. Oblikuj si rutino. Lažje ti bo, če boš imel strukturiran dan in načrt za preživljanje tedna. Zadaj si različne naloge. Podpiraj sebe in druge.
4. Govori o sebi. Zberi pogum in povej svoji partnerki_ju, kako se počutiš in kaj potrebuješ (npr. bližino in nežnost, mir, spolnost).
5. Pazi na svoje meje. Ustavi se, ko začutiš, da si pod pritiskom, stisnjen v kot ali živčen. Nič ni narobe, če se včasih odmakneš od drugih.
6. Priznaj si, kar se dogaja v tebi. Da bi prevzel nadzor nad svojim doživljanjem, se ga moraš zavedati.
7. Naredi si načrt za ravnanje v stiski. Ugotovi, kako se lahko pomiriš, ko imaš občutek, da je vsega preveč.
Nekaj idej:
8. Bodi pozoren na svarilna znamenja in pravočasno uporabi načrt za ravnanje v stiski. Svarilna znamenja so lahko preklinjanje, žaljivke, drhtenje, potenje, vpitje itd. Vzemi jih resno. Ko se pojavijo, moraš reagirati.
Pomembno: Ko opaziš svarilne znake, takoj povej partnerju_ki, da potrebuješ nekaj časa zase.
9. Dovoli si poiskati podporo. Pokliči na telefonske številke, kjer ti lahko svetujejo. Naredi ta korak.
Društvo za nenasilno komunikacijo: https://www.drustvo-dnk.si/zelite-izvedeti-vec/novice/202-obvestilo-2.html
Strokovnjaki s področja duševnega zdravja v času epidemije koronavirusa na voljo za brezplačne razbremenilne pogovore (objava NIJZ): https://www.nijz.si/sl/strokovnjaki-s-podrocja-dusevnega-zdravja-v-casu-epidemije-koronavirusa-na-voljo-za-brezplacne
10. Svoje stiske in bolečine vzemi resno. Poišči si podporo, ki jo potrebuješ, če sam doživljaš psihološko ali telesno nasilje.
In na koncu: Alkohol in droge pomenijo tveganje. Uživaj jih kvečjemu zmerno. V nasprotnem primeru izgubljaš svojo moč in sposobnost samonadzora.
Začnimo pri koncu: Na zaključnem dogodku podelitve nečastne nagrade bodeča neža, ki je bila letos prvič združena s podelitvijo nagrade WoW za feministične heroine, je v torek, 3. marca 2020, na Novi pošti v Ljubljani občinstvo z nesporno večino za najbolj seksistično izjavo feminističnega leta 2019–2020 izglasovalo izjavo Bojana Emeršiča v intervjuju za Delovo prilogo Vikend 24. januarja 2020:
“Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo.”
Utemeljitev: Izjava kaže na pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti in napeljuje, da borba za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.
Izjave Bojana Emeršiča iz omenjenega intervjuja je javnost letos največkrat nominirala, v glasovanje pa sta bili dani kar dve njegovi izjavi iz istega vira. Zanimivo – kar dve izjavi, ki sta se uvrstili med prvih pet, vidita problem tega, kar moškim roji ali ne roji po mislih, v ženskah.
Letošnji izbor nagrad za bodečo nežo je potekal vse leto, ko je javnost nominirala izjave, ki jih je zasledila v različnih medijih. Med 18. in 29. februarjem 2020 je potekalo spletno glasovanje za seksistično izjavo feminističnega leta od 8. marca 2019 do 8. marca 2020. Glasovalo je 1.217 oseb, ki so ocenjevale 33 izjav. V njih se seksizem izraža na različne načine; meje med stereotipizacijo, seksizmom in sovražnim govorom pa niso povsod jasne, zato omogočajo različne interpretacije. Kljub temu je vsem izjavam skupno to, da izvirajo iz patriarhalnega diskurza in sistemskih neenakosti, ki smo jih vse_i ponotranjile_i. Pri tem ni ključno, ali je seksizem v izjavi nameren in zavesten, pač pa, kakšen položaj in koliko moči ima tista_i, ki izjavo izreka oziroma posreduje v javnost. Izjave, ki utrjujejo predpisane družbene vloge, morebiti res niso enako pomembne kot tiste, ki jih lažje označimo za ultimativen seksizem ali celo za sovražni govor. Kljub temu so te izjave pomemben delček v mozaiku družbe, saj utrjujejo neenake položaje spolov. Vsakodnevno tako krojijo življenja žensk* in LGBTIQ+ oseb ter jim/nam postavljajo zelo otipljive ovire.
