V Sloveniji smo na začetku drugega tedna izrednih razmer, splošne samoizolacije, prekinitve pedagoškega procesa, omejitve gibanja in javnega življenja ter spremembe delovnega časa živilskih trgovin z namenom preprečitve širjenja novega virusa korona. Pojav virusa je drastično spremenil naša življenja, od tega, kako opravljamo svoje delo, do nakupovalnih navad in preživljanja prostega časa. Trenutna kriza je v zelo kratkem času pokazala, kako odvisni so naši družbeni, fiskalni, gospodarski in človeški sistemi drug od drugega – ko porušiš enega, se pričnejo rušiti vsi drugi. Krize pa vedno tudi razkrivajo neenakosti v družbi. Kriza z virusom korona tako razkriva neenakosti med spoloma na trgu dela, specifičneje – neenako porazdeljenost dela med ženskami in moškimi. Kateri sektorji so najbolj izpostavljeni? In kakšna je struktura zaposlenih, ki delajo v teh sektorjih?

Najbolj so na udaru t. i. skrbstveni poklici (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo in nega, skrb za ostarele, socialni poklici) in trgovski poklici, v kombinaciji z opravljenim delom doma.

Kot navaja Rada Borić za Hrvaško, so ženske tiste, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji: med medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki je 88 % žensk, med zdravnicami_ki 70 %, blagajničark je 90 %, učiteljic 82 %, 90 % delovne sile na področju skrbi za starejše tvorijo ženske.

O podobni razdelitvi lahko sklepamo tudi v Sloveniji na podlagi nacionalnega poročila Mirovnega inštituta »Izobraževalna in poklicna spolna segregacija v skrbstvenem sektorju«,¹ kjer so sicer navedeni odstotki moških, zaposlenih v skrbstvenem sektorju, toda z zamenjavo pogleda pridemo do podatka, da je 80 % – 95 % vseh zaposlenih v skrbstvenih poklicih žensk. Podobno kažejo tudi podatkih Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanost in kulture Slovenije.² V Sloveniji je še enkrat toliko zdravnic kot zdravnikov ter zobozdravnic kot zobozdravnikov, prav tako je več medicinskih sester kot tehnikov (trend je očiten že v času študija)³. Statistka jasno sovpada s pojavom »feminizacije poklicev«, saj so v zdravstvenih, socialnih in vzgojno-izobraževalnih poklicih – se pravi, v poklicih, ki vključujejo skrb za druge – pretežno zaposlene ženske. Tem pridružimo še trgovke, saj je po podatkih SURS-a kar 65 % tistih, ki so zaposleni v dejavnosti trgovin, žensk. Te so približno 250 evrov⁴ manj plačane od svojih kolegov.

Ne gre pa za feminizacijo vseh poklicev, temveč za feminizacijo delovnega mesta z vidika družbenega ugleda, ki ga pripisujemo posameznim poklicem – torej za feminizacijo manj pomembnih, manj plačanih in manj uglednih poklicev. Družinskih zdravnic je več kot kirurginj, trgovk več kot direktoric trgovskih podjetij, učiteljic na osnovnih šolah več kot ravnateljic, družinskih sodnic več kot kazenskih itn. Raziskave prav tako kažejo, da s porastom zaposlenih žensk v poklicu upadata ugled tega poklica in letni zaslužek.⁵

Ne samo, da so ženske na prvih frontah boja proti epidemiji, kolikor tvorijo večino delovne sile v skrbstvenih in trgovskih poklicih, ki so trenutno najbolj na udaru; za svoje delo so še manj plačane in uživajo manjši ugled.

Vpliv ukrepov na zaposlene v teh sektorjih

Trgovine z živili skladno z Uredbo Vlade RS z dne 20. 3. 2020 delujejo od ponedeljka do sobote od 8. do 18. ure, zaprte pa so v nedeljo.⁶ Mediji poročajo, da se je povečalo število nakupovalk_cev, da prihaja do izgredov⁷ in da se je promet v trgovinah zvišal (če lahko sklepamo po izjavi predsednika uprave Mercatorja, da se je prodaja moke 10-krat povečala).⁸ Iz zapisa Sindikata delavcev trgovin Slovenije⁹ izhaja, da so se poslabšali delovni pogoji, od neprimernih varnostnih ukrepov za nakupovalce_ke do premalo (ali celo nič) zaščitne opreme za zaposlene. V času krize je začelo rasti število nelegalnih odpuščanj, premeščanj, odjav iz zavarovanja, nižanj plač itn. za zaposlene, ki so že tako ali tako v socialni stiski.¹⁰

Upravičeno se lahko vprašamo, ali se bodo višji dobički trgovskih podjetij v času krize poznali na plačah trgovk in trgovcev. Bodo mogoče prejeli_e dodatek za opravljanje nevarnega dela?

