Uredništvo spol.si ponovno izraža zaskrbljenost nad pojavi seksizma, mizoginije in teorij zarot, ki nekritično in nereflektirano vstopajo v javni prostor. Tokrat se odzivamo na spremne tekste, ki jih je za razstavo Men Face Down fotografa Matjaža Wenzla (Umetnostna galerija Maribor) pripravil asist. mag. Miran Pustoslemšek, dr. med., spec. psih., namestnik predstojnika Oddelka za psihiatrijo in vodja enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor. Čeprav je besedilo mestoma kritično do patriarhata in razpravlja o težavah, s katerimi se soočajo moški zaradi rigidnih spolnih norm, mu ne uspe kritično razširiti te analize na sistemske učinke teh norm na vse spole.
Besedilo poudarja biološko-genetske dejavnike kot neizogiben, temeljni vzrok za vedenje moških ter njihovo nasilje in agresivnost opraviči kot družbeno pričakovano in edino možno vedenje. Pri tem zanemari pomen socializacije, zgodovinsko-kulturnega konteksta in družbenih struktur. Biološki determinizem, ki ga avtor sicer dopolni z omembo kulturnih dejavnikov, a to počne selektivno in nekritično, pogosto služi kot orodje za ohranjanje statusa quo. Na ta način implicitno opravičuje obstoječe spolne neenakosti, saj jih prikazuje kot naravne in biološko pogojene. Pustoslemškova izhodiščna analiza “posledic rušenja patriarhata”, ki jih označi za “dokaj kompleksne” in povezane “s posledicami rušenja drugih ključnih entitet tradicionalne kulture, denimo religije”, predstavlja patriarhat kot edino stabilno in legitimno družbeno ureditev. Kljub svojemu akademskemu ozadju, ki vključuje tudi kulturno-antropološko izobrazbo, avtor zanemari raznolikost družbenih ureditev in religij, ki ne potrjuje ne patriarhalnih kot tudi ne izključno binarnih spolnih struktur. Še več, v nadaljevanju posmehljivo omeni, da bi potrebovali “69 vrst zaporov”. Prav tako so problematične njegove zgodovinske interpretacije, saj temeljijo na idealizaciji prazgodovinskih družb, ob tem pa spregledajo posledice zgodovinskega zatiranja žensk. Tisočletno marginaliziranje, ki je ženske omejilo na zasebno sfero in jih izključilo iz javnega življenja, je bistveno vplivalo na selektivno zapisovanje zgodovine in ohranjanje neenakosti.
Vzroke za “izumiranje pravega moškega” najde avtor tudi v pesticidih, teorijo pa ilustrira kar z galebi. Nečloveški živalski svet je precej bolj raznolik (in to že od pradavnine, ko še ni bilo pesticidov), kot nas poskušajo prepričati prevladujoče domneve in heteronormativne reprezentacije; vsevključujoča normalizacija heteroseksualnosti ni zgolj zgrešena, ampak tudi zavajajoča. Heteronormativne in seksistične teorije o spolnih vlogah človeških živali, ki naj bi temeljile na univerzalnih bioloških principih živalskega kraljestva, izpodbija obnašanje mnogih vrst nečloveških živali. Biologi_nje so doslej dokumentirale_i že več kot 1500 vrst, ki kažejo kvirovske vzorce vedenja ali identitete.
Javne institucije, kot je Umetnostna galerija Maribor, so pomembni nosilci kulturne in družbene refleksije, zato je njihova dolžnost, da ustvarjajo prostor za vključujočo in premišljeno razpravo, ki upošteva občutljivost tem, kot so enakost spolov, človekove pravice in duševno zdravje. Z vsebinami, ki jih predstavljajo, oblikujejo javno mnenje ter s tem vplivajo na vrednote in zavest skupnosti. Če institucija omogoča ali promovira vsebine, ki normalizirajo stereotipe, zanemarjajo pravice ranljivih skupin ali nanje gledajo pokroviteljsko, ne le izgubi svojo kredibilnost, temveč lahko tudi škodljivo vpliva na širšo družbeno klimo. Zato je ključno, da Umetnostna galerija Maribor kot javna institucija pri izbiri razstav in sporočil, ki jih predstavlja, deluje z največjo mero odgovornosti, etičnosti in spoštovanja do vseh družbenih skupin.
Zaskrbljujoče pa je tudi to, da takšno mišljenje promovira strokovnjak psihiatrije na pomembnem položaju v zdravstveni ustanovi. Naj spomnimo na izjavo direktorja psihiatrične klinike Ljubljana Bojana Zalarja, prejemnika bodeče neže 2023/24, ki je podvomil o resničnosti prijav spolnega nasilja in s tem prispeval k utrjevanju predsodkov, da so prijave lažne in podane iz koristoljubja, storilci pa žrtve sistema, s čimer je žrtve nasilja označil za storilke sistemskega nasilja nad moškimi:
“Lahko me sprašujete kot sodnega izvedenca, sem že stokrat povedal. Dvajset let nazaj je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem če je ena res, ker je to del nečesa. Del sistema.” (MMC RTV Slovenija, 7. junij 2023)
Pustoslemškovo besedilo in Zalarjeva izjava razkrivata, kako lahko strokovni avtoriteti zmanjka odgovornosti in integritete. To je še posebno probematično, ker gre za strokovnjaka, ki sodelujeta pri oblikovanju sodnih odločitev in obravnavi žrtev. Takšni diskurzi lahko neposredno škodujejo žrtvam nasilja na podlagi spola, saj lahko sprožijo dvom o verodostojnosti njihovih pričevanj ter vodijo k zmanjševanju osebne odgovornosti storilcev in banalizaciji nasilja (na podlagi spola) kot »naravnega vedenja«. Izjave, kot so Pustoslemškove in Zalarjeve, kažejo na sistemsko pomanjkanje odgovornosti in strokovnosti v zdravstvu, natančneje na področju psihiatrije, kar je nesprejemljivo, saj je prav ta sistem med ključnimi za zaščito najranljivejših.
Opraviti imamo s kombinacijo javne institucije, ki je dala prostor spornim pogledom, in širše problematike, da takšne poglede predstavljajo strokovnjaki s področja psihiatrije, zato menimo, da je nujno takojšnje ukrepanje. Gre za vprašanje družbene odgovornosti, ki presega samo razstavo, saj neposredno vpliva na oblikovanje javnega mnenja, delovanje institucij in pravice najranljivejših. Takšne diskurze je treba jasno zavrniti, če želimo zaščititi napredek na področju človekovih pravic in enakosti. Zato pozivamo Umetnostno galerijo Maribor, da opravi javni premislek o svojih praksah in odgovornostih ter zagotovi prostor za kritično in vključujočo razpravo. Psihiatrično stroko pa pozivamo, naj okrepi etične standarde oziroma aktivno delovanje z vidika etike in zavedanje o družbenih posledicah strokovnih izjav, zlasti v kontekstu nasilja na podlagi spola.
