MATERINSTVO IN REPRODUKTIVNE POLITIKE V 19. IN 20. STOLETJU: Predstavitev projekta

Začetki feminističnih bojev za pravice žensk so se osredotočali predvsem na volilno pravico, v drugi polovici 20. stoletja pa so v njihovo osredje vse bolj stopale tudi zahteve na področju reproduktivnih politik[1]. Te so vključevale pojme »reproduktivne pravice«, »telesne integritete« in »reproduktivne svobode«[2] ter označevale predvsem prizadevanja za (varen) dostopen splav in kontracepcijo ter njuno legalizacijo. Pojem »reproduktivne politike« je težko definirati in natančno zamejiti[3]; v širšem smislu ga lahko opredelimo kot »oblast in nadzor nad reprodukcijo, seksualnostjo in (reproduktivnimi) telesi in posledice tega nadzora«[4]. V ta sklop lahko poleg že prej omejene umetne prekinitve nosečnosti umestimo tudi nosečnost, porod, spolno in reproduktivno zdravje, neplodnost, nove reproduktivne tehnologije, spolno vzgojo ter boj za reproduktivne pravice istospolnih parov in posvojitve, otroško varstvo, otroške doklade in dodatke ter porodniški dopust. Opredelitve reproduktivne politike so pokazatelj mentalitete in širšega vrednostnega sistema v danem kulturnozgodovinskem kontekstu. Predvsem odsevajo poglede na spolnost, telo, telesno integriteto in pričakovane spolne vloge ter končno tudi materinstvo[5].

Triletni projekt Materinstvo in reproduktivno delo v 19. in 20. stoletju (1. 10. 2022 – 30. 9. 2025), katerega vodja je doc. dr. Ana Cergol Paradiž in v njem sodelujejo tri partnerske organizacije Filozofska fakulteta UL, Inštitut za novejšo zgodovino in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, financira pa ga Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS, v zgodovinski perspektivi naslavlja tematiko materinstva in analizira razvoj različnih, med seboj tesno prepletenih in prekrivajočih se vsebin, ki jih je mogoče umestiti v polje koncepta reproduktivne politike. S pogledom na obdobje od začetka 19. stoletja do konca 20. stoletja, ki na tem področju beleži revolucionarne spremembe, celostno naslavlja predvsem tematike petih sklopov: (1) materinstva, (2) abortusa, (3) kontracepcije, (4) evgenike in (5) neplodnosti. Geografsko se projekt osredotoča na ozemlje današnje Slovenije, obravnava pa tudi fenomene v transnacionalni perspektivi. Z analizo institucionalnega razvoja, spreminjajoče se zakonodaje, diskurza ter družbenih norm in kulturne reprezentacije v povezavi z reproduktivnimi vprašanji in materinstvom na eni strani ter zasebnih strategij reproduktivnih praks posameznic_kov, ki so bile_i vpete_i v reproduktivne prakse, na drugi osvetljuje javne in zasebne vidike reproduktivnih problematik.[6]

V okviru projekta je 18. decembra 2023 na Filozofski fakulteti v Ljubljani potekal simpozij Zgodovina in žensko reproduktivno telo, na katerem so bile teme s področja reproduktivne politike obravnavane celostno, v daljši zgodovinski perspektivi in ob upoštevanju širših družbeno-zgodovinskih procesov. Referati so s pomočjo različnih virov, od sodnih spisov do osebnih pisem in ustnih pričevanj, obravnavali položaj mater v preteklosti, posebej tistih, ki so same skrbele za otroke. Podobno so tematizirali tudi vprašanje umetne prekinitve nosečnosti, obporodne pomoči, spolne vzgoje in položaja babic v posameznih zgodovinskih obdobjih, tudi v času vojnih razmer.[7] Več o programu simpozija si lahko preberete v programski knjižici – tukaj.