Letošnji izbor kaže, da je izjav s takoj prepoznavnim seksizmom oz. ultimativnih seksizmov na prvi pogled manj, a pri tem je pomembno omeniti, da bodeča neža nikakor ne daje celostnega pregleda nad seksističnimi izjavami v naši družbi. Nagrada je platforma, na kateri zainteresirana javnost izpostavi govor, ki ga ima za seksističnega, drugi pa se lahko do izjav opredelijo. Zavedamo se, da obstaja množica takšnih izjav, ki krasijo oglase, interesne medije ipd., ki pa niso priromale do nominacije za bodečo nežo.
Glede na vse navedeno je res videti, da se javnost senzibilizira za vsakdanji seksizem in ga prepoznava tudi v izjavah, ki marsikomu delujejo nedolžno, saj zgolj odražajo realnost. A ravno to je problem – marsikatera na videz nedolžna izjava odraža realnost, v kateri še vedno obstajajo dvojna merila, po katerih naj bi ženske igrale eno predpisano (naravno) vlogo in moški drugo, medtem ko vse, ki ne spadajo v predvideni kalup, preprosto izbriše.
Poglejmo na videz nedolžno izjavo o tem, da imajo matere težave pri urejanju varstva za otroke, ko se po rojstvu otroka vračajo v službo. Da, politika vpisov otrok v vrtce je takšna, da se morajo starši znajti in za otroke, rojene v spomladanskem času, do jeseni najti varstvo drugje. A namenoma smo opozorile_i, da je to težava staršev in ne zgolj mater. Ponavljanje, da je skrb za otroke skrb mam, namreč vodi v to, da v praksi ta dopust izkoristi komaj kaj očetov – kljub zakonodaji, ki po 3-mesečnem porodniškem dopustu omogoča delitev 9-mesečnega dopusta za nego otroka med oba starša. Očetje se za to možnost ne odločajo, ker zanjo ne vedo, ker ni spodbud v okolju, ker ni vzorov, ki bi to počeli, ker se ne čutijo kompetentni, kot o tem poročajo mediji. 12 mesecev so tako doma skoraj izključno mame. Seksistični diskurz skupaj s sistemskim seksizmom (kot je dohodkovna neenakost) ustvarja okolje, v katerem progresivna politika nima možnosti za uspeh.
Poglejmo še dve nominirani izjavi, s katerima avtorja domnevno hvalita ženske:
»Ni karikatura ženske, ni nežna, ne poziva k dialogu, ampak zahteva ukrepanje. To so ženske, ki jih imam rad.«
»Je zrel, ambiciozen, domiseln album, ki komercialnim raperskim striptizetam in kurbam, ki mahajo z oprsjem in ritjo, kaže tisto pomembnejšo rapersko stran, slonečo na vitalnih, lucidnih besedilih ter dobrem toku besed.«
Izjavi sta kompliment ženskama na podlagi tega, ker nista podobni drugim ženskam. Kaj s tem pravzaprav povesta? Samo nekaterim tipom žensk je priznana veljava? Kako poznano! Kot nalašč je po medmrežju ravno v času glasovanja zaokrožil video, ki, sicer karikirano, govori ravno o teh nemogočih, dvoličnih zahtevah, ki jih družba postavlja ženskam: Bodi dama! Preprost način, kako prepoznamo seksizem, tudi če smo v dvomih, je: Ali bi tudi o moških poročali oz. govorili na način, kot govorijo o ženskah? Bi filozof tudi za (mladoletnega) družbenega aktivista ugotavljal, da ni tak kot drugi moški in so mu taki moški všeč? Bi mogoče rekel, da so mu všeč takšni ljudje? Bi tudi kritik o glasbeniku ugotavljal, da je boljši od drugih, ki samo kažejo svoje sixpacke in bicepse?
