Na poletnih olimpijskih igrah Parizu je bilo prvič v zgodovini zastopano enako število športnic in športnikov. Medijsko poročanje o ženskah v športu doživlja znaten porast. Situacija se za ženske v športu izboljšuje. Pa se res? Morda res pri večji vključenosti žensk v šport (vseeno pa še v letu 2026 obstajajo discipline, iz katerih so izključene, v sklopu zimskih olimpijskih iger na primer nordijska kombinacija),[1] vsekakor pa ne v okviru medijskega poročanja. Čeprav prepoznavnost žensk v športu narašča, zlasti med večjimi dogodki, kot so olimpijske igre, se večina poročanja še vedno osredotoča na športnike. Na Novi Zelandiji je bil v letu 2024 delež poročanja o ženskem športu 27 %, kar je le en odstotek več kot v predhodnem letu.[2] V ZDA je poročanje o ženskah v športu v letu 2023 predstavljalo približno 15 % celotne športne medijske pokritosti.[3]
Predvsem pa bi se bilo treba osredotočiti na način poročanja o ženskah v športu in športnicah. Medijski seksizem je namreč še kako prisoten, kar je ob zmagi Jutte Leerdam v hitrostnem drsanju jasno pokazalo poročanje ne le svetovnih, pač pa tudi slovenskih medijev.
Jutta Leerdam, nizozemska hitrostna drsalka, večkratna svetovna prvakinja in srebrna olimpijka na zimskih olimpijskih igrah leta 2022, na letošnjih igrah ni le zmagala, pač pa dosegla tudi nov olimpijski rekord na 1.000 metrov. Leerdam je vrhunska športnica, olimpijska medalja pa je rezultat let treninga in discipline. Izjemen uspeh, ki pa so ga mediji popolnoma zreducirali na njen videz, telesno podobo, zasebno življenje in partnerski odnos. Celo z imenom je imenovana redko, v medijskih naslovih postane »zaročenka« ali »lepotica«.
Poglejmo si nekaj naslovov slovenskih medijev:
- Vroča nova olimpijska rekorderka je ukrotila divjega YouTuberja,[4]
- Jake Paul v solzah: zaročenka podrla olimpijski rekord,[5]
- Nizozemska lepotica in partnerica razvpitega vplivneža podrla olimpijski rekord,[6]
- Olimpijski uspeh Jutte Leerdam pospremile solze Jaka Paula,[7]
- Kontroverzni zaročenec ene najlepših športnic na svetu je jokal, razlog je zlata olimpijska medalja (VIDEO),[8]
- (VIDEO) Še ena žrtev italijanske šlamparije: Fatalna nizozemska šampionka,[9]
- “Najlepša olimpijka” na vrhu sveta,[10]
- Jutta Leerdam lahko zasluži milijon dolarjev s svojo zlato medaljo, solzami sreče in modrčkom.[11]
Opažamo dve redukciji olimpijske zmagovalke: relacijsko, kadar se diskurz osredotoča na njeno osebno življenje, ter predmetno, kadar je zreducirana na objekt moškega poželenja.
Namesto da bi bil v središču pozornosti njen olimpijski rekord, naslovi osredotočajo zgodbo na njenega zaročenca, Youtuberja Jakea Paula, njegove solze, njegovo kontroverznost. Njena identiteta postane relacijska: pomembna je samo zato, ker je v zvezi z znanim moškim.
Obratnega primera, da bi bil Paul opisan kot »zaročenec olimpijske drsalke«, seveda ni mogoče najti. Podoben vzorec se pojavlja tudi pri drugih športnicah. Corey Cogdell, dvakratna bronasta medaljistka v trap tekmovanju v streljanju na glinaste golobe, je bila v enem izmed naslovov opisana kot “Unreinova žena” (“Unrein watches wife win bronze medal”, prevod: Unrein spremlja ženo pri osvojitvi bronaste medalje).[12] Medtem ko takšno redukcijo doživlja večina športnic, obstajajo tudi izjeme. Jonathan Owens, mož Simone Biles, sicer tudi športnik, je večkrat omenjen kot “mož” (“Simone Biles in mož Jonathan Owens si želita imeti otroke”).[13] Kje je torej meja? Kako prepoznavna mora biti športnica, da postane njen partner le »partner« športnice, namesto obratno? V obeh primerih bi moralo medijsko poročanje poudarjati atletske dosežke, in ne partnerskega odnosa, ne glede na spol športnika.
Oznake, kot so »nizozemska lepotica«, »fatalna«, »najlepša olimpijka«, seksualizirajo in estetizirajo športnico. Njena vrednost se tako implicitno povezuje z videzom, ne z atletsko odličnostjo. Pri moških športnikih so takšni opisi bistveno redkejši. Jordan Stolz, ameriški drsalec, ki je prav tako osvojil zlato z olimpijskim rekordom, je opisan le kot “ameriški drsalec”.[14]
Vzorec je torej jasen: ženske so predstavljene skozi videz, družinske vloge in čustvene odzive, medtem ko so moški predstavljeni skozi moč, taktiko, rezultate. To zmanjšuje simbolni kapital žensk v športu in utrjuje idejo, da je njihova športna identiteta sekundarna: najprej “vroča” zaročenka, nato olimpijska zlata medaljistka. Mediji bi morali pri poročanju o športu prevzeti več odgovornosti za način, kako oblikujejo zgodbe o športnicah in športnikih. Z izbiro besed, poudarkov in naslovov ne poročajo le o dogodkih, temveč soustvarjajo predstave o tem, kaj v športu šteje. Če so pri ženskah v ospredju videz, partnerski odnosi ali čustveni odzivi, pri moških pa rezultati in taktika, se s tem utrjuje neenako vrednotenje njihovih dosežkov.
Viri
[1] https://www.bbc.com/sport/articles/c4gjmlnr004o
[2] https://sportnz.org.nz/media/vjwm11jl/media-and-gender-annual-report-2024.pdf
[4] https://svet24.si/njena/estrada/traci/tuji/jutta-leerdam-jake-paul-1879111
[5] https://www.24ur.com/popin/tuja-scena/jake-paul-v-solzah-zarocenka-podrla-olimpijski-rekord.html
[12] https://www.chicagobears.com/news/unrein-watches-wife-win-bronze-medal-17448050
[13] https://www.24ur.com/popin/tuja-scena/simone-biles-in-moz-jonathan-owens-si-zelita-imeti-otroke.html
[14] https://siol.net/sportal/zimski-sporti/hitrostno-drsanje-1000-m-moski-684254
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