 

 

[1] Solinger, Reproductive Politics, 2013

[2] Bracke, Family planning, the pill, and reproductive agency, 2021

[3] Olszynko-Gryn, Rusterholz, Reproductive Politics in Twentieth-Century, 2019

[4] Solinger, Pregnancy and Power, 2007

[5] Price, Reproductive Politics in the United States, 2022

[6] Povzeto po: Inštitut za novejšo zgodovino, https://www.inz.si/sl/Materinstvo-in-reproduktivna-politika-v-19.-in-20.-stoletju/, pridobljeno 17. 03. 2024.

[7] Povzeto po: Cergol Paradiž, ur., Zgodovina in žensko reproduktivno telo: program simpozija in povzetki referatov, Ljubljana: Filozofska fakulteta UL, 18. december 2023.

Muxes: O spolu v zapoteški skupnosti

Zapoteška skupnost je ena od osemnajstih etničnih skupin, ki živijo na območju zvezne države Oaxaca v Mehiki.[1] Največ njenih pripadnic_kov živi na območju regij Valles Centrales in Istmo. Poleg jezika, pisanega tekstila s cvetličnimi ornamenti na črni podlagi, poezije, glasbe, običajev in tradicij, kot so velas,[2] je zapoteška skupnost med prebivalstvom Oaxace znana zlasti po mitu o prisotnosti matriarhata, ki se po opisu mojih sogovork_cev izraža predvsem v sprejemanju odločitev znotraj doma in ekonomski oskrbi družine – »breadwinner« v zapoteškem domu je ženska. Manj poznana pa je njena značilnost raznolikosti spolov, prepoznanih v skupnosti: las mujeres (ženske), los hombres (moški) in las/los/les muxes.

 

Kdo so muxes

Na vprašanje, kdo so muxes,[3] se najpogostejši odgovor orientira po zahodnocentrični opredelitvi spola oziroma po binarnem spolnem sistemu ženskega in moškega spola: »Las/los/les muxes so osebe, katerih biološki spol je moški, vendar se identificirajo z ženskim (družbenim) spolom.« Muxe kot spolne kategorije[4] ni mogoče kategorizirati, popolnoma razumeti ali razložiti s konvencionalnim zahodnim konceptom spola in seksualnosti niti skozi razumevanje transspolnih študij. Alternativna razlaga bi lahko bila, da je staroselska zapoteška skupnost v predkolumbovskem času razvila specifičen sistem spolnih kategorij in življenjskega sloga, podoben »dvoduhovnemu« ali tretjespolnemu kulturnemu sistemu, z edinstveno logiko in kodeksom razumevanja. Predkolumbijske družbe namreč niso poznale spolnih delitev in seksualnosti, kot so opredeljene v sodobni zahodnocentrični družbi, temveč so verjele, da imajo posameznice oz. posamezniki določene tipe spolnih značilnosti.[5]

 

muxe_spol

Slika 1, 2, 3:  V  mestu Juchitán de Zaragoza (skrajšano Juchitán) od leta 1975 vsak tretji teden v novembru organizirajo vela, praznovanje »Las auténticas intrépidas buscadoras del peligro«[6], posvečeno muxes. Štiridnevni dogodek sestavljajo sveta maša, regada de frutas[7], vela in lavada de ollas[8]. (Foto: Osebni arhiv avtorice.)

 

Spolna identifikacija

Muxes se lahko samoidentificirajo ali jih kot muxe identificirajo drugi, bodisi družine, partere (dule) ali skupnosti v različnih starostnih obdobjih na podlagi različnih spolnih karakteristik, ki naj bi oblikovale določen spol. Značilnosti, ki osebo identificirajo kot muxe, so povezane s spolnimi vlogami, ki so drugače v kulturi prepoznane kot spolne vloge žensk. Kljub temu je spolna vloga muxe edinstvena in ločena od spolnih vlog žensk ali moških. Skrb za ostarele starše je v družini, v kateri živi muxe, izključno domena muxe.

