Od kdaj ženske (ne) delajo?

Nedavno smo lahko spet zasledili_e zelo sporne izjave gosta Janeza Marinka, člana podmladka SDS oziroma društva Nova smer (vir: https://www.mladina.si/248098/mladi-clani-sds-se-odkrito-spogledujejo-s-patriarhatom/) v podkastu Tomaža Gorca, ki si je za promocijo podkasta izbral naslednje mnenje gosta: “Janez Marinko meni, da bi moral moški poskrbeti za družino in da so ženske bolj srečne, ko ne delajo.” (vir: https://youtu.be/LOpLtAsWUmc?si=6uzvwG7EXMl3OUEO)

Ob tej in drugih škodljivih izjavah, ki jih lahko zasledimo v tem in tudi drugih podobnih podkastih manosfere (https://spol.si/blog/2026/08/06/kaj-imajo-skupnega-moskosfera-skrajna-desnica-in-kapitalizem/), se nam je porodilo vprašanje, od kod (slovenskim in mednarodnim konservativnim vplivnežem) ideja, da ženske včasih niso delale in da so bile zaradi tega srečnejše.

Poglejmo si najprej nekaj statistike delovno aktivnega prebivalstva po spolu. Za izračun smo uporabile podatke Statističnega urada Republike Slovenije, kjer se lahko vsakdo relativno enostavno informira o tem, koliko ljudi je zaposlenih. Za lažjo orientacijo: v letu 2025 je bilo v starosti od 20 do 64 let skupaj 921.531 delovno aktivnih oseb, od tega 503.849 moških in 417.682 žensk ali 54 odstotkov moških in 45 odstotkov žensk. Ženske so torej zaposlene in delajo.

Vir: Delovno aktivno prebivalstvo po občinah prebivališča, petletnih starostnih skupinah in spolu, Slovenija, letno, https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/0764621S.PX/

Kako pa je bilo leta 1991 oziroma ob osamosvojitvi Slovenije, pred 35 leti? Pri istem viru dobimo naslednjo tabelo:

Vir: Osnovne značilnosti prebivalstva po aktivnosti in spolu, Slovenija, popisa 1991, 2002, https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05W1501S.px/table/tableViewLayout2/

Leta 1991 je bilo med delovno aktivnimi 52,5 odstotka moških in 47,2 odstotka žensk. V četrt stoletja se je torej delež delovno aktivnih žensk v vsem delovno aktivnem prebivalstvu celo nekoliko zmanjšal. Če bi se hotele “vrniti v preteklo stanje”, bi jih moralo delati več kot takrat.

Ali lahko pridobimo še starejše podatke? Kako je izgledalo delovno aktivno prebivalstvo v času Jugoslavije? Tu imamo že nekaj težav, saj statistike večinoma niso bile jasneje razčlenjene po spolu, vendar vseeno lahko dobimo nekaj zanimivih podatkov. Tako v časopisu Naša skupnost leta 1956 izide članek z naslovom “Zaposlenost žensk” (vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ULDTOBAP/9da2ac45-d5d3-4214-8365-bd2e4342137c/PDF), ki uvodoma navaja, da je največji delež zaposlenih žensk v Sloveniji, najmanjši pa na Kosovu ter da je zaposlenost žensk na splošno odvisna od “strukture gospodarstva”, v uradih in ustanovah pa bolj od “politike zaposlitve žensk, družbene mentalitete” itd. Podatki v članku kažejo, da je bilo v večjih mestih zaposlenih več žensk, da jih je bilo v gospodarstvu med zaposlenimi povprečno okrog 30 odstotkov, v uradih in ustanovah pa več kot 50 odstotkov. Ženske torej tudi v Sloveniji v okviru Jugoslavije delajo in so zaposlene.

Imamo tudi dober pregled zaposlenosti žensk pred Jugoslavijo, kot je razvidno iz članka Sabine Žnidaršič Žagar “Ženske na trgu dela: čas sprememb 1880-1910” (Vir: https://www.sistory.si/publication/1524), ki navaja, da je bilo v tistem času delovno pridobitnih žensk okrog 50 odstotkov. Ob tem naj dodamo, kot izpostavlja tudi članek, da je treba “zaposlitev in delo” v danem časovnem kontekstu razumeti kot “pridobitnost oziroma pridobitno sposobnost popisanega prebivalstva države. Prebivalstvo je bilo pridobitno ali pa ni bilo, je ali pa ni imelo dejavnosti, s katerimi se je preživljalo, je imelo sredstva za preživljanje ali pa ne, je ali pa ni bilo v položaju, da bi lahko preživelo brez neposredne pomoči neke druge fizične osebe. In statistiki je bilo vseeno, ali je bil to morda celo poklic … Osnovni statistični kriterij je bil slej ko prej en sam: samozadostnost posameznika/ce pri zagotavljanju sredstev za lastno preživetje oziroma njena trenutna in neposredna neodvisnost ali odvisnost od neke druge fizične osebe.”

Pa tudi za obdobje pred tem najdemo veliko podatkov o tem, kako so bile ženske zaposlene. Zelo zanimivo je branje prispevka “Kako so ženske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno življenje”, v katerem zgodovinar Peter Vodopivec med drugim navede, da so se ženske v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja intenzivneje zaposlovale v trgovini, obrti in industrijskih podjetjih, zlasti pa v šolstvu in pri pošti.

Avtor povzame, da je “število zaposlenih žensk v slovenskih deželah po letu 1870 naglo naraščalo in že avstrijska statistična služba je opazila, da je bil odstotek zaposlenih žena na slovenskih tleh večji kot v drugih avstrijskih pokrajinah (kar naj bi bila predvsem posledica izseljevanja)”. Pri tem pa so bile na vseh delovnih mestih plačane slabše od moških in so v nekaterih poklicih imele še druge omejitve; učiteljice se recimo niso smele poročiti. “Zaposlitev sama po sebi je tako res pomenila dohodek, lasten denar, kar vsekakor ni bilo brez pomena,” še zapiše avtor, “ni pa pomenila dejanske enakopravnosti z moškimi in – vsaj večinoma in v času, o katerem govorimo – tudi ne socialnega vzpona in socialne uveljavitve.”

Trdimo torej lahko, da so ženske v celotnem 19. stoletju delale, bile zaposlene oziroma so se same preživljale, zgodovinski pogled pa nam pokaže tudi realnost tistega časa – kako težko je bilo ženskam prodreti v javno življenje in s kakšnimi ovirami so se soočale. Javno življenje ne pomeni sprehajanja po ulici ali kofetkanja v gostilnah, ampak soustvarjanje družbe, kar lahko udejanimo samo z aktivnim javnim sodelovanjem v vseh družbenih sferah.

Vseeno se ozrimo še bolj v preteklost in se vprašajmo, ali lahko vidimo, kako so se ženske preživljale oz. pridobivale dohodek – sicer zunaj okvirov zaposlitev in poklicev, kot jih poznamo danes, vendar v smislu samostojnega preživljanja. Mogoče je prav najprej opozoriti, da virov o ženskah v zgodovini ni veliko, kot izpostavi Mojca Kovačič v prispevku “Viri za zgodovino žensk v srednjem veku”, kjer popiše tudi vzroke, zaradi katerih je polovica prebivalstva izbrisana iz “uradnih” virov. V drugem prispevku s pomenljivim naslovom »’Živeti in umreti moraš z njim, pa kakršenkoli že je!’. Vzgoja in izobrazba elitnih žensk v srednjeveških mestih”, ki ne tematizira same zaposlenosti žensk, pa navede nekaj zanimivih uvidov v to, kako so ženske v srednjem veku delale oziroma se preživljale:

“Takratna družba (mestna družba 12. in 13. stoletja, op. a.) je našla rešitev v zaposlovanju delovne sile, tako imenovanih famulov oziroma služinčadi, katerih delo je bilo določeno s pogodbo … Glede na naravo njihovega dela je bilo med najetimi delavci veliko več žensk kot moških.” Vidimo torej, da ženske so delale, v domu in zunaj doma – delale so in se bolj ali manj uspešno preživljale.