Ali je v letošnjem izboru izjav zato manj seksizma ali celo ultimativnega seksizma? Ne, ni. Morda se tako zdi na prvi pogled, toda to, da bi lahko bilo slabše, je porazno nizek kriterij, s katerim bi lahko »omilili« pogled na našo družbo. Ne! Ni dovolj, da izjava navidezno ni radikalna, ker takšen pristop k seksizmu spušča iz lastnih rok dejstvo vsakdanjih mikroagresij, ki lahko zelo hitro postanejo še kako ultimativne in nedvomno sovražne do žensk* in LGBTiQ+ oseb. Gre za otipljive ovire, gre za vprašanje moči.
Stališče javnosti glede tako grozljivih izjav, ki želijo namerno spodbujati sovraštvo, je bolj kot ne jasno iz perspektive bodeče neže. Seksistke_i so provokatorice_ji, seksistke_i ne ponujajo družbeno koristnih sprememb, seksistke_i so populistična posledica slabih politik, ki namesto da bi se osredotočale na skrb za ljudstvo, bremenijo ženske s skrbjo za prijazno družbeno ozračje. Vsako leto se ženske vendarle manj nasmihajo neokusnim vicem in kličejo na odgovornost tudi tiste javne osebe, ki jim nenamenoma »uide« kakšna seksistična.
V nadaljevanju sledi komentar na eno izmed izjav, ki so se uvrstile v prvih pet po spletnem glasovanju. Končnega zmagovalca oz. zmagovalko je, kot rečeno, določila publika na razglasitvi bodeče neže, ki je bila letos podeljena sedmič in hkrati prvič s protiutežjo, nagrado WoW za feministične heroine, ki jo podeljuje Mesto žensk.
Če bi ženske molile pred moškimi, bi lahko moškemu padlo kaj na pamet. Včasih imajo moški čudno domišljijo. (…) Ženske so v džamiji ločene od moških zaradi praktičnih razlogov.
Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji.
Utemeljitev: Izjava je preprosto seksistična in izpostavlja lenobo nosilcev moči pri argumentiranju seksističnih tradicij organizirane religije. Ponavlja prežvečen stereotip, da so ženske zgolj z obstojem v lastnem telesu odgovorne za “zavajanje” moških, ki si “po naravi” ne morejo pomagati.
Ob tej izjavi se nam zdi še pomembno izpostaviti opombo delovne skupine za nagrado bodeča neža. Kljub temu, pa se nam zdi zaskrbljujoč nivo ogorčenja, ki ga je izjava izzvala v javnosti, še posebno ko ga postavimo ob bok ogorčenju nad drugimi primerljivimi in tudi hujšimi izrekami in zapisi. Slutimo, da za obsodbo ne stoji zgolj ostro zavračanje šovinizma (pobožne želje sic), ampak tudi islamofobija. Čeprav se seksizem in preživeta stališča pojavljajo v vseh organiziranih religijah, se javnost očitno raje konsolidira ob obsodbi predstavnikov manjšinske religijske skupnosti. Čeprav smo vesele_i, da se na seksizem opozarja v vseh skupnostih, ne zaupamo tistim, ki se prelevijo v zaščitnike ženskih pravic zgolj, ko jih krši nekdo, ki priprada manjšinski skupnosti, za pripadnike “svoje” skupine pa vedno najde izgovor. Ne bomo dovolile_i, da bodeča neža postane platforma za širitev sovražnega govora v imenu zaščite “naših” žensk!
