Pravica do splava v ZDA

Ob nedavnem dogajanju na področju reproduktivnih pravic žensk v Združenih državah Amerike

Pred kratkim smo lahko v medijih in na družbenih omrežjih zasledili_e, kako je osem zveznih državah ZDA – Alabama, Georgia, Kentucky, Misisipi, Ohio, Misuri, Arkansas in Utah – sprejelo najstrožjo zakonodajo o reproduktivnih pravicah žensk, t. i. »heart-beat bills«.1To dogajanje v zadnjih tednih ni naključje in nas ne bi smelo presenetiti, saj je rezultat dolgoletnega dogajanja v Združenih državah Amerike. In po svetu.

Ko je vrhovno sodišče leta 1973 odločalo o primeru Roe v. Wade,2je cel svet zadrževal dih – predvsem pa ženske v ZDA. Vendar s(m)o si lahko oddahnil_e. Vrhovno sodišče je namreč odločilo, da pravica do zasebnosti, ki izhaja iz 14. amandmaja ameriške ustave,3velja tudi za ženske in njihovo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Efektivno je ta odločitev legalizirala splav in ker je bila to odločitev vrhovnega sodišča, so jo zvezne države morale spoštovati. Sodišče je določilo tudi časovnico glede splava: v prvem trimesečju nima nihče pravice odločati namesto ženske, v drugem trimesečju lahko zvezne države uveljavljajo nekatere omejitve, v zadnjem trimesečju pa lahko zvezne države prepovedo splav, a veljajo nekatere izjeme v primeru ogroženosti življenja matere.

Še vedno lahko torej zvezne države po prvih treh mesecih nosečnosti (približno 15 tednih) popolnoma prepovedo oz. vsaj precej omejijo možnost opravljanja splava.

32936173946_e2c2d9fa58_z

Jane Roe (levo) in njena odvetnica Gloria Allred pred Vrhovnim sodiščem leta 1989, ko so obravnavali primer, ki bi lahko spodkopal odločitev primera Roe v. Wade iz leta 1973.

Na žalost pa si ženske nikoli ne smemo oddahniti, saj se nam v trenutku, ko pogledamo stran, začnejo te pravice počasi in na tihem spet odvzemati. Pri tem je zanimivo pogledati, kako se je spreminjal trend pri politiki(h) v Združenih državah Amerike. Iz teh sprememb je očitno, da so odločitve o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vedno zgolj politične. Povzeto po članku Anne North, How abortion became a partisan issue in America:4

  • Pred letom 1970 odločitve glede pravice do svobodnega rojstva otrok niso sovpadale z delitvijo na demokrate in republikance, predsednik Ford (republikanec) je na primer nasprotoval pravici do svobodnega odločanja, njegova žena Betty Ford (republikanka) pa jo je podpirala, enako tudi njegov podpredsednik Rockefeller.
  • Nixon se je med predsedniško kampanjo (1972), da bi pridobil glasove katolikov, postavil na stran t. i. pro-life gibanja. Kmalu zatem je to postalo standard za celotno republikansko stranko v kongresu.
  • Najočitnejši politični premik pri tem vprašanju je bilo mogoče videti pri Ronaldu Reaganu. Kot guverner Kalifornije (1967) je podpisoval zakonodajo v prid svobodnemu odločanju o rojstvu otrok, kot predsedniški kandidat leta 1980 pa je na agendi že imel zahteve po nastavitvi konservativnih sodnikov, nasprotnikov splava.
  • Po letu 1988 se je pri odločitvah glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok jasno začrtala ločnica med demokrati (podpirajo) in republikanci (ne podpirajo).

Torej lahko pozabimo na utvare, da si politiki_čarke prizadevajo za zdravje žensk, saj opisani premiki jasno kažejo, kako se odločajo pri teh vprašanjih – tako, da jim bo pozicija, ki jo zavzamejo, prinesla stolček v naslednjem mandatu. Ne smemo pa pozabiti, da povsod, kjer ženske nimajo možnosti opraviti splava varno, legalno in pod zdravstvenim nadzorom, ugotavljajo višjo umrljivost med ženskami in tudi druge hude zdravstvene posledice.5

Na podlagi tega kratkega pregleda »vijuganja« med zagovorom in nasprotovanjem pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok lahko sklepamo, da je vprašanje zgolj politično.6