Lahko se vrnemo še dlje v preteklost, pa bo zgodba podobna: ženske so vedno delale.

Navedeni viri se namenoma navezujejo zgolj na “plačano” delo, ki omogoča preživetje. Namenoma izpuščam reproduktivno in skrbstveno delo. Podatkov in dokazov[1] o tem, koliko neplačanega dela ženske opravijo v zasebnosti, v domači sferi, za vzdrževanje družine, gospodinjstva, odnosov in otrok, je veliko. O prav tako dolgi in skriti zgodovini neplačanega dela lahko preberemo tudi v prispevku Mojce Kovačič: “Kljub temu je bilo za dekle še vedno veliko bolj kot branje in pisanje pomembno, da je odrasla v žensko, ki je bila vešča ročnih del, šivanja, tkanja, predenja, vezenja, ki je poznala vse skrivnosti pripravljanja hrane, ki je znala voditi gospodinjstvo in po potrebi gospodarstvo, nadzorovati delo na polju in v hlevu in ki je bila vešča nege bolnika.” A ne glede na to, koliko je tovrstnih študij, jih družba – predvsem na začetku omenjeni konservativni vplivneži – ali spregledajo, ali ignorirajo, ali pa jim ne verjamejo.

Ženske torej delajo in so od nekaj delale dvojno: delajo doma in delajo v javnosti, za eno delo prejemajo plačilo (še vedno sicer manjše od moških), za drugo ne.

Od kod torej ideja, da ženske včasih niso delale in so bile zaradi tega srečnejše? Prihaja iz ZDA in idealizirane podobe povojnega ameriškega načina življenja. ZDA po drugi svetovni vojni niso postale socialistična država, ki bi spodbujala svoje državljane in državljanke k skupnemu družbenemu upravljanju, ampak so postale segregirana kapitalistična velesila. In to se pozna tudi na deležu zaposlenih žensk, saj je v prvi polovici 20. stoletja plačana dela opravljalo zgolj 20 odstotkov Američank, (vir: https://www.brookings.edu/articles/the-history-of-womens-work-and-wages-and-how-it-has-created-success-for-us-all/) precej manj kot v Jugoslaviji.

Podoba srečne ameriške gospodinje se je v ameriški in tudi naš duh časa usidrala zaradi intenzivne in dolge propagandne kampanje, ki jo je v “zlati dobi” ameriškega kapitalizma podpirala podaljšana roka kapitalizma – korporativni marketing.

Batchelor, britanski primer: 1950s advertisement circa 1951 magazine advert for BATCHELORS FOODS featuring baked beans, housewife & husband Stock Photo – Alamy in https://flashbak.com/the-batchelors-foods-soup-opera-ads-from-the-1950s-20904/

Swanson: https://www.vintag.es/2024/10/swanson-tv-dinner-ads.html

Inglis: Inglis & co: https://flashbak.com/kitchen-laundry-miracles-vintage-appliances-and-the-women-that-loved-them-372152/

Chase & Sanborn: https://exhibits.lafayette.edu/s/mate/item/38491

Druga stran te propagande so šokantne statistike o lobotimiziranju Američank v tistem obdobju (vir: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5962395/), o rasni segregaciji in predpisih Jim Crow, ki so uzakonili rasno segregacijo črnske in belske populacije na vseh javnih površinah (parki, šole, restavracije, trgovine, javni prevoz itn.) in so v južnih delih ZDA veljali do šestdesetih let 20. stoletja, (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Jim_Crow_laws) ter reševanje težav “srečnih gospodinj” s še več propagande.

Butisol, Mornidine in drugi: https://www.goretro.com/2014/08/mothers-little-helper-vintage-drug-ads.html

Nemški primer: https://palais-fluxx.de/fluxx-journal-frauengold/

Ženske v ZDA so težje prodirale na trg delovne sile, ne samo zaradi družbenih pričakovanj in stereotipov, ampak tudi zaradi omejujoče zakonodaje. ZDA so šele leta 1978 sprejele zakon o prepovedi diskriminacije v času nosečnosti in zaščitile noseče delavke, ki so bile pred tem v primeru zanositve lahko odpuščene. In šele leta 1974 so Američanke lahko na banki odprle račun oziroma dobile kreditno kartico brez podpisa moškega sorodnika ali skrbnika.

Moški so (bili) torej tisti, ki so (bili) upravičeni ne samo do plačanega javnega dela, pač pa tudi do neplačanega zasebnega dela žensk.

V ta svet bi se ameriški konservativci radi vrnili. In v ta svet bi nas radi vrnili tudi slovenski konservativci, čeprav za Slovenke ta svet nikoli – razen za manjšino – ni obstajal. Najboljši trenutek za življenje žensk – in drugih marginaliziranih skupin – je sedaj. Vsako vračanje v preteklost, pa naj bo ta realna ali ne, pomeni korak nazaj za vse, razen tistih, ki si tja želijo. Pa še zanje to ne velja, kajti kapitalizem izkorišča vse in še kako diskriminira glede na spol, saj izkorišča različno glede na pripadnost spolu.

Pomembno je tudi izpostaviti, da “zahteva” po vračanju žensk domov in k neplačanemu delu ni niti ameriška “pogruntavščina” niti neka sodobna ideja, saj se velikokrat predvsem v času kriz[2] ženske okrivi za nastalo situacijo in se kot rešitev predlaga vračanje v preteklost, ko naj bi bilo vse boljše (ker so bile ženske doma). Da ideja ni nova, priča tudi prispevek Milice Stupan “Žensko poklicno delo in razpad družine” iz leta 1932 (vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WRK1KHDE, str. 416), v katerem odlično povzame, kar želi sporočiti tudi naš prispevek:

“Krivda leži v sedanjem času, v socialnih razmerah, kakor so se razvile iz kapitalističnega družabnega reda. Ker je bil moški tisti, ki je ustvaril sedanji družabni red z vsemi njegovimi hibami, vrtinci, zmedami in viharji, ki so potegnili s seboj tudi žensko, otroke in družino, je nesmiselno, očitati ženskemu spolu sedaj, da izpod kopava temelje družine in družbe, da ruši s svojim poklicnim delom, ki ji ne pušča dovolj časa za otroka in družino, vsa velika in lepa izročila iz prejšnjih dni. Ženske so se udejstvovale v poklicih že dolgo prej, preden se jim je začelo očitati, da upropaščajo s svojim pridobitnim delom zakon in družino.”

Da so danes ženske utrujene od dela in si marsikatera predstavlja, da je biti doma in biti “zgolj” gospodinja, mati in žena enostavnejše ali prijetnejše, je še en pokazatelj izkoriščevalske narave kapitalizma in nove propagande. Včasih reklamirane boss babes in corpo girlies, ki so ženskam sporočale, da naj se enakovredno podajo v svet podjetništva in “hustle culture” (t. i. poslovno kulturo nenehnega dela ali pretirane storilnosti), se v vedno bolj konservativni družbi umikajo trad wifes (npr. Hannah Neeleman, Ballerina Farm; Nara Smith, Roro, Rocío López Bueno; SAHG – stay at home girlfriend; Kendel Kay Nia Chi itn.) in soft girl era / soft life (ženske, ki zavračajo korporativni svet in posel), ki reklamirajo “tradicionalne” vrednote, ostajanje doma, skrb za otroke in družino, mehkobo in nežnost.[3]

Ostajanje doma za ženske ne bi pomenilo biti brez dela, pomenilo bi biti brez plačanega dela. Dela bi imele še naprej veliko – le neplačanega. Ne sprehajanj na Šmarno goro in vozičkanj, ampak kopico neplačanega gospodinjskega dela in seveda delo na sebi, da bodo všečne moškim očem.

