Uvodnik uredništva
Objavljamo tri izseke iz prihajajoče knjige Samo seks (Just Sex) avtorice Erice Johnson Debeljak, ki v prevodu Andreja E. Skubica izide konec meseca maja letos pri založbi Mladinska knjiga. Avtorica v prepletu kulturne simbolike in prvoosebne pripovedi odpira kompleksna vprašanja in ruši stare predstave o telesnosti, spolnosti in družbenih konstrukcijah ženskosti. V svojem pisanju se dotika tem, kot so spolno nasilje, izguba moči, telesna avtonomija in staranje, pri čemer v ospredje postavlja razmerje med individualnim in kolektivnim, med zasebnim in političnim.
V objavljenih odlomkih avtorica skozi mitološke figure Meduze, Perzefone in Afrodite raziskuje, kako so bile ženske v zgodovini prikrajšane za lastno subjektiviteto. Razmišlja o tem, kako so bile prvotno upodobljene bojevnice, voditeljice, stvariteljice in razsodnice življenja in smrti postopno reducirane na objekte moškega poželenja ali strahu. Obenem odpira vprašanja, ki so relevantna tudi za sodobno družbo: Kako se z zgodovinskimi, kulturnimi in literarnimi reprezentacijami žensk še vedno reproducirajo patriarhalni vzorci? Kako je spolnost žensk še danes podvržena mitološkim in družbenim normam, ki jo omejujejo in določajo? Prevprašuje prevladujoče narative o ženskosti ter razkriva, kako te narative že stoletja utrjujejo patriarhalne predstave o ženskem telesu, vlogah in vrednosti. Ob tem opozarja na pogosto spregledane ali potisnjene izkušnje žensk, zlasti tistih, ki ne ustrezajo normativnim predstavam o lepoti, mladosti ali tišini. V ospredje tako prihaja tudi vprašanje moči govora, pripovedi in jezika – kdo ima dostop do njihovega oblikovanja in kdo ostaja neslišan_a. Knjiga tako odpira prostor za razmislek o politični razsežnosti intimnega in o nujnosti, da ženske zgodbe ne ostanejo na robu, temveč postanejo del širšega družbenega razumevanja pravičnosti in telesne integritete.
Na portalu spol.si se posvečamo analizi mehanizmov, s katerimi se vzdržujejo neenakosti med spoli. Z objavo odlomkov iz knjige Samo seks Erice J. Debeljak želimo odpreti prostor za razmislek o tem, kako kulturna zgodovina in pripovedne strukture še vedno vplivajo na naše dojemanje ženskosti in moškosti, moči in podrejenosti, spolne avtonomije in družbenih pričakovanj. S tem želimo prispevati tudi k prepoznavnosti knjige, ki bo gotovo izzvala, navdihnila in spodbudila k premisleku.
Odlomke objavljamo v slovenščini in angleščini.
Vabljene_i k branju!
Uredništvo spol.si
#Meduza
Če bi slučajno potrebovala hešteg in bi si lahko nadela takega, ki ga res hočem, skrivni avatar, znan samo meni ‒ ta ne bi bil javen, če bi hotela imeti kakšno šanso, da pri svojem projektu pridem do dejanskega terenskega dela ‒, bi bil ta #Meduza, klasična ženska pošast. To je bilo ime, ki sem ga šepetala v temo, ko sem plavala v širnem morju svoje zakonske postelje z odprtimi očmi in kačami, lebdečimi okrog glave, in premišljevala o brezdanjem poželenju, ki nabreka in utripa v prazni spalnici. Mislil si boš, da je to zato, ker sem jezna. Mislil si boš, da sem tako jezna, da bi rada moške s svojim strupenim pogledom spreminjala v kamen, kar pa ni res.
Ni mi do moških iz kamna. Rada imam moške iz mesa, iz živega, gibljivega mesa.
