Ženske v črnem z gnusom obsojajo odločitev državnih organov Republike Srbije o pokopu obsojenega vojnega zločinca Ratka Mladića z najvišjimi državnimi in vojaškimi častmi.
Srbija je bila več kot petnajst let zatočišče obtoženca za vojne zločine, zločine proti človečnosti in genocid. Brez pritiska EU ga Srbija ne bi nikoli izročila haaškemu sodišču.
Vse od časa izvršitve genocida v Srebrenici leta 1995 do njegove smrti leta 2026 se kljub menjavam oblasti stališče države Srbije in njenih institucij ni spremenilo, prav tako pa se ni spremenilo ozračje v družbi. Ves čas imamo opraviti s triumfalizmom – kot fazo, ki sledi zadnji fazi genocida – zanikanju. Ne le, da se v Srbiji genocid zanika, temveč se storilci celo slavijo kot heroji.
To kaže, da sta država Srbija in družba v Srbiji ves čas stali ob strani obsojenemu zločincu, ki ni med sojenjem nikoli pokazal niti najmanjšega znamenja kesanja za zločine, storjenimi med vojno v Bosni in Hercegovini pod njegovim poveljstvom.
To kaže, da ta država in ta družba ne želita iti po poti evropskih integracij – torej graditi družbe in državnih institucij, ki bi prenehale slaviti vojne zločine in zločince, temveč bi prevzeli odgovornost zanje, se od njih distancirali in jih obsodili. To je najmanj, kar je mogoče narediti za žrtve.
Za obsojenim vojnim zločincem je ostalo več deset tisočev mrtvih, posiljenih, razseljenih. Za njim pa bo ostalo tudi več sodb (domačih in mednarodnih sodišč) in sodba Meddržavnega sodišča o dokazanem genocidu, za katerega so bili obsojeni številni njegovi podrejeni in tudi nadrejeni. Sodbe bodo v zgodovino zapisane kot neizpodbitna dejstva in kot takšne bi morale postati del izobraževalnega sistema v Srbiji. To bi bil dokaz, da je družba v Srbiji stopila na
pot soočanja s preteklostjo.
Ženske v črnem upajo, da bosta tako država Srbija kot družba v Srbiji opustili dosedanje politike zanikanja, omalovaževanja, relativizacije in poveličevanja vojnih zločinov in zločincev ter začeli izvajati politike priznavanja, sprejemanja in obsodbe; tako ne bi oblikovali le boljše prihodnosti Srbije, temveč tudi vzpostavili in gradili dobrososedske odnose, v tem primeru predvsem z Bosno in Hercegovino.
Žene u crnom
Beograd, 28. avgust 2026