V soboto, 20. 6. 2026, je v Mariboru potekal tako imenovani pohod za življenje, »svetovna civilna iniciativa, ki je nastala iz želje, da bi javnost ozaveščala o lepoti in dostojanstvu vsakega človeškega življenja«.[1] Pohod je organiziral Zavod mreža za življenje in enakopravnost, ki nasprotuje pravici žensk do splava. Sočasno je potekal tudi shod v organizaciji podmladkov treh političnih strank, Mlade Levice, Mladega foruma (SD) in Mladih Piratov, ki poudarjajo ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Prvega se je udeležil oziroma na njem aktivno sodeloval tudi nogometaš Marcos Tavares, kar so na spletni strani oglaševali kot poseben dogodek:

Vir: https://pohodzazivljenje.si/

 

Tavares je upokojeni brazilski nogometaš, ki je nazadnje igral za NK Maribor in bil njegov kapetan. Je izredno priljubljen, tako priljubljen, da se zahodna tribuna Ljudskega vrta celo imenuje po njem. V govoru na shodu je povedal: »Zame kot kristjana je Jezus pot, resnica in življenje. Če bi vsi razmišljali tako, bi tudi drugače reagirali ob težavah in izzivih. Če namreč verjamemo, da je življenje najpomembnejše, bomo do drugih imeli drugačen, boljši odnos.«[2]

Koordinatorka pohoda za življenje Urša Cankar Soares je za Družino povedala, da je Tavares s svojim zgledom pokazal, da se za življenje lahko zavzame vsak človek: »Želimo si, da bi še kakšna druga znana osebnost, ki je res za življenje, imela pogum in prišla na Pohod za življenje, tako kot je prišel Marcos. Čeprav so mu delali težave, je prišel. Zdi se mi, da so sadovi njegovega poguma veliko večji od napadov, ki jih doživlja,« je dejala.[3]

Po njenem mnenju je pomembno, da se kristjani ne ustrašijo kritik in napadov: »Naš duhovni voditelj pater Strehovec vedno reče: ‘Če delamo nekaj prav, to hudemu duhu ni všeč in nam bo nagajal ter metal polena pod noge.’«[4]

»Pravica do splava pomeni pravico, da posameznica sama odloča o svojem telesu, svoji prihodnosti in svojem življenju. Ne partner. Ne država. Ne Cerkev. Ne politiki. In prav zato nas ne sme presenetiti, da so napadi na reproduktivne pravice pogosto povezani z napadi na druge pravice. Tisti, ki želijo omejevati pravico do splava, pogosto isti dan napadajo javno zdravstvo. Napadajo socialno in pravno državo. Napadajo delavske pravice. Napadajo pravice skupnosti LGBTIQ+. Odvzemajo volilno pravico in uvajajo politično policijo. Namesto družbe solidarnosti želijo družbo individualizma. In namesto skupne odgovornosti želijo, da vsak posameznik nosi breme sam,« je povedala Lana Nikolič iz Mlade Levice.[5]

Dr. Branislava Vičar s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru pa je izpostavila, da poskušajo konservativna gibanja ženske predstaviti zgolj kot nosilke reproduktivne funkcije. »Kampanje proti splavu je treba razumeti kot del širšega političnega projekta, ki skuša ohraniti hraniteljski model družine in naturalizirati institucionalni patriarhat.«[6]

O pravici do splava oz. pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok smo že velikokrat pisale_i.[7] Ta pravica ni samoumevna, je pravica, ki s(m)o si jo ženske krvavo izborile z desetletji političnih bojev. Čeprav je v Sloveniji zapisana v ustavo, je vedno prva tarča konservativnih gibanj.

Pohodi za življenje niso le izraz osebnega verskega prepričanja ali skrbi za življenje, temveč del širšega političnega projekta, ki si prizadeva omejiti reproduktivne pravice žensk in utrditi tradicionalne spolne vloge. Zato ni nepomembno, ko se takšnim pobudam pridružijo javne osebnosti z velikim vplivom. Njihova podpora pomaga normalizirati sporočilo, da bi morale o telesih in življenju žensk odločati država, Cerkev ali drugi, ne pa ženske same.

Konservativne agende, patriarhat, kapitalizem – vsi bijejo boj vedno na telesih žensk in drugih manjšin, da bi ohranili vso moč, ki jo še vedno imajo, čeprav se ob emancipaciji različnih manjšin čutijo vedno bolj ogroženi.

Prepoved splava ne zmanjšuje števila splavov, ampak vodi predvsem v več nevarnih, ilegalnih posegov in več zdravstvenih zapletov. Zato razprava o splavu ni razprava o abstraktnih moralnih načelih, temveč o življenjih, zdravju, dostojanstvu in temeljni človekovi pravici do avtonomnega odločanja o lastnem telesu.

 

Prepoved splava ne vodi v višjo nataliteto. Vodi v več mrtvih žensk.[8]

 

[1] https://pohodzazivljenje.si/o-nas/

[2] https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-v-mariboru-trcili-stalisci-o-eni-najbolj-obcutljivih-druzbenih-tem-10418805

[3] https://www.druzina.si/clanek/marcos-tavares-po-pohodu-za-zivljenje-med-kritikami-podporo

[4] https://www.druzina.si/clanek/marcos-tavares-po-pohodu-za-zivljenje-med-kritikami-podporo

[5] https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-v-mariboru-trcili-stalisci-o-eni-najbolj-obcutljivih-druzbenih-tem-10418805

[6] https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-v-mariboru-trcili-stalisci-o-eni-najbolj-obcutljivih-druzbenih-tem-10418805

[7] https://spol.si/blog/2025/12/27/eh-pa-komu-mar-za-ustavo-kajne/, https://spol.si/blog/2019/08/28/pravica-do-splava-v-zda/,

https://spol.si/blog/2020/05/14/reproduktivne-pravice-v-casu-pandemije/, https://spol.si/blog/2024/04/05/materinstvo-in-reproduktivne-politike-v-19-in-20-stoletju-predstavitev-projekta/,

https://spol.si/blog/2023/10/09/pismo-podpore-zenskam-ki-so-pokazale-svoje-nestrinjanje-s-tihim-nasiljem-nad-zenskami/,

https://spol.si/blog/2023/04/08/jemljite-nas-resno-vse/

[8] Nadaljnje branje: Gaia Zori, Stuart Case, Courtney Pyche, Linda Beckman, “The relationship between state-level abortion policy and maternal mortality in the United States: a scoping review.” Health Affairs Scholar 3/8, August 2025, https://doi.org/10.1093/haschl/qxaf146 ; Addante A, Eisenberg D, Valentine M. “The association between state-level abortion restrictions and maternal mortality in the United States, 1995-2017.” Contraception, 2021/104, 496-501.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

Na včerajšnje dogajanje v državnem zboru se odzivamo z veliko zaskrbljenostjo in jasnim nasprotovanjem vsakršni homofobni retoriki, osebnim diskreditacijam ter poniževanju, ki nimajo mesta v javnem prostoru – še posebno ne v najvišjem predstavniškem telesu države.

Politična razprava mora temeljiti na argumentih, spoštovanju in odgovornosti do vseh ljudi. Ko se v razpravah uporabljajo izrazi in namigi, ki žalijo, razvrednotijo ali utrjujejo predsodke do LGBTIQ+ oseb, to ni več zgolj neprimerna komunikacija, temveč prispeva k normalizaciji diskriminacije in sovraštva.

Pridružujemo se odzivu Ljubljana Pride, kjer so zapisali:

»Ko se v državnem zboru uporabljajo homofobne retorike, osebne diskreditacije in napadi na institucije, ki varujejo enakost, to ni le napad na eno osebo. To je sporočilo vsem LGBTIQ+ osebam, da njihovo dostojanstvo in varnost nista vredna spoštovanja. Temu odločno nasprotujemo.«[1]

Žavbi se je za izjavo sicer opravičil na družbenih omrežjih. Kljub temu poudarjamo, da opravičilo ne spremeni dejstva, da imajo homofobne izjave javnih predstavnikov_ic posledice in vplivajo na položaj ter občutek varnosti LGBTIQ+ oseb.

Ob tem še spomnimo, da se izjave, ki vsebujejo seksizem, homofobijo ali druge oblike diskriminatornega govora, za antinagrado bodeča neža zbirajo vse leto. Svojo lahko oddate na tej povezavi in s tem opozorite na škodljivo javno komunikacijo.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

 

[1] https://www.instagram.com/p/DaiST2QABje/

»Filipinka«, »27-letna žena s Filipinov«, »žrtev«, »žena« – tako ubito 27-letno Marvil Facturan Kocjančič imenujejo slovenski mediji po obsodbi njenega krvnika za uboj.

