Biografija kot zgodovinski žanr pri raziskovanju zgodovine žensk

 

Na knjižnih policah knjigarn in knjižnic nas k branju vabijo številne biografije. Zlasti v zadnjem času se je v leposlovju izredno okrepil biografski oziroma avtobiografski žanr, imenovan tudi avtofikcija. Z brutalno iskrenostjo samoizpovedi nas v dobi, ko je intimna razmerja zamenjala površnost v virtualnosti, vedno znova vleče k razumevanju druge človeške duše in k dobri zgodbi.

Tudi v zgodovinopisju se je v zadnjih desetletjih pod vplivom mikrozgodovine zgodil obrat k biografiji. V tem smislu ne gre le za dela, ki bi podajala in predstavljala osebe, pač pa tudi za teoretski obrat, ki o avtobiografiji razmišlja metodološko in epistemološko. Biografije o zgodovinskih osebah, nastale pod peresom zgodovinarjev_k in pisateljev_ic, so sicer najstarejši in verjetno najpopularnejši žanr v zgodovinopisju. Nekoliko je zanimanje zanje v strokovnih krogih upadlo le proti koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja, ko je bila za nekatere pisce_ke zgodovinskih tekstov zgodovina le vsota preštevilnih biografij. Takrat so na biografije leteli očitki, da zgodovina ni le življenje pomembnih posameznikov_ic. V tem kontekstu se je kasneje razvila tudi prozopografija, ki prav tako izpušča individualnost posameznih zgodb ter se osredotoča na kolektivne biografije in raziskuje skupino oseb, pri čemer je poudarek na analizi zbranih biografij določenega segmenta, na primer na analizi socialnih mrež, strukturi in prečnih prerezih ter iskanju skupnega imenovalca te množice.

Biografije so se konec 20. stoletja vrnile kot glas izključenih iz socialne zgodovine in postale pomemben del tudi zgodovine žensk. Njihova vrnitev je najverjetneje povezana z njihovim samim bistvom, dobro zgodbo, kar ostaja ena glavnih privlačnosti zgodovine. Ker pa se je na biografije dolgo gledalo kot na najmanj teoretsko zvrst zgodovinopisja, se je hkrati s tem zgodil tudi teoretski preobrat. Tako imamo danes kar nekaj znanstvenih del, ki preučujejo življenjske zgodbe in se ukvarjajo z biografsko naracijo. V tem smislu je eno bolj branih del tekst Biography and History,[1] v katerem Barbara Caine apologetično odgovori vsem, ki dvomijo v biografski žanr v zgodovinopisju. Zavrača namreč idejo, da se z biografijami odpovemo velikim pripovedim v zgodovinopisju; preko njih namreč vidimo posameznike_ce skozi njihove lastne besede, v njihovem svetu, in jih odmaknemo od pomembnih oseb, kar pa ne pomeni, da se ne ukvarjamo z velikimi teoretskimi vprašanji. Caine denimo izpostavlja zapleteno razmerje med biografom_injo in akterjem_ko biografije ter metodološka vprašanja, kako obravnavati podatke, ali uporabiti psihoanalitične pristope, kakšno je razmerje med performansom in tekstom, kako se torej preko teksta in virov vzpostavlja oseba oziroma njena podoba, o kateri se piše, in kako ta zapletena razmerja ubesediti in zaobjeti v znanstvenem tekstu, kako se ne ujeti v zanko pisanja biografije, če naletiš na pomanjkanje virov.