Da trenutno osmica zveznih držav strateško gradi zaostritev zakonodaje na področju reproduktivnih pravic, je prav gotovo povezano s trenutno zasedbo vrhovnega sodišča ZDA, ki ga sestavljajo Clarence Thomas (imenoval ga je Bush, st., med zaslišanji je bil obtožen spolnega nadlegovanja), Stephen G. Breyer (imenoval Clinton), Ruth Bader Ginsburg (imenoval Clinton), John G. Roberts, ml. (imenoval Bush ml.), Samuel A. Alite (imenoval Bush, ml.), Sonia Sotomayor (imenoval Obama), Elena Kagan (imenoval Obama),Neil M. Gorsuch (imenoval Trump) ter Brett M. Kavanaugh (imenoval Trump, med zaslišanji obtožen spolnega nadlegovanja in napada).7Ob pregledu imenovanj si lahko predstavljamo, kako je politično sestavljeno sodišče: republikanci so opravili pet imenovanj, demokrati pa štiri. Vrhovno sodišče se torej bolj kot ne nagiba v konservativno smer.Najbrž se zadnjega imena spomnimo, saj je bila Kavanaughova potdo imenovanja precej burna, kontroverzna in politično pomembna. Sodnik Kavanaughje namreč med zaslišanjem na vprašanje, ali bi morali o Roe v. Wade ponovno odločati, odgovoril pritrdilno.8

Vrhovno sodišče tako BO ponovno odločalo o Roe v. Wade, saj bo zakonodaja, ki je že potrjena v osmih zveznih državah, prišla pred vrhovno sodišče (ki pa se za zdaj še spretno izogiba neposrednemu odločanju).9

In zakaj bi se bilo treba razburjati nad nečim, kar se dogaja v ZDA, v pravnem in zakonodajnem sistemu, ki ni niti približno podoben našemu, hkrati pa v kulturnem sistemu, ki dominira po vsem svetu?

Trumpova Amerika je že pred temi odločitvami posameznih zveznih držav najprej znižala in nato ukinila mednarodno podporo zdravstvenim in humanitarnim organizacijam, ki delujejo na področju ženskega reproduktivnega zdravja (t. i. »gag rule«).10To pomeni, da se morajo vse nevladne organizacije, ki želijo prejeti sredstva ameriške vlade, zavezati, da ne bodo ne opravljale splavov ne »oglaševale« umetne prekinitve nosečnosti kot možnosti v zvezi z reproduktivnim zdravjem. Pred kratkim je prišlo do še ene takšne odločitve v povezavi s t. i. »Title X«, ki zagotavlja dostop do zdravstvene oskrbe za revne in ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.11»Gag rule« zdaj velja tudi pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe pod Title X, saj zdravniki ne smejo omenjati splava kot opcije in morajo ženskam ne glede na njihove želje ponuditi prenatalno oskrbo.

Gerri_Santoro_(1964)

Slavna policijska fotografija trupla Gerri Santoro, ki je umrla med lastnim poskusom prekinitve nosečnosti doma.

In po navadi je tako – kamor Amerika pluje, tja ji svet sledi … Če dobro pogledamo, lahko ugotovimo, da je svet že tam.

Malo severneje od nas je Severna Irska, ki ima, ko gre za prepoved splava, najstrožjo zakonodajo na svetu. Ne, ne gre za Irsko, ki je leta 2018 legalizirala splav,12ampak za njeno severno soimenjakinjo. Na Severnem Irskem je splav ilegalen in kriminalen po zakonu iz leta 1861.13Velika Britanija je sicer nedavno izglasovala, da se tako pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok kot pravice istospolnih partnerstev, ki veljajo v Veliki Britaniji, prenesejo tudi na Severno Irsko.14Kak pozitiven premik je torej vseeno mogoče doseči.

Če se prebijemo skozi bodečo žico na meji s Kolpo, ugotovimo, da na Hrvaškem – kjer je splav sicer legalen – situacija ni enostavna. Od 375 registriranih ginekologov kar 80 % splava ne opravlja zaradi »ugovora vesti«.15Stanje zdravstvenega varstva za ženske na Hrvaškem je sicer, tudi kar se tiče števila ginekologov_inj, precej slabše kot v Sloveniji: na ginekologa_njo pride na Hrvaškem okoli 9.000 pacientk,16v Sloveniji »zgolj« okrog 5.000-6.000.17

V Sloveniji vsaj noben politik ne izraža svojih osebnih stališč o otežitvi dostopa do varnega splava.18Če že kaj, smo oddaljili19protestnike od ginekološke klinike, kar je majhen korak k zagotavljanju varnega in dostojanstvenega dostopa do zdravstvenih storitev, do česar bi moral_ imeti dostop vsak državljan_ka.