Že naslovi (nekaterih izbranih primerov) napovedujejo obravnavo tematike s poudarkom na storilcu: »Za uboj Filipinke na Bledu 12 let zapora«,^[1] »12 let zapora za uboj 27-letne žene s Filipinov«,^[2] »Blejcu dvanajst let zapora za uboj žene s Filipinov«,^[3] »Mitjo, ki je ubil svojo filipinsko ženo, obsodili na zaporno kazen: ‘Rad bi šel nazaj v času, pa ne morem’«,^[4] »Mladoporočenka umrla nasilne smrti: Rad sem jo imel in se je hkrati bal«.^[5] Z izbiro poimenovanja in poudarka članki določajo, čigava zgodba postane osrednja. Naslov ni zgolj povzetek dogodka, ampak prvi okvir, skozi katerega jo bralec_ka razume. Pozornost bralca_ke je od žrtve in brutalnosti dejanja usmerjena drugam. Celo ime žrtve si moramo same_i poiskati, v večini člankov sploh ni omenjeno, niti enkrat.

Še več.

Članki poudarjajo, da sta imela z »ženo, ki je šele malo pred tem prišla živet k njemu v Slovenijo (…) buren odnos«.^[6] Opisovanje takšnih dogodkov z izrazom konflikt ali buren odnos je problematično, saj zabrisuje ključno razliko med konfliktom in nasiljem. Konflikt predpostavlja relativno enakovreden položaj partnerjev, kjer imata oba možnost izražanja svojih stališč in kjer je razrešitev nesoglasij mogoča brez zlorabe moči. Pri nasilju pa ne gre za vzajemno nesoglasje, temveč za neenako razmerje moči, v katerem eden od partnerjev zlorablja svojo moč nad drugim; spor se ne rešuje z argumentiranjem, temveč lahko eskalira v nasilna dejanja. Uporaba izrazov, kot sta konflikt ali buren odnos, tako ustvarja vtis vzajemnega in enakovrednega problema med partnerjema ter lahko zabriše dejstvo, da je šlo za nasilje in uboj. Poleg tega je pomemben časovni kontekst, ki v poročanju ostaja skoraj neopažen. Marvil Facturan Kocjančič in Mitja Kocjančič sta se spoznala februarja 2024, se julija istega leta poročila, decembra pa se je Marvil preselila v Slovenijo. Umrla je le približno teden dni po prihodu! Izraz buren odnos pa brez dodatnega pojasnila ustvari vtis dolgotrajnega in vzajemno konfliktnega, se pravi enakovrednega partnerstva, čeprav je šlo za zelo kratko obdobje skupnega življenja in prilagajanja novemu okolju.

»Tisti dan« naj bi se »z ženo prepirala, med drugim je bil razočaran zaradi njenih finančnih zahtev«.^[7] Zaradi mejne osebnostne motnje »je ob izrazito hudi čustveni obremenitvi in frustraciji zelo burno reagiral«.^[8] Tako burno, da jo je brutalno ubil. Psihiatrične okoliščine so bile upoštevane v sodni presoji prištevnosti storilca, vendar njihovo poudarjanje v medijskem poročanju zasenči temeljno dejstvo, da je za nasilje vedno odgovoren zgolj povzročitelj in da duševne težave same po sebi ne predstavljajo razlage ali opravičila za nasilje. Zagotovo so bile okoliščina ali dejavnik tveganja, zato se mu je sodilo za uboj in ne umor. Ni pa duševna težava ali bolezen opravičilo za nasilno dejanje. Beremo lahko celo, da naj bi žrtev »s svojim vedenjem v določeni meri sama prispevala k temu, da je do dejanja prišlo«.^[9] Kakor, da je za uboj kriva sama. Ponovno poudarjamo, da je za nasilje odgovoren_na in kriv_a vedno tisti_a, ki ga izvaja.

Takšna formulacija predstavlja tipičen primer pripisovanja krivde žrtvi. Obtoževanje žrtve ali pripisovanje krivde žrtvi (angleško victim-blaming) je družbeni pojav, pri katerem posamezniki_ce ali skupine žrtve krivijo za škodo ali težave, ki so jih doživele, pri tem pa pogosto spregledajo širše okoliščine, ki vplivajo na njihov položaj. Pojavlja se v različnih situacijah, kot so revščina, brezposelnost, brezdomstvo ter primeri spolnega ali fizičnega nasilja. Pri žrtvah spolnega nasilja se pogosto presoja njihovo vedenje ali značaj namesto odgovornosti storilca.^[10] Takšni izrazi, takšno poročanje zato lahko zabrišejo razliko med medosebnim nesoglasjem in nasilnim dejanjem.^[11]

Tudi zaključki člankov so povedni. Eden od njih se konča z obžalovanjem storilca, češ, »rad bi šel nazaj v času, pa ne morem«,^[12] drugi z informacijo, da je obtoženi »poudaril, da je vse, kar si je kdaj v življenje želel, biti dober mož, oče, sin in brat«.^[13] To je zadnja informacija, ki jo bralec_ka prebere. Ne opis žrtve, ne dejstvo, da je bila umorjena, ne posledice za družino in teža dejanja – ampak storilčevo obžalovanje.

Kot je zapisal Mitja Svete: »Izzivanje žrtve in neprištevnost storilca sta lajtmotiv opravičevanja družinskega nasilja, od klofute do umora. Dejstvo, ki ga moramo očitno še osvojiti, začenši s sodniki.«^[14]

Društvo SOS telefon je pripravilo smernice za medije z naslovom Kako poročati o nasilju v družini in nasilju nad ženskami (https://drustvo-sos.si/sl_si/publikacije/prirocnik-za-medije/). Novinarjem_kam in urednikom_cam priporočamo, da si ga preberejo, se ga držijo in začnejo o nasilju poročati drugače.

 

Pomoč in podpora ob nasilju

Če doživljate nasilje, ste njegova priča ali vas skrbi za varnost druge osebe, lahko poiščete pomoč na:

Policija
📞 113 – nujna pomoč v primerih neposredne ogroženosti

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
📞 080 11 55 – zaupna telefonska pomoč, brezplačno 24/7.
🌐 https://drustvo-sos.si/

Zaupni telefon Samarijan

📞116 123 – telefon za klic v duševni stiski, brezplačno 24/7.

🌐https://www.telefon-samarijan.si/

Klic v duševni stiski
📞 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro

Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK)
📞 01 434 48 22 (Ljubljana)
📞 05 639 31 70 (Koper)
🌐 https://www.drustvo-dnk.si/

Centri za socialno delo
Za pomoč, svetovanje, namestitev v krizne centre in podporo pri urejanju varnosti se lahko obrnete na pristojni center za socialno delo.

 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo.  Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.

 

 

^[1] https://www.24ur.com/novice/slovenija/za-uboj-filipinke-na-bledu-12-let-zapora.html

^[2] https://www.rtvslo.si/crna-kronika/12-let-zapora-za-uboj-27-letne-zene-s-filipinov/785680

^[3] https://vecer.com/kronika/blejcu-dvanajst-let-zapora-za-uboj-zene-s-filipinov-10418625#google_vignette

^[4] https://slovenskenovice.delo.si/novice/slovenija/mitjo-ki-je-ubil-svojo-filipinsko-zeno-obsodili-na-zaporno-kazen-rad-bi-sel-nazaj-v-casu-pa-ne-morem

^[5] https://www.zurnal24.si/slovenija/crna-kronika/mladoporocenka-umrla-nasilne-smrti-rad-sem-jo-imel-in-se-je-hkrati-bal-460767#google_vignette

^[6] https://www.24ur.com/novice/slovenija/za-uboj-filipinke-na-bledu-12-let-zapora.html

^[7] https://vecer.com/kronika/blejcu-dvanajst-let-zapora-za-uboj-zene-s-filipinov-10418625

^[8] https://vecer.com/kronika/blejcu-dvanajst-let-zapora-za-uboj-zene-s-filipinov-10418625#google_vignette

^[9] https://www.rtvslo.si/crna-kronika/12-let-zapora-za-uboj-27-letne-zene-s-filipinov/785680

^[10] https://www.ebsco.com/research-starters/psychology/victim-blaming

^[11] Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. (2024). Priročnik za medije: Poročanje o nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Ljubljana: Društvo SOS. https://drustvo-sos.si/wp-content/uploads/2024/02/drustvo-SOS-prirocnik-za-medije.pdf

^[12] https://www.24ur.com/novice/slovenija/za-uboj-filipinke-na-bledu-12-let-zapora.html

^[13] https://n1info.si/novice/crna-kronika/za-uboj-zene-filipinke-na-bledu-12-let-zapora/

^[14] https://www.facebook.com/photo?fbid=1528920218605985&set=a.739374417560573

Ni še minil mesec od prisege četrte Janševe vlade, pa se zdi, da je napad na javne ustanove in državljanske pravice že v polnem teku. 