Preostale izjave, o katerih smo glasovale_i na podelitvi, lahko preberete tukaj.
Na končni prireditvi so bile podeljene še nagrade WoW Mesta žensk. Nagrade, letos podeljene prvič, so dobile Sabina Zorec, Urška Breznik, skupina No-Border Craft, iniciativa ČIPke in radijska oddaja Sektor Ž. Nagrajenkam čestitamo!
Uredništvo spol.si in kolektiv Rdeče zore
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/. Kontakt za medije: neza.bode@gmail.com.
Spletno glasovanje za seksistično izjavo 2019/20 je letos potekalo od 18. 2. 2020 do 29. 2. 2020. Udeležilo se ga je 1.217 ljudi.
Končnega zmagovalca_ko bo določila publika na razglasitvi bodeče neže v torek, 3. 3. 2020, ob 21. uri v Novi pošti, Robbova 15, Ljubljana! Razglasitev bo potekala skupaj s podelitvijo nagrad WoW nagrade za feministične junakinje.
Več o bodeči neži na spletnem naslovu: http://bodeca-neza.spol.si/.
Rezultati spletnega glasovanja za bodečo nežo
1
“Če bi ženske molile pred moškimi, bi lahko moškemu padlo kaj na pamet. Včasih imajo moški čudno domišljijo. (…) Ženske so v džamiji ločene od moških zaradi praktičnih razlogov.”
Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji
Džamija v Ljubljani postavljena: iz minareta se bo slišalo …, Slovenske novice, 3. februar 2020
Utemeljitev:
Izjava je preprosto seksistična in izpostavlja lenobo nosilcev moči pri argumentiranju seksističnih tradicij organizirane religije. Ponavlja prežvečen stereotip, da so ženske zgolj z obstojem v lastnem telesu odgovorne za “zavajanje” moških, ki si “po naravi” ne morejo pomagati.
2
“Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo.”
Bojan Emeršič, igralec
Bojan Emeršič: Mladi se nočejo zaljubiti, Delo, priloga Vikend, 24. januar 2020
Utemeljitev:
Izjava kaže na pomanjkljivo razumevanje tako enakosti med spoloma kot tudi prizadevanj žensk za enake možnosti in napeljuje, da borba za pravice žensk neposredno ogroža doživljanje (moške) spolnosti.
3
“Najdražja razvada? – Ženska.”
Tim Kores, radijski voditelj in pevec
Tim Kores – njegova najdražja razvada je ženska! – Osebno z radijskim voditeljem in pevcem, Večer, priloga Bonbon, 27. marec 2019
Utemeljitev:
Ženske postavlja na nivo komoditete, produkta, stvari. In to stvari, ki je moškemu še v breme.
4
“Z oprsjem je podrla letvico, pa čeprav ni ne vem kako prsata.”
Andrej Stare, športni novinar RTV Slovenije
prenos svetovnega prvenstva v atletiki, RTV Slovenija, 29. september 2019
Utemeljitev:
Ni problem v opisu, da oseba s telesnim delom podre letvico pri skoku ob palici, ampak v nadaljnjem komentarju, ki atletinjo objektivizira, ji posredno pripisuje pomanjkljivost pri športu zaradi njene fizične konsititucije ter jo še seksualizira pri prenosu, ki ga gledalci in gledalke ne spremljajo zaradi velikosti oprsja tekmovalk, ampak zaradi spretnosti, ki jih atleti in atletinje izkazujejo pri športu.
5
“Curling igrajo tako moške kot ženske ekipe, a so ženske pri tem daleč elegantnejše in naravnejše. Gre namreč za to, da igralka v nizki preži potisne kamen proti balinčku, se med drsenjem opira na metlo in gleda, kot bi pod posteljo iskala prah. Kolegici pa pred drsečim kamnom besno pometata, da ogrejeta led in podaljšata ali skrajšata pot kamna. Curling ni za starejše gospe prav zaradi poklekanja in napornega pometanja, niti še ni opaziti ledenih stez ob gostilnah. Namesto piva priporočamo kuhano vino.”