 

Pripis spola in vloga medicine v zahodnocentričnih družbah

Spol se v večini kultur pripiše ob rojstvu.[9] Tudi v zapoteški skupnosti partere otroku ob rojstvu določijo spol (ženska, moški, muxe), vendar je določitev osnovana na drugačnih, iz kulturnega konteksta izhajajočih parametrov, kot sta počutje matere med nosečnostjo in lega ploda med nosečnostjo in porodom. V nasprotju z zapoteško skupnostjo zahodnocentrična družba s pomočjo medicine dodeli spol kot nekaj, kar obstaja samo po sebi in pred kulturnimi konfiguracijami. Medicina s tem sprejme vlogo institucije nadzora nad telesom, določa »pravi« in »nepravi« spol po parametrih, ki jih je določila sama (genitalna določitev), ter s tem pridobi nadzor nad ohranjanjem zahodnocentrične kulturne kategorizacije spola, ki prepoznava le dva spola.

 

DSC01146

Slika 4: Amitaí Verdugo, kraljica muxe 2019. (Foto: Osebni arhiv avtorice.)

 

Muxes v svetu spolne binarnosti

Današnji spolni ideali in spolna binarnost naj bi bili tako povezani s politikami konkvistadorjev in diskurzom kolonizacije, saj so pred njihovim prihodom staroselske skupnosti priznavale ženski spol za dominanten. Konkvistadorji so namreč imeli oblikovano spolno teorijo, temelječo na patriarhatu in heteroseksualnosti, ki je institucionalizirala dva spola, ženski in moški. Moški spol (je) velja(l) za ideal, normo. Pri tem je nujno poudariti, da ideal ni predstavljal zgolj spol, temveč tudi z njim pogojene spolne in druge karakteristike (npr. etnična pripadnost), ki so upravičevale popolno dominanco konkvistadorjev: »Uspešen moški je imel spolne odnose vsaj z eno žensko, s katero je imel otroke. Njegovo moškost so dokazovali premoženje, posel in druge aktivnosti, ki so ohranjale njegov družbeni status.«[10]

Spolna binarnost je tako vzpostavljena na Idealu (moški – konkvistador) in njegovem ne le opozicionalnem nasprotju, temveč na t. i. Drugem, ki je na spoznavni in vrednostni lestvici spolno manjvreden in šibkejši od »ideala«.[11] To so vsi_e, ki ne ustrezajo idealu oziroma normi glede na spol, spolno usmerjenost, etnično pripadnost in druge karakteristike, ki so v opoziciji z Idealom prepoznane kot manjvredne.

 

»Božji blagoslov« zapoteške skupnosti

DSC00970

Slika 5: Muxe. (Foto: Osebni arhiv avtorice.)

Posledica razvoja kulture upora proti kolonialni nadvladi in državnemu nadzoru v Istmu, natančneje v Juchitánu, in tudi prilagoditvi kolonialnemu vladanju[12] je danes sprejetost muxes in skupnosti LGBTQ+ v Istmu, kar je v nasprotju z mehiško kulturo, ki jo opredeljujejo mačizem, patriarhat, heteroseksualnost in izključujoča moškost [13]. Skupnost danes muxes prepoznava kot »božji blagoslov« in kot take jih prepoznava tudi (katoliška) Cerkev.

 

[1] Zvezna država Oaxaca se nahaja na jugozahodu Združenih držav Mehike ali na kratko Mehike (šp. México) in meji na Pueblo in Veracruz na severu, Guerrero in Chiapas na vzhodu in zahodu ter na Tihi ocean na jugu. Geografsko jo sestavlja osem regij: Cañada, Mixteca, Papaloapan, Sierra Norte, Valles Centrales, Sierra Sur, Costa in Istmo (Instituto Nacional de Estadística y Geografía), ki jo obravnavam v članku.

[2] Praznovanja v podporo svetnikom oz. svetnicam.

[3] Muxe je zapoteška beseda, njen izvor ni jasen. Velma Pickett (2013, str. 82) pravi, da naj bi izvirala iz španske besede za žensko (mujer) in pomenila izsekana (afeminado), medtem ko Rueda Saynez zagovarja, da izhaja iz zapoteške besede ‘namuxe’ in pomeni strahopetna (miedosa).

[4] V akademski sferi, predvsem v antropologiji, muxe opisujejo kot »tretji spol« oziroma »tretjo spolno kategorijo« (Mirandé, 2017, str. 49).

[5] Sigal, 2011, str. 2.