Kapitalizem največjo laž govori ženskam: da lahko imajo vse. Da so lahko tako boss babes kot tudi trad wifes.[4] Zares pa jim je naložil dvojno delo, saj še naprej opravljajo večino neplačanega, skrbstvenega dela, z dodanim bonusom, da se lahko (oziroma morajo) relativno (!) enakovredno vključevati na trg delovne sile. Da kapitalizem odlično sobiva s patriarhatom in si ga prilagaja, kaže dejstvo, da se za moške ni kaj veliko spremenilo in lahko še naprej uživajo sadove neplačanega dela žensk.

Ženske niso srečne, ko ne delajo. Ženske niti niso srečne, ko delajo. Ženske so srečne, ko so sprejete kot enake, enakovredne in enakopravne.

______________________________________________________

[1] https://data.worldbank.org/indicator/SG.TIM.UWRK.FE

https://ilostat.ilo.org/topics/unpaid-work/measuring-unpaid-domestic-and-care-work/

https://www.unwomen.org/en/articles/faqs/faqs-what-is-unpaid-care-work-and-how-does-it-power-the-economy

https://theconversation.com/unpaid-womens-work-is-worth-427-billion-new-research-shows-see-how-much-your-unpaid-labour-is-worth-267860

https://www.delo.si/nedelo/zenske-in-pokojnine-mizerni-prejemki-to-ni-zivljenje

https://cnvos.si/aktualno/13143/eige-neenakomerno-porazdeljena-skrb-omejuje-zaposlovanje-zensk-in-zmanjsuje-produktivnost/

https://www.mirovni-institut.si/nevidno-in-neplacano-skrbstveno-delo-zensk/

[2] https://spol.si/blog/2020/03/24/delo-zensk-v-casu-krize/

[3] https://spol.si/blog/2026/01/25/samo-dekle-sem/

https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/13675494241268123

[4] Čeprav se je v zadnjem času pričelo govoriti tudi o tem, kako dvolične so trad wife vplivnice. Nara Smith odprto priznava, da oba z možem enakovredno delata, in pravi, naj je ne poimenujemo trad wife, čeprav to “tradicijo” reklamira (vir: https://www.youtube.com/watch?v=pjHzLMfsf3w). Hanna Neeleman pa si lahko tak življenjski slog privošči tudi zaradi bogatega moža (vir: https://www.betches.com/article/lifestyle/ballerina-farm-husband-daniel-neeleman-360787-20240730). Trad wifes so torej boss babes, samo v drugih barvnih odtenkih.

Žena ali ženska: kaj zares praznujemo 8. marca?

Ob nedavnem 8. marcu, ko praznujemo dosežke (in zahtevamo) ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk, je bilo ponovno mogoče videti, brati in slišati veliko voščil, povabil na dogodke, marketinških in prodajnih akcij, političnih sporočil ter vrst v cvetličarnah.

Mojca Dobnikar[1], Vlasta Jalušič in tudi druge so že veliko napisale o tem vprašanju, ki si ga zastavljamo, vsaj na spol.si, skoraj vsako leto: kaj zares še praznujemo, ko obeležujemo 8. marec. In povzemale zgodovino tako praznika kot naziva “žene”.

Ker pa se še vedno zdi, da se ta zgodovina vsako leto sproti pozabi, jo bomo v tem prispevku spet obnovile.

Clara Zetkin, nemška feministka in socialistka, ki se je za ženske ekonomske pravice pričela boriti leta 1889, je pobudo za dan žensk dala na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Tri leta kasneje so ga prvič praznovali tudi v Sloveniji, v Trbovljah, kasneje se je – v državah sovjetskega bloka in tudi Jugoslaviji – praznoval dan delovnih žena. Mednarodno se praznuje od leta 1917, 8. marca pa zato, ker so se na ta dan v Sankt Peterburgu začeli protesti, iz katerih se je v tistem letu razvila komunistična oktobrska revolucija, prav na 8. marec 1857 pa je bil v ZDA tudi shod žensk za volilno pravico, ki so ga primarno vodile delavke v tekstilni industriji.

Feministični boj tako že od vsega začetka pripoznava, da za ženske ni enakosti, ni svobode, če niso svobodne (in enake moškim) v svojem telesu, v svojem odločanju in v svojem delu. In ta boj se danes nadaljuje, mora se nadaljevati. Saj ženske še nismo svobodne in enake moškim, ne v svojem telesu, ne v svoji volilni pravici in ne v svojem delu.

Vsako novo volilno leto vedno znova prinese bojazni, da nam bodo naše pravice odvzete, saj se jih ne dojema kot nekaj, kar je človeku lastno, ampak še vedno kot nekaj, kar se človeku ženskega spola lahko odvzame (za nekatere celo mora odvzeti).[2]

Prav tako še vedno ni prebit stekleni strop v politiki, ne v zastopanosti in ne v prostoru, ki se ga ženskam namenja v politiki, kot je nedavno pokazalo sporočilo Ženskega lobija.[3]

O plačni vrzeli čivkajo vse statistike, vendar se jo sistemsko vztrajno ignorira in se razloge išče v “racionalnih in osebnih” odločitvah žensk, ki se menda ne odločajo za visoko plačane ali vodilne položaje, ob tem pa se ne zanemari le kopice nevidnega dela, ki ga večinsko prevzemajo ženske, ampak tudi osnovnega razumevanja v sistem vgrajenih kapitalističnih pritiskov, kot kaže tudi letošnja antinagrada bodeča neža.[4]

Ženske imamo v marcu kar dva praznika, dan žensk in materinski dan.

Materinski dan je vpeljala Anna Jarvis leta 1908 s prvim bogoslužjem za matere v metodistični episkopalni cerkvi Andrews v Graftonu v Zahodni Virginiji.[5] Jarvis je skupaj z aktivistko in sufražetko Julijo Ward Howe zasnovala idejo materinskega dneva na podlagi izkušenj s front ameriške državljanske vojne, kjer je oskrbovala ranjene vojake. Ideja materinskega dneva je bila leta 1870 zapisana v Mother’s Day Proclamation, ki je pozivala matere vseh narodnosti, naj se združijo za spodbujanje »sporazumnega reševanja mednarodnih vprašanj ter velikih in splošnih interesov miru«. V osrčju materinskega dneva je bilo torej protivojno, pacifistično gibanje, ki je prepoznalo, da brezsmiselno umiranje v vojnah disproporcialno prizadene moške.

V Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni, v Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, praviloma ni praznoval, danes pa je spet v veljavi in se praznuje na isti dan kot Marijino oznanjenje, torej 25. marca.

Danes je ta zgodovina v primerjavi z zgodovino dneva žena res pozabljena, saj je materinski dan postal popolnoma kapitalistično obarvan in sloni na zahvaljevanju osebam, ki so rodile. Da je materinstvo velikokrat politični poligon za krčenje pravic žensk, perpetuiranje nacionalnih in kapitalističnih ideologij ter pogosto mehanizem nadzora, je samo druga plat izkušnje materinstva.

Vendar sta tako izraz mati kot izraz žena relacijski opis za osebo ženskega spola. Mati opisuje razmerje, ki ga ima ženska s svojimi otroki, žena pa opisuje razmerje, ki ga ima ženska z moškim. Nobena izmed besed ne opisuje same ženske. Žensko opisuje beseda ženska.

Vse od začetka obeh praznikov si aktivistke, sufražetke in feministke prizadevajo za eno stvar: žensko subjektiviteto.