Predvsem pa biografije obravnavajo širše razumevanje razmerja med posameznikom_co in družbenimi silami. Zastavljajo vprašanje, v kolikšni meri ima posameznik_ca nadzor nad svojim življenjem. Ko spregovori velika zgodba, se zdi, da je človekova aktivnost skrčena na minimum, vse je le igra ekonomskih sil in kulturnega miljeja. Hkrati velike zgodbe danes le še redko ponudijo inovativne vpoglede in vse bolj pišejo le o nekaterih različicah preteklosti. Nasprotno pa pisanje biografije zahteva natančno in temeljito raziskovalno delo, ki enako pozornost nameni osebi in okoliščinam, ki so oblikovale njeno ali njegovo življenje. Hkrati nastopajo kot protiutež antiavtoritarnemu znanju o preteklosti in kot element boja za družbene spremembe. Posameznika_co obravnavajo kot aktivni subjekt (agency). Ob tem se zavedajo, da posameznik_ca ne more v celoti pojasniti skupine, institucij ali skupnosti, prav tako kot skupina, skupnost ali institucija ne more v celoti pojasniti posameznika_ce. Vsak posameznik_ca je tako hibrid različnih socialnih mrež. Družbeni kontekst je samo vezivno tkivo, ki je nekje gostejše, drugje redkejše, posameznik_ca pa vstopa v niz krogov družbenih življenj, ki se med seboj križajo. Včasih deluje na obrobju enega ali v središču drugega. Vsak posameznik_ica je torej stičišče družbenih izkušenj.

Biografije so tako najpomembnejši vir za umeščanje posameznice_ka v vrsto družbenih struktur. V tem kontekstu so bile napisane študije, ki so se ukvarjale z umeščanjem posameznika_ce v nacionalne delitve 19. stoletja, saj odgovarjajo, kot ugotavljata Lazarević in Smiljanić[2],2 na številna vprašanja o pomenu, prepletenosti, vzročnosti in soodvisnosti številnih kategorij. Raziskovanje individualne življenjske zgodbe nudi možnost obravnavanja različnosti in protislovnosti osebnih identifikacij in okolja, v katerem je nekdo živel_a. In prav v tem smislu morda še bolj v ospredje zgodovinjenja 19. pa tudi 20. stoletja stopijo zgodbe žensk. Spodbuda so bili zborniki, izdani na začetku novega tisočletja, ko sta izšli tudi uspešnica Pozabljena polovica in knjiga Splošno žensko društvo 1901-1945, ki vsebuje kar nekaj portretov pomembnih akterk ženskega gibanja.[3] V naslednjih letih so se zvrstili drugi podobni zborniki, nekateri med njimi namenjeni različnim ciljnim skupinam, denimo Nepozabne. Ženske, ki so premikale meje našega sveta, namenjen mlajši starostni skupini, ali Frauen, die studieren, sind gefährlich, ki osvetljuje življenje in delo nekaterih izmed prvih slovenskih izobraženk in doktoric znanosti ter ga je v nemščini izdala skupina avtoric s Filozofske fakultete in je tako verjetno namenjen predvsem tujemu bralstvu.[4] O nekaterih fascinantnih zgodovinskih akterkah, denimo Zofki Kveder, je bilo napisanih celo več študij. Druge, povsem neznane, so izkopale iz pozabe denimo študije Mateje Ratej, kot je Rožengrunt[5], ali portreti v zbirki Življenja in dela. Biografske študije, ki jih prav tako ureja M. Ratej. V tem smislu služijo krajši portreti zlasti popularizaciji pozabljene zgodovinske izkušnje, slavijo njeno različnost in so izziv tradicionalni naraciji, medtem ko so daljši biografski portreti priložnost za poglobljeno in kompleksno analizo tedanjega sveta. Verjetno pa so tudi vabilo in opomin, kako pomembno je za seboj pustiti urejen in varno shranjen arhiv.

Ženske postajajo vidne, toda v tradicionalno veliko pripoved, ki jo predstavljata politična ali intelektualna zgodovina, bodo vpisane šele s svojo navezavo nanjo. Šele ko se bodo navezale na veliko zgodbo, ki jo še vedno tvorijo vprašanje oblikovanja naroda, intelektualna zgodovina, razvoja političnega sistema, vzpostavljanje ali kritika oblasti, žensk ne bo mogoče spregledati, saj bo brez njih manjkal bistveni del zgodbe. Tudi v tej smeri se vendarle nakazujejo pomembne spremembe, ženske postajajo del skoraj vseh institucij, njihovo odsotnost je nadomestila prisotnost, ki jo bo najti v virih. Hkrati lahko v nekaterih delih s področja intelektualne zgodovine, kot je Political Transformations in the Interwar Period[6] opazimo občutljivost za spol in akterke, ki niso več spregledane, pač pa po načelu enakopravnosti dodane knjigi vednosti.