Ne, jaz sem Meduza in ona je jaz, kajti preden je prišel patriarhat in ukradel ne le njeno zgodbo, temveč tudi glavo z njenega telesa, je bila to baba in pol. V svojih najzgodnejših utelešenjih ‒ preden so jo Grki ponižali v groteskno breztelesno glavo, ki krasi ščite bojevnikov, kot jo je v epu predstavil pesnik H ‒ je bila nekaj veliko impresivnejšega, nekaj, česar so se moški njene vrste mnogo bolj bali kot mrtve glave, obkrožene z zvijajočimi se kačami. Meduza ‒ njeno ime pomeni vladarka ‒ je bila kraljica Amazonk, po nekaterih govoricah iz Libije. Bila je poglavarka tistega krdela žensk z zlatimi ščiti, srebrnimi sekirami, ki ljubijo moške in zadavijo dečke, kot je antični zgodovinar H z nelagodjem opisoval strah vzbujajoče in osamosvojene bojevnice ‒ Amazonke so si menda iskale ljubimce med sovražniki in pobijale lastne sinove, da bi ohranile pleme čisto in žensko. Bila je tudi boginja, kačja boginja, simbolizirajoča tabu menstrualne krvi, krvi modrosti, ki je ženskam dajala moč, da ustvarjajo in uničujejo življenje. Kri, izpuščena iz žil na levi strani njenega telesa, je bila zdravilna; kri z desne strani njenega telesa je ubijala. Bila je razsodnica nad smrtjo, rojstvom, ponovnim rojstvom, nad vsem, kar je bilo, in vsem, kar bo. Nekateri pravijo, da je bila mati vseh bogov, ki jih je donosila, še preden je obstajal porod ‒ ob čemer se umetna oploditev in vse možnosti, ki jih za odpravo vloge moškega iz človeške reprodukcije ponuja sodobna medicinska tehnologija, zdijo naravnost trivialna reč.
Uau. Kaj se ji je zgodilo? Kako so jo lahko tako ponižali?
Jaz sem Meduza in ona je jaz, prav zato, ker je bila tako ponižana. Postala je, tako kot jaz, popolna razklanost Nje in Mene, razločenost tega, kar se vidi od zunaj, in tega, kar živi znotraj. Meduzo po navadi, kadar jo sploh omenijo, na hitro odpravijo kot del junaške zgodbe nekoga drugega, kot obstranski, čeprav hipno fascinanten lik, ki ga je mogoče zlahka žrtvovati, zanemariti, demonizirati.
Nima vrednosti sama po sebi. Njeno notranje življenje ostaja neobravnavano, nepomembno. Nanjo gledajo z grozo ali pa je sploh ne vidijo. Tako kot jaz ima protisloven odnos do sebe, svojega videza, ogledala ‒ lastni odsev v ogledalu zmanjšuje njeno moč. Včasih se uzre v zrcalu in vidi žensko, čudovito, da jemlje dih, poželenja vredno žensko, ki bi si jo poželel vsak moški. Spet drugič, pri drugačni luči ali pod drugačnim kotom, zagleda sebe ali mogoče samo majhen košček sebe in se vidi tako, kakršna je: pošast. Sem to jaz? Kako je prišlo do tega? Kdaj se je to zgodilo? V grški mitologiji se je pojavila zgodba o njenem izvoru, brez dvoma namenjena temu, da se zakrije Meduzina starejša in grozovitejša podoba bojevniške kraljice. Po tej novi zgodbi naj bi bila Meduza hči incestne združitve očeta, boga morja, in matere, morske pošasti. Med tremi sestrami gorgonami ‒ Steno, Evrialo in Meduzo ‒ je bila ona tista, ki je bila prekleta, nepravično edina prekleta. Po eni različici zgodbe naj bi bila Meduza kot deklica tako lepa, da se je vanjo zagledal bog Pozejdon, se odločil, da bo njegova, in jo brutalno posilil na mehki, rosni livadi, kot je to čudaško duhovito opisal starogrški pesnik H. To je bilo prvo ponižanje: iz ženske bojevnice v žensko žrtev. Z rosno livado bi mogoče lahko označili del njenega telesa, ki se ga je polotil Pozejdon, a bistveno je, da se je to zgodilo v Ateninem templju, Atena pa je bila tako razjarjena, ko je videla skrunitev svojega templja, da v nesrečnem, čeprav tako tipičnem pomanjkanju ženske solidarnosti ni kaznovala zagrešitelja zločina, temveč njegovo žrtev. Atena je naredila Meduzo grdo, njene dolge, bujne lase je zamenjala z gnezdom zvijajočih se kač, ob katerih je okamnel vsak, ki jo je pogledal. Je bilo to prekletstvo ali zaščita pred prihodnjimi naskoki, kot so menili nekateri? Težko je reči, kaj je slabše.
