Na knjižnih policah knjigarn in knjižnic nas k branju vabijo številne biografije. Zlasti v zadnjem času se je v leposlovju izredno okrepil biografski oziroma avtobiografski žanr, imenovan tudi avtofikcija. Z brutalno iskrenostjo samoizpovedi nas v dobi, ko je intimna razmerja zamenjala površnost v virtualnosti, vedno znova vleče k razumevanju druge človeške duše in k dobri zgodbi.
Tudi v zgodovinopisju se je v zadnjih desetletjih pod vplivom mikrozgodovine zgodil obrat k biografiji. V tem smislu ne gre le za dela, ki bi podajala in predstavljala osebe, pač pa tudi za teoretski obrat, ki o avtobiografiji razmišlja metodološko in epistemološko. Biografije o zgodovinskih osebah, nastale pod peresom zgodovinarjev_k in pisateljev_ic, so sicer najstarejši in verjetno najpopularnejši žanr v zgodovinopisju. Nekoliko je zanimanje zanje v strokovnih krogih upadlo le proti koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja, ko je bila za nekatere pisce_ke zgodovinskih tekstov zgodovina le vsota preštevilnih biografij. Takrat so na biografije leteli očitki, da zgodovina ni le življenje pomembnih posameznikov_ic. V tem kontekstu se je kasneje razvila tudi prozopografija, ki prav tako izpušča individualnost posameznih zgodb ter se osredotoča na kolektivne biografije in raziskuje skupino oseb, pri čemer je poudarek na analizi zbranih biografij določenega segmenta, na primer na analizi socialnih mrež, strukturi in prečnih prerezih ter iskanju skupnega imenovalca te množice.
Biografije so se konec 20. stoletja vrnile kot glas izključenih iz socialne zgodovine in postale pomemben del tudi zgodovine žensk. Njihova vrnitev je najverjetneje povezana z njihovim samim bistvom, dobro zgodbo, kar ostaja ena glavnih privlačnosti zgodovine. Ker pa se je na biografije dolgo gledalo kot na najmanj teoretsko zvrst zgodovinopisja, se je hkrati s tem zgodil tudi teoretski preobrat. Tako imamo danes kar nekaj znanstvenih del, ki preučujejo življenjske zgodbe in se ukvarjajo z biografsko naracijo. V tem smislu je eno bolj branih del tekst Biography and History,[1] v katerem Barbara Caine apologetično odgovori vsem, ki dvomijo v biografski žanr v zgodovinopisju. Zavrača namreč idejo, da se z biografijami odpovemo velikim pripovedim v zgodovinopisju; preko njih namreč vidimo posameznike_ce skozi njihove lastne besede, v njihovem svetu, in jih odmaknemo od pomembnih oseb, kar pa ne pomeni, da se ne ukvarjamo z velikimi teoretskimi vprašanji. Caine denimo izpostavlja zapleteno razmerje med biografom_injo in akterjem_ko biografije ter metodološka vprašanja, kako obravnavati podatke, ali uporabiti psihoanalitične pristope, kakšno je razmerje med performansom in tekstom, kako se torej preko teksta in virov vzpostavlja oseba oziroma njena podoba, o kateri se piše, in kako ta zapletena razmerja ubesediti in zaobjeti v znanstvenem tekstu, kako se ne ujeti v zanko pisanja biografije, če naletiš na pomanjkanje virov.
Predvsem pa biografije obravnavajo širše razumevanje razmerja med posameznikom_co in družbenimi silami. Zastavljajo vprašanje, v kolikšni meri ima posameznik_ca nadzor nad svojim življenjem. Ko spregovori velika zgodba, se zdi, da je človekova aktivnost skrčena na minimum, vse je le igra ekonomskih sil in kulturnega miljeja. Hkrati velike zgodbe danes le še redko ponudijo inovativne vpoglede in vse bolj pišejo le o nekaterih različicah preteklosti. Nasprotno pa pisanje biografije zahteva natančno in temeljito raziskovalno delo, ki enako pozornost nameni osebi in okoliščinam, ki so oblikovale njeno ali njegovo življenje. Hkrati nastopajo kot protiutež antiavtoritarnemu znanju o preteklosti in kot element boja za družbene spremembe. Posameznika_co obravnavajo kot aktivni subjekt (agency). Ob tem se zavedajo, da posameznik_ca ne more v celoti pojasniti skupine, institucij ali skupnosti, prav tako kot skupina, skupnost ali institucija ne more v celoti pojasniti posameznika_ce. Vsak posameznik_ca je tako hibrid različnih socialnih mrež. Družbeni kontekst je samo vezivno tkivo, ki je nekje gostejše, drugje redkejše, posameznik_ca pa vstopa v niz krogov družbenih življenj, ki se med seboj križajo. Včasih deluje na obrobju enega ali v središču drugega. Vsak posameznik_ica je torej stičišče družbenih izkušenj.
