V zadnjih letih so medijske objave o primerih spolnega nasilja in zlorab sprožile val odzivov na družbenih omrežjih, kjer pa smo pogosto priča precejšnjemu nerazumevanju same narave teh dejanj. Komentarji pod novicami in objavami velikokrat razkrivajo globoko nepoučenost javnosti: nekateri trivializirajo ali celo legitimirajo nasilje, spet drugi so zmedeni glede definicij, posledic ali mehanizmov prijavljanja in postopkov obravnave. Takšni odzivi niso le posledica pomanjkanja empatije, temveč predvsem pomanjkanja osnovnega znanja o tem, kaj spolno nasilje in zloraba dejansko sta, kdo so najpogostejše žrtve in kdo storilci ter kako na prizadeto posameznico oziroma posameznika vpliva odziv okolja in institucij. Feministične teoretičarke opozarjajo, da spolno nasilje ni zgolj individualno dejanje, temveč izraz strukturne spolne neenakosti, ki se ohranja skozi družbene institucije, norme, medije in jezik. Seksizem pri tem deluje kot ideološki okvir, ki normalizira razmerja moči med spoloma oziroma spoli in ustvarja družbeno klimo, v kateri so spolno nasilje, nadlegovanje in objektivizacija žensk predstavljeni kot sprejemljivi, pričakovani ali celo naravni vidiki odnosov med spoloma oziroma spoli.
Raziskava o percepciji spolnih zlorab in doživetih zlorabah, izvedena v Sloveniji leta 2020 (Ipsos), je pokazala zastrašujočo sliko. Sodelovali so moški (51 %) in ženske, stari od 18 do 75 let. Vsaj eno obliko spolnega nasilja je že pred osemnajstim letom doživelo 18 odstotkov vprašanih, največkrat pa je spolno nasilje doletelo dekleta (13 do 18 let). V 87 odstotkih je bil povzročitelj moški in v 49 odstotkih oseba, ki je bila žrtvi blizu oziroma jo je žrtev poznala.
Ko govorimo o spolnem nasilju, torej govorimo o izredno pogosti kršitvi osebne nedotakljivosti, pri čemer so žrtve največkrat ženske, tako mladoletne kot polnoletne, povzročitelji pa največkrat moški, spet tako polnoletni kot mladoletni. Domače in tuje raziskave kažejo, da večina teh dejanj ni prijavljena, večina prijav pa ne pripelje do sodne obravnave, kaj šele do sodnega epiloga, ki bi dal žrtvi vsaj minimalno zadoščenje.
Osebe, ki so doživele spolno nasilje, se za prijavo največkrat ne odločijo zaradi sramu in strahu – pred storilcem, pred odzivi okolja in pred postopki, ki sledijo prijavi. Vsako nasilje povzroči občutek izgube nadzora nad lastnim telesom in duševnostjo. Odziv na izgubo nadzora je potreba po njegovi ponovni vzpostavitvi. Povedati o nasilju in ga prijaviti policiji ali kakšni drugi instituciji lahko pomeni – in žal velikokrat res pomeni – oviro na poti do ponovne pridobitve občutka nadzora nad lastnim življenjem; žrtev se mora namreč podrediti postopku, na katerega nima vpliva. Ne more vplivati na to, kdo bo sprejel prijavo (moški ali ženska, stara ali mlada oseba, empatična ali ne …), kaj bo institucija naredila s prijavo, kako jo bosta obravnavali policija in tožilstvo, kako jo bo obravnavalo sodišče, kakšno obravnavo bo sodišče dopustilo obtoženčevi obrambi itd.
Prav tako žrtev ne more vplivati na to, kako bodo njeno izpoved sprejele bližnje osebe. Okolica se pogosto odzove z zanikanjem (tako kot spremljamo v aktualnem primeru v športu). Raziskava o odzivanju na izpoved žrtev, izvedena v Sloveniji in Nemčiji pred dvema desetletjema (Kury, Pagon, Lobnikar, 2003), je pokazala, da so v obeh državah moški strpnejši do spolnega nasilja, podcenjujejo težo takšnih kaznivih dejanj in manj sočustvujejo z žrtvami. Pa vendar tudi ženske na žrtve spolnega nasilja gledajo bolj negativno kakor na nežrtve. Gre za fenomen tako imenovanega obrambnega pripisovanja – ženske pripišejo žrtvam takšne lastnosti, da svojo predstavo o njih čim bolj oddaljijo od svoje samopodobe, kar jim daje (seveda lažen) občutek varnosti.
Med vzroki za zanikanje teže nasilja je tudi notranja potreba po tem, da izkušnja ne bi vplivala na prihodnje življenje tako žrtve kot bližnjih. Psihična, socialna in fizična negotovost, ki jo zaradi doživetega nasilja občuti žrtev, namreč pomeni negotovost tudi za njene bližnje, ki morajo sprejeti, da je žrtev doživela nekaj, kar jo je prizadelo, in da bo potrebovala čas za okrevanje ali pa jo bodo posledice spremljale celo vse življenje.
Če želimo, da bo storjeno spolno nasilje pogosteje prijavljeno, moramo torej v središče postaviti žrtve in njihove potrebe. Zato je prvi, nujni odgovor, ko nam kdo pove, da je doživel ali doživela spolno nasilje: poslušanje. Za osebo, ki je doživela nasilje, je bistveno, da ima možnost povedati, kaj se ji je zgodilo, da ubesedi, kako se je ob tem počutila in kako se počuti zdaj, kaj potrebuje, kaj si želi, česa se boji itd. Pomembno je, da jo pri tem slišimo, da ne dvomimo o njeni izpovedi in da spoštujemo njene odločitve. Dobro je, če ji damo informacije o tem, kaj lahko naredi – prijavi, pokliče organizacije, ki nudijo pomoč itd. – vendar je ne silimo k odločitvam, ki se nam morda zdijo pametne, zanjo pa so lahko v tistem trenutku prezahtevne.
Institucionalni odziv bi moral vključevati vzpostavitev centrov za pomoč žrtvam spolnega nasilja z vso možno podporo za povrnitev nadzora nad lastnim življenjem. Pomoč bi morala obsegati najprej psihološko podporo in zdravniški pregled, šele potem vse drugo. Oboje bi moralo biti v postopkih po prijavi, kadar se žrtev zanjo odloči, obravnavano kot dokaz. Cilj postopkov namreč ne sme biti le ugotovitev sodišča, ali je obtoženi res zakrivil kaznivo dejanje ali ne, temveč tudi jasno sporočilo družbi, da pravosodne institucije ščitijo človeško dostojanstvo.
Če doživljate nasilje, pokličite na brezplačni zaupni SOS telefon za žrtve nasilja 080 11 55. Dosegljiv je 24 ur na dan, vse dni v letu. Lahko jim tudi pišete na drustvo-sos@drustvo-sos.si.
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