A tudi če pustimo to ob strani: zakaj je Meduza, ta vrhunski ženski subjekt antičnih pripovedk, v kasnejših, bolj patriarhalnih zgodbah postala zgolj objekt najprej moškega poželenja in kasneje moškega strahu? Kako sta pridobili tolikšno težo njena minljiva mladostna lepota in spolna privlačnost, ko pa je bila v svojem prejšnjem utelešenju brezčasna sila, ki je vladala stvarstvu in uničenju? Kako je lahko veličastna pička, ki je nosila vse bogove, še preden je obstajalo rojstvo, nazadnje postala nič več kot pastoralna idila ‒ rosna, s cvetjem posejana livada ‒, namenjena moškemu užitku? Da, Meduzo je preklela Atena, pa kaj potem? Ženska, ki jo kaznujejo, ker je pritegnila nasilno pozornost boga/moškega, in ji svetujejo (ali jo prisilijo), da postane tako neprivlačna, da bo tako pozornost v bodoče odvračala, ni nič novega. Dejansko je komaj vredna komentarja: nekatere stvari se pač nikoli ne spremenijo. Toda Meduzo je že pred tem doletelo prekletstvo na način, ki je pogosto spregledan ‒ preveč nas zamoti njena grdota, kače okrog njene glave, da bi lahko jasno razmislili o njej. To prekletstvo je v kontekstu antičnih mitov manj razložljivo in ni jasno, kdo ali kaj ji je zavdalo. Čeprav je hči bogov in nesmrtnih bitij, čeprav sta obe njeni sestri gorgoni rojeni istim staršem, sta tako kot oni nesmrtni, Meduza pa ne. Meduza se stara.
Meduza je ženska, ki se postara; dejansko nesrečna usoda, kot se je zdelo ljudem v antiki, in tudi danes tega ne vidimo drugače. Je to tisti pravi razlog ‒ ne kače, ne pogled, od katerega okamniš, ne obglavljenje, vse to so zgolj zavajalni manevri ‒, zakaj je Meduza postala klasična ženska pošast? Preprosto zato, ker je starejša ženska, nič več mlada in lepa, ne subjekt, nikoli subjekt, in ne več vredna, da bi bila objekt? Kajti le poglejte jo: saj je stereotip spolno odvratne, nergajoče coprnice ‒ ogromna kričeča usta, polna krivih zob, štrleč jezik, zvijajoče se kače namesto las, čekani, celo brada, ta najbolj prezirana posledica ženskega staranja.
Toda čeprav je bil že njen začetek tako krut, nakar je šlo vse samo še navzdol, se odvratna Meduza vede milo in prizanesljivo. Ne hodi naokrog po svetu, ne maščuje se svoji usodi, ne spreminja vsega živega v kamen. To pride kasneje. To bo namesto nje naredil moški. Meduza se raje umakne v votlino daleč od življenja, daleč od živega dihajočega sveta, kjer ji gorgoni delata družbo le sestri, in se naredi neškodljivo, le senco svojega prejšnjega jaza: nevidno.
#Perzefona
Tako kot sem kronala Meduzo za kraljico smrtnih, grdih, postaranih žensk, bom zdaj izbrala tudi kraljico, ki naj vlada vsem žrtvam posilstva in ugrabitve. Toliko jih je, da bo njeno kraljestvo gosto naseljeno, njenih sledilk pa cela legija. In koga je primerneje kronati za kraljico kot Perzefono, najbolj znamenito od vseh mitoloških žrtev posilstva in ugrabitve? Zgodbo o Perzefoni ‒ hčeri Zevsa, boga spolnih plenilcev, in Demetre, boginje žetve ‒ poznajo vsi. Had, vladar podzemlja, Zevsov brat in torej Perzefonin stric, se nezaustavljivo zagleda v svojo mlado nečakinjo. Ker Zevs ve, da Demetra ne bo nikoli privolila v Hadovo dvorjenje njuni hčeri ‒ katera mati pa bi? ‒, skuje načrt. Dogovorita se, da bo Had deklico ugrabil in jo odpeljal v podzemlje kot svojo otroško nevesto, Demetra pa bo postavljena pred izvršeno dejstvo. In tako ljubka Perzefona nekega dne na bujni in cvetoči livadi s prijateljicami okeaninami nabira rožice, ko v zemlji nenadoma zazija velikanska razpoka. Iz zevajočega prepada se najprej zasliši galop konj, potem pa se pojavi temna kočija s strašnim Hadom. V najbolj znameniti skulpturni upodobitvi ugrabitve Had drži golo Perzefono v zraku, njegova krepka roka se ji ugreza v razpirajoče stegno. Pes Kerber, ki simbolizira mejo podzemlja, se mu stiska k nogam. Napad je tako nenaden in nasilen, da se Perzefona nima časa upirati. Okeanine niti ne vidijo, kaj se je zgodilo in kam je bila odpeljana.
