Ob nedavnem 8. marcu, ko praznujemo dosežke (in zahtevamo) ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk, je bilo ponovno mogoče videti, brati in slišati veliko voščil, povabil na dogodke, marketinških in prodajnih akcij, političnih sporočil ter vrst v cvetličarnah.
Mojca Dobnikar[1], Vlasta Jalušič in tudi druge so že veliko napisale o tem vprašanju, ki si ga zastavljamo, vsaj na spol.si, skoraj vsako leto: kaj zares še praznujemo, ko obeležujemo 8. marec. In povzemale zgodovino tako praznika kot naziva “žene”.
Ker pa se še vedno zdi, da se ta zgodovina vsako leto sproti pozabi, jo bomo v tem prispevku spet obnovile.
Clara Zetkin, nemška feministka in socialistka, ki se je za ženske ekonomske pravice pričela boriti leta 1889, je pobudo za dan žensk dala na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Tri leta kasneje so ga prvič praznovali tudi v Sloveniji, v Trbovljah, kasneje se je – v državah sovjetskega bloka in tudi Jugoslaviji – praznoval dan delovnih žena. Mednarodno se praznuje od leta 1917, 8. marca pa zato, ker so se na ta dan v Sankt Peterburgu začeli protesti, iz katerih se je v tistem letu razvila komunistična oktobrska revolucija, prav na 8. marec 1857 pa je bil v ZDA tudi shod žensk za volilno pravico, ki so ga primarno vodile delavke v tekstilni industriji.
Feministični boj tako že od vsega začetka pripoznava, da za ženske ni enakosti, ni svobode, če niso svobodne (in enake moškim) v svojem telesu, v svojem odločanju in v svojem delu. In ta boj se danes nadaljuje, mora se nadaljevati. Saj ženske še nismo svobodne in enake moškim, ne v svojem telesu, ne v svoji volilni pravici in ne v svojem delu.
Vsako novo volilno leto vedno znova prinese bojazni, da nam bodo naše pravice odvzete, saj se jih ne dojema kot nekaj, kar je človeku lastno, ampak še vedno kot nekaj, kar se človeku ženskega spola lahko odvzame (za nekatere celo mora odvzeti).[2]
Prav tako še vedno ni prebit stekleni strop v politiki, ne v zastopanosti in ne v prostoru, ki se ga ženskam namenja v politiki, kot je nedavno pokazalo sporočilo Ženskega lobija.[3]
O plačni vrzeli čivkajo vse statistike, vendar se jo sistemsko vztrajno ignorira in se razloge išče v “racionalnih in osebnih” odločitvah žensk, ki se menda ne odločajo za visoko plačane ali vodilne položaje, ob tem pa se ne zanemari le kopice nevidnega dela, ki ga večinsko prevzemajo ženske, ampak tudi osnovnega razumevanja v sistem vgrajenih kapitalističnih pritiskov, kot kaže tudi letošnja antinagrada bodeča neža.[4]
Ženske imamo v marcu kar dva praznika, dan žensk in materinski dan.
Materinski dan je vpeljala Anna Jarvis leta 1908 s prvim bogoslužjem za matere v metodistični episkopalni cerkvi Andrews v Graftonu v Zahodni Virginiji.[5] Jarvis je skupaj z aktivistko in sufražetko Julijo Ward Howe zasnovala idejo materinskega dneva na podlagi izkušenj s front ameriške državljanske vojne, kjer je oskrbovala ranjene vojake. Ideja materinskega dneva je bila leta 1870 zapisana v Mother’s Day Proclamation, ki je pozivala matere vseh narodnosti, naj se združijo za spodbujanje »sporazumnega reševanja mednarodnih vprašanj ter velikih in splošnih interesov miru«. V osrčju materinskega dneva je bilo torej protivojno, pacifistično gibanje, ki je prepoznalo, da brezsmiselno umiranje v vojnah disproporcialno prizadene moške.
V Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni, v Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, praviloma ni praznoval, danes pa je spet v veljavi in se praznuje na isti dan kot Marijino oznanjenje, torej 25. marca.
Danes je ta zgodovina v primerjavi z zgodovino dneva žena res pozabljena, saj je materinski dan postal popolnoma kapitalistično obarvan in sloni na zahvaljevanju osebam, ki so rodile. Da je materinstvo velikokrat politični poligon za krčenje pravic žensk, perpetuiranje nacionalnih in kapitalističnih ideologij ter pogosto mehanizem nadzora, je samo druga plat izkušnje materinstva.
Vendar sta tako izraz mati kot izraz žena relacijski opis za osebo ženskega spola. Mati opisuje razmerje, ki ga ima ženska s svojimi otroki, žena pa opisuje razmerje, ki ga ima ženska z moškim. Nobena izmed besed ne opisuje same ženske. Žensko opisuje beseda ženska.
Vse od začetka obeh praznikov si aktivistke, sufražetke in feministke prizadevajo za eno stvar: žensko subjektiviteto.
Oziroma kot pravi Mojca Dobnikar, “ne eden ne drugi nista samo ’ženska’ praznika, temveč obeležujeta prizadevanja za mir in družbeno pravičnost, del katere mora biti tudi ekonomska, politična in socialna enakost žensk”.
Zato praznujmo raje dan žensk.
___
[1] https://www.zuzemberk.si/wp-content/uploads/2022/04/Suhokranjske-poti-pomlad-2022.pdf
[2] https://spol.si/blog/2026/02/20/naprednjaske-tezave-s-feministkami/
[3] https://spol.si/blog/2026/03/11/med-kvotami-in-realnostjo-strukturne-ovire-za-zenske-v-slovenski-politiki/
[4] https://spol.si/blog/2026/03/08/bodeco-nezo-202526-prejme-stefan-pavlinjek/
[5] https://books.google.si/books/about/Encyclopedia_of_Motherhood.html?id=ct6HyAEACAAJ&redir_esc=y
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