Andrej Krbavčič, novinar Dela
Balinarji se menda ne zadihajo, Delo, 3. april 2019
Utemeljitev:
Novinar pojasnjuje, da vrhunske športnice v curlingu zgolj urijo svoj naravni talent pometanja in brisanja prahu ter kako ob tem dobro izgledati. Moški pa v tem športu tekmujejo zato, da ga izvajajo profesionalno.
Podelitev anti-nagrade bodeča neža in podelitev nagrad WoW
Letos je anti-nagrada za najbolj seksitično izjavo – bodeča neža, dobila protiutež v nagradi WoW za feministične heroine. Bodeča neža bo zato ponovno pičila slovenske seksiste, nagrade WoW pa nagradile borke za boljši svet! Ta dogodek je marčevski paket dva v enem, ki bo iz zimske hibernacije prebudil še najbolj zaspane feministke_e.
Datum in lokacija:
NOVA POŠTA, v Ljubljani, 3. marca 2020 ob 19.00.
Program:
→ podelitev nagrad bodeča neža za najbolj seksistično izjavo feminstičnega leta 2019/2020.
→ podelitevnagrad WoW
→ No-Border Kitchen pogostitev in žur!
*Bodečo Nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore / Red Dawnsin uredništvo spletnega portala Spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.
– Več o nagradi bodeča neža http://bodeca-neza.spol.si
– Spletno glasovanje za seksitčno izjavo http://bodeca-neza.spol.si/
*WoW nagrade podeljuje Mesto žensk borkam za enakost in pravice žensk, borkam za skupno in skupnost, spregledanim šampionkam prizadevanj za boljši svet.
– Več o nagradah http://bit.ly/WoWnagrade_
– Več o WoW projektu http://bit.ly/WoWprojekt
Projekt Women on Women, znotraj katerega poteka podeljevanje WoW nagrad, sofinancira Evropska komisija v sklopu programa Creative Europe
Spoštovane_i,
Hvala za pozornost in podporo, ki ste nam jo namenile_i v lanskem letu. Želimo vam srečno in uspešno leto 2020!
Ob tem bi vas rade_i spomnile_i na več zanimivih vsebin lanskega leta iz spletnega medija spol.si, ki ga izdajamo v Društvu za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa.
Uredniški odbor spol.si: Mirna Berberović, Neja Blaj Hribar, Erina Borovič, Ana Cergol Paradiž, Katja Čičigoj, Tjaša Franko, Ana Grobler, Tea Hvala, Miha Marinč, Ana Mladenović, Maja Peharc, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori, Tiva Vlaj, Lea Vrečko.
V torek, 6. marca 2019, sta v Socialnem centru Rog uredništvo spletnega portala spol.si in kolektiv Rdeče zore razglasila nagrado bodeča neža. V spletnem glasovanju je sodelovalo kar 1.119 ljudi. Bodečo nežo sezone 2018/2019 je prejel Vilijem Ščuka.
Oktobra 2019 je v Mariboru potekal 9. mednarodni filmski festival stop animacije StopTrik, ki je temeljil na geslih »Feminizem je futurizem« in »Kontekst je pomemben«. Ob festivalu smo v prostorih Vetrinjskega dvora organizirali razstavo subvertiranih izjav, ki jih je bodeča neža zbrala v preteklih letih.
9. MFF StopTrik festival, Vetrinjski dvor, Maribor
V letih 2018 in 2019 sta društvo Vita Activa in spol.si izvedla projekt Medijski spol, ki ga je podprla ameriška ambasada v Sloveniji. Marca 2019 smo projekt zaključili s skupnim naborom 10 člankov na temo spola in medijev ter 7 dogodki v Ljubljani, Kamniku, Idriji, Celju in Sežani – z ogledom in pogovorom o filmih The Mask You Live In in Miss Representation ter virtualno galerijo To JE naravno!