Ko Demetra ugotovi, da njene ljubljene hčere ni več, zblazni. Preobleče se v starko in cele dneve tava po svetu. V svojem obupu zanemari zemljo, tako da polja ne morejo več roditi, vse stvari prenehajo rasti. Strašna lakota se spusti nad svet. Nazadnje Helij, bog sonca, ki vidi vse, pove Demetri, kje je njena hči, Zevs pa, ki ga prepričajo kriki lačnih ljudi, še bolj pa njegovi sobogovi, ki jih je strah, da ljudje ne bodo preživeli, da bi jim lahko prinašali daritve ‒ nazadnje je menda to tisto, kar se jim zdi najpomembnejše, ne pa smrt vsega človeštva ‒, se dogovori, da bo Had svojo ujetnico Perzefono vrnil. Had nima druge izbire, kot da se močnejšemu bratu ukloni.
Toda preden svojo otroško nevesto osvobodi, jo pretenta, da použije nekaj hrane iz podzemlja ‒ kot v nekakšni mitološki različici stockholmskega sindroma, ko ugrabiteljeva prijaznost povzroči odvisnost in nazadnje celo ljubezen njegovega ujetnika. Perzefoni ponudi nenavaden obed, ki ima veliko več simbolne kot hranilne vrednosti; granatno jabolko. Perzefona pojé tri krvavo rdeča zrna ‒ nekatere različice mita pravijo štiri, nekatere sedem ‒, in ker je enkrat jedla hrano podzemlja, je s tem obsojena, da se mora vrniti. Izgubila je nedolžnost. Videla je mrtve. K materi se vrne spremenjena in uvela, nemirna in nič več povsem domača v zelenem zgornjem svetu. Ko pride jesen, začuti nujo, da se mora vrniti k svojemu ugrabitelju, svojemu mračnemu skrivnostnemu možu, in zapustiti mamo do pomladi. To je kompromis, s katerim ni nihče povsem zadovoljen, vendar pa zato zemlja vsake pol leta postane gola, kot je bila, ko je žalujoča Demetra obupana tavala po svetu. Od tod znamenitost Perzefonine zgodbe: njena ugrabitev in delna rešitev predstavljata zgodbo o izvoru letnih časov.
Toda zakaj je Had od vseh možnih jedi ponudil Perzefoni ravno granatno jabolko? To je nenavadna izbira, čuden in čudovit sadež, šatulja, polna lesketajočih se draguljev, iz katere ob odprtju bruhne razkošna rdeča, krvi podobna tekočina. Granatno jabolko je dalo poimenovanje tudi dvema precej različnima rečema: cenjenemu dragulju, imenovanemu granat, in morilski, šrapnele raztresajoči granati. V mnogih kulturah in verstvih je granatno jabolko simbol plodnosti, zato jih lučajo ‒ nasilno, kot granato ‒ ob zid poročne sobe, da bi se v zakonu rodilo veliko otrok. V drugih kulturah pa naj bi granatno jabolko povzročalo začasno neplodnost. Starogrški zdravnik in farmakolog D je priporočal zrna granatnega jabolka ‒ vstavljena kot svečka, ne ustno, kot bi mogoče lahko kdo sklepal iz mita ‒ kot sredstvo za kontracepcijo. Stoletja kasneje so takšen učinek sadeža potrdili v znanstvenih preizkusih na podganah in morskih prašičkih. In tako granatno jabolko in njegova zrna hkrati simbolizirajo tako plodnost kot začasno neplodnost, tako kot sama menjava letnih časov.