[6] V prostem prevodu »pristne_i, nepopustljive_i iskalke_ci nevarnosti«.

[7]  Parada, ki tradicionalno poteka po ulicah Istma. Povezuje se z vozovi, v katere so vpreženi konji ali voli in ki so okrašeni z naravnim ali papirnatim cvetjem.

[8] Zaključna prireditev.

[9] Bornstein, 1999, str. 24.

[10] Sigal, 2003, str. 3.

[11] Čeprav omenjam spolno manjvrednost, je koncept Drugega v vsaki kulturi osnovan tudi na kulturni, družbeni in drugi manjvrednosti.

[12] Mirandé, 2017, str. 15.

[13] Robert Smith (2006, str. 96) pravi, da je za mehiško kulturo značilna »ranchero moškost«, ki jo opredeli kot »hegemono konfiguracijo spolnih praks, ki legitimirajo moško prevlado in ženski podrejen položaj«.

 

Viri
Bornstein, Kate, Spolni izobčenci: o moških, ženskah in nas ostalih, Založba ŠKUC, Ljubljana, 1999.

Chiñas, Beverly Newbold, The Isthmus Zapotecs: A Matrifocal Culture of Mexico, Cengage Learning, Mason, OH, 2002.

Miano, Marinella, in Suárez, Águeda Gómez, »Géneros, sexualidad y etnia vs. globalización. El caso de los muxe entre los zapotecos del Istmo, Oax«, Etnicsexualidad, 2009, http://etnicsexualidad.webs.uvigo.es/wpcontent/uploads/2009/12/Ponencia_Bahia_Brasil.pdf (15. 5. 2020).

Mirandé, Alfredo, Behind the mask: gender hybridity in a Zapotec community, The University of Arizona Press, Tucson, 2017.

Pickett, Velma, Vocabulario zapoteco del Istmo, Instituto Lingüístico de Verano, México, DF, 2013.

Sigal, Pete (ur.), Infamous Desire: Male Homosexuality in Colonial Latin America, University of Chicago Press, Chicago, 2003.

Sigal, Pete, The Flower and the Scorpion: Sexuality and Ritual in Early Nahua Culture. Duke University Press, Durham, NC, 2011.

Smith, Robert, Mexican New York: Transnational Lives of New Immigrants, University of California Press, Berkeley, 2006.

Stephen, Lynn, »Sexualities and Genders in Zapotec Oaxaca«, Latin American Perspectives, vol. 29, 2002, št. 2, str. 45–59.

»Močnejša od menstruacije«: Oglaševalski diskurzi v vlogi panoptika* menstruirajočemu telesu

http://www.e-arhiv.org/diva/index.php?opt=work&id=787»Blood is everywhere

and yet the one

the only

the single name

it has not had publicly

for many centuries

is menstrual blood.«

 

(Judy Grahn, All blood is menstrual blood, 1993)[1]

 

 

Kri. Menstrualna kri.

Judy Grahn v svoji pesmi All blood is menstrual blood opisuje reprezentacije krvi v moderni družbi in zaključi, da je kljub podobam in pomenom, ki jih predstavlja kri, menstrualna kri edina, ki že stoletja ostaja skrita. Zakaj je tako, poskušam razložiti z osredotočenjem na politike reprezentacij menstruirajočega telesa ženske v oglaševalskih diskurzih, ki se manifestirajo v naših vsakdanjih percepcijah in odnosu do menstruacije, s čimer se je v svojem videu leta 2008 ukvarjala tudi članica našega uredništva Ana Grobler.