Virtualna galerija, ki so jo pripravile_i Ana Grobler, Teo Delić, Eva Mlinarič, postavil pa Dejan Paradiž, izhaja iz dejstva, da je med mnogimi diskriminatornimi izjavami izključevalnega diskurza proti LGBTIQA posameznicam_kom, skupnostim in drugim, ki štrlijo iz okvirov heteronormativnih predstav o identiteti, spolih, spolnih vlogah ali usmerjenosti, ena izjava stalnica: »To ni naravno.« Za nekaj minut pozabimo, da je razmišljati o naravnosti, še posebno v zvezi z ljudmi, naivno, in vzemimo, da pojem naravno predstavlja nečloveški živalski svet. Ta je v resnici precej bolj raznolik, kot nas skušajo prepričati prevladujoče domneve in heteronormativne reprezentacije, saj je kvirovskost povsem običajen del živalskega vedenja. V biologiji je dokumentiranih več kot 1500 vrst, ki kažejo kvirovske vzorce vedenja ali identitete.
Na spletnem portalu spol.si smo poleg člankov projekta Medijski spol objavili še:
Feministični seminar, Trubarjeva hiša literature
V letu 2019 smo začeli_e sodelovati s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana. Decembra je odgovorna urednica spol.si Mirna Berberović v Trubarjevi hiši literature predstavila sodobne feministične medije.
V letu 2020 se obeta serija člankov o temah, ki jih obravnavajo avtorice_ji v sklopu Feminističnega seminarja.
V našem koledarju dogodkov na spol.si smo v letu 2019 najavile_i 1.033 dogodkov s feministično vsebino. Čestitamo vsem organizatorkam_jem in upamo, da bo tudi letošnje leto tako plodno.
Spremljate nas lahko na Instagramu, Twitterju in Facebooku.
V letu 2019 so bile na naših družbenih omrežjih najodmevnejše naslednje objave:
Januarja je v Sloveniji in na naših družbenih omrežjih najbolj odmevala razsodba sodišča v Kopru, ki je storilca oprostilo posilstva, češ da je prisilo nad žrtvijo uporabil šele, ko je hotel dokončati svoje dejanje.
Februarja je imel na naši Facebook strani največ odziva prispevek o nejeveri, da je prestižno nagrado oskar prejel kratki dokumentarni film o menstruaciji After Period: End of Sentence. Na Twitterju je najbolj odmevalo povabilo k spletnemu glasovanju za bodečo nežo.
Marec je tradicionalno v znamenju bodeče neže. Z naših družbenih omrežji se je najbolj razširila vest o podelitvi nagrade bodeča neža, ki jo je prejel pediater in psihoterapevt Viljem Ščuka za izjavo, v kateri je izenačil posilstvo in spolni odnos. Velikega odziva je bil deležen tudi poziv medijem h korektnemu poročanju o nasilju nad ženskami, ki je nastal kot odgovor na neprimeren naslov nekega članka.
V aprilu je odjeknil CNVOS-ov prispevek s podrobnim odgovorom na netočne trditve Delovega novinarja Karla Lipnika, da so slovenske nevladne organizacije davčne oaze. Velik odziv je imela tudi objava izsledkov raziskave, ki je ugotovila splošen svetovni upad predsodkov med ljudmi.
Maj, mesec ljubezni, je razveselil z novico, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) transspolnost črtala s seznama bolezni. Dobro je bila sprejeta tudi ikonografika s podatki, kdaj so po svetu ženske dobile volilno pravico.
Junija je najbolj odjeknilo ogorčenje nad izjavo nekdanje predsedniške kandidatke, da je pretepena in hudo poškodovana mariborska sodnica »dobila to, kar si je zaslužila«. Številnega odobravanja je bil deležen komentar Večerovega novinarja, ki je družbeno ozračje ob tem dogodku opisal kot izdih olajšanja, da je bila pretepena ženska, in ne sodnica.
