Čeprav smo v zadnjem obdobju imele_i izjemno priložnost za sistemske spremembe – takšno, ki se po navadi žal pojavi le približno enkrat v desetletju –, odločevalke_ci tudi ob zadnji prenovi učnih načrtov niso prepoznale_i pomena spolne in seksualne vzgoje kot področja, ki bi zahtevalo jasno strukturiranje in formalno ureditev. Zato spolna in seksualna vzgoja tudi v prevetrenem »orkestru« učnih načrtov ostajata podobno neurejeni, kot sta bili po prejšnji prenovi in pred njo.
Formalno so sicer posamezne vsebine s področja spolne in seksualne vzgoje “skrite” v različnih učnih predmetih in obveznih vsebinah. Vendar ker področje v slovenskem prostoru ni ustrezno sistematizirano, sploh ne moremo govoriti o celoviti spolni in seksualni vzgoji, temveč zgolj o njenem zdravstveno-varstvenem in biološkem delu. Ta sta bolj kot ne omejena na razmnoževanje s poudarkom na izpostavljanju tveganjem, povezanim s spolnostjo. Takšna obravnava pa v družbi, ki je že v osnovi nagnjena k normativizaciji, le-te dodatno utrjuje in vodi k diskriminaciji spolnih in seksualnih manjšin. Mednje poleg LGBTIQA+ posameznikov_ic prištevamo tudi druge, sicer cisheteroseksualne skupine z nenormativnim seksualnim vedenjem oz. kinki in fetiši, kot so prakse BDSM (Yost in Hunter, 2012).
Ta vidik spolne in seksualne vzgoje zato še vedno ostaja izrazito reduciran, seksnegativno naravnan (usmerjen predvsem k izpostavljanju negativnih vidikov spolnosti in tveganj, povezanih z njo) in diskriminatoren, kar kaže tudi nekoliko pozornejše in kritično branje novih učnih načrtov in gradiv oz. t. i. prikritega kurikuluma. Težave nastopijo že pri osnovnih pojmih, kot je spolni oziroma seksualni odnos, ki se še vedno uporablja zgolj v kontekstu reprodukcije, s tem pa izrazito koitalno normativno (dojemanje spolnega oz. seksualnega odnosa zgolj kotpenetracijo penisa v vagino – t. i. koitus).
Tej paradigmi podobno sledi tudi obravnava kontracepcije, kjer je pozornost ponovno usmerjena predvsem k preprečevanju (neželenih) zanositev. To morda najbolj plastično prikazuje kar definicija kondoma, ki ga večina učnih gradiv opredeli kot »sredstvo, ki prepreči vnos ali izliv sperme v nožnico« (npr. Kreft idr., 2022, str. 35; Pucko in Režek Donev, 2022, str. 45; Svečko, 2022, str. 38). Trditev sicer drži, vendar pa ne zajame celotnega spektra delovanja oz. funkcije kondoma, ki ustvarja mehansko pregrado med penisom in okolico, ki pa je lahko nožnica, anus, ustna odprtina ali pa preprosto WC školjka.
Ker cisheteronenormativne prakse niso obravnavane, seveda tudi zaščita ob takšnih seksualnih praksah nima mesta v vsebinskem okviru omenjenih poglavij s področja spolnega in seksualnega zdravja. Na primer zaščita pri kunilingusu (oralno stimuliranje vulve) ali anilingusu (oralno stimuliranje anusa) oziroma tako imenovani “dental dam” tako kot sami seksualni praksi, ki pa sta vedno bolj pogosti tudi med cisheteroseksualno populacijo, ostajajo popolnoma zamolčane.