Stanje v zdravstvu je podobno, saj zaposleni_e že od začetka pojava virusa delajo v kritičnih razmerah in pod velikimi pritiski. Ker so v stiku z okuženimi, se jih veliko samoizolira od svojih družin,¹¹ študentje_ke medicine že zdaj pomagajo pri varstvu otrok in informiranju javnosti¹² itn. Vseeno pa primanjkuje zaščitne opreme,¹³ dodatna finančna pomoč pa za zdravstveno osebje trenutno ni predvidena.

Poleg poklica še delo doma

Vsemu temu je treba dodati še »mental load«¹⁴ in nevidno delo.¹⁵ Termina na eni strani opisujeta mentalno obremenitev zaradi vsakdanjih opravil, se pravi misel na zaloge hrane, šolske naloge, pranje perila, plačevanje položnic itn., ter na drugi strani opravljanje tega nevidnega dela – čiščenje, pranje perila, likanje, sesanje, kuhanje kosila – ki je dolgočasno, necenjeno in neplačano ter se od žensk pričakuje ne glede na druge obveznosti, ki jih morebiti imajo.

Vse to torej leži na plečih žensk, tako v času »miru« kot v času krize, s tem da se v času krize breme tega dela poveča. Ta teden, in po pričakovanjih vsaj še prihodnjih 14 dni, se vzgojno-izobraževalni proces izvaja na daljavo. V resnici to pomeni, da morajo družine koordinirati delo staršev in delo otrok. Ker po raziskavah ženske še vedno poleg plačanega dela opravijo tudi večino domačega dela,¹⁶ lahko sklepamo, da to breme tudi v času krize pade večinoma nanje.

Ta slika nam torej jasno pokaže, da je delo žensk dvojno (ali celo trojno), ženske ostajajo bolj obremenjene in manj plačane, njihova bremena – tako doma kot v poklicih, ki so trenutno najbolj na udaru in v katerih tvorijo večino delovne sile – pa so v času razglasitve epidemije še večja.

Kaj moramo po krizi spremeniti

Poskrbeti moramo za ugodnejše delovne pogoje, odpraviti plačno nesorazmerje in poskrbeti za enakovredno porazdelitev neplačanega gospodinjskega dela. Zakaj? Po podatkih Združenih narodov gospodarstvo raste z večjo zaposlenostjo žensk,¹⁷ prav tako se vrednost podjetja na borzi poveča, če ga prevzame izvršna direktorica¹⁸ – če hočete kapitalističen odgovor. Če pa hočete družben odgovor, pa poglejmo na sever, kjer so ljudje srečnejši tudi zaradi dobrih pogojev dela in porazdelitve družinskih obveznosti.¹⁹

Ženske morajo pri kariernem odločanju veliko bolj upoštevati gospodinjsko in družinsko delo, zato je lahko iskanje delodajalca zanje veliko težje kot za moške, saj morajo upoštevati več dejavnikov: fleksibilen delavnik, oddaljenost, možnost opravljanja dela od doma, izmensko delo itn. Zmotno je tudi prepričanje, da so ženske plačane manj zaradi izbire delovnih mest. Raziskave kažejo, da so ženske plačane manj za enako delovno mesto kot moški – ali celo, da so plačane manj za pomembnejše delovno mesto.²⁰ Prav tako ne gre za razlike v plačilu zaradi porodniških odsotnosti niti za dejstvo, da ženske opravijo po 28 ur neplačanega domačega dela tedensko.²¹ Pač pa gre za dejstvo, da delodajalci že ob dogovarjanju o zaposlitvi ženskam ponudijo manj. Druge študije pa kažejo, koliko višje ravni usposobljenosti, izobrazbe ter izkušenj morajo doseči ženske, da se njihova prijava na delovno mesto sploh upošteva.²² Omilitev teh težav bi bilo treba urediti sistemsko, s spremembo delovne zakonodaje, ureditvijo socialnih transferjev ter objektivnejšimi načini zaposlovanja, kot so »slepi življenjepisi«.²³

V teh kriznih časih pa bi si predvsem želeli_e več človečnosti, več posluha za najšibkejše in predvsem več ukrepov za zaščito delavcev_k (krajši delovni čas, zagotovitev ustrezne zaščite in delovnih pogojev), prekarcev_k, brezdomcev_k (javno dostopne sanitarije), upokojenk_cev, samozaposlenih (v kulturi), migrantskih delavcev_k, ki so ostali brez dela in se zaradi pandemije ne morejo vrniti v domovino, ter vseh drugih, ki živijo iz meseca v mesec. V Sloveniji živi 280.000 ljudi pod pragom revščine,²⁴ med njimi so najbolj prizadete prav ženske. Glede na trenutno situacijo žal pričakujemo, da se bo ta številka v naslednjih mesecih še povečala.

---

Članek je nastal v sklopu projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

Komentarji