Oziroma kot pravi Mojca Dobnikar, “ne eden ne drugi nista samo ’ženska’ praznika, temveč obeležujeta prizadevanja za mir in družbeno pravičnost, del katere mora biti tudi ekonomska, politična in socialna enakost žensk”.

Zato praznujmo raje dan žensk.

___

[1] https://www.zuzemberk.si/wp-content/uploads/2022/04/Suhokranjske-poti-pomlad-2022.pdf

[2] https://spol.si/blog/2026/02/20/naprednjaske-tezave-s-feministkami/

[3] https://spol.si/blog/2026/03/11/med-kvotami-in-realnostjo-strukturne-ovire-za-zenske-v-slovenski-politiki/

[4] https://spol.si/blog/2026/03/08/bodeco-nezo-202526-prejme-stefan-pavlinjek/

[5] https://books.google.si/books/about/Encyclopedia_of_Motherhood.html?id=ct6HyAEACAAJ&redir_esc=y

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.

Delo žensk v času kriz(e) … in tudi drugače

V Sloveniji smo na začetku drugega tedna izrednih razmer, splošne samoizolacije, prekinitve pedagoškega procesa, omejitve gibanja in javnega življenja ter spremembe delovnega časa živilskih trgovin z namenom preprečitve širjenja novega virusa korona. Pojav virusa je drastično spremenil naša življenja, od tega, kako opravljamo svoje delo, do nakupovalnih navad in preživljanja prostega časa. Trenutna kriza je v zelo kratkem času pokazala, kako odvisni so naši družbeni, fiskalni, gospodarski in človeški sistemi drug od drugega – ko porušiš enega, se pričnejo rušiti vsi drugi. Krize pa vedno tudi razkrivajo neenakosti v družbi. Kriza z virusom korona tako razkriva neenakosti med spoloma na trgu dela, specifičneje – neenako porazdeljenost dela med ženskami in moškimi. Kateri sektorji so najbolj izpostavljeni? In kakšna je struktura zaposlenih, ki delajo v teh sektorjih?

Najbolj so na udaru t. i. skrbstveni poklici (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo in nega, skrb za ostarele, socialni poklici) in trgovski poklici, v kombinaciji z opravljenim delom doma.

Kot navaja Rada Borić za Hrvaško, so ženske tiste, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji: med medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki je 88 % žensk, med zdravnicami_ki 70 %, blagajničark je 90 %, učiteljic 82 %, 90 % delovne sile na področju skrbi za starejše tvorijo ženske.

O podobni razdelitvi lahko sklepamo tudi v Sloveniji na podlagi nacionalnega poročila Mirovnega inštituta »Izobraževalna in poklicna spolna segregacija v skrbstvenem sektorju«,¹ kjer so sicer navedeni odstotki moških, zaposlenih v skrbstvenem sektorju, toda z zamenjavo pogleda pridemo do podatka, da je 80 % – 95 % vseh zaposlenih v skrbstvenih poklicih žensk. Podobno kažejo tudi podatkih Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanost in kulture Slovenije.² V Sloveniji je še enkrat toliko zdravnic kot zdravnikov ter zobozdravnic kot zobozdravnikov, prav tako je več medicinskih sester kot tehnikov (trend je očiten že v času študija)³. Statistka jasno sovpada s pojavom »feminizacije poklicev«, saj so v zdravstvenih, socialnih in vzgojno-izobraževalnih poklicih – se pravi, v poklicih, ki vključujejo skrb za druge – pretežno zaposlene ženske. Tem pridružimo še trgovke, saj je po podatkih SURS-a kar 65 % tistih, ki so zaposleni v dejavnosti trgovin, žensk. Te so približno 250 evrov⁴ manj plačane od svojih kolegov.

Ne gre pa za feminizacijo vseh poklicev, temveč za feminizacijo delovnega mesta z vidika družbenega ugleda, ki ga pripisujemo posameznim poklicem – torej za feminizacijo manj pomembnih, manj plačanih in manj uglednih poklicev. Družinskih zdravnic je več kot kirurginj, trgovk več kot direktoric trgovskih podjetij, učiteljic na osnovnih šolah več kot ravnateljic, družinskih sodnic več kot kazenskih itn. Raziskave prav tako kažejo, da s porastom zaposlenih žensk v poklicu upadata ugled tega poklica in letni zaslužek.⁵

Ne samo, da so ženske na prvih frontah boja proti epidemiji, kolikor tvorijo večino delovne sile v skrbstvenih in trgovskih poklicih, ki so trenutno najbolj na udaru; za svoje delo so še manj plačane in uživajo manjši ugled.

Vpliv ukrepov na zaposlene v teh sektorjih

Trgovine z živili skladno z Uredbo Vlade RS z dne 20. 3. 2020 delujejo od ponedeljka do sobote od 8. do 18. ure, zaprte pa so v nedeljo.⁶ Mediji poročajo, da se je povečalo število nakupovalk_cev, da prihaja do izgredov⁷ in da se je promet v trgovinah zvišal (če lahko sklepamo po izjavi predsednika uprave Mercatorja, da se je prodaja moke 10-krat povečala).⁸ Iz zapisa Sindikata delavcev trgovin Slovenije⁹ izhaja, da so se poslabšali delovni pogoji, od neprimernih varnostnih ukrepov za nakupovalce_ke do premalo (ali celo nič) zaščitne opreme za zaposlene. V času krize je začelo rasti število nelegalnih odpuščanj, premeščanj, odjav iz zavarovanja, nižanj plač itn. za zaposlene, ki so že tako ali tako v socialni stiski.¹⁰

Upravičeno se lahko vprašamo, ali se bodo višji dobički trgovskih podjetij v času krize poznali na plačah trgovk in trgovcev. Bodo mogoče prejeli_e dodatek za opravljanje nevarnega dela?

Stanje v zdravstvu je podobno, saj zaposleni_e že od začetka pojava virusa delajo v kritičnih razmerah in pod velikimi pritiski. Ker so v stiku z okuženimi, se jih veliko samoizolira od svojih družin,¹¹ študentje_ke medicine že zdaj pomagajo pri varstvu otrok in informiranju javnosti¹² itn. Vseeno pa primanjkuje zaščitne opreme,¹³ dodatna finančna pomoč pa za zdravstveno osebje trenutno ni predvidena.

Poleg poklica še delo doma

Vsemu temu je treba dodati še »mental load«¹⁴ in nevidno delo.¹⁵ Termina na eni strani opisujeta mentalno obremenitev zaradi vsakdanjih opravil, se pravi misel na zaloge hrane, šolske naloge, pranje perila, plačevanje položnic itn., ter na drugi strani opravljanje tega nevidnega dela – čiščenje, pranje perila, likanje, sesanje, kuhanje kosila – ki je dolgočasno, necenjeno in neplačano ter se od žensk pričakuje ne glede na druge obveznosti, ki jih morebiti imajo.

Vse to torej leži na plečih žensk, tako v času »miru« kot v času krize, s tem da se v času krize breme tega dela poveča. Ta teden, in po pričakovanjih vsaj še prihodnjih 14 dni, se vzgojno-izobraževalni proces izvaja na daljavo. V resnici to pomeni, da morajo družine koordinirati delo staršev in delo otrok. Ker po raziskavah ženske še vedno poleg plačanega dela opravijo tudi večino domačega dela,¹⁶ lahko sklepamo, da to breme tudi v času krize pade večinoma nanje.

Ta slika nam torej jasno pokaže, da je delo žensk dvojno (ali celo trojno), ženske ostajajo bolj obremenjene in manj plačane, njihova bremena – tako doma kot v poklicih, ki so trenutno najbolj na udaru in v katerih tvorijo večino delovne sile – pa so v času razglasitve epidemije še večja.