Zakonodaja v zvezi z reproduktivnimi pravicami žensk sprva vedno negativno prizadene zgolj ženske. Ženske umiramo, postanemo neplodne, po nepotrebnem so ogrožena naše zdravje in naša življenja.20Da ne govorimo o psiholoških posledicah, ki jih povzročajo prepovedi splava, nenehno protestiranje pred ginekološkimi klinikami, plakatne akcije in stigmatizacija.

Prav nobena zakonodaja v takšni meri ne ogroža zgolj moških. In jih tudi ne bi smela, kajti vsak človek – in ponovimo tudi za tiste v zadnji vrsti: ženske smo ljudje – ima neodtujljivo pravico svobodno odločati o svojem telesu.

Uredništvo spol.si tako vsem, ki ste v dilemi, kako se opredeliti v zvezi s pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok, predlaga:

– Zaupajmo ženskam pri njihovih odločitvah glede njihovih lastnih teles.

– Če nas skrbi število umetnih prekinitev nosečnosti, izboljšajmo spolno vzgojo.

– Destigmatizirajmo splav, saj odločitev za splav ali proti njemu ni vrednostna sodba posameznice.


3https://journals.openedition.org/revus/1539(29. 5. 2019). Amandma je odpravil rasne neenakosti. Z njim so namreč uzakonili enakost pred zakonom in pravico do državljanstva tudi za nekdanje sužnje (ki jim pred amandmajem nista bila priznana). Hkrati so s tem pridobili pravico in zaščito pred arbitrarnimi odločitvami sodišč, ki je zagotovljena z dolžnim pravnim ravnanjem. Ta zaščita pomeni varovanje pravic posameznika_ce in s tem tudi enakopravnost pred zakonom, ki pa ju ženske v odločanju o rojstvu svojih otrok do leta 1973 niso imele.

 

 

Uničenje ali V Hollywoodu nič novega

oscar-3200050_1920

Pa smo se spet prebile_i skozi dolgo in naporno sezono podeljevanja nagrad filmske industrije. Govorim seveda o t. i. filmski in televizijski »award season«, ki se za kritiško javnost začne novembra z Gotham awards in za občo publiko januarja s podelitvijo zlatih globusov, zaključi pa s podelitvijo oskarjev februarja oz. marca. In ker so bili oskarji letošnjo sezono res pozni in ker smo potrebovale_i kar nekaj časa za refleksijo, ponujamo v branje tale prispevek … z malo zamude.

Filmska industrija ne živi v vakuumu, zato s(m)o letos vse_i napeto pričakovale_i, ali bo zaradi gibanj Time’s Up in Me Too (#tudijaz) tokrat kaj drugače. Ne nazadnje je Harvey Weinstein odletel ravno pred začetkom podeljevanja nagrad in zagotovil aktivistkam_om ravno dovolj časa, da so se lahko primerno organizirale_i na družbenih omrežjih. To, da je Weinstein odletel takrat, ko je odletel, je precej zanimivo. »Javne skrivnosti« okoli njega so bile poznavalkam_cem dolgo znane in Rose McGowan si je več let prizadevala, da bi ga razkrinkala. Ampak očitno je bilo treba počakati na pravi trenutek, da mu je odklenkalo. Čez noč. Hollywood se je očitno določil pospraviti pred svojim pragom in pod njim. Sicer to, kar je uspelo Rose McGowan, zaenkrat še ni uspelo Dylan Farrow z Woodyem Allenom, kot kaže, pa je Johnny Depp svojo nekdanjo ženo Amber Heard tepel še ravno zadnji dovoljeni trenutek, saj še vedno nastopa v megalomanskih uspešnicah, na primer v seriji filmov iz vesolja Harryja Potterja Magične živali. In čeprav se je veliko spremenilo in naredilo za inkluzivnost, v Hollywoodu česa res novega ni.