 

Zbodla nas je izjava raziskovalca, sociologa in novega ministra za področje izobraževanja, znanosti in mladine dr. Boruta Rončevića, ki je na omrežju X zapisal:

Vir: https://x.com/BorutRoncevic/status/2066508642023616610?s=20

Vlada je 15. junija sprejela zakon o spremembah zakona o lokalnih volitvah (ZLV-M, https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO308), ki ureja, kdo lahko izrazi svojo politično voljo na lokalni ravni, se pravi na ravni volitev županj_ov, mestnih, občinskih, krajevnih, četrtnih itd. svetnic_kov. Novi zakon poleg drugih sprememb vključuje tudi odvzem volilne pravice na lokalnih volitvah, ki so jo na podlagi 138. člena ustave in zakonodaje o lokalnih volitvah doslej imeli državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji. 

 

Ustava Republike Slovenije v 43. členu določa, da imajo v Sloveniji vsi polnoletni državljani pravico voliti (in biti izvoljeni; mimogrede, že v ustavi je uporabljena samo moška slovnična oblika) in da lahko zakon določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Doslej so to pravico na lokalni – nikoli na državni – ravni imeli tudi tujci_ke oz. državljani_ke tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji, sedaj te pravice nimajo več, čeprav 138. člen ustave pravi, da lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih uresničujejo prebivalci Slovenije, torej ne le državljani.

 

Soproga dr. Rončevića je Tajka. Kako je gospa doslej uresničevala svojo pravico do volitev, ni znano, je pa odslej ne bo mogla nikakor več. 

 

Volilna pravica ni nekaj, kar posameznik_ca “potrebuje” ali “ne potrebuje”. Je demokratična pravica ljudi, ki živijo v skupnosti, plačujejo davke, uporabljajo javne storitve in jih zadevajo odločitve lokalnih oblasti. Vprašanje torej ni, ali gospa čuti potrebo, ali vidi to kot smiselno in ali se želi udeležiti volitev. Vprašanje je, ali ima to možnost – ali jo zakon prepoznava kot nekoga, ki jo država vidi kot polnopravnega člana_ico družbe, ki prispeva k razvoju in uspehu Slovenije. Tujci_ke lahko stalno prebivališče pridobijo po petih letih neprekinjenega bivanja v Sloveniji; v teh petih letih je oseba lahko odsotna iz Slovenije (torej nima izdanega dovoljenja za začasno prebivanje in prijavljenega začasnega naslova) največ šest zaporednih mesecev in skupno ne sme biti odsotna več kot deset mesecev. Poleg tega so pogoji za pridobitev tudi spričevalo o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika na ravni A2, urejeno zdravstveno zavarovanje, zadostna sredstva za preživljanje, ustrezno znanje slovenskega jezika in nekaznovanost (https://infotujci.si/vsebina/drzavljani-izven-eu/drzave-s-sporazumom/dovoljenje-za-stalno-prebivanje/dovoljenje-za-stalno-prebivanje/). Slovenija je bila med državami, ki so priznavale, da lokalna demokracija pripada tudi ljudem, ki tukaj živijo, delajo, plačujejo davke in soustvarjajo skupnost, četudi nimajo slovenskega državljanstva. Dolga leta smo bili lahko na tem področju zgled številnim drugim državam.

Zato ta sprememba ni administrativna podrobnost, ampak zelo jasna regresija. Gre za zavestno zoževanje kroga ljudi, ki smejo odločati o skupnosti, v kateri živijo.  

 

Še zgovornejše od same izjave pa je, da minister kot argument navaja svojo soprogo oziroma njeno intimno osebno odločitev o tem, ali se bo udeleževala volitev, namesto da bi slišali njeno stališče, in jo tako izkorišča za politično propagando. Odločitev vsakega posameznika_ce o tem, kako bo ali ne bo užival_a svoje pravice, ni argument za sprejemanje zakonodaje, ki ima vpliv na celotno družbo. V enem stavku je minister tako povzel dve značilnosti radikalno konservativne politike: omejevanje političnih pravic tistim, ki jih ne dojema kot povsem enakopravne člane_ice skupnosti, in govorjenje v imenu žensk, čeprav s(m)o sposobne govoriti same zase.

 

In navsezadnje, kot je komentirala tudi igralka Zvezdana Mlakar na FB: »Če bi me že kaj pri tej zgodbi zanimalo, bi bilo to mnenje dotične ženske, a pri tej javni zgodbi nam je lahko vsem jasno, da resnične zgodbe ne moremo slišati … Slovenke nismo in ne bomo tiho.« (https://www.facebook.com/photo?fbid=1577527217063273&set=a.262466608569347) 

 

Jemanje glasu in s tem prostora za avtonomno izražanje, odločanje in ravnanje je eden prvih znakov porušenega razmerja moči tako v intimnoparterskem odnosu kot v družbi nasploh. Vlade, ki zastrašujejo drugače misleče, jemljejo glas manjšinam in ovirajo demokratične procese, svojo pozicijo moči ne izkoriščajo le za uveljavljanje svojega političnega programa, pač pa tudi za vnašanje razdora med državljane_ke in za izčrpavanje že tako izčrpane civilne družbe, ki se mora vedno znova boriti za pridobitev in ohranitev pravic. 

 

Zgodovina nas uči, da se demokracija praviloma ne začne krčiti tako, da bi se pravice odvzele vsem naenkrat. Začne se tako, da se najprej odvzamejo tistim, ki jih oblast in morda tudi del prebivalstva ne dojema kot povsem enakopravne člane politične skupnosti. Vedno se najde razlog, zakaj nekdo “ne potrebuje” glasu.

Tega zakona ne bi smele razumeti predvsem kot vprašanja tujk_cev. Je svarilo. Kaže nam politično logiko, ki ji ne gre za širjenje demokratične udeležbe, ampak za omejevanje glasov tistih, o katerih meni, da ne bi smeli imeti enakega vpliva na skupne zadeve.

Zato Slovenke res ne bomo tiho in se bomo borile tako, da bomo povzdignile svoj glas tudi za utišane. Tudi tako, da bomo oddale glas za pobudo za referendum.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Skrbstveno in reproduktivno delo je še vedno pogosto dojeto kot izrazito »žensko delo«, zato ni neobičjano, da oglasi za čistila tradicionalno nagovarjajo ženske kot glavne potrošnice in tudi izvajalke takšnega dela. Pogosto so prikazane kot primarne skrbnice doma, odgovorne za čistočo, higieno in dobrobit družine, medtem ko so moški v takšnih oglasih večinoma odsotni ali pa predstavljeni kot njihovi nekompetentni pomočniki, zaradi česar glavnina dela ostane na ženskah.

V tokratni analizi predstavljamo primer dobre prakse vplivniškega oglaševanja. Oglas vplivnostnega marketinga z Rokom Bužinelom za podjetje Prema d.o.o. je zanimiv primer sodobnega oglaševanja, ki posega v tradicionalno razumevanje spolnih vlog v kontekstu skrbstvenega in reproduktivnega dela. Roka Bužinela v tem kontekstu ne razumemo kot »junaka«, ker opravlja gospodinjska dela, temveč zato, ker v svoji javni podobi ne utrjuje spolnih stereotipov, temveč jih aktivno presega in normalizira drugačne oblike moške vloge v skrbstvenem delu.