2018-08-07_085930

 

Marketinška stroka izkorišča kulturne konstrukcije, povezane z menstruacijo, in spolne stereotipe, ki temeljijo na dominantni patriarhalni paradigmi, in jih prilagaja za potrebe prodaje. Menstrualni pripomočki in njihovo oglaševanje poskušajo ustvarjati novo normo »ženskosti«, ki razmerja moči seli iz institucij v vsakdanje življenjske prakse. Oglasi za menstrualne pripomočke so omejeni na upodobitve žensk v stereotipnih vlogah emancipirane, zaposlene ženske, ki je urejena, svobodna, fit, aktivna, hkrati pa diskretno uporablja oglaševane produkte, ki prekrivajo naravo menstruacije (kri, telesni vonj …); tako skriva menstruacijo kot znak »ženskosti« in dokazuje, da enakovredno konkurira na trgu delovne sile. Menstrualni tabu označuje menstruirajočo žensko kot »nečisto«, menstruacijo pa kot telesni odpadek – abjekt,[2] s tem pa menstrualni pripomočki nastopijo kot »rešitev«, s katero izpopolnimo svoje pomanjkljivo telo.[3] Znamka tamponov Tampax je pri tem še posebno odkrita, saj je oblikovala kar slogan #PowerOverPeriod (#MočNadMenstruacijo).

Menstrualni pripomočki niso več izbira, temveč pod pretvezo osnovne higiene posameznice potreba.[4] To se izraža tudi v »znanstvenih« upodabljanjih menstruacije v obliki modre, sterilne tekočine na belih menstrualnih pripomočkih ter v povzemanju medicinskega znanja, saj se o menstruaciji pogosto govori v povezavi s splošnim slabim počutjem.[5] Nekatere ženske za menstruacijo še vedno uporabljajo izraz »bolna sem«, kar je posledica ljudskih verovanj in vpliva religij.[6]

Zdravilo Ibubel podjetja Belupo bolečine med menstruacijo predstavlja kot izgovor za lenobo (2018).[7] Enak pogovor med dvema osebama, kot na spodnji sliki, se kot oglas za ta produkt vrti na radijskih postajah po Sloveniji: oseba 2 se na povabilo na kavo osebe 1 odzove z besedami: »Daj, ne da se mi, menstro imam, vse me boli in tišči …«, nato ji druga odgovori: »Daj, ne bodi lena, vzemi Ibubel 200. Ajde, gremo ven!«

 

160302_FB_LETAK_Ibubel__NAJSTNICE

Vir: Belupo.

V medijih in pogovornem jeziku menstruacijo pogosto poimenujejo »tisti dnevi v mesecu«. Leta 1985 sta morali televizijski mreži ABC in NBC zaradi uporabe besede »menstruacija« (period) umakniti spot za tampone Tampax.[8] V Sloveniji so se še na začetku 90. let prejšnjega stoletja izogibali neposrednemu poimenovanju menstruacije in prikazovanju tamponov in vložkov.[9]

Vir: Youtube.

Čeprav je prisotnost menstruacije v medijih pripomogla k njenemu »normaliziranju«,[10] je še vedno nekaj, kar je treba v izogib sramu prikriti. Na to namiguje tudi kampanja Playthings (2014)[11] organizacije Evolve,[12] ki se ukvarja z varno uporabo orožja.

evolve-claws

Vir: The Inspiration Room.

Zaradi menstrualnega tabuja je pomanjkljiva tudi edukacija odraščajoče populacije o tej temi. Edukacija o menstruaciji, ki bi morala biti predvsem del družinske ter tudi šolske in zdravstvene vzgoje, postane nova tržna niša. Poleg same edukacije so oglasi usmerjeni v izkušnjo menarhe in njeno glorifikacijo kot »posebnega dogodka«.

 

Da Period Talk (Lammily, 2015). Vir: Youtube.

Dear Kate: First time (Dear Kate, 2015). Vir: Youtube.

Pred nami je še dolga pot, preden bomo dosegli detabuizacijo menstruacije, pa vendar je vredno omeniti, da vse pogostejšo medijsko obravnavo te teme povzročajo tudi akcije žensk, ki so še posebno dejavne v zadnjih treh letih. Period Equity[13] je prva organizacija, ki se zavzema za zagotovitev dostopnih in varnih menstrualnih pripomočkov v ZDA. V sklopu njenega delovanja je nastal oglas Periods are Not a Luxury (2017), ki opozarja na visok davek na te izdelke.


Vir: Youtube.

 

Kako do spremembe?