Kako zelo problematično in diskriminatorno je lahko takšno parcialno in napačno kontekstualizirano podajanje informacij, postane docela očitno na primer pri poglavju o spolno prenosljivih okužbah (SPO), kjer nekateri avtorji_ice kot enega glavnih tveganj za okužbo s HIV-om izpostavljajo spolno usmerjenost oziroma konkretneje moške, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Statistično sicer lahko drži (glej npr. https://nijz.si/nalezljive-bolezni/40-letnica-uspesnega-preprecevanja-in-obvladovanja-okuzbe-s-hiv-v-sloveniji/), da je prevalenca okužbe večja v tej subpopulaciji, vendar tveganje za prenos HIV-a ne tiči v spolni usmerjenosti, temveč predvsem v seksualni praksi, ki jo posamezniki_ce ne glede na svoj spol ali spolno usmerjenost in identiteto prakticirajo, ter v tem, kako se pri tem zaščitijo. Analno-penetrativni odnosi so pri skupini MSM namreč pogostejši (tudi kot alternativa koitusu, ki žal zaenkrat še vedno predstavlja nek sinonim za “pravi spolni odnos”), ne predstavljajo pa tveganja za zanositev. Z izkrivljeno kontekstualizacijo statističnega dejstva se tako želi interpretirati predvsem, da je skupina MSM manj odgovorna (ko gre za seks), kar vsekakor ne drži, saj je heteroseksualna populacija pri odnosu do SPO pogosto celo bolj brezbrižna, frekvenca SPO pa je nižja le na račun potrebe po preprečevanju zanositve.
To je le nekaj najočitnejših primerov, ki skupaj z vsemi drugimi podobno nepremišljenimi razlagami tvorijo precej širši problem. Spol(nost) je namreč neizbežno povezana z nataliteto in vprašanji rodnosti, vzgoje in družbenega razvoja, zato ne čudi, da imajo številne ideologije težnje po njenem nadzoru. Tako je tudi v kontekstu vzgoje in izobraževanja spolnost postala izrazito moralno obremenjena predvsem s prevlado in širjenjem krščanstva, ki tako kot večina drugih velikih religij spolnost obravnava predvsem v kontekstu reprodukcije in nasledstva.
Tudi če pozabimo na vse druge, sicer ključne, vidike spolnosti, so spremembe na področju spolne in seksualne kulture prinesle tudi nove javnozdravstvene izzive – od novih in spremenjenih, na obstoječe terapije odpornih spolno prenosljivih bakterijskih okužb do tehnološkega razvoja in digitalizacije, ki močno posega tudi na področje odnosov in spolnosti. Obstoječi sistem omenjenih težav ne more učinkovito obravnavati in zato nam grozi ponovitev 80. let, ko je svet prvič pobliže spoznal HIV, če ne bomo spremenili sistema in ga predvsem naredili bolj prožnega. Primerno zasnovani programi vzgoje in izobraževanja so namreč najboljši način, da spremenimo družbeni odnos do preventivnega testiranja na SPO. To je trenutno močno stigmatizirano in moralno obremenjeno, čeprav gre za najučinkovitejši način obvladovanja in zamejitve širjenja SPO. Družbena stigma ter z njo povezana sram in neupravičen občutek krivde pa so poleg omejene dostopnosti anonimnih programov testiranja eden glavnih razlogov, ki ljudi ovira pri odločitvi za odhod na testiranje. Če že ne možnost testiranja, bi vsaj informacije o preventivnih programih testiranja in njihovi dostopnosti morale biti del sistematskih pregledov za srednješolce_ke in študente_ke, hkrati pa bi bilo nujno tudi razširiti dostopnost samega testiranja (več informacij o možnosti testiranja na voljo tukaj: https://www.spolnoprenosljiveokuzbe.si/testiranje/).