Kaj moramo po krizi spremeniti

Poskrbeti moramo za ugodnejše delovne pogoje, odpraviti plačno nesorazmerje in poskrbeti za enakovredno porazdelitev neplačanega gospodinjskega dela. Zakaj? Po podatkih Združenih narodov gospodarstvo raste z večjo zaposlenostjo žensk,¹⁷ prav tako se vrednost podjetja na borzi poveča, če ga prevzame izvršna direktorica¹⁸ – če hočete kapitalističen odgovor. Če pa hočete družben odgovor, pa poglejmo na sever, kjer so ljudje srečnejši tudi zaradi dobrih pogojev dela in porazdelitve družinskih obveznosti.¹⁹

Ženske morajo pri kariernem odločanju veliko bolj upoštevati gospodinjsko in družinsko delo, zato je lahko iskanje delodajalca zanje veliko težje kot za moške, saj morajo upoštevati več dejavnikov: fleksibilen delavnik, oddaljenost, možnost opravljanja dela od doma, izmensko delo itn. Zmotno je tudi prepričanje, da so ženske plačane manj zaradi izbire delovnih mest. Raziskave kažejo, da so ženske plačane manj za enako delovno mesto kot moški – ali celo, da so plačane manj za pomembnejše delovno mesto.²⁰ Prav tako ne gre za razlike v plačilu zaradi porodniških odsotnosti niti za dejstvo, da ženske opravijo po 28 ur neplačanega domačega dela tedensko.²¹ Pač pa gre za dejstvo, da delodajalci že ob dogovarjanju o zaposlitvi ženskam ponudijo manj. Druge študije pa kažejo, koliko višje ravni usposobljenosti, izobrazbe ter izkušenj morajo doseči ženske, da se njihova prijava na delovno mesto sploh upošteva.²² Omilitev teh težav bi bilo treba urediti sistemsko, s spremembo delovne zakonodaje, ureditvijo socialnih transferjev ter objektivnejšimi načini zaposlovanja, kot so »slepi življenjepisi«.²³

V teh kriznih časih pa bi si predvsem želeli_e več človečnosti, več posluha za najšibkejše in predvsem več ukrepov za zaščito delavcev_k (krajši delovni čas, zagotovitev ustrezne zaščite in delovnih pogojev), prekarcev_k, brezdomcev_k (javno dostopne sanitarije), upokojenk_cev, samozaposlenih (v kulturi), migrantskih delavcev_k, ki so ostali brez dela in se zaradi pandemije ne morejo vrniti v domovino, ter vseh drugih, ki živijo iz meseca v mesec. V Sloveniji živi 280.000 ljudi pod pragom revščine,²⁴ med njimi so najbolj prizadete prav ženske. Glede na trenutno situacijo žal pričakujemo, da se bo ta številka v naslednjih mesecih še povečala.

1 https://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2017/10/Educational-and-Occupational-Gender-Segregation-in-Care-sector-Slovenia-SLO.pdf (23. 3. 2020).

2 https://www.sviz.si/zaposleni-v-formalnem-izobrazevanju/ (23. 3. 2020).

3 http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/publikacije/letopisi/2017/8_viri_v_zdravstvu_2017.pdf (23. 3. 2020).

4 https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/8402 (18. 3. 2020).

5 https://researchoutreach.org/articles/gender-inequality-occupational-devaluation-pay-gaps/ (18. 3. 2020).

6 https://www.gov.si/novice/2020-03-20-odlok-o-spremembah-in-dopolnitvah-odloka-o-zacasni-prepovedi-ponujanja-in-prodajanja-blaga-in-storitev-potrosnikom/ (23. 3. 2020).

7 https://www.dnevnik.si/1042925318/slovenija/v-mercatorju-kupce-pozivajo-k-strpnosti (23. 3. 2020).

8 https://www.dnevnik.si/1042925356/posel/novice/tomislav-cizmic-predsednik-uprave-mercatorja-prodaja-moke-se-je-v-casu-krize-podeseterila?fbclid=IwAR0RrqZOtRcAJRYkZF__IpXPWiY7bGhJRpOkreJTAbMHk0VAPLJraBjIgVw (23. 3. 2020, plačljiv članek).

9 http://www.sindikat-sdts.si/vse-novice/575-koronavirus-sdts-poziva-vlado-k-ostrim-ukrepom-v-trgovini (23. 3. 2020).

10 https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/med-epidemijo-ze-prva-odpuscanja-290147 (23. 3. 2020).

11 https://www.delo.si/novice/slovenija/tudi-nasi-zdravniki-se-preventivno-locujejo-od-druzin-288605.html (23. 3. 2020).

12 https://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174679734 (23. 3. 2020).

13 https://siol.net/novice/slovenija/koronavirus-bo-kratko-potegnilo-zdravstveno-osebje-519482 (23. 3. 2020).

14 https://www.theguardian.com/world/2017/may/26/gender-wars-household-chores-comic (23. 3. 2020).

15 https://mashable.com/article/women-invisible-labor-mental-load-study/?europe=true (23. 3. 2020).

16 https://blogs.imf.org/2019/10/15/the-economic-cost-of-devaluing-womens-work/ (24. 3. 2020).

17 https://www.unwomen.org/en/what-we-do/economic-empowerment/facts-and-figures (18. 3. 2020).

18 https://www.cnbc.com/2019/10/18/firms-with-a-female-ceo-have-a-better-stock-price-performance-sp.html (18. 3. 2020).

19 https://www.cnbc.com/2020/01/09/are-danish-people-really-happy-nordic-work-life-balance-secrets.html (23. 3. 2020).

20 http://ipes-si.org/blog/2019/07/24/zenske-smo-za-enako-delo-placane-manj-in-pika/ (18. 3. 2020).

21 https://stats.oecd.org/index.aspx?queryid=54757 (24. 3. 2020).

22 https://knowledge.wharton.upenn.edu/article/uncovering-hiring-bias/ (18. 3. 2020).

23 https://www.wzb.eu/en/node/53745 (18. 3. 2020).

24https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/10/39 (18. 3. 2020).

Članek je nastal v sklopu projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

Pravica do splava v ZDA

Ob nedavnem dogajanju na področju reproduktivnih pravic žensk v Združenih državah Amerike

Pred kratkim smo lahko v medijih in na družbenih omrežjih zasledili_e, kako je osem zveznih državah ZDA – Alabama, Georgia, Kentucky, Misisipi, Ohio, Misuri, Arkansas in Utah – sprejelo najstrožjo zakonodajo o reproduktivnih pravicah žensk, t. i. »heart-beat bills«.¹To dogajanje v zadnjih tednih ni naključje in nas ne bi smelo presenetiti, saj je rezultat dolgoletnega dogajanja v Združenih državah Amerike. In po svetu.

Ko je vrhovno sodišče leta 1973 odločalo o primeru Roe v. Wade,^²je cel svet zadrževal dih – predvsem pa ženske v ZDA. Vendar s(m)o si lahko oddahnil_e. Vrhovno sodišče je namreč odločilo, da pravica do zasebnosti, ki izhaja iz 14. amandmaja ameriške ustave,^³velja tudi za ženske in njihovo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Efektivno je ta odločitev legalizirala splav in ker je bila to odločitev vrhovnega sodišča, so jo zvezne države morale spoštovati. Sodišče je določilo tudi časovnico glede splava: v prvem trimesečju nima nihče pravice odločati namesto ženske, v drugem trimesečju lahko zvezne države uveljavljajo nekatere omejitve, v zadnjem trimesečju pa lahko zvezne države prepovedo splav, a veljajo nekatere izjeme v primeru ogroženosti življenja matere.

Še vedno lahko torej zvezne države po prvih treh mesecih nosečnosti (približno 15 tednih) popolnoma prepovedo oz. vsaj precej omejijo možnost opravljanja splava.

Jane Roe (levo) in njena odvetnica Gloria Allred pred Vrhovnim sodiščem leta 1989, ko so obravnavali primer, ki bi lahko spodkopal odločitev primera Roe v. Wade iz leta 1973.

