V uredništvu spol.si objavljamo povzetek sporočila Ženskega lobija Slovenije (celotno analizo lahko preberete tukaj), ki opozarja, da ženske v Sloveniji kljub formalnim mehanizmom, kot so spolne kvote na kandidatnih listah, še vedno nimajo enakih možnosti za uresničevanje pasivne volilne pravice – pravice biti izvoljene. Volilna pravica je namreč dvojna: aktivno jo ženske uveljavljamo brez večjih težav (sicer šele) zadnjih 80 let, ko pa gre za pasivno uveljavo te pravice, pa je še ne uveljavljamo tako suvereno. Analiza političnih programov, volilnega sistema in medijske podobe kaže, da ostajajo številne strukturne ovire, ki omejujejo njihovo politično zastopanost.
Podatki kažejo, da v slovenski politiki in medijih do resnične enakopravnosti še vedno nismo prišli. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) je Evropska unija leta 2025 dosegla 63,4 točke od 100 na indeksu enakosti spolov.[1] Razlike se še vedno kažejo v plačah, politični moči in skrbstvenem delu. Ženske v Evropi v povprečju zaslužijo približno 13 odstotkov manj kot moški na primerljivih delovnih mestih, obenem pa opravijo večino neplačanega skrbstvenega dela. Po ocenah opravijo ženske od 70 do 90 odstotkov skrbstvenega dela.
Problem ostaja tudi nasilje, saj evropske raziskave kažejo, da je približno vsaka tretja ženska v življenju doživela fizično ali spolno nasilje.[2] Po raziskavi International Civic and Citizenship Education Study, ki jo v Sloveniji izvaja Pedagoški inštitut, se 40 odstotkov fantov in 12 odstotkov deklet strinja s trditvijo, da so moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske, več kot 30 odstotkov fantov pa meni, da se ženske sploh ne bi smele ukvarjati s politiko.[3]
»Trendi pozitivnega razvoja so se začeli upočasnjevati in v posameznih okoljih tudi obračati po ekonomski krizi 2007 in drugih krizah, ki so sledile, kar v zadnjih dveh desetletjih sovpada s porastom populizma, nacionalizmov in drugih izključujočih ideologij, verske in ideološke radikalizacije ter predvsem desnega ekstremizma po svetu in tudi v tradicionalnih zahodnih demokracijah. To se odraža v političnih obratih v desno in zlasti v krepitvi skrajne desnice, ki vse bolj sooblikuje družbeni in politični diskurz v posameznih državah, vključno z državami EU, kot so Češka, Francija, Italija, Madžarska, Nemčija, Poljska, Slovaška, Argentina, Čile, ZDA in še mnogimi drugimi po svetu,« pojasnjuje dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja.
»Mesarsko klanje« za izvoljive okraje: Zakaj so ženske na listah pogosto le statistika?
Ženski lobi Slovenije je že leta 2011 z raziskavo dokazal, da pri volitvah v našem volilnem sistemu ne gre za izvoljivost oseb, ampak za izvoljivost v volilnih okrajih.[4] Pri velikih strankah je vse jasno: najboljši okraji so tisti, ki so strankam na več volitvah prinesli sedež.. Odločevalci v večjih strankah lahko tako precej natančno načrtujejo delež žensk ter konkretne kandidate in kandidatke za izvolitev. Pri manjših strankah je to precej težje; dobijo manj sedežev, in če so razlike v izvoljivosti najboljših okrajev majhne, se lahko zmotijo. Za oceno interesa strank za enake možnosti moramo zato pogledati delež kandidatk v izvoljivih okrajih, saj bi teoretično stranka lahko imela celo 70 odstotkov kandidatk, pa ne bi bila nobena izvoljena, če bi bile vse v okrajih brez realnih možnosti. 35-odstotni minimum zakonskih kvot nas v tem volilnem sistemu ne more zanesljivo pripeljati niti do 35 odstotkov izvoljenih poslank, še manj pa do resnično enake zastopanosti. Del parlamentarnih strank si tega cilja sploh ne zastavlja, drugi del pa nima zanesljive metodologije za uresničitev.
Analiza programov strank kaže, da je enakost spolov še vedno razpeta med vidnostjo, molkom in ideološkimi spori
Pregledna analiza strankarskih programov pokaže razpon od aktivnega državnega intervencionizma do programske nevtralnosti. Vprašanje spola v nekaterih analiziranih programih ni posebej obravnavano. V grobem (za namen ilustracije) lahko prepoznamo tri pristope.
Prvi pristop, v katerem lahko prepoznamo Socialne demokrate, Gibanje Svoboda, Levico, Vesno in stranko Mi, socialisti!, neenakost spolov razume kot strukturni problem. Njihovi programi prinašajo najbolj razdelane ukrepe, ki bi prispevali k izboljšanju položaja žensk.
