V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo Miro Mihelič.
Mira Mihelič je ena najpomembnejših slovenskih pisateljic 20. stoletja. V svojih romanih je ustvarjala ženske like, ki niso več pristajali na tradicionalne predstave o tem, kakšna naj bi bila žena, mati ali hči, temveč so iskali lastno identiteto, svobodo in možnost odločanja o svojem življenju. S tem je pomembno nadaljevala tradicijo slovenskih pisateljic, ki so v literaturo vnašale izkušnje žensk in odpirale vprašanja njihovega položaja v družbi.
Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu kot Mira Kramer. Njeno otroštvo je zaznamovalo več bolečih izgub: smrt mlajše sestre, razpad zakona staršev in dolgotrajna odsotnost matere. Po ločitvi staršev je otroštvo preživljala pri sorodnikih v Ljubljani in Trbovljah. Te izkušnje so močno vplivale na njeno poznejše pisanje, predvsem na način, kako je prikazovala družinske odnose in položaj žensk.
Ljubezen do literature je razvila že v otroštvu. Izobraževala se je v Švici, kjer je usvojila več evropskih jezikov, pozneje se je izkazala tudi kot pomembna prevajalka. Po vrnitvi v Ljubljano je opravila gimnazijske izpite in se vpisala na pravno fakulteto, vendar študija ni zaključila. Spoznala je namreč svojega bodočega moža Borisa Puca, zanosila in pri 19 letih rodila prvo hčerko. Posvetila se je posvetila družini, hkrati pa začela objavljati časopisne prispevke in razvijati svojo pisateljsko pot.
Svoj prvi roman Obraz v zrcalu je izdala leta 1941. V njem se že pojavijo teme, značilne za njeno nadaljnje delo: vprašanja osebne svobode, družbenih pravil, ženskih vlog in notranjih konfliktov posameznice.
Druga svetovna vojna je močno zaznamovala njeno življenje. Sodelovala je z Osvobodilno fronto, bila zaprta in se soočila z negotovostjo, nasiljem ter strahom za svoje bližnje. Vojne izkušnje so pozneje našle odmev v njenem literarnem ustvarjanju, predvsem v delih, ki prikazujejo vpliv zgodovinskih pretresov na posameznice_ke in družine.
Po vojni je Mira Mihelič postala ena osrednjih osebnosti slovenskega kulturnega prostora. Vsebinsko se je navezovala na ustvarjanje Zofke Kveder s postavljanjem ženskih likov v ospredje in tematiziranjem vprašanj, ki so bila v literaturi pogosto spregledana. Pisala je romane, novele, drame in mladinsko literaturo. Med njena pomembnejša dela sodijo Hiša večera, April, Ure mojih dni in trilogija Plamen ali dim. Njena proza se pogosto osredotoča na meščansko okolje, vendar skozi družinske zgodbe odpira širša vprašanja o moči, spolu, družbenih normah in človekovi pravici do lastne izbire.
Osrednje mesto v njenem opusu imajo protagonistke. To niso pasivne junakinje, ki bi svoje življenje podrejale pričakovanjem okolice, temveč ženske, ki razmišljajo, dvomijo, se upirajo in iščejo svojo pot. Njene junakinje so pogosto razpete med željo po neodvisnosti in pritiskom družbenih pravil – prav zato ostajajo aktualne tudi danes.
V literarnem svetu Mire Mihelič matere niso cankarjanske, niso idealizirane podobe požrtvovalnosti in brezpogojne ljubezni. Pogosto so prikazane kot zapletene osebnosti, ujete med lastne želje, družbena pričakovanja in omejitve svojega časa. Nezaceljena rana, ki je nastala, ker jo je mati zapustila v zameno za nakit, se v njenih delih manifestira v liku matere kot egoistične, izumetničene salonske dame. Motiv matere je zapleten, lik je ujet med lastne želje, družbena pričakovanja in omejitve svojega časa. Tako je Mira Mihelič zavrnila tradicionalno podobo materinskosti ter ustvarjala bolj raznolike in življenjske ženske like.
Zaradi osredotočenosti na družinske odnose in izkušnje ženske je bila njena literatura dolgo obravnavana z nekoliko podcenjujočimi oznakami kot »ženska«, »družinska« ali »meščanska literatura«. Takšne oznake so pogosto zasenčile dejstvo, da njena dela obravnavajo univerzalna vprašanja človekovega položaja, svobode, odgovornosti in iskanja smisla.
Poleg literarnega ustvarjanja je bila Mira Mihelič pomembna tudi kot kulturna delavka. Bila je soustanoviteljica obnovljenega Slovenskega centra PEN, pozneje njegova predsednica in mednarodna podpredsednica. Zavzemala se je za svobodo izražanja, pravice preganjanih pisateljev in večjo prepoznavnost slovenske književnosti v tujini. Kot prevajalka je slovenskemu prostoru približala številne svetovne avtorje, med drugim Thomasa Manna, Ernesta Hemingwaya, Williama Faulknerja in Oscarja Wilda.
Za svoje delo je prejela številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado leta 1950 in 1983. Napisala je več kot sedemnajst romanov in drugih proznih del za odrasle, drame ter številna dela za otroke in mladino. Njena mladinska knjiga Pridi, moj mili Ariel še danes velja za pomemben del slovenske mladinske književnosti.
Mira Mihelič je umrla 4. septembra 1985 v Ljubljani. Njena literarna dediščina ostaja pomemben del slovenske kulturne in ženske zgodovine ter pomemben opomin, da so ženske izkušnje, zgodbe in pogledi nepogrešljiv del literature in zgodovine. Z ustvarjanjem kompleksnih ženskih likov je odprla prostor za drugačne podobe ženskosti, ki odmevajo še danes.
Ob stoletnici njenega rojstva je izšla monografija o njenem življenju in delu z naslovom Družinska slika z gospo.
Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)
Odlomek iz dela Ure mojih dni: spomini:
“Ne hodim k zdravniku, kakor bi mislila, da hrani moje telo skrivnosti, za aktere je najbolje, da jih pustimo pri miru: kdo ve kakšne pošasti počivajo v moji notranjščini, ki se bodo prebudile, če bomo brskali za njimi, in me pokončale kljub zdravilom, ki mi jih bodo predpisali naši moderni čarodeji, ali morda prav zaradi njih. podobno je, se mi zdi, s spomini. v meni počivajo, nekateri docela mrtvi, drugi le spijo, toda prebuditi jih – ali ne bi to pomenilo prebuditi pošasti, za katere želim, naj mirujejo, se pravi, da jih hočem pozabiti? ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni mali deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic?
Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985), 5.
Izbrana bibliografija:
Mira Mihelič, Obraz v zrcalu (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1941)
Mira Mihelič, April (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959)
Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985)
Mira Mihelič, Plamen ali dim, 3 knjige: Vas, Vojna in Mesto (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973)
Literatura in nadaljnje branje
Alenka Puhar, Mira Mihelič: družinska slika z gospo: življenje in delo Mire Mihelič (1912-1985) (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012)
Mira Mihelič, Vrnite se, sinovi (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1972)
Branko Hofman, Pogovori s slovenskimi pisatelji (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978)
Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)
Helga Glušič idr., Mavrica nad zapuščino: Mira Mihelič (1912-1985), prispevki s simpozija o Miri Mihelič, Ljubljana, 9. novembra 2000 (Ljubljana: Slovenski center PEN, 2000)
Mira Mihelič, Ure mojih dni: spomini (Murska Sobota: Pomurska založba, 1985)
Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