Rok Bužinel v oglasih v ospredje postavlja svojo identiteto partnerja in očeta, ki aktivno sodeluje pri skrbi za dom in opravljanju gospodinjskih opravil. S tem predstavlja pomemben odmik od teh ustaljenih vzorcev. Namesto reprodukcije tradicionalne delitve dela po spolu v ospredje postavlja moškega, ki aktivno in rutinsko sodeluje pri skrbi za dom ter gospodinjskih opravilih. Njegova vloga partnerja in očeta ni prikazana kot izjema ali komična posebnost, temveč kot normalizirana oblika vsakdanjega skrbstvenega dela. Pri tem je ključno poudariti, da takšne reprezentacije ne delujejo kot trivialno poveličevanje moškega, ki »pomaga pri čiščenju«, temveč kot potencialni premik v razumevanju moškosti. Bužinel v oglasih ne nastopa kot »junak« gospodinjskih opravil, temveč kot figura, ki ne reproducira spolnih stereotipov, temveč jih presega. V tem smislu gre za pomemben kontrast številnim vplivniškim vsebinam, v katerih se pogosto reproducirajo poenostavljene, seksistične ali karikirane predstave o spolu, kar prispeva k ohranjanju zastarelih in omejujočih modelov moškosti.

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DWGbgMiCL_7/)

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DXeKw8diPCy/)

 

Posebej pomemben je tudi vidik vključevanja otrok, saj vplivnež v oglasih vključuje svojega sina v aktivnosti skrbi za dom. S tem oglas presega zgolj promocijsko funkcijo in deluje tudi kot oblika socializacije spolnih in družbenih vlog, kjer se skrb za gospodinjstvo predstavlja kot univerzalna življenjska kompetenca, ne pa kot spolno določena dolžnost.

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DVdjWicja7B/)

 

Takšna reprezentacija ima pomembno simbolno vrednost, saj ponuja alternativne modele moškosti in družinskih odnosov, ki ne temeljijo na patriarhalni delitvi dela, temveč na deljeni odgovornosti in vsakodnevni vključenosti vseh članov_ic gospodinjstva. Ravno v tem je tudi ključna vrednost obravnavanega primera: ne gre za idealizacijo ali romantizacijo »moškega, ki čisti«, temveč za normalizacijo ideje, da skrb za dom ni spolno pogojena. 

 

(Vir: https://www.instagram.com/p/DTxZ8PlCNW-/)

 

V digitalnem prostoru se pogosto pojavljajo vsebine, ki reproducirajo in banalizirajo spolne stereotipe, pa tudi odkrito seksistične narative. Zato so primeri, ki te vzorce presegajo, še posebej pomembni kot protiutež. V tem smislu lahko obravnavani oglas razumemo kot prispevek k postopni dekonstrukciji hegemonih predstav o moškosti. 

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Uredništvo ste opozorili na problematičen segment oddaje Dobro jutro z naslovom “Dobro jutro, imam problem: Oblačenje mladih” 5. 5. 2026. Posnetek oddaje je dostopen na povezavi: https://365.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/175219059.

V oddaji sta sodelovali “čudoviti sogovornici” Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka in zagovornica tradicionalnih moralnih vrednot, in Lea Pisani, modna strokovnjakinja, strokovnjakinja za kulturo oblačenja in svetovalka za celostno podobo osebe.

Čudoviti gostji sta bili večkrat tudi gostji v izboru nominirank_cev bodeče neže. Milena Miklavčič je bila nominirana trikrat, v sezoni 2018/19 in v sezoni 2019/20, z dvema izjavama. Lea Pisani pa je bila nominirana v sezoni 2020/21 in v letošnji sezoni. Njune nominirane izjave najdete na spletni strani bodeče neže https://bodeca-neza.spol.si/.

Novinarka oziroma voditeljica oddaje Tanja Postružnik Koren prične oddajo z napovedjo, da “ne bomo moralizirali, ker s(m)o bili vsi mladi”. Sledi dvajset minut prav moraliziranja o tem, kako bi se “mladi” morali oblačiti, pri čemer je govor le o dekletih.

Nadzorovati oblačenje in vedenje deklet z argumentom, da se zaradi “neprimernega” oblačenja in vedenja fantje težje koncentrirajo, ali dekleta zaradi tega slabše obravnavati je škodljivo, saj odgovornost za vedenje, pozornost in samonadzor fantov (in moških!) prelaga na obnašanje deklet. Takšen pristop dekleta že zgodaj uči, da so njihova telesa po naravi moteča, seksualizirana in javno regulirana, medtem ko se fantom implicitno sporoča, da niso odgovorni za svoje odzive.

Opozarjamo, da gre pri tem za obliko discipliniranja ženskih teles, ki utrjuje spolne stereotipe: dekleta naj bi bila skromna, previdna in odgovorna za udobje drugih, za fante pa velja, da naj bi imeli manj nadzora nad svojimi impulzi. Poleg tega takšne prakse ustvarjajo neenake pogoje v izobraževanju, saj se pozornost premika z znanja in sposobnosti deklet na njihov videz. Tako šola tudi prek zunajkurikularnih vsebin, kot sta valeta ali maturanski ples, postane prostor reprodukcije patriarhalnih norm, kjer se dekleta namesto avtonomije, samozavesti in enakovredne participacije učijo samocenzure in nadzora nad lastnim telesom in vedenjem.

Od javne institucije RTV pričakujemo več, predvsem kritično in družbeno odgovorno obravnavo teh tem. Odgovornost medijev je, da takšna vprašanja obravnavajo v skladu s človekovimi pravicami, enakostjo spolov in sodobnimi strokovnimi spoznanji. Oddaje z “luštnimi debatami”, kot to poimenuje voditeljica, ne bi smele reproducirati moralne panike ali spolnih stereotipov, ampak osvetliti širše družbene mehanizme seksualizacije deklet, discipliniranja ženskih teles in neenake porazdelitve odgovornosti med spoli. Predvsem javna televizija ima tudi pomembno simbolno moč: način, kako okvirja razpravo, legitimira določene družbene norme. Če je razprava predstavljena brez kritične distance, lahko prispeva k normalizaciji ideje, da so dekleta odgovorna za vedenje fantov.

 

V kolikor je tudi vas zmotila vsebina oddaje, lahko svoje nestrinjanje sporočite varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev: https://www.rtvslo.si/varuh/o-varuhinji.

Nadaljnje branje: Šola – vključujoč prostor, ki ga zmotijo oblačila.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Oglas spletne trgovine z medicinskimi pripomočki Najzdravnik pogosto zdravstveno težavo žensk – bakterijsko vaginozo – namesto informiranja o sami težavi raje to upodablja kot “sramotno”. Ženske se bakterijske vaginoze ne bi smele sramovati in skrajni čas je, da se preneha ženska telesa povezovati s sramom.

Bakterijska vaginoza prizadene do 30 odstotkov žensk v rodni dobi in je opredeljena kot “mikrobna disbioza nožnice, pri kateri se razraščajo in prevladujejo bakterije, ki jih povezujemo z vnetjem (Gardnerella vaginalis, Atopobium vaginae, Mobiluncus spp., Sneathia spp., Porphyromonas spp., Prevotella spp.), medtem ko so bakterije, ki jih povezujemo z običajno, večinoma monotono mikrobioto nožnice (Lactobacillus spp.), v manjšini”.[1] Res je, da se pogosto prepozna po značilnem vonju, ki lahko spominja na vonj po svežih ribah, pa vendar, ali je to nekaj, česar bi se morale sramovati? Nikakor ne! Spremembe vaginalnega izcedka in vonja kažejo, da se v naših telesih dogaja nekaj, kar potrebuje dodatno pozornost, in nas lahko pravočasno usmerijo k ustreznemu ukrepanju, predvsem pa k posvetu z ginekologinjo_om. Stigme, namigovanje na nečistost, družbeno neprimernost ali celo moraliziranje pa so ob tem popolnoma neprimerni.

Nožnica brez vonja ne obstaja, čeprav se ta ideja pogosto vsiljuje kot ideal, če ne celo kot norma ženskega telesa. Nožnica ima svoj vonj, tako kot ga imajo drugi deli telesa. Vse to je del telesne realnosti. Sporočila, ki trdijo nasprotno, utrjujejo škodljive predstave, da mora biti žensko telo brez vonja (če že ne diši po rožicah), brez variacij ter brez naravnih fizioloških sprememb in procesov.

Zdravstvena komunikacija, kot bi jo pričakovali od spletne trgovine z medicinskimi pripomočki, bi morala temeljiti na informiranju, normalizaciji in destigmatizaciji – ne pa na sporočilu, da je žensko telo problem, ki ga je treba “popraviti”, da postane družbeno sprejemljivo. Ključno je, da znamo prepoznati spremembe in se nanje odzvati informirano in predvsem brez sramu, ki ga poglabljajo ravno takšni oglasi.