Na žalost pa si ženske nikoli ne smemo oddahniti, saj se nam v trenutku, ko pogledamo stran, začnejo te pravice počasi in na tihem spet odvzemati. Pri tem je zanimivo pogledati, kako se je spreminjal trend pri politiki(h) v Združenih državah Amerike. Iz teh sprememb je očitno, da so odločitve o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vedno zgolj politične. Povzeto po članku Anne North, How abortion became a partisan issue in America:^⁴

Pred letom 1970 odločitve glede pravice do svobodnega rojstva otrok niso sovpadale z delitvijo na demokrate in republikance, predsednik Ford (republikanec) je na primer nasprotoval pravici do svobodnega odločanja, njegova žena Betty Ford (republikanka) pa jo je podpirala, enako tudi njegov podpredsednik Rockefeller.

Nixon se je med predsedniško kampanjo (1972), da bi pridobil glasove katolikov, postavil na stran t. i. pro-life gibanja. Kmalu zatem je to postalo standard za celotno republikansko stranko v kongresu.

Najočitnejši politični premik pri tem vprašanju je bilo mogoče videti pri Ronaldu Reaganu. Kot guverner Kalifornije (1967) je podpisoval zakonodajo v prid svobodnemu odločanju o rojstvu otrok, kot predsedniški kandidat leta 1980 pa je na agendi že imel zahteve po nastavitvi konservativnih sodnikov, nasprotnikov splava.

Po letu 1988 se je pri odločitvah glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok jasno začrtala ločnica med demokrati (podpirajo) in republikanci (ne podpirajo).

Torej lahko pozabimo na utvare, da si politiki_čarke prizadevajo za zdravje žensk, saj opisani premiki jasno kažejo, kako se odločajo pri teh vprašanjih – tako, da jim bo pozicija, ki jo zavzamejo, prinesla stolček v naslednjem mandatu. Ne smemo pa pozabiti, da povsod, kjer ženske nimajo možnosti opraviti splava varno, legalno in pod zdravstvenim nadzorom, ugotavljajo višjo umrljivost med ženskami in tudi druge hude zdravstvene posledice.^⁵

Na podlagi tega kratkega pregleda »vijuganja« med zagovorom in nasprotovanjem pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok lahko sklepamo, da je vprašanje zgolj politično.^⁶

Da trenutno osmica zveznih držav strateško gradi zaostritev zakonodaje na področju reproduktivnih pravic, je prav gotovo povezano s trenutno zasedbo vrhovnega sodišča ZDA, ki ga sestavljajo Clarence Thomas (imenoval ga je Bush, st., med zaslišanji je bil obtožen spolnega nadlegovanja), Stephen G. Breyer (imenoval Clinton), Ruth Bader Ginsburg (imenoval Clinton), John G. Roberts, ml. (imenoval Bush ml.), Samuel A. Alite (imenoval Bush, ml.), Sonia Sotomayor (imenoval Obama), Elena Kagan (imenoval Obama),Neil M. Gorsuch (imenoval Trump) ter Brett M. Kavanaugh (imenoval Trump, med zaslišanji obtožen spolnega nadlegovanja in napada).^⁷Ob pregledu imenovanj si lahko predstavljamo, kako je politično sestavljeno sodišče: republikanci so opravili pet imenovanj, demokrati pa štiri. Vrhovno sodišče se torej bolj kot ne nagiba v konservativno smer.Najbrž se zadnjega imena spomnimo, saj je bila Kavanaughova potdo imenovanja precej burna, kontroverzna in politično pomembna. Sodnik Kavanaughje namreč med zaslišanjem na vprašanje, ali bi morali o Roe v. Wade ponovno odločati, odgovoril pritrdilno.^⁸

Vrhovno sodišče tako BO ponovno odločalo o Roe v. Wade, saj bo zakonodaja, ki je že potrjena v osmih zveznih državah, prišla pred vrhovno sodišče (ki pa se za zdaj še spretno izogiba neposrednemu odločanju).^⁹

In zakaj bi se bilo treba razburjati nad nečim, kar se dogaja v ZDA, v pravnem in zakonodajnem sistemu, ki ni niti približno podoben našemu, hkrati pa v kulturnem sistemu, ki dominira po vsem svetu?

Trumpova Amerika je že pred temi odločitvami posameznih zveznih držav najprej znižala in nato ukinila mednarodno podporo zdravstvenim in humanitarnim organizacijam, ki delujejo na področju ženskega reproduktivnega zdravja (t. i. »gag rule«).^¹⁰To pomeni, da se morajo vse nevladne organizacije, ki želijo prejeti sredstva ameriške vlade, zavezati, da ne bodo ne opravljale splavov ne »oglaševale« umetne prekinitve nosečnosti kot možnosti v zvezi z reproduktivnim zdravjem. Pred kratkim je prišlo do še ene takšne odločitve v povezavi s t. i. »Title X«, ki zagotavlja dostop do zdravstvene oskrbe za revne in ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.^¹¹»Gag rule« zdaj velja tudi pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe pod Title X, saj zdravniki ne smejo omenjati splava kot opcije in morajo ženskam ne glede na njihove želje ponuditi prenatalno oskrbo.

Slavna policijska fotografija trupla Gerri Santoro, ki je umrla med lastnim poskusom prekinitve nosečnosti doma.

In po navadi je tako – kamor Amerika pluje, tja ji svet sledi … Če dobro pogledamo, lahko ugotovimo, da je svet že tam.

Malo severneje od nas je Severna Irska, ki ima, ko gre za prepoved splava, najstrožjo zakonodajo na svetu. Ne, ne gre za Irsko, ki je leta 2018 legalizirala splav,^¹²ampak za njeno severno soimenjakinjo. Na Severnem Irskem je splav ilegalen in kriminalen po zakonu iz leta 1861.^¹³Velika Britanija je sicer nedavno izglasovala, da se tako pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok kot pravice istospolnih partnerstev, ki veljajo v Veliki Britaniji, prenesejo tudi na Severno Irsko.^¹⁴Kak pozitiven premik je torej vseeno mogoče doseči.

Če se prebijemo skozi bodečo žico na meji s Kolpo, ugotovimo, da na Hrvaškem – kjer je splav sicer legalen – situacija ni enostavna. Od 375 registriranih ginekologov kar 80 % splava ne opravlja zaradi »ugovora vesti«.^¹⁵Stanje zdravstvenega varstva za ženske na Hrvaškem je sicer, tudi kar se tiče števila ginekologov_inj, precej slabše kot v Sloveniji: na ginekologa_njo pride na Hrvaškem okoli 9.000 pacientk,^¹⁶v Sloveniji »zgolj« okrog 5.000-6.000.^¹⁷

V Sloveniji vsaj noben politik ne izraža svojih osebnih stališč o otežitvi dostopa do varnega splava.^¹⁸Če že kaj, smo oddaljili^¹⁹protestnike od ginekološke klinike, kar je majhen korak k zagotavljanju varnega in dostojanstvenega dostopa do zdravstvenih storitev, do česar bi moral_ imeti dostop vsak državljan_ka.

Zakonodaja v zvezi z reproduktivnimi pravicami žensk sprva vedno negativno prizadene zgolj ženske. Ženske umiramo, postanemo neplodne, po nepotrebnem so ogrožena naše zdravje in naša življenja.^²⁰Da ne govorimo o psiholoških posledicah, ki jih povzročajo prepovedi splava, nenehno protestiranje pred ginekološkimi klinikami, plakatne akcije in stigmatizacija.

Prav nobena zakonodaja v takšni meri ne ogroža zgolj moških. In jih tudi ne bi smela, kajti vsak človek – in ponovimo tudi za tiste v zadnji vrsti: ženske smo ljudje – ima neodtujljivo pravico svobodno odločati o svojem telesu.

