Muxes: O spolu v zapoteški skupnosti

Zapoteška skupnost je ena od osemnajstih etničnih skupin, ki živijo na območju zvezne države Oaxaca v Mehiki.[1] Največ njenih pripadnic_kov živi na območju regij Valles Centrales in Istmo. Poleg jezika, pisanega tekstila s cvetličnimi ornamenti na črni podlagi, poezije, glasbe, običajev in tradicij, kot so velas,[2] je zapoteška skupnost med prebivalstvom Oaxace znana zlasti po mitu o prisotnosti matriarhata, ki se po opisu mojih sogovork_cev izraža predvsem v sprejemanju odločitev znotraj doma in ekonomski oskrbi družine – »breadwinner« v zapoteškem domu je ženska. Manj poznana pa je njena značilnost raznolikosti spolov, prepoznanih v skupnosti: las mujeres (ženske), los hombres (moški) in las/los/les muxes.

 

Kdo so muxes

Na vprašanje, kdo so muxes,[3] se najpogostejši odgovor orientira po zahodnocentrični opredelitvi spola oziroma po binarnem spolnem sistemu ženskega in moškega spola: »Las/los/les muxes so osebe, katerih biološki spol je moški, vendar se identificirajo z ženskim (družbenim) spolom.« Muxe kot spolne kategorije[4] ni mogoče kategorizirati, popolnoma razumeti ali razložiti s konvencionalnim zahodnim konceptom spola in seksualnosti niti skozi razumevanje transspolnih študij. Alternativna razlaga bi lahko bila, da je staroselska zapoteška skupnost v predkolumbovskem času razvila specifičen sistem spolnih kategorij in življenjskega sloga, podoben »dvoduhovnemu« ali tretjespolnemu kulturnemu sistemu, z edinstveno logiko in kodeksom razumevanja. Predkolumbijske družbe namreč niso poznale spolnih delitev in seksualnosti, kot so opredeljene v sodobni zahodnocentrični družbi, temveč so verjele, da imajo posameznice oz. posamezniki določene tipe spolnih značilnosti.[5]

 

muxe_spol

Slika 1, 2, 3:  V  mestu Juchitán de Zaragoza (skrajšano Juchitán) od leta 1975 vsak tretji teden v novembru organizirajo vela, praznovanje »Las auténticas intrépidas buscadoras del peligro«[6], posvečeno muxes. Štiridnevni dogodek sestavljajo sveta maša, regada de frutas[7], vela in lavada de ollas[8]. (Foto: Osebni arhiv avtorice.)

 

Spolna identifikacija

Muxes se lahko samoidentificirajo ali jih kot muxe identificirajo drugi, bodisi družine, partere (dule) ali skupnosti v različnih starostnih obdobjih na podlagi različnih spolnih karakteristik, ki naj bi oblikovale določen spol. Značilnosti, ki osebo identificirajo kot muxe, so povezane s spolnimi vlogami, ki so drugače v kulturi prepoznane kot spolne vloge žensk. Kljub temu je spolna vloga muxe edinstvena in ločena od spolnih vlog žensk ali moških. Skrb za ostarele starše je v družini, v kateri živi muxe, izključno domena muxe.

 

Pripis spola in vloga medicine v zahodnocentričnih družbah

Spol se v večini kultur pripiše ob rojstvu.[9] Tudi v zapoteški skupnosti partere otroku ob rojstvu določijo spol (ženska, moški, muxe), vendar je določitev osnovana na drugačnih, iz kulturnega konteksta izhajajočih parametrov, kot sta počutje matere med nosečnostjo in lega ploda med nosečnostjo in porodom. V nasprotju z zapoteško skupnostjo zahodnocentrična družba s pomočjo medicine dodeli spol kot nekaj, kar obstaja samo po sebi in pred kulturnimi konfiguracijami. Medicina s tem sprejme vlogo institucije nadzora nad telesom, določa »pravi« in »nepravi« spol po parametrih, ki jih je določila sama (genitalna določitev), ter s tem pridobi nadzor nad ohranjanjem zahodnocentrične kulturne kategorizacije spola, ki prepoznava le dva spola.

 

DSC01146

Slika 4: Amitaí Verdugo, kraljica muxe 2019. (Foto: Osebni arhiv avtorice.)

 

Muxes v svetu spolne binarnosti

Današnji spolni ideali in spolna binarnost naj bi bili tako povezani s politikami konkvistadorjev in diskurzom kolonizacije, saj so pred njihovim prihodom staroselske skupnosti priznavale ženski spol za dominanten. Konkvistadorji so namreč imeli oblikovano spolno teorijo, temelječo na patriarhatu in heteroseksualnosti, ki je institucionalizirala dva spola, ženski in moški. Moški spol (je) velja(l) za ideal, normo. Pri tem je nujno poudariti, da ideal ni predstavljal zgolj spol, temveč tudi z njim pogojene spolne in druge karakteristike (npr. etnična pripadnost), ki so upravičevale popolno dominanco konkvistadorjev: »Uspešen moški je imel spolne odnose vsaj z eno žensko, s katero je imel otroke. Njegovo moškost so dokazovali premoženje, posel in druge aktivnosti, ki so ohranjale njegov družbeni status.«[10]

Spolna binarnost je tako vzpostavljena na Idealu (moški – konkvistador) in njegovem ne le opozicionalnem nasprotju, temveč na t. i. Drugem, ki je na spoznavni in vrednostni lestvici spolno manjvreden in šibkejši od »ideala«.[11] To so vsi_e, ki ne ustrezajo idealu oziroma normi glede na spol, spolno usmerjenost, etnično pripadnost in druge karakteristike, ki so v opoziciji z Idealom prepoznane kot manjvredne.