V primeru težav, ki jih spremljajo bolečina, nenavaden izcedek in/ali vonj, se posvetujte z izbrano ginekologinjo oziroma ginekologom. S prispevkom opozarjamo na seksistično oglaševanje, avtorice_ji nismo strokovnjaki_nje medicinske stroke.

 

[1] Kitty Židan in dr., “Empirično zdravljenje bakterijske vaginoze in občutljivost bakterije Gardnerella vaginalis za antibiotike”, v Andrej Golle in Valerija Tkalec (ur.), 15. Baničevi dnevi: Sodobni izzivi in napredki pri obvladovanju okužb v ginekologiji, porodništvu in spolno prenosljivih okužb, zbornik predavanj z recenzijo, Maribor, 2024, str. 48.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

 

Mednarodni olimpijski komite (MOK) je v novi politiki, ki bo veljala za olimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu, določil, da je udeležba v ženski kategoriji omejena na »biološke ženske«, pri čemer se bo spol določal z enkratnim SRY genskim testom (Sex-determining Region Y).[i] Gre za enkratni test sline, brisa ustne votline ali krvnega vzorca, ki naj bi po navedbah MOK služil kot »najbolj natančen in najmanj invaziven način« določanja biološkega spola.[ii] MOK navaja, da naj bi bil test SRY enkraten za športnice, ki test opravijo negativno, ter da naj bi bil sistem uveden zaradi zagotavljanja »pravičnosti in varnosti« v ženski kategoriji.[iii]

Medtem je po ameriških podatkih[iv], kjer transpopulacija tvori med 1 in 2 odstotka vseh Američank_ov, manj kot 0,002 odstotka transpopulacije vključene med ameriške univerzitetne atlete_inje in je še manj, 0,001 odstotka, transoseb[v] med sedanjimi olimpijkami_ci. Veliko uspešnih cisspolnih[vi] atletinj pa je bilo zaradi svojega videza »obtoženih«, da so transženske, nekatere med njimi so bile celo izključene z olimpijskih tekmovanj, ker niso izpolnjevale pogojev za udeležbo zaradi lastne višje, a naravne ravni testosterona.[vii] Zanimivo, kako največkrat nagrajenemu olimpijcu Michaelu Phelpsu nihče ni nič očital glede njegove genske posebnosti, ki mu omogoča manj fizičnih posledic ob naporih, ker njegovo telo proizvaja pol manj mlečne kisline od povprečja. Očitno je tu pomembnejše vprašanje, kdo SME dominirati na področju športa in komu je dovoljeno biti izjemen_na.[viii] V moškem športu genske in fizične prednosti športnikov niso pomembne, kajti moškim je v svetu dovoljeno imeti prednosti, medtem ko imajo lahko ženske samo šibkosti. Tako v športu kot v življenju je pri ženskah še vedno velikokrat bolj pomemben videz, in kar se dojema kot element maskulinosti, je premoč, ki jo je treba izločiti iz računice. Transosebe in interspolne osebe pa so že v štartu izključene, saj so po tem sklepanju bodisi premočne za ženski šport ali pa naj bi imele v moškem športu manj prednosti. Zanimivo bi bilo razmisliti, kateri so razlogi za to, da so trans moški in nebinarne osebe v moškem športu načeloma bolje sprejeti_e, kot trans ženske, interspolne osebe in nebinarne osebe v ženskem športu.[ix]

Ko že govorimo o pravičnosti in varnosti: v športu obstajajo grožnje za ženske, ki pa nimajo nič opraviti s sodelovanjem transoseb. Nasilje in spolno nasilje, ki se dogaja, zagovornice_ki ženskega športa v veliki meri spregledajo. Leta 2023 so organizacije UN Women, UNESCO in Global Spotlight Initiative izdale priročnik Boj proti nasilju nad ženskami in dekleti v športu[x], v katerem so izpostavljena ključna vprašanja in strategije za boj proti nasilju v športu. V priročniku med drugim ugotavljajo, da je 21 odstotkov športnic po vsem svetu v športu doživelo spolno zlorabo, ki vključuje nadlegovanje, napade in seksualno izsiljevanje in je skoraj dvakrat pogostejša kot med športniki. 31,8 odstotka športnic je bilo izpostavljenih pretiranemu kaznovalnemu treningu, 10,6 odstotka pa je utrpelo fizično nasilje. Med olimpijskimi igrami v Tokiu leta 2020 je bilo 87 odstotkov žaljivih tvitov usmerjenih proti ženskam, pri čemer so temnopolte posameznice doživele najhujše nadlegovanje; spletno nasilje, ki ga doživljajo ženske, je tudi pogosto seksualizirano.[xi] Spomnimo še na nedavni primer iz Slovenije, ko je več judoistk v javnosti spregovorilo o svojih izkušnjah s trenerjem Fabjanom.[xii]

Omenjeno gensko testiranje kot pogoj za udeležbo na najvišji ravni mednarodnega športa, ki pomembno spreminja pravila v športu, pa sicer (žal) ni nič novega. V zgodovini so se ravno v ženski kategoriji že pojavljali genski testi, testi s pregledi genitalij n podobni diskriminatorni posegi v integriteto posameznic. Leta 1928, ko je bilo ženskam prvič dovoljeno nastopati v olimpijski atletiki, naj bi bila japonska tekačica Kinue Hitomi, ko je osvojila srebrno medaljo, poklicana vstran, da so potrdili, da je ženska.[xiii] Kvir zgodovinar Michael Waters pojasnjuje, da se prvi zametki sistematičnega preverjanja spola v šprtu pojavijo v času Berlin­skih olimpijskih iger, leta 1936, ko so športne institucije pod pritiskom nacizma in njegovih  evgeničnih in rasističnih idej začele uvajati nadzor nad (ženskimi) telesi v športu. Strah so jim vzbujale tudi butch[xiv] in kvir[xv] ženske ter – po upokojitvi iz ženskega športa – tranzicija dveh oseb, ki sta po koncu kariere zaživeli kot moška in nista imeli več nobene povezave z ženskim športom. Takrat je na olimpijskih igrah ameriška šprinterka Helen Stephens osvojila zlato medaljo za ZDA. Skoraj takoj po njeni zmagi so se v časopisih po svetu pojavili članki, ki so jo obtoževali, da je preoblečen moški.[xvi] Zgodba spominja na primer iz leta 2024 z alžirsko boksarko Imane Khelif, ki je osvojila zlato. Ker naj ne bi bila dovolj ženstvena, je »predstavljala grožnjo« za šport. Njena zgodba in uspeh sta nato v javni razpravi postala del širših polemik o pravilih in kriterijih za nastopanje v ženski kategoriji ter o ponovni uvedbi zdravstvenih in spolnih preverjanj v ženskem športu v sedanjosti.[xvii]

Uveljavljanje genskih preverjanj je javnosti predstavljeno kot skrb za ženske, a izvira iz diskriminacije.[xviii] Ne samo, da resno posega v pravice transspolnih posameznic in nekaterih interspolnih oseb[xix], dotika se tudi cisžensk. Odločitev namreč ni zgolj tehnična, temveč politična, saj uvaja obvezno gensko preverjanje za nastopanje samo v ženski kategoriji in s tem ponovno vzpostavlja sistem nadzora samo nad telesi športnic. Takšna politika ne ščiti, temveč uvaja mehanizme selekcije, nadzora in izključevanja iz ženske kategorije, pri kateri pa ni zanemarljiva tudi barva kože.