 

Projekt »Knjiga in spol«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

MOL_SLO_COLOR

 

Literatura:

[1] Barbara Caine, Biography and History (London: Bloomsbury Academic, 2018), https://books.google.si/books/about/Biography_and_History.html?id=ekSTtAEACAAJ&redir_esc=y.

[2] Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić, “Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi”, Prispevki za novejšo zgodovino 65,  2 (2025). https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.02

[3] Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2017). Nataša Budna Kodrič, Aleksandra Serše (ur.), Splošno žensko društvo 1901-1945: od dobrih deklet do feministk (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003).

[4] Milica Antić Gaber idr., Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020). Petra Kramberger idr. (ur.), Frauen, die studieren, sind gefährlich (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2018).

[5] Mateja Ratej, Rožengrunt: žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama (Ljubljana: Beletrina, 2023).

[6] Isidora Grubački, Marko Zajc (ur.), Political Transformations in the Interwar Period (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2026). https://omp.inz.si/index.php/zalozba/sl/catalog/book/164

 

Aljaska, otoki in moški

Zadnjič sem bila spet bolna in nisem bila sposobna za nič drugega kakor za gledanje programov na vrsti TV kanalov, ki mi jih omogoča kabelska. Pogled sem usmerila na ekran in iskala med svojimi najljubšimi programi. Tako sem spremljala Discovery, Viasat History in Travel. Med vsemi me je h gledanju najbolj pritegnil Discovery. Reklam Bear Gryllsa, manekenskega pustolovca z atletsko postavo, ki poseduje vso modrost o preživetju v nemogočih razmerah, preprosto ne moreš ignorirati. Na kanalu so se vrtele njegove reklame za oddaje, v katerih napoveduje, da bo uboge civilizirane Britance s šok terapijo v naravi spodbudil k razrešitvi vseh notranjih paranoj. V naslednjem spotu z nasmeškom razlaga, kako bo testiral sodobne britanske moške in ugotavljal, koliko »preživitvenih sposobnosti in prave moškosti« se v njih sploh še skriva. Test bodo opravili, če bodo na osamljenem otoku preživeli en mesec. Ja, vsi »vegiči« in drugi podobni tipi bodo pošteno v »zosu«. In ja, ne moreš mimo serij o nekdanjih pripadnikih posebnih enot, ki svojega kolega postavljajo pred različne preživitvene izzive, izzive na meji mogočega, za pomoč pri rešitvi z ledenika pa mu denimo pustijo le ogromno plenico.

Potem je tu še cela vrsta serij z Aljaske in iz Sibirije, s »čudaškimi moškimi«, ki še vedno sami lovijo lose in ribe, da bi preživeli v zimskih mesecih, ali pa vsaj tekmujejo v boju za zlato ali les v Sibiriji. In seveda mi ne gre iz glave reklama za oddaje z Vinnijem Jonesom (angleškim igralcem, ki običajno nastopa v vlogah gangsterjev) na National Geograficu, ki razglaša, da v njegovi seriji ni prostora za metroseksualce, mamine sinčke in dendije (gizdaline) ter delikatne ljubčke. »Moški« TV kanali, ki so pred leti kazali avtomobile in vojne dokumentarce, so očitno svojo pozornost usmerili drugam. In ja, po mojem je eden od simbolov ravno Bear, tisti, ki si lahko naredi majčko iz mrtvega tjulnja in preplava morje, polno morskih psov. Ja, oral je ledino za vse druge »survivaliste« in pri tem še dobro izgledal.

Te dokumentarce, ki so očitno namenjeni moškim – »ženski« programi naj bi publiki raje postregli z zdravstvenimi nasveti, pogovornimi oddajami, modo, kuhinjo, new agem –, najdemo na spletnih straneh kabelskih operaterjev pod pustolovščino. Moški se ob pomoči krute narave osvobodijo svoje sodobnosti in pomehkuženosti, vrnejo se k podobi lovca, kar so tako ali tako že bili, pa so vmes pozabili. Zdi se, da je prikrito sporočilo vseh teh oddaj: »Naporno je biti sodoben moški, raje bi bil tisti iz kamene dobe. Takrat si vedel, kaj moraš storiti.«