 

»Božji blagoslov« zapoteške skupnosti

DSC00970

Slika 5: Muxe. (Foto: Osebni arhiv avtorice.)

Posledica razvoja kulture upora proti kolonialni nadvladi in državnemu nadzoru v Istmu, natančneje v Juchitánu, in tudi prilagoditvi kolonialnemu vladanju[12] je danes sprejetost muxes in skupnosti LGBTQ+ v Istmu, kar je v nasprotju z mehiško kulturo, ki jo opredeljujejo mačizem, patriarhat, heteroseksualnost in izključujoča moškost [13]. Skupnost danes muxes prepoznava kot »božji blagoslov« in kot take jih prepoznava tudi (katoliška) Cerkev.

 

[1] Zvezna država Oaxaca se nahaja na jugozahodu Združenih držav Mehike ali na kratko Mehike (šp. México) in meji na Pueblo in Veracruz na severu, Guerrero in Chiapas na vzhodu in zahodu ter na Tihi ocean na jugu. Geografsko jo sestavlja osem regij: Cañada, Mixteca, Papaloapan, Sierra Norte, Valles Centrales, Sierra Sur, Costa in Istmo (Instituto Nacional de Estadística y Geografía), ki jo obravnavam v članku.

[2] Praznovanja v podporo svetnikom oz. svetnicam.

[3] Muxe je zapoteška beseda, njen izvor ni jasen. Velma Pickett (2013, str. 82) pravi, da naj bi izvirala iz španske besede za žensko (mujer) in pomenila izsekana (afeminado), medtem ko Rueda Saynez zagovarja, da izhaja iz zapoteške besede ‘namuxe’ in pomeni strahopetna (miedosa).

[4] V akademski sferi, predvsem v antropologiji, muxe opisujejo kot »tretji spol« oziroma »tretjo spolno kategorijo« (Mirandé, 2017, str. 49).

[5] Sigal, 2011, str. 2.

[6] V prostem prevodu »pristne_i, nepopustljive_i iskalke_ci nevarnosti«.

[7]  Parada, ki tradicionalno poteka po ulicah Istma. Povezuje se z vozovi, v katere so vpreženi konji ali voli in ki so okrašeni z naravnim ali papirnatim cvetjem.

[8] Zaključna prireditev.

[9] Bornstein, 1999, str. 24.

[10] Sigal, 2003, str. 3.

[11] Čeprav omenjam spolno manjvrednost, je koncept Drugega v vsaki kulturi osnovan tudi na kulturni, družbeni in drugi manjvrednosti.

[12] Mirandé, 2017, str. 15.

[13] Robert Smith (2006, str. 96) pravi, da je za mehiško kulturo značilna »ranchero moškost«, ki jo opredeli kot »hegemono konfiguracijo spolnih praks, ki legitimirajo moško prevlado in ženski podrejen položaj«.

 

Viri
Bornstein, Kate, Spolni izobčenci: o moških, ženskah in nas ostalih, Založba ŠKUC, Ljubljana, 1999.

Chiñas, Beverly Newbold, The Isthmus Zapotecs: A Matrifocal Culture of Mexico, Cengage Learning, Mason, OH, 2002.

Miano, Marinella, in Suárez, Águeda Gómez, »Géneros, sexualidad y etnia vs. globalización. El caso de los muxe entre los zapotecos del Istmo, Oax«, Etnicsexualidad, 2009, http://etnicsexualidad.webs.uvigo.es/wpcontent/uploads/2009/12/Ponencia_Bahia_Brasil.pdf (15. 5. 2020).

Mirandé, Alfredo, Behind the mask: gender hybridity in a Zapotec community, The University of Arizona Press, Tucson, 2017.

Pickett, Velma, Vocabulario zapoteco del Istmo, Instituto Lingüístico de Verano, México, DF, 2013.

Sigal, Pete (ur.), Infamous Desire: Male Homosexuality in Colonial Latin America, University of Chicago Press, Chicago, 2003.

Sigal, Pete, The Flower and the Scorpion: Sexuality and Ritual in Early Nahua Culture. Duke University Press, Durham, NC, 2011.

Smith, Robert, Mexican New York: Transnational Lives of New Immigrants, University of California Press, Berkeley, 2006.

Stephen, Lynn, »Sexualities and Genders in Zapotec Oaxaca«, Latin American Perspectives, vol. 29, 2002, št. 2, str. 45–59.

Komentarji