Uredništvo spol.si tako vsem, ki ste v dilemi, kako se opredeliti v zvezi s pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok, predlaga:

– Zaupajmo ženskam pri njihovih odločitvah glede njihovih lastnih teles.

– Če nas skrbi število umetnih prekinitev nosečnosti, izboljšajmo spolno vzgojo.

– Destigmatizirajmo splav, saj odločitev za splav ali proti njemu ni vrednostna sodba posameznice.

1https://www.nytimes.com/interactive/2019/us/abortion-laws-states.html(29. 5. 2019).

2https://en.wikipedia.org/wiki/Roe_v._Wade(29. 5. 2019).

3https://journals.openedition.org/revus/1539(29. 5. 2019). Amandma je odpravil rasne neenakosti. Z njim so namreč uzakonili enakost pred zakonom in pravico do državljanstva tudi za nekdanje sužnje (ki jim pred amandmajem nista bila priznana). Hkrati so s tem pridobili pravico in zaščito pred arbitrarnimi odločitvami sodišč, ki je zagotovljena z dolžnim pravnim ravnanjem. Ta zaščita pomeni varovanje pravic posameznika_ce in s tem tudi enakopravnost pred zakonom, ki pa ju ženske v odločanju o rojstvu svojih otrok do leta 1973 niso imele.

4https://www.vox.com/2019/4/10/18295513/abortion-2020-roe-joe-biden-democrats-republicans(29. 5. 2019).

5https://www.ourbodiesourselves.org/book-excerpts/health-article/impact-of-illegal-abortion/(29. 5. 2019) terhttps://www.vice.com/en_us/article/d3nk7q/turnaway-study-shows-people-are-already-dying-from-being-denied-abortions?fbclid=IwAR3ZLM1h3g0nvDfjhJqX2FM5ObD01wLHmO_Jz2IywRyTxOAp3eMWME-k6cg(21. 6. 2019).

6https://www.ourbodiesourselves.org/book-excerpts/health-article/impact-of-illegal-abortion/(29. 5. 2019) inhttps://www.vice.com/en_us/article/d3nk7q/turnaway-study-shows-people-are-already-dying-from-being-denied-abortions?fbclid=IwAR3ZLM1h3g0nvDfjhJqX2FM5ObD01wLHmO_Jz2IywRyTxOAp3eMWME-k6cg(21. 6. 2019).

7https://simple.wikipedia.org/wiki/Supreme_Court_of_the_United_States(29. 5. 2019) in https://www.supremecourt.gov/about/justices.aspx(29. 5. 2019).

8https://www.pastemagazine.com/articles/2019/02/last-night-brett-kavanaugh-declared-war-on-roe-v-w.html(29. 5. 2019).

9https://www.theatlantic.com/ideas/archive/2019/05/supreme-court-dodges-abortion-case/590404/(29. 5. 2019).

10https://qz.com/1461620/trumps-cuts-to-global-womens-health-have-a-silver-lining-for-abortion-rights-advocates/,https://foreignpolicy.com/2018/10/23/trump-administration-erasing-reproductive-rights/,https://www.theguardian.com/global-development/2019/mar/26/trump-global-gag-rule-us-aid-abortion(29. 5. 2019).

11https://www.courthousenews.com/ninth-circuit-declines-stay-for-title-x-abortion-gag-rule/?fbclid=IwAR37_t_cp0rooHh8OOkBHsAPaLRxJdwrKKkehfgLrgNEMSOOuUKkMRqjTr4(21. 6. 2019).

12https://www.theguardian.com/world/2018/may/26/ireland-votes-by-landslide-to-legalise-abortion(29. 5. 2019).

13https://www.washingtonpost.com/world/europe/alabama-now-has-the-uss-strictest-abortion-law-northern-irelands-is-even-stricter/2019/05/16/a99bb5e4-77ef-11e9-a7bf-c8a43b84ee31_story.html?noredirect=on&utm_term=.61e548d10cd8(29. 5. 2019).

14https://www.theguardian.com/uk-news/2019/jul/09/mps-vote-to-extend-same-sex-marriage-to-northern-ireland(10. 7. 2019).

15https://www.domovina.je/vecina-hrvaskih-ginekologov-zaradi-ugovora-vesti-zavraca-splav-hrvatice-pa-prihajajo-v-slovenske-bolnisnice/(24. 6. 2019).

16https://www.libela.org/sa-stavom/9181-ginekologija-jako-losa-primarna-zdravstvena-zastita-zena/(29. 5. 2019).

17https://www.dnevnik.si/1042857133(29. 5. 2019).

18https://reporter.si/clanek/izjava-dneva/sem-pa-zelo-za-to-da-se-otezi-pot-do-splava-in-da-to-ni-rutinski-poseg-ko-prides-in-gres-640076(10. 7. 2019).

19https://www.mladina.si/190908/pozitiven-odnos-do-zivljenja/(29. 5. 2019) inhttps://www.mladina.si/182572/nasprotniki-splava-ne-smejo-vec-protestirati-pred-vrati-klinike(18.7.2019).

20https://www.wired.com/story/abortion-bans-create-a-public-health-nightmare/(29. 5. 2019).

Uničenje ali V Hollywoodu nič novega

Pa smo se spet prebile_i skozi dolgo in naporno sezono podeljevanja nagrad filmske industrije. Govorim seveda o t. i. filmski in televizijski »award season«, ki se za kritiško javnost začne novembra z Gotham awards in za občo publiko januarja s podelitvijo zlatih globusov, zaključi pa s podelitvijo oskarjev februarja oz. marca. In ker so bili oskarji letošnjo sezono res pozni in ker smo potrebovale_i kar nekaj časa za refleksijo, ponujamo v branje tale prispevek … z malo zamude.

Filmska industrija ne živi v vakuumu, zato s(m)o letos vse_i napeto pričakovale_i, ali bo zaradi gibanj Time’s Up in Me Too (#tudijaz) tokrat kaj drugače. Ne nazadnje je Harvey Weinstein odletel ravno pred začetkom podeljevanja nagrad in zagotovil aktivistkam_om ravno dovolj časa, da so se lahko primerno organizirale_i na družbenih omrežjih. To, da je Weinstein odletel takrat, ko je odletel, je precej zanimivo. »Javne skrivnosti« okoli njega so bile poznavalkam_cem dolgo znane in Rose McGowan si je več let prizadevala, da bi ga razkrinkala. Ampak očitno je bilo treba počakati na pravi trenutek, da mu je odklenkalo. Čez noč. Hollywood se je očitno določil pospraviti pred svojim pragom in pod njim. Sicer to, kar je uspelo Rose McGowan, zaenkrat še ni uspelo Dylan Farrow z Woodyem Allenom, kot kaže, pa je Johnny Depp svojo nekdanjo ženo Amber Heard tepel še ravno zadnji dovoljeni trenutek, saj še vedno nastopa v megalomanskih uspešnicah, na primer v seriji filmov iz vesolja Harryja Potterja Magične živali. In čeprav se je veliko spremenilo in naredilo za inkluzivnost, v Hollywoodu česa res novega ni.

Na tako pripravljenem terenu so bile podeljene letošnje nagrade. Če bi gibanje Time’s Up dejansko želelo udejanjiti spremembe, bi moralo izkoristiti vso svojo moč. In če lahko Kylie Kardashian z eno objavo na Instagramu vrednost Snapchata zmanjša za milijardo dolarjev, vidimo, da je te moči v Hollywoodu veliko. Gibanje Time’s Up bi se moralo s svojim sporočilom vztrajno, načrtno in brez sramu vesti do konca politično in zahtevati politične nagrade. Očitno smo vse_i pozabile_i na zahtevo drugega vala feminizma »Zasebno je politično«, se pravi, da je vse, kar se dogaja, še posebno pa tisto, kar se dogaja v zasebni sferi, treba politizirati, ker drugače sprememb ne moremo pričakovati. V kontekstu Hollywooda bi se geslo tako moralo glasiti »Behind the sceens je politično«.