Velik odziv javnosti je julija doživel častni naziv, ki ga je prejela skladateljica Nina Šenk, ko je postala edina skladateljica in edina ženska izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Iz sveta se je po naših družbenoomrežnih kanalih razširila vest, da je neki ameriški sodnik predlagal tožilstvu, naj 16-letno žrtev posilstva in njene starše pouči o tem, kako bi obtožnica lahko uničila storilčevo življenje, saj je iz dobre družine in obiskuje odlično šolo.
Avgusta je bila veliko odobravanja doživela novica, da je premierka Romunije Viorica Dancila razrešila ministrico za izobraževanje Ecaterino Andronescu zaradi njene izjave ob umoru najstnice, češ da bi morala vsaka ženska vedeti, da ne sme prisesti k neznanemu moškemu. Prav tako je s spletnega portala spol.si preko naših spletnih kanalov dobro odjeknil članek Maje Peharc o splavu.
Na začetku novega šolskega leta, v septembru, je bila na naših družbenih kanalih največjega odziva deležna preko Instagrama deljena fotografija spominskega obeležja na pročelju stavbe, kjer domuje Javna agencija za knjigo, leta 1943 pa so se tam začele ženske demonstracije proti okupatorju. Na Twiterju je največ nejevere doživel komentar ob novem nagrajencu Vilenice, da je doslej to nagrado prejelo zgolj 7 prejemnic.
Oktobra je imel največji doseg z nominacijo za bodečo nežo opremljeni komentar Dela, da je visok delež zaposlenih Slovenk problem, češ, kdo bo skrbel za ostarele. Na Twiterju je imela največ odziva delitev tvitov, ki na splav gledajo s perspektive odgovornosti moških.
Novembra je bolj kot gibanje movember zaznamovala roza torbica za psa, zaradi katere je skupina fantov pretepla Beograjčana, ki jo je držal v roki.
Leto 2019 se je decembra žal zaključilo z novo absurdno vestjo iz ameriških logov. V Ohiu so namreč predlagali zakon, po katerem bi zdravniku_ici, če ženski ob reševanju življenja zaradi zunajmaternični nosečnosti odstranjenega tkiva ne bi vstavil v maternico, grozila obsodba za umor. Na Twiterju pa smo sledilke in sledilce razveselili s člankom, ki je razkril, da je bil prvi britanski kirurg, ki je uspešno opravil carski rez – kirurginja.
Odbor za ženske pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije deluje po zgledu tovrstnih odborov sorodnih društev. Zavzemajo se za promocijo študija matematike, fizike in astronomije med dekleti in ženskami. Ker na teh področjih še vedno prevladujejo moški, je njihov cilj namen spodbuditi ženske k aktivnim karieram. Delež študentk se je v zadnjih desetletjih sicer povečal, a po drugi strani je rednih profesoric komaj za vzorec, prav tako ženskih vodij programskih skupin in nosilk projektov. Vse to priča o obstoju tako imenovanega steklenega stropa, ki preprečuje ženskam, da bi se povzpele na najvišja mesta v znanstveni in akademski hierarhiji. Zavzemajo se tudi za ohranjanje zgodovinskega spomina na dosežke znanstvenic, za enake možnosti in enako obravnavo obeh spolov tako pri študiju kot tudi na karierni poti in pri pridobivanju raziskovalnih sredstev, za družinam prijazne znanstvene kariere ter za transparentnost postopkov zaposlovanja v akademskem svetu in razdeljevanja raziskovalnih sredstev.
DOFEM Iskra je Delovni odbor za feminizem Študentske organizacije Iskra. V letih 2016-2019 so organizirale proteste za 8. marec na Kongresnem trgu v Ljubljani z več javnimi zahtevami in manifestom. Pridružujejo se javnim pobudam, akcijam in protestom, npr. proti nasilju nad ženskami, proti seksizmu v izobraževanju, za reproduktivne pravice, delavske pravice žensk idr., ter sodelujejo z drugimi sorodnimi organizacijami.