Nedavno smo lahko spet zasledili_e zelo sporne izjave gosta Janeza Marinka, člana podmladka SDS oziroma društva Nova smer (vir: https://www.mladina.si/248098/mladi-clani-sds-se-odkrito-spogledujejo-s-patriarhatom/) v podkastu Tomaža Gorca, ki si je za promocijo podkasta izbral naslednje mnenje gosta: “Janez Marinko meni, da bi moral moški poskrbeti za družino in da so ženske bolj srečne, ko ne delajo.” (vir: https://youtu.be/LOpLtAsWUmc?si=6uzvwG7EXMl3OUEO)
Ob tej in drugih škodljivih izjavah, ki jih lahko zasledimo v tem in tudi drugih podobnih podkastih manosfere (https://spol.si/blog/2026/08/06/kaj-imajo-skupnega-moskosfera-skrajna-desnica-in-kapitalizem/), se nam je porodilo vprašanje, od kod (slovenskim in mednarodnim konservativnim vplivnežem) ideja, da ženske včasih niso delale in da so bile zaradi tega srečnejše.
Poglejmo si najprej nekaj statistike delovno aktivnega prebivalstva po spolu. Za izračun smo uporabile podatke Statističnega urada Republike Slovenije, kjer se lahko vsakdo relativno enostavno informira o tem, koliko ljudi je zaposlenih. Za lažjo orientacijo: v letu 2025 je bilo v starosti od 20 do 64 let skupaj 921.531 delovno aktivnih oseb, od tega 503.849 moških in 417.682 žensk ali 54 odstotkov moških in 45 odstotkov žensk. Ženske so torej zaposlene in delajo.
Vir: Delovno aktivno prebivalstvo po občinah prebivališča, petletnih starostnih skupinah in spolu, Slovenija, letno, https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/0764621S.PX/
Kako pa je bilo leta 1991 oziroma ob osamosvojitvi Slovenije, pred 35 leti? Pri istem viru dobimo naslednjo tabelo:
Vir: Osnovne značilnosti prebivalstva po aktivnosti in spolu, Slovenija, popisa 1991, 2002, https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05W1501S.px/table/tableViewLayout2/
Leta 1991 je bilo med delovno aktivnimi 52,5 odstotka moških in 47,2 odstotka žensk. V četrt stoletja se je torej delež delovno aktivnih žensk v vsem delovno aktivnem prebivalstvu celo nekoliko zmanjšal. Če bi se hotele “vrniti v preteklo stanje”, bi jih moralo delati več kot takrat.
Ali lahko pridobimo še starejše podatke? Kako je izgledalo delovno aktivno prebivalstvo v času Jugoslavije? Tu imamo že nekaj težav, saj statistike večinoma niso bile jasneje razčlenjene po spolu, vendar vseeno lahko dobimo nekaj zanimivih podatkov. Tako v časopisu Naša skupnost leta 1956 izide članek z naslovom “Zaposlenost žensk” (vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ULDTOBAP/9da2ac45-d5d3-4214-8365-bd2e4342137c/PDF), ki uvodoma navaja, da je največji delež zaposlenih žensk v Sloveniji, najmanjši pa na Kosovu ter da je zaposlenost žensk na splošno odvisna od “strukture gospodarstva”, v uradih in ustanovah pa bolj od “politike zaposlitve žensk, družbene mentalitete” itd. Podatki v članku kažejo, da je bilo v večjih mestih zaposlenih več žensk, da jih je bilo v gospodarstvu med zaposlenimi povprečno okrog 30 odstotkov, v uradih in ustanovah pa več kot 50 odstotkov. Ženske torej tudi v Sloveniji v okviru Jugoslavije delajo in so zaposlene.
Imamo tudi dober pregled zaposlenosti žensk pred Jugoslavijo, kot je razvidno iz članka Sabine Žnidaršič Žagar “Ženske na trgu dela: čas sprememb 1880-1910” (Vir: https://www.sistory.si/publication/1524), ki navaja, da je bilo v tistem času delovno pridobitnih žensk okrog 50 odstotkov. Ob tem naj dodamo, kot izpostavlja tudi članek, da je treba “zaposlitev in delo” v danem časovnem kontekstu razumeti kot “pridobitnost oziroma pridobitno sposobnost popisanega prebivalstva države. Prebivalstvo je bilo pridobitno ali pa ni bilo, je ali pa ni imelo dejavnosti, s katerimi se je preživljalo, je imelo sredstva za preživljanje ali pa ne, je ali pa ni bilo v položaju, da bi lahko preživelo brez neposredne pomoči neke druge fizične osebe. In statistiki je bilo vseeno, ali je bil to morda celo poklic … Osnovni statistični kriterij je bil slej ko prej en sam: samozadostnost posameznika/ce pri zagotavljanju sredstev za lastno preživetje oziroma njena trenutna in neposredna neodvisnost ali odvisnost od neke druge fizične osebe.”