Biografije so tako najpomembnejši vir za umeščanje posameznice_ka v vrsto družbenih struktur. V tem kontekstu so bile napisane študije, ki so se ukvarjale z umeščanjem posameznika_ce v nacionalne delitve 19. stoletja, saj odgovarjajo, kot ugotavljata Lazarević in Smiljanić[2],2 na številna vprašanja o pomenu, prepletenosti, vzročnosti in soodvisnosti številnih kategorij. Raziskovanje individualne življenjske zgodbe nudi možnost obravnavanja različnosti in protislovnosti osebnih identifikacij in okolja, v katerem je nekdo živel_a. In prav v tem smislu morda še bolj v ospredje zgodovinjenja 19. pa tudi 20. stoletja stopijo zgodbe žensk. Spodbuda so bili zborniki, izdani na začetku novega tisočletja, ko sta izšli tudi uspešnica Pozabljena polovica in knjiga Splošno žensko društvo 1901-1945, ki vsebuje kar nekaj portretov pomembnih akterk ženskega gibanja.[3] V naslednjih letih so se zvrstili drugi podobni zborniki, nekateri med njimi namenjeni različnim ciljnim skupinam, denimo Nepozabne. Ženske, ki so premikale meje našega sveta, namenjen mlajši starostni skupini, ali Frauen, die studieren, sind gefährlich, ki osvetljuje življenje in delo nekaterih izmed prvih slovenskih izobraženk in doktoric znanosti ter ga je v nemščini izdala skupina avtoric s Filozofske fakultete in je tako verjetno namenjen predvsem tujemu bralstvu.[4] O nekaterih fascinantnih zgodovinskih akterkah, denimo Zofki Kveder, je bilo napisanih celo več študij. Druge, povsem neznane, so izkopale iz pozabe denimo študije Mateje Ratej, kot je Rožengrunt[5], ali portreti v zbirki Življenja in dela. Biografske študije, ki jih prav tako ureja M. Ratej. V tem smislu služijo krajši portreti zlasti popularizaciji pozabljene zgodovinske izkušnje, slavijo njeno različnost in so izziv tradicionalni naraciji, medtem ko so daljši biografski portreti priložnost za poglobljeno in kompleksno analizo tedanjega sveta. Verjetno pa so tudi vabilo in opomin, kako pomembno je za seboj pustiti urejen in varno shranjen arhiv.
Ženske postajajo vidne, toda v tradicionalno veliko pripoved, ki jo predstavljata politična ali intelektualna zgodovina, bodo vpisane šele s svojo navezavo nanjo. Šele ko se bodo navezale na veliko zgodbo, ki jo še vedno tvorijo vprašanje oblikovanja naroda, intelektualna zgodovina, razvoja političnega sistema, vzpostavljanje ali kritika oblasti, žensk ne bo mogoče spregledati, saj bo brez njih manjkal bistveni del zgodbe. Tudi v tej smeri se vendarle nakazujejo pomembne spremembe, ženske postajajo del skoraj vseh institucij, njihovo odsotnost je nadomestila prisotnost, ki jo bo najti v virih. Hkrati lahko v nekaterih delih s področja intelektualne zgodovine, kot je Political Transformations in the Interwar Period[6] opazimo občutljivost za spol in akterke, ki niso več spregledane, pač pa po načelu enakopravnosti dodane knjigi vednosti.
Projekt »Knjiga in spol« podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
Literatura:
[1] Barbara Caine, Biography and History (London: Bloomsbury Academic, 2018), https://books.google.si/books/about/Biography_and_History.html?id=ekSTtAEACAAJ&redir_esc=y.
[2] Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić, “Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi”, Prispevki za novejšo zgodovino 65, 2 (2025). https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.02
[3] Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2017). Nataša Budna Kodrič, Aleksandra Serše (ur.), Splošno žensko društvo 1901-1945: od dobrih deklet do feministk (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003).
[4] Milica Antić Gaber idr., Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020). Petra Kramberger idr. (ur.), Frauen, die studieren, sind gefährlich (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2018).
[5] Mateja Ratej, Rožengrunt: žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama (Ljubljana: Beletrina, 2023).
[6] Isidora Grubački, Marko Zajc (ur.), Political Transformations in the Interwar Period (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2026). https://omp.inz.si/index.php/zalozba/sl/catalog/book/164