Ukrepi vplivajo na vse ženske, nesorazmerno pa prizadenejo transspolne ženske[xx] in nekatere interspolne osebe, ki – tako kot v primeru Caster Semenya – ne »ustrezajo« binarnemu razumevanje spola. Test za gen SRY namreč ni zanesljiv in temelji na predpostavki, da prisotnost ali odsotnost enega samega gena zanesljivo določa biološki spol, kar pa po besedah Andrewa Sinclairja, ki je gen odkril leta 1990, ne drži, saj gre za preveč poenostavljen model zelo kompleksnega biološkega sistema. Biološki spol je namreč sestavljen iz kromosomskih, gonadnih, hormonskih in sekundarnih spolnih značilnosti, ki se ne ujemajo vedno na predvidljiv način. In ne nazadnje, telesa nekaterih žensk, ki so pozitivne na gen SRY, se ne morejo odzivati na testosteron, kar pomeni, da pri njih ne obstaja izmerljiva atletska prednost, povezana s prisotnostjo gena. Poleg tega »je potrebno omeniti, da so ti testi zelo občutljivi«. Obstaja realna možnost kontaminacije vzorca »če test opravi laboratorijski tehnik moškega spola, ga lahko nehote onesnaži z eno samo kožno celico in tako povzroči lažno pozitiven rezultat«.[xxi] Da je tako testiranje neznanstveno in škodljivo pa poudarjajo tudi znanstvenice_ki v novem uvodniku, objavljenim v British Journal of Sports Medicine, ki sta ga pripravili Metropolitanska univerza v Manchestru in Katoliška univerza Leuven, kjer 34 akademičark_kov s strokovnim znanjem s področij medicine in etike piše, da so pravila v nasprotju z znanstvenimi dokazi, kršijo temeljne človekove pravice in lahko nesorazmerno kaznujejo športnike z motnjo v razvoju spola (medicinski termin). Avtorice_ji uvodnika odločno nasprotujejo novim predpisom.[xxii]

 

Ženske v športu: širši kontekst neenakosti

Razprava o vključevanju transspolnih oseb v šport poteka v kontekstu že obstoječih neenakosti žensk v športu.

Ženski šport se kljub napredku še vedno sooča z mnogimi neenakostmi, med drugim z nižjim financiranjem in izplačilom nagrad – Domen Prevc je v letošnji sezoni svetovnega pokala zaslužil skoraj pol milijona evrov, Nika Prevc pa 170 tisoč[xxiii] – ali plačilom kar v obliki šampona[xxiv] ter z manjšo medijsko pokritostjo in omejenim dostopom do infrastrukture v primerjavi z moškim športom. Aktualni smučarski skoki so olimpijska disciplina od leta 1924, vendar so bile ženske iz nje dolgo izključene, saj je MOK več desetletij menil, da ženska konkurenca ne izpolnjuje zadostnih »tehničnih kriterijev« za vključitev v olimpijski program oziroma da šport ni primeren za ženske na najvišji ravni tekmovanja.[xxv] Dokaz, da niso problem »tehnični kriteriji«, pač pa patriarhat, je letošnji novi svetovni rekord Nike Prevc; letošnja ženska tekma na planiški letalnici je bila namreč prva na tej letalnici sploh.[xxvi] Kako o ženskah v športu v nasprotju z moškimi poročajo mediji, je seveda kategorija zase; Jutta Leerdam, nizozemska hitrostna drsalka, večkratna svetovna prvakinja in zlata olimpijka na letošnjih zimskih olimpijskih igrah, je »vroča nova olimpijska rekorderka« ali »zaročenka«.[xxvii] Skoraj vsak članek o Niki Prevc omenja tudi enega njenih bratov, če je že avtor_ica ne imenuje »sestra od«.[xxviii]

Dodatni mehanizmi nadzora nad ženskimi telesi ne odpravljajo neenakosti, temveč odpirajo nove in se vračajo k starim strategijam izključevanja in nadzora nad telesi. Na prvi pogled so »danes med najbolj prizadetimi transspolne ženske. Jutri je lahko prizadeta katerakoli ženska, ki ne ustreza ozkim, arbitrarno določenim merilom ‘dovoljene ženskosti’«.[xxix]

 

V razpravi o ženskosti v športu imata pomembno vlogo tudi mizoginija in patriarhat, ki si skozi zgodovino pogosto jemljeta pravico določati meje ženskosti (in moškosti) ter določevati kaj je sprejemljivo in vredno priznanja. Patriarhalna dimenzija pa  se prepleta z drugimi družbenimi, ekonomskimi, institucionalnimi in političnimi dejavniki, ki oblikujejo sodobne politike v športu. Boj proti izključevanju v športu je naš skupni boj, pa čeprav nam politika in mediji sliko predstavljajo drugače. Ne nasedimo poenostavljenim predstavam, da je transženska preoblečen moški, ki si želi dominirati nad drugimi ženskami, in nikar ne pozabimo, da ženska fizična moč patriarhat že od nekdaj spravlja v nelagodje.[xxx]

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

 

[i] https://time.com/article/2026/03/26/olympics-ban-transgender-athletes-womens-events-policy/).

[ii] https://time.com/article/2026/03/26/olympics-ban-transgender-athletes-womens-events-policy/

[iii] https://www.theguardian.com/sport/2026/mar/26/transgender-women-athletes-banned-from-female-events-at-olympics-by-ioc

[iv] (https://worldpopulationreview.com/country-rankings/trans-population-by-country?utm_source=chatgpt.com

[v] Transspolne osebe so osebe, pri katerih se spol, s katerim se identificirajo, ne sklada s spolom, dodeljenim ob rojstvu.

[vi] Cisspolne osebe so osebe, pri katerih se spol, s katerim se identificirajo, sklada s spolom, dodeljenim ob rojstvu

[vii] https://www.sf.gov/trans-women-in-sports-facts-over-fear

[viii] https://wearethemeteor.com/who-gets-to-be-glorious/

[ix] https://radiostudent.si/znanost/znanstveni-komentar/trans-osebe-v-sportu

[x] Tackling Violence Against Women and Girls in Sport handbook

[xi] https://www.unwomen.org/en/digital-library/publications/2023/07/tackling-violence-against-women-and-girls-in-sport-a-handbook-for-policy-makers-and-sports-practitioners

[xii] https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/judo-zaradi-domnevnih-fabjanovih-zlorab-izgubil-vec-sto-tisoc-evrov-2757359/

[xiii] https://www.independent.co.uk/voices/jk-rowling-barbra-banda-bbc-footballer-of-the-year-award-trans-b2654651.html, https://qnews.com.au/the-sordid-history-of-gender-testing-and-the-olympic-games/

[xiv] Izraz »butch« se najpogosteje uporablja za (zlasti lezbične ali kvir) ženske, ki izražajo bolj maskulino spolno identiteto skozi videz, vedenje in samopercepcijo. Vendar ima lahko izraz tudi zgodovinsko in kontekstualno negativne ali žaljive konotacije, zlasti kadar se uporablja zunaj skupnosti ali brez razumevanja njegovega pomena. Več: https://www.britannica.com/dictionary/butch

[xv] Izraz »kvir ženske« uporabljamo kot ne povsem določen krovni pojem za ženske, katerih spolna usmerjenost ali spolna identiteta odstopa od normativnih okvirov, pri čemer »kvir« ne označuje le identitete, temveč tudi kritično držo do teh norm in fiksnih identitetnih kategorij. Več: https://legebitra.si/publikacije/lgbtiq-slovarcek/

[xvi] “Polish Writer Calls Helen Stephens ‘Man,'” Los Angeles Times, 6 August 1936; “Helen Stephens is real girl”. Harrisburg Telegraph. August 6, 1936. p. 14; United Press, “Brundage Says Rumors About a Sex Test for Miss Stephens Untrue,” The Oshkosh (WI); Northwestern, August 6, 1936; Canadian Press, “German Officials Ascertain True Sex of Helen Stephens,” Saskatoon Star-Phoenix, August 6, 1936.

[xvii] https://www.motherjones.com/politics/2026/03/olympics-gender-testing-anti-trans-genetic-chromosomes-caster-semenya-nazis/

[xviii] https://www.mmu.ac.uk/news-and-events/news/story/mandatory-gene-testing-female-athletes-unscientific-and-harmful-say

[xix] https://ljubljanapride.org/sport-brez-nas-ni-pravicen-proti-institucionalni-izkljucitvi-trans-in-interspolnih-oseb/

[xx] Ugotovljeno je bilo celo, da so transspolne ženske v testih, ki merijo moč spodnjega dela telesa in pljučno funkcijo dosegle slabše rezultate kot cisženske ženske. Transspolne ženske so imele tudi višji odstotek maščobne mase, nižjo mišično maso in šibkejši stisk roke v primerjavi s cismoškimi. Ugotovljeno je bilo, da je kostna gostota transspolnih žensk enaka tisti pri cisženskih ženskah, kar je povezano z mišično močjo. Med profiloma hemoglobina obeh skupin (ključni dejavnik pri športnih dosežkih) niso bile ugotovljene pomembne razlike (https://www.sf.gov/trans-women-in-sports-facts-over-fear)

[xxi] https://www.toplinenews.com/article/ioc-bars-biological-males-from-womens-sports-olympians-respond), https://www.mcri.edu.au/news/insights-and-opinions/world-athletics-sry-gene-conversation

[xxii] https://www.mmu.ac.uk/news-and-events/news/story/mandatory-gene-testing-female-athletes-unscientific-and-harmful-say, https://bjsm.bmj.com/content/60/7/497, https://www.kuleuven.be/liss/news/new-publication-sex-testing-in-womens-sport-historical-harms-contemporary-risks-and-world-athletics-2025-policy-shift).

