Ob nedavnem svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga obeležimo vsako leto 5. novembra, želimo opozoriti na enega od vidikov trenutnega dogajanja, ki ga preprosto ne moremo prezreti. Tragični dogodek v Novem mestu nas je pretresel, pretresajo pa nas tudi vladni odzivi in menimo, da je dolžnost vsakogar izmed nas, da opozori na sovražnost in diskriminacijo, ko ju opazi.
Vlade, ne glede na svojo politično usmeritev, odgovornost za kompleksne družbene izzive, sploh v času kriz, vse prevečkrat populistično prelagajo na policijo, s čimer pod pretvezo varnosti ustvarjajo videz skrbnosti, ki pa v resnici prikriva dolgoletno zanemarjanje in neukrepanje. O romski skupnosti se že leta uporablja isti, nespremenljivi diskurz – vse od izraza “romska problematika” do bolj zakritega in “politično korektnejšega” izraza “romska tematika”, ki pa v resnici kažeta enako držo do romske skupnosti, tj. globoko zakoreninjen antiromizem in odsotnost resničnega angažmaja za enakost in pravičnost. Tudi s trenutno vladno reakcijo, ki še bolj poglablja že obstoječo ločnico med “nami” in “tistimi drugimi”, ni nič drugače. Tragični primer nameravajo uporabiti za kolektivno kaznovanje in stigmatizacijo celotne skupnosti z zaostrovanjem kaznovalne politike in omejevanjem socialnih pravic, ki bo prizadela predvsem ženske, dekleta in otroke. Vedno spregledano dejstvo pa je (tako kot ob drugih nedavnih primerih nasilnih smrti), da smo vedno znova priča nasilju moških. In prav ta vidik, tj. nasilje, ki izhaja iz patriarhalnih vzorcev, se v javnih razpravah skoraj vedno izgubi. Namesto da bi kot družba govorile_i o patriarhalnem nasilju, o družbenih strukturah, ki ga omogočajo, in o pomanjkanju odzivnih mehanizmov, se odgovornost preusmerja drugam, na druge “krivce” in razloge.
Posebno zaskrbljujoče je, da so v tem diskurzu romske ženske pogosto predstavljene kot simbol “romskega problema”. Obtožbe, da naj bi rojevale “zaradi socialnih prejemkov”, niso le žaljive, ponižujoče in neutemeljene, temveč razkrivajo preplet rasizma in seksizma. Takšne izjave romskim ženskam jemljejo dostojanstvo, svobodo odločanja in pravico do lastnega glasu. Prikazujejo jih kot neodgovorne, kot “biološke stroje” za pridobivanje materialnih koristi. S tem se upravičuje nadzor drugih nad njihovimi telesi, spolnostjo in reproduktivnimi odločitvami, podobno kot so bila v zgodovini in so še tudi danes nadzorovana telesa žensk iz drugih skupin na obrobju družbe: revnih, priseljenk, žensk z ovirami ali tistih, ki ne ustrezajo normam “spodobnega materinstva”. V resnici pa ravno one pogosto nosijo največje breme revščine, diskriminacije in institucionalne zapostavljenosti.
Ko govorimo institucionalni zapostavljenosti, moramo opozoriti tudi na institucionalno nasilje, ki se zaradi dvojnih standardov, izhajajočih iz ločnice med “nami” in “njimi”, nikoli ne konča. Namesto podpore in solidarnosti se Rominje soočajo z nadzorom, kaznovanjem in javnim poniževanjem. Ta diskurz ne razkriva “resnice” o romskih materah, o romskih ženskah, temveč govori o našem družbenem neuspehu, nezmožnosti spoprijemanja z vprašanji socialne neenakosti, revščine, dostopa do izobraževanja, zdravstvene oskrbe in stanovanjskih razmer. Romske ženske niso vzrok za socialne probleme, ampak so njihovo ogledalo: razkrivajo, kako globoko so prepleteni patriarhat, rasizem in revščina.
Zato naj nam ob dnevu romskega jezika, ki ga prepogosto zasenčijo predsodki in stereotipi o romski skupnosti in mu redko prisluhnemo, namesto sovražnosti raje ostanejo v mislih besede, kot so cenin man (ceni me, v smislu dostojanstva), sa sam iste (vsi smo enaki), spoštova(u)nje (spoštovanje) in kamibe (ljubezen). Naj spomnimo, da je romska kultura pomemben, raznolik in dinamičen del slovenske in tudi širše, svetovne kulturne dediščine. V sebi nosi kompleksne zgodbe o vztrajnosti, ustvarjalnosti in preživetju, kljub stoletjem izključevanja. Prepoznavanje tega bogastva, katerega del je tudi romski jezik, pomeni (in zahteva) razumevanje, da romska skupnost ni zgolj del družbenega mozaika, temveč njegova aktivna sooblikovalka. Takšno razumevanje presega simbolne geste in zahteva aktivno razgradnjo struktur rasizma, predsodkov in izključevanja ter vzpostavitev politik, ki temeljijo na enakosti, dostojanstvu in medsebojnem spoštovanju.