Konstrukt menstruirajočega telesa v oglaševanju menstrualnih pripomočkov ni podoben realnemu menstruiranju, podobe pa opazno odstopajo od praks menstruiranja. Zato menim, da bi bilo za začetek nujno opustiti pripisovanje lastnosti menstruacije, ki niso fiziološko določene (npr. »bolezenskost«), posredno sopomensko izrazje (npr. »tisti dnevi v mesecu«) ter izraza »normalno« in »naravno«, saj menstruirajoče telo zaznamujejo kot abnormalno, patološko, pasivno. Kljub temu je vredno poudariti, da so morebitne bolečine med menstruacijo pri posameznicah, ki se z njimi soočajo, realne. Potrebne bi bile nove barvne sheme, ki ne bi več temeljile na konstrukciji menstruacije kot »nečiste«, menstrualno kri pa bi bilo treba prikazovati z rdečo barvo.

Za konec pa še zanimivost – ste vedele_i, da je bil v produkciji Walta Disneyja leta 1946 posnet prvi edukativni (animirani) film o menstruaciji The Story of Menstruation (Zgodba o menstruaciji)?


Vir: Youtube.


 

* Koncept panoptika (Foucault, 2004) uporabljam kot metaforo za procese, pri katerih tehnologije skupaj z normativnimi družbenimi znanostmi nadzorujejo in regulirajo telo ter zavest posameznice, tudi v obliki samonadzora na vidni in nevidni ravni. Zavestno in nenehno stanje vidnosti je individualizirano – »objekt pogleda« nenehno nadzoruje sam sebe in vidnost lastnega telesa drugim. V primeru menstruirajočega telesa gre za »ženski trud, da bi njena specifična fiziološka posebnost (p)ostala neopazna« (Šribar, 2003, 84). Gl.: Michel Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora, Krtina, Ljubljana, 2004; Renata Šribar, »Reprodukcija in monstruozno: transformacija menstruacije v imaginarnem«, Časopis za kritiko znanosti, št. 212 (2004), 82–88.

[1] V prostem prevodu: »Kri je povsod, menstrualna kri pa je edina, ena sama, ki v javnosti mnogo stoletij ni imela imena.« Judy R. Grahn je ameriška pesnica in pisateljica, ki ideje za svoje delo črpa iz feminizma in lezbičnega aktivizma.

[2] Koncept je vpeljala Julia Kristeva (Šribar, 2003, 85; ista, 2004, 90). »Menstrualna kri je največkrat navajani abjekt, ki preči meje telesa in je uporaben bodisi v diskurzivnih analizah vladajočih govorov, ki konstruirajo ženske kot odstop od norme, bodisi v feministično-teoretskih konceptualizacijah femininega, ki ga označuje obilje, ‘plastičnost’, ‘razpršenost’.« (Šribar, 2004, 91.)

[3] Vesna Leskošek, Zavrnjena tradicija: Ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940, Založba /*cf, Ljubljana, 2002, 29.

[4] Proti temu nastopa Free Bleeding Movement, katerega začetki segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, ko se je odzvalo na sindrom toksičnega šoka kot posledice uporabe menstrualnih pripomočkov (predvsem tamponov).

[5] Renata Šribar, O menstruaciji: Telo v diskurzu, diskurz v telesu, Delta, Ljubljana, 2004.

[6] Darja Zaviršek, »Luna polna, jaz pa bolna, luna prazna, jaz pa blazna«, Časopis za kritiko znanosti, št. 212 (2004), 55.

[7] http://www.belupo.si/Uploads/1/4/14329/14415/14419/160302_FB_LETAK_Ibubel__NAJSTNICE.jpg.

[8] https://www.newsweek.com/periods-are-normal-says-first-uk-commercial-use-red-liquid-pad-688699 (21. 7. 2018).

[9] Šribar, O menstruaciji, n. d.

[10] Prav tam, 59.

[11] http://theinspirationroom.com/daily/2015/evolve-playthings-if-they-find-it-theyll-play-with-it/.

[12] http://www.evolveusa.com/.

[13] https://www.periodequity.org/ (22. 7. 2018).

 

Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.

1clovecek-koncen-1-barven-slo       US-embassy ALT