Na tako pripravljenem terenu so bile podeljene letošnje nagrade. Če bi gibanje Time’s Up dejansko želelo udejanjiti spremembe, bi moralo izkoristiti vso svojo moč. In če lahko Kylie Kardashian z eno objavo na Instagramu vrednost Snapchata zmanjša za milijardo dolarjev, vidimo, da je te moči v Hollywoodu veliko. Gibanje Time’s Up bi se moralo s svojim sporočilom vztrajno, načrtno in brez sramu vesti do konca politično in zahtevati politične nagrade. Očitno smo vse_i pozabile_i na zahtevo drugega vala feminizma »Zasebno je politično«, se pravi, da je vse, kar se dogaja, še posebno pa tisto, kar se dogaja v zasebni sferi, treba politizirati, ker drugače sprememb ne moremo pričakovati. V kontekstu Hollywooda bi se geslo tako moralo glasiti »Behind the sceens je politično«.

Zadnja leta so se oskarji podeljevali dokaj reakcionarno. Oskarjem »so white« leta 2016, ko so bili nominirani in nagrajeni sami »white cis« filmi in posamezniki, so sledili »Black Oscars« leta 2017 (in deloma tudi letošnji), ki pa so bili že bolj vključujoči. Tako bi bilo pričakovati, da bi se letos oskarji odzvali na gibanje Time’s Up in se obnašali malo bolj politično, kot so se. Letos je bila prvič v zgodovini nominirana direktorica fotografije in šele petič režiserka – pa še bi lahko naštevala – zmagovalki pa sta bili zgolj dve, in še to v »ženskih« kategorijah, se pravi za glavno in stransko žensko vlogo. Pričakovanja so bila velika, dobile_i pa smo vljuden in problematičen govor treh podeljevalk. Natalie Portman je bila briljantna s »poglejmo si same nominirance za režijo«, Oprah pa je imela tako bombastičen govor, da smo že vsi_e mislili_e, da bo naslednja ameriška predsednica. Daleč stran od zlatih globusov, kjer so vse zvezdnice nosile črno in skoraj vsaka je brez zadržkov politično povedala na odru, kar gre sistemu, ki je omogočal Weinsteina.

A vsaj filmska bera letos ni bila slaba. Pet filmov, ki bi morali dobiti vse nagrade, pa so bili precej spregledani, in ki prestanejo test Bechdel – zahtevo, da se ženska lika v filmu pogovarjata o čem drugem kot o moških – ali vsaj prikazujejo nenormativnost, bi moralo dobiti vse nagrade, pa so bili precej spregledani.

 

Lady Bird, režija in scenarij Greta Gerwig

Eden izmed najboljših filmov leta z lahkoto prestane test Bechdel. Samooklicana Lady Bird (Saoirse Ronan) je v zadnjem letniku gimnazije pred več odločitvami o svojem življenju: kam na univerzo, s kom in kdaj prvič seksati in kako točno ustreči staršem, hkrati pa slediti lastnim željam. Film se vrti okoli odnosa med mamo in Lady Bird, saj je ključni del zgodbe vprašanje, ali bo Lady Bird sprejeta na univerzo v New Yorku in kako se bo na to odzvala mama. Gerwig v svojem režijskem prvencu (!) pričara prav posebno vrsto magije, ki nas popelje v »tisto« brezčasno poletje pred faksom. Ko se hkrati vse konča, a tudi vse začne.

Da je bil film prezrt pri skoraj vseh podelitvah, razen zlatih globusih, in da vsi tipi na internetu »točno vejo, da je ta scenarij napisal Noah Baumbach«, nam veliko pove o tem, kako daleč (ni)smo prišle_i.

 

Čudežna ženska (Wonder Woman), režija Patty Jenkins

Film je prejel SAG za najboljšo kaskadersko zasedbo, ker stripovski filmi še nikoli niso bili nominirani za kakšno »resno« nagrado (izjema je Logan, nominiran za oskarja za najboljši adaptiran scenarij … pa leta nazaj Gospodarji prstanov). Čudežna ženska je sicer prototipni stripovski film, posnet po istoimenskem stripu. Princesa Diana (Gal Gadot) je themyscirska (beri: amazonska) bojevnica, ki jo sredi prve svetovne vojne pot zanese v Evropo, kjer se mora odločiti, ali bo herojka in bo pomagala ljudem ali pa bo smrtnike prepustila same sebi. Film sicer komaj prileze čez test Bechdel, vendar je pomemben, ker ga je režirala Patty Jenkins in ima glavno junakinjo. In ker je izredno dober in je zaslužil ogromno denarja – kombinacija vsega tega je za Hollywood še vedno presenetljiva.