Zadnja leta so se oskarji podeljevali dokaj reakcionarno. Oskarjem »so white« leta 2016, ko so bili nominirani in nagrajeni sami »white cis« filmi in posamezniki, so sledili »Black Oscars« leta 2017 (in deloma tudi letošnji), ki pa so bili že bolj vključujoči. Tako bi bilo pričakovati, da bi se letos oskarji odzvali na gibanje Time’s Up in se obnašali malo bolj politično, kot so se. Letos je bila prvič v zgodovini nominirana direktorica fotografije in šele petič režiserka – pa še bi lahko naštevala – zmagovalki pa sta bili zgolj dve, in še to v »ženskih« kategorijah, se pravi za glavno in stransko žensko vlogo. Pričakovanja so bila velika, dobile_i pa smo vljuden in problematičen govor treh podeljevalk. Natalie Portman je bila briljantna s »poglejmo si same nominirance za režijo«, Oprah pa je imela tako bombastičen govor, da smo že vsi_e mislili_e, da bo naslednja ameriška predsednica. Daleč stran od zlatih globusov, kjer so vse zvezdnice nosile črno in skoraj vsaka je brez zadržkov politično povedala na odru, kar gre sistemu, ki je omogočal Weinsteina.

A vsaj filmska bera letos ni bila slaba. Pet filmov, ki bi morali dobiti vse nagrade, pa so bili precej spregledani, in ki prestanejo test Bechdel – zahtevo, da se ženska lika v filmu pogovarjata o čem drugem kot o moških – ali vsaj prikazujejo nenormativnost, bi moralo dobiti vse nagrade, pa so bili precej spregledani.

Lady Bird, režija in scenarij Greta Gerwig

Eden izmed najboljših filmov leta z lahkoto prestane test Bechdel. Samooklicana Lady Bird (Saoirse Ronan) je v zadnjem letniku gimnazije pred več odločitvami o svojem življenju: kam na univerzo, s kom in kdaj prvič seksati in kako točno ustreči staršem, hkrati pa slediti lastnim željam. Film se vrti okoli odnosa med mamo in Lady Bird, saj je ključni del zgodbe vprašanje, ali bo Lady Bird sprejeta na univerzo v New Yorku in kako se bo na to odzvala mama. Gerwig v svojem režijskem prvencu (!) pričara prav posebno vrsto magije, ki nas popelje v »tisto« brezčasno poletje pred faksom. Ko se hkrati vse konča, a tudi vse začne.

Da je bil film prezrt pri skoraj vseh podelitvah, razen zlatih globusih, in da vsi tipi na internetu »točno vejo, da je ta scenarij napisal Noah Baumbach«, nam veliko pove o tem, kako daleč (ni)smo prišle_i.

Čudežna ženska (Wonder Woman), režija Patty Jenkins

Film je prejel SAG za najboljšo kaskadersko zasedbo, ker stripovski filmi še nikoli niso bili nominirani za kakšno »resno« nagrado (izjema je Logan, nominiran za oskarja za najboljši adaptiran scenarij … pa leta nazaj Gospodarji prstanov). Čudežna ženska je sicer prototipni stripovski film, posnet po istoimenskem stripu. Princesa Diana (Gal Gadot) je themyscirska (beri: amazonska) bojevnica, ki jo sredi prve svetovne vojne pot zanese v Evropo, kjer se mora odločiti, ali bo herojka in bo pomagala ljudem ali pa bo smrtnike prepustila same sebi. Film sicer komaj prileze čez test Bechdel, vendar je pomemben, ker ga je režirala Patty Jenkins in ima glavno junakinjo. In ker je izredno dober in je zaslužil ogromno denarja – kombinacija vsega tega je za Hollywood še vedno presenetljiva.

Pokliči me po svojem imenu (Call me by your name), režija Luca Guadagnino, scenarij James Ivory

Film je bil sicer nominiran in je dobitnik nagrade BAFTA za najboljši prirejeni scenarij po istoimenski knjižni predlogi Andréja Acimana. Govori o lahkotni neznosnosti prve ljubezni v poletni Italiji. Elio (Timothy Chalamet) s svojimi starši preživlja poletne počitnice v Italiji, kjer se jim pridruži doktorski študent Oliver (Armie Hammer). Med Eliom in Oliverjem vzplamti poletna romanca, ki se ji oba prepustita in jo izživita. Odlični Timothy Chalamet s tankočutno igro doda težo najstniškim travmam prvega zlomljenega srca. Da se zgodba dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z italijansko pop muziko in tistimi kratkimi šumečimi hlačkami, ki so jih takrat nosili vsi fantje, je samo še eden izmed plusov tega filma.

Zbeži! (Get out), režija Jordan Peele

Nominacija za najboljši film, Jordan Peele za režiserja in originalni scenarij (šele tretji film v zgodovini, ki je bil nominiran v vseh treh kategorijah … sploh pa prvi med filmskimi prvenci!), poleg tega pa še Daniel Kaluuya za glavno vlogo. Prejel je enega oskarja. Chris s svojo punco obišče njene starše. Kar je že tako ali tako zoprna situacija, tudi če ne bi bil on črnec, ona pa bogata belka. In takšni tudi njeni starši in cela kopica njihovih prijateljev. Kar se začne kot zgolj nerodno srečanje s tastom in taščo, se za Chrisa sprevrže v boj za življenje. Ni vse tako liberalno, kot se zdi. Tako poantiranega filma o rasistični Ameriki in liberalnih belcih še nisem videla, pa še strašen je … No, vsaj zame.

Trije plakati pred mestom (Three billboards outside Ebbing, Missouri), režija Martin McDonagh

Predvsem in edino zaradi Frances McDormand, ki je bila nominirana in dobila skoraj vse svoje nominacije v kategoriji najboljša igralka. Film sicer govori o tisti drugi Ameriki, podobno kot Zbeži! o rasistih in beli Ameriki, a ne liberalni, pač pa trumpovski. Kaj storiti, ko posilstva in umora tvoje hčerke ne preiskuje nihče več? Postaviti tri plakate pred mestom, ki kličejo k akciji. Mildred Hayes (Frances McDormand) stori prav to in sproži serijo reakcij pri šerifu in njegovem namestniku, ki se s situacijo spoprimeta vsak na svoj način. Za spremembo smo dobili tudi film, ki nam Trumpove volivce pokaže kot ljudi in ne kot debilne kmetavzarje, kot si jih radi predstavljamo. Frances McDormand je bila tudi edina na oskarjih, ki je v svojem zahvalnem govoru naredila korak naprej s svojo zahtevo po »inclusion rider«.

Uničenje (Annihilation), režija Alex Garland

Medtem ko je bila naša pozornost usmerjena na vse to, oskarje, politične ali nepolitične nagrade, in so se pisali članki in komentarji o vprašanju, ali lahko izkoriščamo umetnost za politična sporočila, ter vsesplošnem razburjenju okoli reprezentacij žensk in manjšin v sodobni (pop) kulturi, je Alex Garland posnel Uničenje (po knjižni predlogi Jeffa VanderMeerja). Kaj je Uničenje? Film, na katerega smo vse čakale – znanstvena fantastika s štirimi glavnimi ženskimi liki, ki so vse znanstvenice in se med celotno zgodbo vedejo racionalno. Niti ena ni prikazana kot objekt ali pasivna gledalka v lastni zgodbi ali kot »plot device«. Feministične mokre sanje. Aja, samo nič denarja ni zaslužil. V Hollywoodu torej. Nič. Novega.

Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.