Pa tudi za obdobje pred tem najdemo veliko podatkov o tem, kako so bile ženske zaposlene. Zelo zanimivo je branje prispevka “Kako so ženske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno življenje”, v katerem zgodovinar Peter Vodopivec med drugim navede, da so se ženske v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja intenzivneje zaposlovale v trgovini, obrti in industrijskih podjetjih, zlasti pa v šolstvu in pri pošti.
Avtor povzame, da je “število zaposlenih žensk v slovenskih deželah po letu 1870 naglo naraščalo in že avstrijska statistična služba je opazila, da je bil odstotek zaposlenih žena na slovenskih tleh večji kot v drugih avstrijskih pokrajinah (kar naj bi bila predvsem posledica izseljevanja)”. Pri tem pa so bile na vseh delovnih mestih plačane slabše od moških in so v nekaterih poklicih imele še druge omejitve; učiteljice se recimo niso smele poročiti. “Zaposlitev sama po sebi je tako res pomenila dohodek, lasten denar, kar vsekakor ni bilo brez pomena,” še zapiše avtor, “ni pa pomenila dejanske enakopravnosti z moškimi in – vsaj večinoma in v času, o katerem govorimo – tudi ne socialnega vzpona in socialne uveljavitve.”
Trdimo torej lahko, da so ženske v celotnem 19. stoletju delale, bile zaposlene oziroma so se same preživljale, zgodovinski pogled pa nam pokaže tudi realnost tistega časa – kako težko je bilo ženskam prodreti v javno življenje in s kakšnimi ovirami so se soočale. Javno življenje ne pomeni sprehajanja po ulici ali kofetkanja v gostilnah, ampak soustvarjanje družbe, kar lahko udejanimo samo z aktivnim javnim sodelovanjem v vseh družbenih sferah.
Vseeno se ozrimo še bolj v preteklost in se vprašajmo, ali lahko vidimo, kako so se ženske preživljale oz. pridobivale dohodek – sicer zunaj okvirov zaposlitev in poklicev, kot jih poznamo danes, vendar v smislu samostojnega preživljanja. Mogoče je prav najprej opozoriti, da virov o ženskah v zgodovini ni veliko, kot izpostavi Mojca Kovačič v prispevku “Viri za zgodovino žensk v srednjem veku”, kjer popiše tudi vzroke, zaradi katerih je polovica prebivalstva izbrisana iz “uradnih” virov. V drugem prispevku s pomenljivim naslovom »’Živeti in umreti moraš z njim, pa kakršenkoli že je!’. Vzgoja in izobrazba elitnih žensk v srednjeveških mestih”, ki ne tematizira same zaposlenosti žensk, pa navede nekaj zanimivih uvidov v to, kako so ženske v srednjem veku delale oziroma se preživljale:
“Takratna družba (mestna družba 12. in 13. stoletja, op. a.) je našla rešitev v zaposlovanju delovne sile, tako imenovanih famulov oziroma služinčadi, katerih delo je bilo določeno s pogodbo … Glede na naravo njihovega dela je bilo med najetimi delavci veliko več žensk kot moških.” Vidimo torej, da ženske so delale, v domu in zunaj doma – delale so in se bolj ali manj uspešno preživljale.
Lahko se vrnemo še dlje v preteklost, pa bo zgodba podobna: ženske so vedno delale.
Navedeni viri se namenoma navezujejo zgolj na “plačano” delo, ki omogoča preživetje. Namenoma izpuščam reproduktivno in skrbstveno delo. Podatkov in dokazov[1] o tem, koliko neplačanega dela ženske opravijo v zasebnosti, v domači sferi, za vzdrževanje družine, gospodinjstva, odnosov in otrok, je veliko. O prav tako dolgi in skriti zgodovini neplačanega dela lahko preberemo tudi v prispevku Mojce Kovačič: “Kljub temu je bilo za dekle še vedno veliko bolj kot branje in pisanje pomembno, da je odrasla v žensko, ki je bila vešča ročnih del, šivanja, tkanja, predenja, vezenja, ki je poznala vse skrivnosti pripravljanja hrane, ki je znala voditi gospodinjstvo in po potrebi gospodarstvo, nadzorovati delo na polju in v hlevu in ki je bila vešča nege bolnika.” A ne glede na to, koliko je tovrstnih študij, jih družba – predvsem na začetku omenjeni konservativni vplivneži – ali spregledajo, ali ignorirajo, ali pa jim ne verjamejo.