 

Pokliči me po svojem imenu (Call me by your name), režija Luca Guadagnino, scenarij James Ivory

Film je bil sicer nominiran in je dobitnik nagrade BAFTA za najboljši prirejeni scenarij po istoimenski knjižni predlogi Andréja Acimana. Govori o lahkotni neznosnosti prve ljubezni v poletni Italiji. Elio (Timothy Chalamet) s svojimi starši preživlja poletne počitnice v Italiji, kjer se jim pridruži doktorski študent Oliver (Armie Hammer). Med Eliom in Oliverjem vzplamti poletna romanca, ki se ji oba prepustita in jo izživita. Odlični Timothy Chalamet s tankočutno igro doda težo najstniškim travmam prvega zlomljenega srca. Da se zgodba dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z italijansko pop muziko in tistimi kratkimi šumečimi hlačkami, ki so jih takrat nosili vsi fantje, je samo še eden izmed plusov tega filma.

 

Zbeži! (Get out), režija Jordan Peele

Nominacija za najboljši film, Jordan Peele za režiserja in originalni scenarij (šele tretji film v zgodovini, ki je bil nominiran v vseh treh kategorijah … sploh pa prvi med filmskimi prvenci!), poleg tega pa še Daniel Kaluuya za glavno vlogo. Prejel je enega oskarja. Chris s svojo punco obišče njene starše. Kar je že tako ali tako zoprna situacija, tudi če ne bi bil on črnec, ona pa bogata belka. In takšni tudi njeni starši in cela kopica njihovih prijateljev. Kar se začne kot zgolj nerodno srečanje s tastom in taščo, se za Chrisa sprevrže v boj za življenje. Ni vse tako liberalno, kot se zdi. Tako poantiranega filma o rasistični Ameriki in liberalnih belcih še nisem videla, pa še strašen je … No, vsaj zame.

 

Trije plakati pred mestom (Three billboards outside Ebbing, Missouri), režija Martin McDonagh

Predvsem in edino zaradi Frances McDormand, ki je bila nominirana in dobila skoraj vse svoje nominacije v kategoriji najboljša igralka. Film sicer govori o tisti drugi Ameriki, podobno kot Zbeži! o rasistih in beli Ameriki, a ne liberalni, pač pa trumpovski. Kaj storiti, ko posilstva in umora tvoje hčerke ne preiskuje nihče več? Postaviti tri plakate pred mestom, ki kličejo k akciji. Mildred Hayes (Frances McDormand) stori prav to in sproži serijo reakcij pri šerifu in njegovem namestniku, ki se s situacijo spoprimeta vsak na svoj način. Za spremembo smo dobili tudi film, ki nam Trumpove volivce pokaže kot ljudi in ne kot debilne kmetavzarje, kot si jih radi predstavljamo. Frances McDormand je bila tudi edina na oskarjih, ki je v svojem zahvalnem govoru naredila korak naprej s svojo zahtevo po »inclusion rider«.

 

Uničenje (Annihilation), režija Alex Garland

Medtem ko je bila naša pozornost usmerjena na vse to, oskarje, politične ali nepolitične nagrade, in so se pisali članki in komentarji o vprašanju, ali lahko izkoriščamo umetnost za politična sporočila, ter vsesplošnem razburjenju okoli reprezentacij žensk in manjšin v sodobni (pop) kulturi, je Alex Garland posnel Uničenje (po knjižni predlogi Jeffa VanderMeerja). Kaj je Uničenje? Film, na katerega smo vse čakale – znanstvena fantastika s štirimi glavnimi ženskimi liki, ki so vse znanstvenice in se med celotno zgodbo vedejo racionalno. Niti ena ni prikazana kot objekt ali pasivna gledalka v lastni zgodbi ali kot »plot device«. Feministične mokre sanje. Aja, samo nič denarja ni zaslužil. V Hollywoodu torej. Nič. Novega.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.

US-embassy ALT1clovecek-koncen-1-barven-slo