Vendar se tega fenomena ne da povsem preprosto razložiti z argumentom, da je sodobni moški v krizi, vsaj tisti, ki pristaja na nekdanje patriarhalne podobe, in da v teh serijah ob pomoči neprilagojencev z Aljaske in mišičastih pripadnikov nekdanjih posebnih vojaških skupin išče, kar je izgubil. Konec koncev so med protagonisti neposredni potomci angleške aristokracije (recimo Bear), kar je v direktnem nasprotju z našo percepcijo prave moškosti. Hkrati pa se takšne serije nenehno spopadajo z obtožbami, da so zaigrane. Bear je tako med snemanji svojih serij pogosto spal v hotelih. Serije torej producirajo fantazijo, želje, pobeg od resničnosti, pobeg iz mesta, kjer se v primerjavi s problemom stradanja in žeje vse skrbi zdijo vsaj nekoliko brezvezne. Toda ali niso junaki, neukrotljivi osvajalci Antarktike in raziskovalci daljne Amazonije, obstajali že zdavnaj? Večina evropskih moških je sulico in mačeto izgubila ali založila vsaj dve stoletji nazaj, ko so v mestu raje trgovali ter lovili »denar« in oblast. Moškost oziroma vsaj njeno tradicionalno dojemanje je torej v krizi že dolgo, le da tokrat bolj glasno, saj nas na to nenehno opozarjajo novodobni pustolovci. Ti so namreč posebej izvežbani, da krizo učinkovito premagujejo, hkrati pa enako učinkovito pišejo še knjige (avtobiografije in priročnike), snemajo TV serije in snujejo avtorsko zaščitene nože.

Po eni strani lahko torej le ugotovimo, da so novi pustolovci našli novo tržno nišo, ki se ujema z vzponom vse bolj ekstremnih resničnostnih šovov, in da se vprašanja moškosti lotevajo le površno, čeprav se zdi, da že dolgo. Vendar je precej bolj zaskrbljujoče nekaj drugega – v teh »moških« fantazijah ženske ne nastopajo. Ženske so v teh serijah ali popolnoma odsotne ali pa le obrobne statistke, pretirano čustvene, kot lahko opazimo pri edini akterki, ki se skupaj z moškimi podaja na črpanje zlata pod gladino ledeno mrzlega morja – v seriji, v kateri tako rekoč v živo spremljamo napeti boj med bogastvom in bankrotom. Tu si velja zastaviti vprašanje, zakaj so v fantazijah o preživetju na samotnem otoku ženske odsotne. Zaradi izgubljene tradicije pustolovk in avanturistk? Ali pa zanje v moških fantazijah sploh ni prostora, ker bi jih lahko preveč ogrozile, zmedle? Gre vendarle za to, da se dokaže primus inter parus med brati, tisti, ki privleče s seboj največji plen, zbudi največje spoštovanje?

Zdi se, da stara razsvetljenska logika državljanstva še vedno obstaja, in po njej so ženske izločene. Družba očitno potrebuje heroje, ne pa herojk. Sicer pa, kako bi danes iskale ženskost, tako kot moški moškost – na samotnem otoku? Če špekuliramo, bi se napovednik serije za podobno oddajo, kot je Bear Grylls in otok, kjer 13 moških ugotavlja, koliko so še zares »moški«, verjetno v okviru dihotomije moški – ženske navezoval na pričakovanja, da se ženska zapre v kuhinjo s sedmimi otroki. In to bi bilo resnično predmet zgražanja. Toda vse te serije to v resnici sporočajo, le da bolj subtilno. Za ženske je »vedno prostor drugje«, pač niso lovke ali tiste, ki naj bi same preživele v džungli, kar prodajajo vsi ti avanturisti. Prav tako očitno niso tiste, ki bi opravljale najtežje službe v Rusiji, kot lahko sklepamo po Vinniju. Toda tudi večina moških, tako kot žensk, ne bi sama preživela na samotnem otoku.

Na koncu si lahko zastavim tudi vprašanje, kdaj bom končno lahko na Discoveryju gledala šov, ki bo resnično raziskoval sodobno moškost. Verjetno bi taka oddaja prikazovala manj blata in manj nagravžnih prigrizkov, bi bilo pa prav tako veliko drame.