Ženske torej delajo in so od nekaj delale dvojno: delajo doma in delajo v javnosti, za eno delo prejemajo plačilo (še vedno sicer manjše od moških), za drugo ne.
Od kod torej ideja, da ženske včasih niso delale in so bile zaradi tega srečnejše? Prihaja iz ZDA in idealizirane podobe povojnega ameriškega načina življenja. ZDA po drugi svetovni vojni niso postale socialistična država, ki bi spodbujala svoje državljane in državljanke k skupnemu družbenemu upravljanju, ampak so postale segregirana kapitalistična velesila. In to se pozna tudi na deležu zaposlenih žensk, saj je v prvi polovici 20. stoletja plačana dela opravljalo zgolj 20 odstotkov Američank, (vir: https://www.brookings.edu/articles/the-history-of-womens-work-and-wages-and-how-it-has-created-success-for-us-all/) precej manj kot v Jugoslaviji.
Podoba srečne ameriške gospodinje se je v ameriški in tudi naš duh časa usidrala zaradi intenzivne in dolge propagandne kampanje, ki jo je v “zlati dobi” ameriškega kapitalizma podpirala podaljšana roka kapitalizma – korporativni marketing.
Batchelor, britanski primer: 1950s advertisement circa 1951 magazine advert for BATCHELORS FOODS featuring baked beans, housewife & husband Stock Photo – Alamy in https://flashbak.com/the-batchelors-foods-soup-opera-ads-from-the-1950s-20904/
Swanson: https://www.vintag.es/2024/10/swanson-tv-dinner-ads.html
Inglis: Inglis & co: https://flashbak.com/kitchen-laundry-miracles-vintage-appliances-and-the-women-that-loved-them-372152/
Chase & Sanborn: https://exhibits.lafayette.edu/s/mate/item/38491
Druga stran te propagande so šokantne statistike o lobotimiziranju Američank v tistem obdobju (vir: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5962395/), o rasni segregaciji in predpisih Jim Crow, ki so uzakonili rasno segregacijo črnske in belske populacije na vseh javnih površinah (parki, šole, restavracije, trgovine, javni prevoz itn.) in so v južnih delih ZDA veljali do šestdesetih let 20. stoletja, (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Jim_Crow_laws) ter reševanje težav “srečnih gospodinj” s še več propagande.
Butisol, Mornidine in drugi: https://www.goretro.com/2014/08/mothers-little-helper-vintage-drug-ads.html
Nemški primer: https://palais-fluxx.de/fluxx-journal-frauengold/
Ženske v ZDA so težje prodirale na trg delovne sile, ne samo zaradi družbenih pričakovanj in stereotipov, ampak tudi zaradi omejujoče zakonodaje. ZDA so šele leta 1978 sprejele zakon o prepovedi diskriminacije v času nosečnosti in zaščitile noseče delavke, ki so bile pred tem v primeru zanositve lahko odpuščene. In šele leta 1974 so Američanke lahko na banki odprle račun oziroma dobile kreditno kartico brez podpisa moškega sorodnika ali skrbnika.
Moški so (bili) torej tisti, ki so (bili) upravičeni ne samo do plačanega javnega dela, pač pa tudi do neplačanega zasebnega dela žensk.
V ta svet bi se ameriški konservativci radi vrnili. In v ta svet bi nas radi vrnili tudi slovenski konservativci, čeprav za Slovenke ta svet nikoli – razen za manjšino – ni obstajal. Najboljši trenutek za življenje žensk – in drugih marginaliziranih skupin – je sedaj. Vsako vračanje v preteklost, pa naj bo ta realna ali ne, pomeni korak nazaj za vse, razen tistih, ki si tja želijo. Pa še zanje to ne velja, kajti kapitalizem izkorišča vse in še kako diskriminira glede na spol, saj izkorišča različno glede na pripadnost spolu.