[xxiii] https://siol.net/sportal/zimski-sporti/domen-prevc-najvecji-zasluzkar-zime-nika-prevc-pri-skakalkah-688082

[xxiv] https://athletesforfreedom.org/fis-faces-backlash-over-shampoo-for-female-ski-jumper/

[xxv] https://content.time.com/time/specials/packages/article/0,28804,1963484_1963490_1963447,00.html

[xxvi] https://www.delo.si/sobotna-priloga/letalski-rekord-znanilec-nove-druzbene-dobe

[xxvii] https://spol.si/blog/2026/02/24/najprej-zarocenka-nato-olimpijska-medaljistka-medijski-seksizem-v-sportu/

[xxviii] https://www.dnevnik.si/sport/skoki/nika-prevc-z-novim-svetovnim-rekordom-2792517/

[xxix] https://ljubljanapride.org/sport-brez-nas-ni-pravicen-proti-institucionalni-izkljucitvi-trans-in-interspolnih-oseb/

[xxx] https://www.varsity.co.uk/sport/20042, https://theolympians.co/2016/06/13/hitomi-kinue-japans-first-female-phenom-shatters-stereotypes-and-records/

V torek, 7. maja ob 20. uri, vabljene_i na okroglo mizo Moč glasov, ki spreminjajo pogled v ŠKUC Galerijo. 

Pogovor se osredotoča na pripovedovanje osebnih zgodb kot specifično obliko razumevanja, saj deljenje izkušenj pomaga pri prepoznavanju v družbi velikokrat nevidnih tem, zlasti tam, kjer so stereotipi globoko zakoreninjeni — kot na primer pri nasilju na podlagi spola, endometriozi in trans tematikah. Razprava izhaja iz predpostavke, da osebna pričevanja delujejo kot mehanizem razpiranja javnega prostora: omogočajo premik od individualizacije problemov k njihovemu družbenemu umeščanju. S tem razbijajo prevladujoče stereotipe, ki pogosto banalizirajo, patologizirajo ali delegitimirajo izkušnje posameznic_kov. Obenem pa se bo pogovor dotaknil tudi ambivalentnost takšnega razkrivanja: po eni strani gre za opolnomočenje, ustvarjanje skupnosti in kolektivnega znanja, po drugi pa za izpostavljenost, ranljivost in tveganje ponovne stigmatizacije ali instrumentalizacije izkušenj. 

Maja Peharc se bo pogovarjala s Tjašo Franko, Nalom Kocjanom in Majo Plaz. 

 

“Projekt “Knjiga in spol” podpira Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo.” Dogodek je organiziran s strani Spol.si v sodelovanju z Dnevi enakosti spolov na Filozofski fakulteti UL.

Odziv uredništva spol.si na elektronsko sporočilo Gorenjska, moj planet (Timing Poljane d.o.o.)

Leta 1967, pred 59 leti, se je na bostonski maraton prijavila Kathrine Virginia Switzer. Prijaviti se je morala kot K. V. Switzer, saj ženskam udeležba na maratonu, na celotnih 42,195 km, ni bila dovoljena. Med tekom so jo organizatorji odkrili in želeli nasilno odstraniti s proge, branila sta jo njen trener Arnie in fant Tom. Arnie je pred tekmo sicer trdil, da so ženske prekrhke za tako dolgo razdaljo. Switzer je maraton uspešno odtekla kljub grožnjam s fizičnim nasiljem in zaporom.[i] Je pa trajalo še pet let, da so lahko ženske na bostonskem maratonu legalno sodelovale – šele leta 1972. Londonski maraton sprejema ženske od svojega začetka leta 1981, prav tako berlinski od leta 1974; tako tudi ljubljanski maraton od leta 1996.

Maraton, ta najplemenitejša olimpijska disciplina, je za ženske postal olimpijska kategorija šele na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, kar 88 let po uvedbi moške kategorije. Razlogi, zakaj ženskam niso dovolili teči maratona, so bili zasidrani v globokih predsodkih in spolnih stereotipih, da tek na dolge proge škoduje ženskemu – reproduktivnemu – zdravju (prekine menstrualni cikel, povzroča težave s plodnostjo) in da je takšen napor “grožnja ženskosti”.

Ta daljši uvod v zgodovino maratonskih tekov navajamo kot prikaz, kako sta bila seksizem in mizoginija prisotna tudi v rekreativnem športu. In kako sta še vedno, saj leta 2026 v Sloveniji ženskam – na veliko krajših razdaljah – enakost v rekreativnem športu ni zagotovljena.

V uredništvo smo namreč prejele_i naslednje elektronsko sporočilo organizatorjev (že) 12. sezone tekaške serije Gorenjska, moj planet, v katerem posebej izstopa spodnji izsek:

“Aprila sledita še teka v Tržiču in Trzinu, na katera se prav tako že lahko prijavite. Trzinski tek, ki bo organiziran 25. aprila, bodo tako kot doslej sestavljali tek na 10 km, tek na 5 km, tek na 5 km s kužki, otroški teki in družinski kilometer. Nekaj spremembe pa se letos obeta na Teku po ulicah Tržiča, kjer bodo zaradi “višje sile” in zagotavljanja enakosti za vsako ceno tudi moški tekli na 5 km. V zvezi s tem poudarjamo, da tudi na nivoju koordinacije pokala absolutno podpiramo enakopravnost žensk, odločno pa nasprotujemo streljanju na muhe s topovi oz. konkretno zlorabi prava in državnih institucij (Varuh pravice enakosti) ter sklicevanju na pravna določila v bagatelnih primerih in to s strani feminističnih aktivistk, ki se sicer tekov sploh ne udeležujejo. Letos bo tako enakosti zadoščeno na način, da boste vsi tekli na 5 km dolgi progi, s čimer bo še naprej podprta množična udeležba starejših in tekaško nekoliko manj pripravljenih žensk, ki je ena od značilnosti tržiškega teka.”

Tek po ulicah Tržiča sicer organizira Športna zveza Tržič.

»Višja sila«, o kateri govori športna zveza, so tekačice, ki si že leta prizadevajo, da bi lahko odtekle 10-kilometrsko razdaljo v Tržiču. Ker lokalni_e organizatorji_ice niso imeli_e posluha, so se tekačice obrile na zagovornika načela enakosti – tako vsaj domnevamo, saj varuh pravice enakosti ne obstaja – ki v času pisanja prispevka še vodi postopek. Tekačice so si prizadevale za možnost prijave tudi na 10 km, ne le na zanje rezervirano dolžino 5 km. Rezultat je sedaj – drugače se ne da reči – užaljeno in pokroviteljsko pojasnilo in odpoved 10-kilometrskega teka v Tržiču za moške.

Ob tem velja omeniti, da je v občini Tržič to edini tek s takšno diskriminacijo. Kriška Gora trail, tek na Stari Ljubelj, tek po poti treh zvonov, jesenski kros in tek pod Storžič imajo za vse sodelujoče (odrasle in otroke) v obeh kategorijah enake razdalje. In če zmorejo tekačice 50 km na Kriška Gora Trailu, zmorejo tudi mestnih 10 km v Tržiču. Tudi pri drugih tekih, ki so del tekaške serije Gorenjska, moj planet, ni razlik.

To, da se tekačice želijo pomeriti na 10-kilometrski razdalji, ni »enakost za vsako ceno«, ni kaprica »feminističnih aktivistk, ki se tekov sploh ne udeležujejo«, in ni »bagatelni primer« ali »zloraba državnih institucij«. To je bitka za enakost, za enake možnosti na štartno-ciljno črti.

Ton elektronskega sporočila je podcenjujoč, saj tekačicam odreče avtonomijo, ko zahteve prevali na neimenovane feministične aktivistke. Da bi lokalne tekačice same prepoznale neenako obravnavo, se proti njej upirale ter imele želje in ambicije za tek na daljše razdalje, organizatorjem ne pride na misel. Očitno tudi ne razumejo, da starejše ženske niso šibke in manj pripravljene, pač pa zgolj starejše. Ta starizem, usmerjen še posebno proti ženskam, ki z izgubo svoje mladosti (in spolne privlačnosti za večno zakoreninjeni patriarhalni pogled) tudi sicer v družbi izgubljajo vrednost, ob staranju populacije in vedno večjem zanimanju za športno aktivnost ravno med starejšimi ženskami ni razumljiv. Ravno razširitev kategorij bi gotovo pritegnila kakšno tekačico več, in če bi odprli kategorijo na 5 km za moške, bi pritegnili kakšnega starejšega in tekaško manj pripravljenega moškega.

