Če na družbenih omrežjih Instagram ali TikTok preživite vsaj nekaj časa, zelo verjetno naletite na vsebine, v katerih odrasle ženske same sebi pravijo girl – dekle. Govorijo o »službah za lena dekleta« (lazy girl jobs), mesečno plačo zapravljajo za oblačila in ličila, kar opravičujejo z »dekliško matematiko« (girl math). Po službi hodijo na »sprehode vročih deklet« (hot girl walks) in imajo »dekliške večerje« (girl dinner). Trendu sledita tudi dva izmed najuspešnejših popkulturnih albumov preteklega leta. Lily Allen se je oklicala za West End Girl, Taylor Swift pa za Show Girl.
Družbena omrežja so polna odraslih žensk, ki same sebi pravijo dekle. Svoje napake, površnosti in včasih celo neodgovorna dejanja opravičujejo z rekom »Samo dekle sem« (I’m just a girl), ob tem pa se pogosto in na videz nedolžno sprašujejo, zakaj imajo njihova dejanja sploh posledice, če so vendarle »samo dekleta«.
Ljubkost kot strategija
Izraz dekle ima konotacije ljubkosti. Ko se kdo opiše kot »samo dekle«, v drugi osebi sproži afekt ljubkosti – občutek neškodljivosti, topline in simpatije. Ljubkost je, piše Sianne Ngai (2022)[1], orodje za vzbujanje kulturno pozitivnih čustev, kot so veselje, ljubezen in ugodje. Gre za pojem, ki pripada hkrati afektivni in estetski domeni. Kot afekt sproža ljubkost telesne in čustvene odzive. V domeni estetike pa se v tradicionalnih spolnih imaginarijih povezuje predvsem z ženskostjo in feminilnostjo, je estetika minornega, trivialnega, nenevarnega in nemočnega, tistega, kar ne ogroža. Ljubkost je diametralno nasprotje resnosti, avtoritete in vzvišenosti. Ljubkost se prepleta z idejami nedolžnosti in ranljivosti otroštva. Ikoničen primer je Hello Kitty: okrogla, ploščata, brezizrazna, a pomirjujoča. Na spletu so se kot ultimativni označevalci ljubkosti uveljavili videi mačk in psov. Samonanašanje »samo dekle« spada v ta afektivni register. Ko se odrasla ženska na spletu opiše kot »samo dekle«, izvaja performans ljubkosti.
Ljubkost sovpada z infantilizacijo. Ko ženske same sebe opisujejo kot dekleta, se infantilizirajo. Postavijo se v podrejen položaj, v položaj nekoga, ki potrebuje skrb odrasle osebe. Dekle je predstavljeno kot ljubek, a nemočen objekt. »Kako to mislite, da imajo moja dejanja posledice, saj sem vendar samo dekle?« se glasijo izjave v videih na TikToku.
»Samo dekle« kot način preživetja
Nanašanje odrasle ženske nase kot na dekle je mogoče razumeti tudi kot način preživetja. Tako kot druge oblike ljubkosti ima tudi ta praksa kulturno funkcijo: posameznicam pomaga obvladovati pritiske neoliberalnega kapitalizma. Komuniciranje skozi ljubkost je strategija preživetja v razmerah prekarnosti. Vendar gre za način preživetja, ki ni emancipatoren.
Allison Page (2016)[2] na primeru videov ljubkih živali takšne prakse poimenuje »kruto olajšanje«, pri čemer se opira na koncept »krutega optimizma« Lauren Berlant. Kruti optimizem je izraz za paradoksne odnose, v katerih tisto, kar nam obljublja olajšanje ali srečo, hkrati postane ovira za dobro življenje. Optimizem postane krut, ko objekt upanja dejansko onemogoča dosego ciljev, h katerim stremimo.
Videi ljubkih živali, ki preplavljajo splet, so primer krutega olajšanja: prinesejo trenutek oddiha in kratek premor. Vendar so obenem tudi kruti, ker minejo, mi pa se vrnemo v prekarno realnost in z ogledom tega videa nismo v resnici naredili prav nič, da bi to realnost spremenili. S takšnimi afektivnimi trenutki, kot je ogled videov z ljubkimi živalmi, postane kapitalizem znosnejši. Posameznik_ca se sicer za hip olajša, vendar samih okoliščin, ki zahtevajo olajšanje, ne spremeni. Zato takšne prakse tudi krepijo podrejenost subjekta.
Na podoben način deluje nanašanje odrasle ženske nase kot na dekle. Gre za kratek oddih od odgovornosti: od odgovornosti za pravilno računanje (dekliška matematika utrjuje stereotip, da so ženske slabe v matematiki), od odgovornosti za prehrano (dekliška večerja normalizira nezdrave obroke) in od odgovornosti za kritično mišljenje in prevzemanje odgovornosti (ker si samo dekle).
Namesto zaključka
V filmu Barbie Ken zavzame Barbiejino hišo in jo preimenuje v mačistično Mojo Dojo Casa House. Rjavolasa Barbie ob tem pripomni, da ji je to prav všeč, ker ji ni treba sprejemati nobenih odločitev: »Kot da bi imela spa dan za možgane, ki traja večno.« Podobno je z nanašanjem odraslih žensk nase kot na dekleta. Tako se lahko poimenujemo in si privoščimo nekakšen kognitivni počitek oziroma kruto olajšanje. Vendar nastane problem, ker medtem Ken oziroma patriarhat prevzame nadzor nad (našo) hišo. Če se nenehno predstavljamo kot »samo dekleta«, se odpovedujemo moči in odgovornosti, ki ju kot odrasle osebe vendarle imamo.
[1] Ngai, S. (ur.). (2022). The cute. MIT Press.
[2] Page, A. (2016). “This Baby Sloth Will Inspire You to Keep Going”: Capital, Labor, and the Affective Power of Cute Animal Videos. v The aesthetics and affects of cuteness (pp. 85-104). Routledge.
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
