Ob trideseti obletnici genocida v Srebrenici uredništvo portala spol.si objavlja prevod besedila »Pogled, ki zbode/zaboli« avtorice Biljane Kašić, prvotno objavljen 16. 7. 2010 na portalu H-Alter.
Dr. Biljana Kašić je hrvaška feministična in mirovna aktivistka, postkolonialna teoretičarka, profesorica sociologije in ena od ustanoviteljic Centra za ženske studije v Zagrebu. Besedilo je nastalo ob petnajstletnici genocida v Srebrenici in pokopu ostankov 775 (identificiranih) žrtev genocida. V tem bolečem trenutku »človeške identifikacije« avtorico zbode/zaboli v vojnah poustvarjeno patriarhalno ločevanje med moškimi in ženskami, ki se nadaljuje tudi v smrti.
Čeprav so ženske iz Srebrenice nosilke spomina na grozodejstvo izpred tridesetih let in neumorno nanj še vedno opozarjajo, ne smemo pozabiti, da je bilo tudi med samimi žrtvami genocida v Srebrenici nekaj sto žensk.
Besedilo je prevedla in priredila Mojca Dobnikar.
Pogled, ki zbode/zaboli
Biljana Kašić
Srebrenica – dostojanstvo in življenje. Ob petnajstletnici zločina sem stala ob prividih človeškosti in hkrati njenih živih pojmih. Dve uri in pol so glasni politični govori vsiljevali postopek in hierarhijo žalovanja, nato pa sta, trenutku primerno, v človeški tišini in povezanosti sledila objokovanje in žalovanje bližnjih.
Na kraju pokopa se je zgodila človeška identifikacija. V samem trenutku pokopa se je v Potočarih tega razgretega 11. julija ravno s tem, da je bil pokop mogoč, zgodilo dejanje človeške identifikacije in hkrati človeške integracije sleherne osebe, ubite v poboju v Srebrenici pred petnajstimi leti. Za vsako od teh oseb, katere truplo so našli, se je po petnajstih letih vpisanosti na seznam s ciničnim imenom »neidentificirani«, v trenutku razglasitve smrti končala agonija čakalnice, v kateri je bilo dovoljenje za pokop vsako leto manj gotovo. Priče te neznosne negotovosti, ki človeka ropa človeškosti, so preživeli člani in članice njihovih družin, največkrat ženske, ki jim v pomenljivem tekstu »Srebrenička mreža« Aleksandar Hemon pravi vozli brez mreže[1] – to so njihovi bližnji in le tu in tam kak sopotnik/-ica, ki mu/ji je mar, ker pozna človeško skrb. Zavestno ignoriram politične elite in njihove geste, elite, za katere prostor človeške skrbi seže do funkcionalnih meja njihovega političnega poklica, neredko izpraznjenega človeškosti.
Vsaka oseba, ki je imela status neidentificiranega trupla ali neidentificirane žrtve genocida v Srebrenici, je z razglasitvijo smrti postala človeško bitje, s kolektivnim javnim obredom skupnega pokopa pa je bila predstavljena v človeški podobi in dobila ime, v katerem se je strnil čas njenega življenja, ime, ki je šele priklicalo identifikacijski znak življenjskega obstoja. Ta čas implicitnega pogojnika, zgoščenega v upanju, da se bo oseba, ki je vodena kot izginula ali neidentificirana, »pojavila«, deluje protilinearno in vselej kot možnost – in zato je priklic, zato prikliče. Tako za žrtve tega nečloveškega zločina kot za tiste, ki so jih ves čas iskale, se pretekli in minuli čas dogaja in hkrati zaključi v prekinitvi pogojnika, v rezu soočenja z mrtvim telesom/ostanki mrtvih teles bližnjih. Javna razglasitev pokopa kot enkratno dejanje simbolično prizna obstoj njihovih živetih življenj, vendar jih umesti v formatiran, dogajalni vojni čas in s tem utrdi smisel njihovega obstoja – umesti jih v »vmesni« čas, čas raztrganih življenj, okleščenega smisla in čakanja na pokop, brez katerega ni mogoče iti naprej, v čas, ki uhaja človeškemu kodiranju. Neizrekljiva travma je tu obtičala ali pa je ta geopolitični prostor ni sposoben predelati. S procesom razčlovečevanja se pospešeno zakriva bahavo pobijanje, izkušnje živih prič pa je treba, tako se zdi, čim hitreje popačiti v amnezijo, zanikanje in/ali zamolčano zgodovinsko pripoved. Cilj je, kot pravi Jamina Husanović, sklicujoč se na Jenny Edkins, »ozdraviti žrtve in jih ponovno vključiti v strukture moči, a tako, da postanejo nenevarne oziroma del lastne reprodukcije teh struktur«.[2]
