Zasledile_i smo napovednik slovenske nadaljevanke Takšno je življenje 2, izsek iz katerega je bil deljen tudi na družbenih omrežjih.
Na novinarkino vprašanje: “Kako neusmiljene smo ženske, ko tekmujemo med seboj?” Vesna Slapar in Nina Rakovec odgovarjata: “Se mi pa zdi, da noben moški ne more bit tako žleht, kot je lahko ženska. Žal mi je, ampak tako je … Ampak ja, vidim že od zelo malega, ko vidim v osnovnih šolah in punčke kako se med sabo dejansko zgrizejo že zaradi malenkosti in potem na vodstvenih položajih. In je to včasih težko gledati. Zaradi tega, ker žensko smo to … lahko smo to pleme. Mislim včasih je otroke vzgajalo pleme žensk, ki so stale skupaj, si krile hrbet in priznajmo si, skupaj smo najmočnejše. In več kot nas je na kupu, bolj ko se povezujemo, več lahko dosežemo.”
Ženske so ženskam najhujše sovražnice. Kako priročno.
Trditev, da noben moški ne more biti tako žleht kot ženska, je eden tistih globoko zakoreninjenih stereotipov, ki jih očitno še vedno brez zadržkov ponavljamo. Ženske naj bi bile po naravi zavistne, zahrbtne, tekmovalne in neusmiljene druga do druge. Še bolj šokantno je, da te stereotipe ponavljajo ženske, in to celo v pogovoru o ženski solidarnosti. Najprej ženske označita za posebno krute, nato pa jih pozoveta, naj stopijo skupaj in si krijejo hrbet.
Absurdnost takšnega razmišljanja je z nekaj črnega humorja povzela ena od komentatork na družbenih omrežjih:
»Ja, ženske smo res grozne. Tako krute, kot znamo biti druga do druge, ni noben moški. Bi potrdilo tudi tistih 13 žensk na leto, ki so umrle zaradi ženskega nasilja … Aja, čakaj.«
Seveda je komentar sarkastičen. A prav zato tako učinkovito razgali, kako lahkotno govorimo o ženski medsebojni krutosti, medtem ko je realnost drugačna. Naredimo torej korak stran od te ironično protislovne situacije in se vprašajmo: zakaj se ženske znajdemo_jo v medsebojni konkurenci?
Patriarhalna družba, v kateri živimo, ženskam pogosto odmerja omejen prostor, malo vodstvenih položajev in priznanja. V takšnih okoliščinah se razvije rivalstvo in ideja ali občutek, da je na “vrhu” prostora samo za eno. To rivalstvo ni posledica kakšne prirojene ženske zlobe, temveč družbenih razmerij moči.
Dinamiko lahko ponazorimo tudi s t. i. sindromom Smrkete (ang. Smurfette principle), poimenovanim po Smrketi, edinem ženskem liku v moški družbi Smrkcev. Pojem opisuje vzorec v popularni kulturi, kjer je v skupini moških prisotna le ena ženska, ki tako postane izjema in je pogosto opredeljena predvsem skozi svojo drugačnost od moških.
Podoben vzorec lahko prepoznamo tudi v delovnih in drugih družbenih okoljih: kadar je žensk na položajih moči malo, je lahko posameznica postavljena v položaj, v katerem ni dojeta kot ena od mnogih, temveč kot edina predstavnica svojega spola. Namesto da bi se odpiralo več prostora za ženske, se tako utrjuje predstava, da je uspeh dosegljiv le redkim. In da je prostora za druge premalo.
Občutek ali ideja, da je dovolj prostora samo za eno uspešno žensko, je tako tudi odzven patriarhata v nas oziroma ponotranjenega šovinizma, na katerega tudi ženske nismo imune. Medtem pa (brutalno) rivalstvo med moškimi velja za nekaj samoumevnega in ga razumemo kot afirmacijo (poslovne) uspešnosti.
Tudi sklicevanje na deklice, ki naj bi se že v osnovni šoli »zgrizle« zaradi malenkosti, je precej povedno. Fantovsko nasilje in izključevanje pogosto razumemo kot del odraščanja, pri deklicah pa hitro postane dokaz, da so ženske pač bolj zlobne. Dvojna merila?
Seveda ne trdimo, da so ženske imune na zavist, tekmovalnost in zlorabo moči. Pa je to res posledica njihovega spola – ali družbe, v kateri odraščamo_jo in delujemo_jo?
Zanimiv kontrapunkt temu ponavljanju stereotipov o ženski zlobi ponujata dva spletna trenda, tisti o medvedu izpred časa in nedavni, v katerem se ženske sprašujejo, kaj bi storile, če bi ostale edina ženska na svetu samih moških. Ena za drugo brez pomisleka odgovarjajo, da bi končale svoje življenje, mnoge celo razmišljajo, kako bi poskrbele, da za njimi ne bi ostalo niti truplo. Na drugi strani pa predstava o svetu, v katerem bi živele samo ženske, pogosto sproža povsem drugačne odzive pri ženskah in moških: občutke svobode, sproščenosti in varnosti. Pomenljivo, kajne?
Feminizem in ženska solidarnost ne potrebujeta še mita o ženski zlobi. Prepoznajmo družbene vzorce, ki nas postavljajo drugo proti drugi, in jih nehajmo še same reproducirati! Vprašajmo se raje kdo oziroma kaj ima korist od tega, da ženske druga v drugi vidimo predvsem tekmice.
Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.