Toda ali bi lahko zrno granatnega jabolka ‒ s svojo obliko, barvo, teksturo ‒ simboliziralo tudi žensko spolno ugodje? Spomnimo se Zulejkinih krepostnih prijateljic, ki so se urezale s svojimi noži za sadje, ko so uzrle čednega Jusufa. Tako kot ujeti enorog na znameniti srednjeveški tapiseriji krvavi zrna granatnega jabolka, ne pa prave krvi, tudi delikatne kapljice, ki privrejo iz ranjenih prstov dam, spominjajo na rdeča zrnca izpod njegove lupine. Zdaj pa si predstavljajte ta semena v manj tekoči obliki; sekalsko oblikovana kot zob, na eni strani nakopičena rdečina, na drugi spužvasta bleda kožica, vse pa skrito v posteljici mesnate lupine, ki jo je težko odpreti, razen z znanjem in vztrajnostjo. Tako semena pravzaprav priklicujejo podobo ščegetavčka, tistega skrivnega škrlatnega dragulja nad žensko nožnico, ključa do njenega užitka.
In to ‒ pojem ženskega spolnega ugodja, ženskega spolnega poželenja ‒ prinese novo interpretacijo mita o Perzefoni. Za razliko od drugih zgodb o ugrabitvi in posilstvu v tej igra pomembno vlogo mati, Demetra, in sicer še dramatičnejšo od samega posilstva oziroma posiljevalca. Pravzaprav mit več pove o razmerju med materami in hčerami kot pa o razmeroma pustih in predvidljivih dejanjih brutalnih posiljevalcev. Govori specifično o ženskem zorenju, prebujajočem se in potlačenem spolnem poželenju deklic, ki vstopajo v adolescenco, in potrebi mladih žensk, da se osamosvojijo od mater, da bi to poželenje potešile. V patriarhalni družbi se mlada deklica obravnava le kot krhka lepotica, brezmadežna in čista, njeno spolno poželenje je sramotno, nekaj, kar je treba skrivati, obvladovati, in edini način, kako ga lahko nekaznovano uresniči, je prav stem, da je ugrabljena in posiljena, da je spolna iniciacija vzeta izpod njenega nadzora, da ji je slovo od otroštva in od matere vsiljeno, ni prostovoljno. Od tod vztrajnost ženskih fantazij o posilstvu, o tem, da bi jih zagrabil mračen, skrivnosten neznanec, moški animus, ki zmore s silo premagati žensko nedolžnost. Od tod vztrajnost tistih nadležnih, protifeminističnih in neznansko priljubljenih ‒ zlasti med ženskami ‒ stvaritev, kot je Petdeset odtenkov sive. Kar se tiče sprejemljivosti ženske seksualne delovalnosti, smo v zadnjih stoletjih napredovali izredno malo: najprej smo imeli ženske kot posest moškega in torej posilstvo kot zločin zoper posest; potem je ženska postala žrtev napada, a še vedno objekt poželenja, ne poželjivi subjekt. In gorje, če je slučajno zanosila ali se ni dovolj upirala, kajti potem je postala sostorilka v zločinu zoper sebe. Danes pa je njena vloga omejena na privolitev ‒ reči moškemu poželenju ne, nikoli, mogoče.
Kaj pa njeno lastno poželenje? Kaj pa tisto vroče, utripajoče, rubinsko rdeče zrno granatnega jabolka, zasajeno med njenimi nogami? Kaj si ne bi bilo mogoče na novo zamisliti te zgodbe tako, da bi bila Perzefona tista, ki si je želela ubežati dušečemu objemu svoje božanske matere? Da je preklinjala, da bo umrla od dolgčasa, če se bo morala iti še enkrat igrat na tisto usrano livado z okeaninami? Da je v svojem opolzkem stricu Hadu, prav tako kot nekoč kasneje poželjiva najstnica v znamenitem pedofilskem romanu VN v Humbertu Humbertu videla način, kako se izmakniti gospodovalni materi, pobegniti iz ječe gospodinjske ženskosti, da bi se končno enkrat pozabavala po svoje? In tudi druge zgodbe si lahko na novo zamislimo na enak način. Kaj pa če ni bil Paris tisti, ki je ugrabil lepo Heleno, temveč je bilo obratno? Kaj če je Helena pripravila postavnega mladeniča, da se je nepremišljeno spozabil in sprožil največjo vojno vseh časov? Mogoče pa je Helena segla z roko pod tisto špartansko pogostitveno mizo, jo položila Parisu med noge in mu zašepetala v uho svoje vroče zahteve: odpelji me od tu, proč od Menelaja, mojega dolgočasnega, impotentnega moža v srednjih letih. Niti ene noči nočem več preživeti v tej postelji! Sita sem tega, da sem okrasek, trofeja, zadetek na loteriji, ki jo organizirajo mogočni moški! Najlepša ženska na svetu sem, moj obraz bi lahko splavil tisoč ladij, in enkrat za spremembo bi rada imela, kar hočem! Pa k vragu posledice!