Prispele smo – Nela in jaz iz Zagreba, Teufika in Senada iz Vive žene iz Tuzle. Stojim v gneči na gričevnati ledini, nebo nad njo pa vsenaokrog stopnjuje »žgočo bolečino«. Tako kot žalost, žalovanje, spomin in bes ta pekoča bolečina v posmrtnem obredu in diskurzih žalovanja »raztaplja« subjekt bolečine, o čemer po Nadiji Seremitakis govorijo primeri maničnih objokovanj v Grčiji.[3] Potopljena sem v nepregledno, lepljivo množico teles, zbranih okrog istega dejanja, in v meni ves čas odzvanja omenjeni Jasminin dvom/misel, kako je vsakoletna žalna slovesnost za identificiranimi žrtvami v Spominskem centru Srebrenica – Potočari 11. julija s povezovanjem paradne elite in preživelih žrtev pravzaprav prikaz normalizacije, tiste/-i, ki smo prišle/-i zaradi drugačnih motivov, pa smo zgolj njene postranske priče. Ta povezava, ki se sicer lahko pretrga, služi natanko temu, da se zlo nemišljenja, kot Vlasta Jalušič z jedrnato metaforo označi pototalitarni čas,[4] vzpostavi kot eksces, ne pa kot razlog za pristno človeško zaskrbljenost in kritično refleksijo; služi temu, da privid začasne skupnosti v žalni slovesnosti odloži soočenje s politično odgovornostjo, da instantni politični učinki prekrijejo razpoko med preživelimi in tistimi, ki preživljajo v politiki, empatija, vrinjena v politične govore z infantilnimi izrazi sramu ter sem in tja priznanja o kakšni lastni napaki, pa simulira politično nedolžnost.
Med verskim obredom, javnim dejanjem pokopa, v katerem je na tisoče rok v dveh človeških spiralah nosilo krste s posmrtnimi ostanki svojih bližnjih, in med javnim oznanjanjem vseh 775 imen, ki so se pomikala med nami, se je ta hlinjena vez politične skrbi najočitneje pretrgala, hkrati pa kot da so se ponovno vzpostavile človeške mreže, o katerih piše Hemon. Helikopterji so že bili v zraku, z improviziranih točk glavnega odra pa se je umaknilo tudi lepo število varnostnikov.
Je pogoj za to, da postaneš bitje, le v sferi političnega, je pogoj, da spet dobiš človeški obraz, šele artikulacija v javnem diskurzu ali obredu, intenzivno razmišljam, medtem ko vpijam imena, s katerimi izguba in ranljivost postajata resnični, žrtve pa dejanske. Ne da bi se zavedala, kako med pozornim poslušanjem imen, ki jih je še treba vpisati, nepremično zrem v imena in priimke tistih, ki so v abecednem redu že vklesani, se znajdem pred belo, rahlo nagnjeno marmorno ploščo z vsemi priimki, ki se začnejo na črko s (Sulić, Sulejmanspahić, S …). Priimki in moška imena, nanizani po vrsti, boleča podoba bošnjaških moških in fantov, starih od 12 do 77 let, teh žrtev načrtnega poboja v Srebrenici pred petnajstimi leti, in le tu in tam žensko ime. Ločitev žensk in otrok od moških in fantov v vojni ni le znak genealogije patriarhata in fronte, temveč je vedno uvertura v smrt.
Ženske in ženske Srebrenice. Z jasnim sporočilom »Ne bomo pozabile genocida v Srebrenici« so Ženske v črnem začele v Beogradu izražati svojo solidarnost z ženskami iz Srebrenice z umetniško-aktivistično akcijo s pomenljivim naslovom: Par čevljev – eno življenje. »Kaj je tisto, zaradi česar je življenje vredno?« Vprašanje, ki ga postavi Judith Butler, ravno v primeru Srebrenice razkrije nujnost vprašanja, postavljenega pred njim: »Čigava življenja veljajo za življenja?«[5]
_________
[1] Hemon, Aleksandar, »Srebrenička mreža«, Hemonwood, Dani, št. 420, 1. julij 2005.
[2] Husanović, Jasmina, »Etičko-politička zaviještanja lica i ožiljaka: Bosanske priče i traume kao imenice ženskog roda u množini«, Treća, št. 1, vol. IX, 2007: 66.
[3] Seremitakis, C. Nadia, »Sjećanja na razrješenje sukoba: političko nasilje, posttraumatski stres i kulturne promjene prema demokraciji«, v Kašić, Biljana (ur.), Žene i politika mira. Prilozi ženskoj kulturi otpora/Women and the Politics of Peace:Contributions to a Culture of Women’s Resistance (Zagreb: Centar za ženske studije, 1997), 130.
[4] Jalušič, Vlasta, Zlo nemišljenja. Arendtovske vaje v razumevanju posttotalitarne dobe in kolektivnih zločinov (Ljubljana: Mirovni inštitut, 2009).
[5] Butler, Judith, Precarious Life, The Powers of Mourning and Violence (London in New York: Verso, 2006), 20.