Pomembno je tudi izpostaviti, da “zahteva” po vračanju žensk domov in k neplačanemu delu ni niti ameriška “pogruntavščina” niti neka sodobna ideja, saj se velikokrat predvsem v času kriz[2] ženske okrivi za nastalo situacijo in se kot rešitev predlaga vračanje v preteklost, ko naj bi bilo vse boljše (ker so bile ženske doma). Da ideja ni nova, priča tudi prispevek Milice Stupan “Žensko poklicno delo in razpad družine” iz leta 1932 (vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WRK1KHDE, str. 416), v katerem odlično povzame, kar želi sporočiti tudi naš prispevek:
“Krivda leži v sedanjem času, v socialnih razmerah, kakor so se razvile iz kapitalističnega družabnega reda. Ker je bil moški tisti, ki je ustvaril sedanji družabni red z vsemi njegovimi hibami, vrtinci, zmedami in viharji, ki so potegnili s seboj tudi žensko, otroke in družino, je nesmiselno, očitati ženskemu spolu sedaj, da izpod kopava temelje družine in družbe, da ruši s svojim poklicnim delom, ki ji ne pušča dovolj časa za otroka in družino, vsa velika in lepa izročila iz prejšnjih dni. Ženske so se udejstvovale v poklicih že dolgo prej, preden se jim je začelo očitati, da upropaščajo s svojim pridobitnim delom zakon in družino.”
Da so danes ženske utrujene od dela in si marsikatera predstavlja, da je biti doma in biti “zgolj” gospodinja, mati in žena enostavnejše ali prijetnejše, je še en pokazatelj izkoriščevalske narave kapitalizma in nove propagande. Včasih reklamirane boss babes in corpo girlies, ki so ženskam sporočale, da naj se enakovredno podajo v svet podjetništva in “hustle culture” (t. i. poslovno kulturo nenehnega dela ali pretirane storilnosti), se v vedno bolj konservativni družbi umikajo trad wifes (npr. Hannah Neeleman, Ballerina Farm; Nara Smith, Roro, Rocío López Bueno; SAHG – stay at home girlfriend; Kendel Kay Nia Chi itn.) in soft girl era / soft life (ženske, ki zavračajo korporativni svet in posel), ki reklamirajo “tradicionalne” vrednote, ostajanje doma, skrb za otroke in družino, mehkobo in nežnost.[3]
Ostajanje doma za ženske ne bi pomenilo biti brez dela, pomenilo bi biti brez plačanega dela. Dela bi imele še naprej veliko – le neplačanega. Ne sprehajanj na Šmarno goro in vozičkanj, ampak kopico neplačanega gospodinjskega dela in seveda delo na sebi, da bodo všečne moškim očem.
Kapitalizem največjo laž govori ženskam: da lahko imajo vse. Da so lahko tako boss babes kot tudi trad wifes.[4] Zares pa jim je naložil dvojno delo, saj še naprej opravljajo večino neplačanega, skrbstvenega dela, z dodanim bonusom, da se lahko (oziroma morajo) relativno (!) enakovredno vključevati na trg delovne sile. Da kapitalizem odlično sobiva s patriarhatom in si ga prilagaja, kaže dejstvo, da se za moške ni kaj veliko spremenilo in lahko še naprej uživajo sadove neplačanega dela žensk.
Ženske niso srečne, ko ne delajo. Ženske niti niso srečne, ko delajo. Ženske so srečne, ko so sprejete kot enake, enakovredne in enakopravne.
______________________________________________________
[1] https://data.worldbank.org/indicator/SG.TIM.UWRK.FE
https://ilostat.ilo.org/topics/unpaid-work/measuring-unpaid-domestic-and-care-work/
https://www.delo.si/nedelo/zenske-in-pokojnine-mizerni-prejemki-to-ni-zivljenje
https://www.mirovni-institut.si/nevidno-in-neplacano-skrbstveno-delo-zensk/
[2] https://spol.si/blog/2020/03/24/delo-zensk-v-casu-krize/
[3] https://spol.si/blog/2026/01/25/samo-dekle-sem/
https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/13675494241268123
[4] Čeprav se je v zadnjem času pričelo govoriti tudi o tem, kako dvolične so trad wife vplivnice. Nara Smith odprto priznava, da oba z možem enakovredno delata, in pravi, naj je ne poimenujemo trad wife, čeprav to “tradicijo” reklamira (vir: https://www.youtube.com/watch?v=pjHzLMfsf3w). Hanna Neeleman pa si lahko tak življenjski slog privošči tudi zaradi bogatega moža (vir: https://www.betches.com/article/lifestyle/ballerina-farm-husband-daniel-neeleman-360787-20240730). Trad wifes so torej boss babes, samo v drugih barvnih odtenkih.