Toda v resnici Perzefone nisem izbrala za kraljico zaradi kompleksnosti in dvoumnosti mita, njegovih različnih interpretacij ženske seksualnosti in delovalnosti. Izbrala sem jo, ker ima enako kot Meduza tudi ona zgodovino, daleč slavnejšo in impresivnejšo od tega, kar je postala, ko so se do nje dokopali patriarhalni Grki in na novo napisali njeno zgodbo. Pa Meduza in Perzefona še zdaleč nista edini veliki boginji, celo sploh ne najpomembnejši, ki so ju tako ponižali. Celoten panteon ženskih boginj je obstajal, davno preden so se pojavili svetovni patriarhati in jih nadomestili z monoteističnimi, monokromatskimi moškimi božanstvi. Tu so veličastno debela neolitska boginja plodnosti, sumerska Inana, vsepožirajoča kraljica vesolja, vir življenjske krvi sveta; babilonska Ištar, kraljica neba, velika vlačuga, luč sveta, odpiralka maternice, boginja vseh boginj; hindujska Kali Ma, danes najbolj znana po svojem uničevalnem vidiku, kako čepi nad svojim mrtvim spremljevalcem Šivo in požira njegovo drobovje, požira njegove spolne organe s svojimi. In ne pozabimo najstarejše od grških božanstev, boginje zemlje Gaje, matere vseh titanov, ki je zarodila rod patriarhalnih in ozkosrčnih olimpskih bogov, ki so nazadnje pokazali tako boginjam kot ženskam, kje je njihovo mesto. To je bila njena največja napaka: da je rodila tiste, ki so iz nje naredili komaj kaj več kot opombo pod črto v moški zgodbi.
Zato sem izbrala Perzefono; ker je bila tako kot vse druge velike boginje dosti več kot zgolj lep, nedolžen objekt spolnega poželenja mogočnih moških bogov. Bila je vse. V svojih prejšnjih utelešenjih je Perzefona poosebljala vse glavne like svojega kasnejšega mita ‒ mater, hčer, vladarko mrtvih. Bila je Kore, devica, deklica. Bila je boginja zore, ljubezni, zaščitnica vseh žensk. Bila je boginja pomladi, simbol nesmrtnosti. Nobenega kralja ni potrebovala poleg sebe, ker je podzemlju vladala sama. Bila je tako strašna, da si smrtniki niso upali izgovarjati njenega imena. Vladala je vsemu, kar požene iz zemlje, in vsemu, kar se umakne v zemljo. Skupaj so njene osebnosti sestavljale tri kote gorečega, vrtečega se trikotnika. Dotikala se je vsega, kar se premika. Tako kot prazgodovinske boginje je bila trojna boginja ‒ ustvarjalka, ohranjevalka, uničevalka; začetek, sredina in konec. Nikogar ni potrebovala, da bi jo izpolnil. In tako kot pri Meduzi je bilo tudi tu orodje njenega ponižanja s te mogočne veličine posilstvo. In kar je še večja žalitev, estetska spremljava njenega ponižanja je bila kič: vse tiste z osladnim cvetjem posute livade. Ženske niso bile nič več videne kot ustvarjalke in uničevalke, temveč kot prikupne lutke na srčkanih travnikih, naivke široko razprtih oči, marionete na vrvicah, objekti brez poželenja in delovalne moči.
#Afrodita
No, tu pa imamo divjo zgodbo o izvoru.