Še najbolj nevarno pa se zdi sporočilo v delu, kjer tekačicam očita zlorabo državnih institucij, ki so vzpostavljene ravno za takšne namene. Ko lokalni organizatorji ne zmorejo ali nočejo imeti posluha za spremembe, so ravno državne institucije tiste, na katere se lahko obrne vsakdo izmed nas. Poskus ustrahovanja, kajti zloraba implicira načrtno oviranje organizatorja, je še en izmed načinov utišanja žensk v njihovih prizadevanjih za enakost. Glasne (in hitre) ženske so bile trn v peti organizatorjem bostonskega maratona in so trn v peti tržiškega teka.

Zato smo začele naš odziv s kratko zgodovino maratona. Ko gre za enakost moških in žensk, ni nobena razdalja »bagatelna« in so vse razdalje enako pomembne, ali pa ni nobena. Organizatorji teka po ulicah Tržiča ne podpirajo enakosti in ne zagotavljajo enake izkušnje, ampak še naprej vztrajno trdijo, da ženske niso sposobne odteči 10-kilometrske razdalje, zato ker so (stare) ženske. In zaradi njihovega trmastega vztrajanja pri spolnih stereotipih so sedaj prikrajšani še tekači.

 

[i]  https://kathrineswitzer.com/1967-boston-marathon-the-real-story/; https://www.youtube.com/watch?v=fOGXvBAmTsY

 

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

 

Dogodek bo potekal v torek, 7. aprila ob 17. uri v Pritličju (Mestni trg 2, Ljubljana).
Izhodišče pogovora bodo temeljna dela, kot so Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (ur. Alenka Šelih idr.), prihajajoča Pozabljena polovica 2, Prihod žensk na oder slovenske politike (Irena Selišnik), Zapisano z njenim peresom: prelomi
zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature (Katja Mihurko) ter Zbrana
dela Zofke Kveder.

Letos obeležujemo leto Zofke Kveder, zato bo del pogovora posebej namenjen njenemu delu, literarni zapuščini in vprašanju, kako se danes spominjamo ene najpomembnejših slovenskih pisateljic ter kako njeno ustvarjanje umeščamo v kolektivni kulturni spomin.   Skupaj bomo odpirale_i vprašanja: kako se spominjamo žensk? Kdo odloča, katere zgodbe postanejo del kolektivnega spomina? In kako lahko danes aktivno prispevamo k ohranjanju ter širjenju zgodovinskih sledi žensk? Spomin ni statičen, temveč dinamičen in pogosto
»luknjičav« proces – zato ga je treba nenehno negovati, dopolnjevati in tudi kritično prevpraševati.

Pogovor bo prostor refleksije o pomenu biografij in raziskav o ženskah kot orodju upora proti pozabi ter proti patriarhalnim interpretacijam zgodovine. Ob tem bomo premislile_i tudi sedanjost: kako vztrajajoče neenakosti še danes vplivajo na prepoznavnost in vrednotenje dela žensk v slovenskem literarnem, kulturnem in znanstvenem prostoru – ter kakšno vlogo imajo pri tem knjige.

Neja Blaj Hribar se bo pogovarjala s prof. dr. Milico Antić Gaber, izr. prof. dr. Ireno Selišnik in prof. dr. Katjo Mihurko.

Projekt “Knjiga in spol” podpira Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo. Dogodek je organiziran s strani Spol.si v sodelovanju z Dnevi enakosti spolov na Filozofski fakulteti UL.

Reportaža Radia Študent z letošnje podelitve antinagrade bodeča neža za najbolj seksistično izjavo

»Na prisojnih travnikih in gozdnih čistinah predalpskega sveta iz zelenja pogosto izstopa majhna in nenavadna rastlina. Brezstebelna kampava ali poljudno bodeča neža je nizka, skoraj pritlehna trajnica, katere srebrni lesketajoči cvet počiva tik nad tlemi. Je brez vidnega stebla, obdana z rozeto ostrih, nazobčanih listov. Deluje kot majhna zvezda, ujeta med kamni in travo.«

Bodeča neža pa je tudi antinagrada za seksistično izjavo leta, ki jo podeljujemo kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.

Letos jo je prejel Štefan Pavlinjek, direktor in lastnik ROTO Group:

Ne morem dovoliti, da bom dal božičnico tistim, ki si je ne zaslužijo. Tistim, ki so na bolniški odsotnosti, tistim, ki so na porodniškem dopustu, ki ne doprinesejo ničesar k uspehu tistega leta.

Utemeljitev

Sporočilo je jasno. V kulturi, v kateri družbeno solidarnost zamenja kaznovanje ranljivosti, uspeh pa se meri po tem, kdo najbolje ustreza idealu neprekinjene produktivnosti, je idealen delavec vedno zdrav, vedno prisoten moški, brez telesnih omejitev ali družinskih obveznosti.

Maja Peharc, odgovorna sourednica portala spol.si, je sodelovala v reportaži Radia Študent »Kdo bo letos žel nadležni feministični plevel?«. Objavljamo nekaj poudarkov.

Radio Študent: »Kakšne posledice čutite osebno ali kot kolektiv zaradi podelitve nagrade?«

Maja Peharc: »Kot kolektiv se vsako leto srečujemo z več posrednimi in neposrednimi napadi. Letos smo bile recimo deležne grožnje s tožbami eni naših prostovoljnih sodelavk, pri čemer bi rada poudarila, da smo vse prostovoljke. Vsak tak napad in grožnje z odvetniki, s tožbami, je za kolektiv, ki deluje na prostovoljski bazi, neverjetno čustveno izčrpavajoče in se zažre tudi v osebne prihodke, če se je treba braniti na sodišču. Velikokrat dobimo sovražne komentarje preko socialnih omrežjih, kar je še najlažje moderirati. Vedno bolj so popularne t. i. slap tožbe, tudi me smo jih že deležne. Zato poskušamo vedno znova biti v naših argumentacijah zelo argumentirane, previdne, teoretične in strokovne. Ne gre nam za osebno diskreditacijo, ampak če seti v javnost plasiraš kot človek, ki nagovarja javnost, javno nastopa, potem bodi pripravljen_a sprejeti javno kritiko. In naše so vedno strokovno utemeljene in ne gredo na osebno raven.«

Radio Študent: »Med letošnjimi nominiranimi izjavami sta tudi komentarja Blaža Brodnjaka in Štefana Pavlinjeka. Prvi obsoja odlaganje prvega poroda, drugi pa odprto zagovarja kaznovanje žensk ob porodniškem dopustu. Kako komentirate protislovnosti in pričakovanja do ženskega spola in pričakovanj v družbi?«

Maja Peharc: »Zanimivo je, da sta letos nominirani ti izjavi, ki izhajata iz gospodarsko-kapitalistične sfere. Ne moreš imeti obojega, ne moreš imeti visoke rodnosti in kup otrok in ženske, ki delajo 24 ur na dan, ne da bi izostale od dela.«

Kaj si želimo doseči s podelitvijo nagrade? »Želimo si, da bi vsaka taka nagrada povzročila premislek pri posamezniku_ci, zakaj se je nekdo drugi počutil nagovorjenega, da nominira izjavo, in kako je izjavo mogoče razumeti tudi drugače … To je največji problem. Od žensk terjamo, ne glede na to, kako daleč smo prišli z našimi feminističnimi prizadevanji, da opravljajo plačano delo, za katero tako ali tako vemo, da prejemajo premalo plačila v primerjavi z moškimi, potem pa da opravljajo še veliko nevidnega dela, skrbstvenega dela.«

Več lahko poslušate v prispevku.

Fotogalerijo s podelitve nagrade na zaključnem dogodku bodeče neže, ki jo je v soboto, 7. marca 2026, ob 20. uri v okviru 27. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore gostil kolektiv Fem TV, si lahko ogledate tukaj. KUD Mreža/Rdeče zore, foto Nina Pernat

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorja in ne predstavlja uradnega stališča MJU.