Drugi pristop lahko prepoznamo pri SDS, listi NSi, SLS in FOKUS ter strankah Resni.ca in SNS, ki ženske umeščajo predvsem v kontekst družine in demografije. Osredotočene so (glede na programe) na materialno krepitev tradicionalne družine z državnimi jamstvi za prvi dom, brezplačnimi vrtci in višjimi neto plačami na osnovi nižjih davkov. Ne predvidevajo omejevanja zasebnega zdravstva, temveč podpirajo konkurenco javnega in zasebnega sektorja, izboljšanje položaja žensk pa pogosto vežejo na demografske cilje.
Za tretji pristop je značilna tako imenovana programska nevtralnost, opazna pri Demokratih Anžeta Logarja, Prerodu – Stranki Vladimirja Prebeliča, stranki Zaupanje, Stranki Generacij ter Zelenih Slovenije. Te stranke vprašanja spola posebej ne izpostavljajo, reševanje družbenih izzivov pa podrejajo širšim sistemskim reformam in gospodarski rasti. Ker politike in ukrepi, ki so na videz nevtralni, različno vplivajo na moške in ženske, lahko ignoriranje teh specifik pomeni spregled strukturnih ovir.
Politična kultura: kvote kot »nujno zlo« in prisotnost nasilja
Sociologinja dr. Milica Antić Gaber opozarja, da so se več kot dvajset let po uzakonitvi spolne kvote na neki način sicer »prijele« in so jih stranke »posvojile«, vendar jih niso zares vključilev svoje politike in politično kulturo. Razumejo jih predvsem kot nekaj nujnega in preprosto kot »nujno zlo« za nastop na volitvah. Redke pa jih razumejo kot mehanizem, ki izboljša politiko in prispeva k vključevanju različnih skupin. Malo strank razmišlja o tem, kako kandidatkam zagotoviti dejansko enake možnosti za izvolitev in enakovredno sodelovanje v volilnih kampanjah. To bi pomenilo konkretno podporo pri javnih nastopih, dostop do finančnih sredstev ter sistematično politično podporo znotraj strank. Ko so ženske izvoljene, jih stranke pogosto ne spodbujajo, da bi v politiki ostale. Prepogosto so v politiki aktivne le en mandat, kar jim otežuje dolgoročno delovanje in vpliv na spremembe. Stranke redko zaščitijo kolegice, ko postanejo tarče sovražnega govora, seksizma ali nasilja na podlagi spola. Takšne oblike nasilja so po raziskavah najpogostejše v času volilnih kampanj.
Pogosto so usmerjene proti ženskam z namenom oteževanja delovanja in odvračanja od politike. Še posebno pogoste tarče so mlajše ženske, tiste, ki se zavzemajo za pravice žensk, ter kandidatke z dobrimi možnostmi za izvolitev. Prav te se zdijo najbolj »nevarne« in so bolj izpostavljene napadom. Kljub temu je mogoče zaznati pozitiven premik: ženske niso več tiho. Na nasilje se odzivajo, ga prijavljajo in o njem javno spregovorijo. Skrajni čas je, da družba takšno nasilje jasno obsodi in ustrezno sankcionira.
Medijska podoba: Moč še vedno nima ženskega obraza
Predsednica Združenja ONA VE Mateja Malnar Štembal izpostavlja, da moč v javnem prostoru še vedno nima ženskega obraza. Čeprav pogosto govorimo o napredku in številu žensk v politiki, podatki kažejo, da so ženske v medijih bistveno manj prisotne, predvsem kot nosilke avtoritete in odločanja.
Raziskave Združenja ONA VE kažejo, da ženske v slovenskih medijih predstavljajo le 28 odstotkov vseh oseb v novicah, moški pa 72 odstotkov. Še posebno nevidne so ženske po 50. letu, ki se pojavljajo pet- do šestkrat redkeje kot moški iste starosti, hkrati pa so pogosteje predstavljene v družinskih vlogah oziroma kot pričevalke vsakdanjega življenja. Po besedah predsednice ONA VE zato ni dovolj zgolj ponavljati, kaj bi morale storiti ženske. Ključno je spremeniti način, kako mediji prepoznavajo in predstavljajo avtoriteto, saj demokracija ne more biti popolna, dokler obraz moči ostaja pretežno moški.
________________________________________________________________________
[1] https://eige.europa.eu/gender-equality-index/2025
[2] https://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-at-a-glance-oct14_sl.pdf
[3] https://www.pei.si/wp-content/uploads/2023/11/ICCS-2022-povzetek.pdf
Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorja in ne predstavlja uradnega stališča MJU.