O Afroditi: boginji ljubezni in poželenja, strasti in spolnega užitka, pa tudi zavetnici prostitutk od skromnih pornai, cenenih uličnih (in vemo, kam ta beseda nazadnje vodi) do najbolj vzvišenih tempeljskih prostitutk. Afrodita ima, kot se v grški mitologiji rado dogaja, več zgodb o izvoru. Starogrški epik H ji je pripisal prozaičen in preprost izvor: bila naj bi hči Zevsa in boginje Dione. Drugi grški pesnik H pa je o njenem nastanku povedal dosti bolj noro zgodbo. V tej nastopa Gaja, eno od tistih mogočnih trojnih ženskih božanstev ‒ kot Meduza in Perzefona, hindujska Kali Ma in sumerska Ištar ‒, tistih grozovitih ustvarjajočih-ohranjajočih-uničujočih boginj, ki jih je bilo treba spraviti na kolena, da se je lahko uveljavil red z moško prevlado.
Gaja utegne biti med vsemi boginjami najbolj grozovita, poosebljenje same zemlje in pramati vsega življenja, ki naj bi se ‒ tako kot Meduza ‒ razmnožila nespolno ali partenogenetsko, še preden je sploh obstajala ideja o porodu. Najprej je rodila praznino in gore, potem je rodila morje, vse to brez pomoči spolne združitve ali moškega oplojevalca.
V tem smislu je bila prasamohranilka, ki je naredila vse sama. Toda potem ‒ mogoče ker ji je postalo dolgčas ali se je naveličala ‒ sklene, da bo ustvarila še sebi enakega, nekoga, ki ji bo stal ob strani, moškega, ki ji bo delal družbo, ki bo njen partner. Ustvari Urana, poosebljenje neba in nebes, ki je tako hkrati Gajin sin in mož. Z Uranom spočne in na običajen spolni način rodi še osemnajst otrok: titane, vrtinčastega Okeana, Kojosa in Kriosa, pa Hiperiona, Tejo in Reo, Temido in Mnemozino, pa z zlatom kronano Fojbo in prikupno Tetijo, kot so našteti v Teogoniji. Rodi tudi Kronosa, najmlajšega med titani, pa kiklope, velikane, in še grom in strelo. Plodna je, da bolj ne bi mogla biti. Toda Uran se, tako kot mnogi drugi očetje, nazadnje začne počutiti zaradi otrok odrinjen ob stran, in kdo bi mu to zameril? Saj jih je toliko. Gaje si ne mara deliti z vsemi njenimi potomci, zato ji otroke skrije. Gaja, ki jo to razbesni, se domisli načrta. Izdela ‒ da, pravo pravcato bridko rezilo, siv skrilni srp, in prepriča najmlajšega sina Kronosa, naj očeta, ko se ji prvič spet spolno približa, pri priči skopi. Kronos uboga mamin grozljivi ukaz. Leže in čaka, in ko napoči trenutek, se poloti očeta s srpom. Prav huda zgodba. Naš stari prijatelj SF, oče psihoanalize, bi se med vsemi temi preobrati počutil čisto domače: incest med Gajo in Uranom, ki sta navsezadnje tudi mati in sin; do skrajnosti prignan grozovit prvinski prizor sina, ki ni le priča spolnemu odnosu med staršema, temveč ga v tem primeru tudi za vselej onemogoči; mama, ki uporabi sina, da strese svojo jezo na očeta; predvsem pa samo strašljivo dejanje kastracije, ki ga v tem primeru izvrši sin nad očetom.
Kaj več bi si lahko sploh želel?
In vendar, neverjetno, je še več.
Ko Kronos izvrši strašno dejanje, skopi lastnega očeta, zaluča njegove genitalije čez zemljo proti kipečemu oceanu. Ko odrezani penis leti po zraku proti vodi, tri kaplje krvi padejo na zemljo, in iz teh treh kapljic se rodijo erinije ‒ pri Rimljanih znane tudi kot furije ‒, znamenita ženska božanstva maščevanja in povračila, še ena strašljiva trojica žensk s kačami namesto las, tako kot gorgone. Rimski Pesnik V je dal furijam naslednja imena: Alekto, kar pomeni neskončna jeza, Megera, kar pomeni ljubosumni bes, in Tizifona, kar pomeni maščevalno uničevanje, kar zveni kot še en kompendij klišejskih značajskih lastnosti, ki se jih moški pri ženskah najbolj bojijo in jih zaničujejo. Ko odrezani penis pristane v vodi, zaplava in se nekaj časa ziblje na valovih, pri tem gibanju pa nastane bela pena. Iz te bele pene vstane ženska: velika Afrodita, boginja spolnosti in užitka.
Risba: Metka Krašovec, v knjigi Erice Johnson Debeljak Samo seks, MK, 2025