Sistem bi se moral pomakniti k preventivi in spodbujanju ter podpori zadovoljujoči spolnosti in medsebojnim odnosom. Ker je v končni fazi vsaka oseba enkratna, je tudi kombinacija spolne identitete, usmerjenosti, preferenc in potreb unikatna in si je v celoti ne delimo z nikomer drugim. Prav to je osnova, na kateri slonijo že pripravljeni mednarodno uveljavljeni dokumenti WHO in UNESCA (Winkelmann, C. (ur.), 2010a in b), ki pa v nasprotju z večino drugih držav pri nas niso doživeli niti prevoda v slovenščino, kaj šele implementacijo v šolski prostor, kar kaže, da imamo pri nas na tem področju še veliko dela.
Pri tem pa nekaj upanja vzbuja primer Škotske, ki je leta 2021 kot prva regija na svetu vzpostavila LGBTIQA+ vključujoče izobraževanje in v vse svoje učne načrte kot obvezno vsebino vpeljala tudi LGBTIQA+ teme, ne da bi pri tem spregledali tudi cisheteroseksualno večino in njene potrebe.[1] S tem so zagotovili večjo vidnost spolnih in seksualnih manjšin v družbi, s tem pa večjo vidnost in varnost za vse mlade, ne glede na osebne okoliščine. Pot do tega mejnika seveda ni bila lahka in je rezultat večletnega prizadevanja pobudnikov kampanje TIE (Time for Inclusive Education).[2] Ta primer nedvomno dokazuje, da konstruktivne in vztrajne pobude manjšin in posameznikov_ic lahko vodijo tudi v sistemske spremembe izobraževalnega sistema, ker pa je ta pot praviloma dolga, bi bilo treba tudi v Sloveniji začeti čim prej!
Članek temelji na podobnem prispevku avtorja, objavljenem v knjižici Pokvirjenka, ki jo je izdalo društvo Kvartir (Prezelj, 2025). Kmalu bo izšla tudi monografija avtorja prispevka.
[1] https://lgbteducation.scot/resources/, https://tie.scot
[2] https://lgbteducation.scot/resources/, https://tie.scot
Viri:
- Kreft, M., Stojan Dolar, M., Fon, D., Sotlar, K., in Borčnik, M. (2022). Človeško telo: učbenik za biologijo v 8. razredu osnovne šole. Rokus Klett.
- PREZELJ, Tim. Kratek zgodovinski okvir trenutnega sistema spolne vzgoje v Sloveniji in kako naprej?. V: ČERNOŠA, Ada (ur.), et al. Pokvirjenka : [seksi o seksu]. Ljubljana: Društvo Kvartir, 2025. Str. 69-71. ISBN 978-961-95627-1-0. [COBISS.SI-ID 267046403]
- Pucko, N., in Režek Donev, N. (2022). Biologija 8: učbenik za 8. razred osnovne šole. DZS.
- Svečko, M. (2022). Spoznavam svoje telo: učbenik za biologijo v 8. razredu osnovne šole. DZS.
- Winkelmann, C. (ur.). (2010a). Standards for sexuality education in Europe: A framework for policy makers, educational and health authorities and specialists. Federal Centre for Health Education, BZgA. https://www.icmec.org/wp-content/uploads/2016/06/WHOStandards-for-Sexuality-Ed-in-Europe.pdf
- Winkelmann, C. (ur.). (2010b). Standards for sexuality education in Europe: Guidance for implementation. Federal Centre for Health Education, BZgA. https://whocc.bioeg.de/en/publications/standards-for-sexuality-education/
- Yost, M. R., & Hunter, L. E. (2012). BDSM practitioners’ understandings of their initial attraction to BDSM sexuality: Essentialist and constructionist narratives. Psychology & Sexuality, 3(3), 244-259.
O avtorju:
(Mikro)biolog Tim Prezelj je vzporedno študiral tudi kognitivno znanost, trenutno pa je zaposlen kot mladi raziskovalec na ZRC SAZU, kjer je vpisan na doktorski študij. Poleg tega je pedagoško dejaven predvsem na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je uvedel predmet »Spolna vzgoja s spolno kulturo«, ki je trenutno edini takšen univerzitetni predmet v EU.
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
