Intervju Sanje Kovačević z Milošem Uroševićem
h-alter, 13. november 2024
Prevod: Mojca Dobnikar
V ponedeljek, 4. novembra, je v Kulturnem centru Grad v Beogradu potekala predstavitev antologije Oslobođenje od roda – feministički tekstovi 1973.–2023 (Osvoboditev od družbenega spola – feministični teksti 1973–2023). To je četrta knjiga v zbirki Oslobođenje (Oslobođenje žena: feministički tekstovi 1964–1975; Oslobođenje lezbejki, feministički tekstovi: 1968.–1980.; Oslobođenje pedera: tekstovi 1951–1981) in ima od vseh največji, veličasten obseg – skoraj petsto strani. Poleg uredniškega uvoda vsebuje sto prevodov besedil, ki so nastajala v obdobju skoraj pol stoletja in jih je napisalo vsega skupaj 84 avtoric in avtorjev ter feminističnih kolektivov.
V projektu je sodelovalo skoraj petdeset prevajalk/feministk iz vse regije in še veliko oseb, ki so kako drugače prispevale k publikaciji. Izšla je v zeigeistu velikih delitev in rigidnih stališč, ko smo priča neobstoju prostorov in volje za feministično razpravo o tistem, kar nas nasilno deli. O pomenu, vsebini in vprašanjih, o katerih feministke kontinuirano in od nekdaj govorijo in pišejo, sem se pogovarjala s sourednikom zbirke in te antologije, doslednim zaveznikom radikalnih feministk Milošem Uroševićem.
Kako je potekala predstavitev knjige? Kolikor vem, ste imele_i problem s prostorom?
Predstavitev knjige v Beogradu je potekala dobro. Prisostvovalo ni ravno veliko ljudi, vendar mislim, da so prišle_i tiste_i, ki jim je knjiga politično blizu. Seveda so prišle tudi nekatere prevajalke in prevajalci. Prišle so tiste in tisti, ki se jim je zdelo pomembno pokazati, da je prihod na predstavitev pravzaprav pogumno politično dejanje. S tem dejanjem so zavzele stališče do protiudarca, s katerim ideologija spolne identitete tolče po feminizmu, predvsem radikalnem feminizmu (feminizem pa je vedno radikalen ali pa ni feminizem, temveč zgolj prenavljanje moške nadvlade).
V zvezi s predstavitvijo knjige je zame pomembno omeniti čustva, ki so prežemala moje telo že dolgo časa pred predstavitvijo. Čustva so politična stvar. Vedno nastanejo v določenem kontekstu, tu pa je bil kontekst negotovost, tesnoba, strah. Negotovost je bila povezana z vprašanjem, ali mi bo uspelo najti prostor za predstavitev. Tesnoba je bila povezana z vprašanjem, ali mi ne bodo prostora, če ga najdem, pod pritiskom nekaterih skupin LGBT odpovedali. Naj spomnim, da je aprila lani Biblioteka mesta Beograd zaradi pritiskov prepovedala pogovor o družbenospolno kritičnem feminizmu v organizaciji Ženske solidarnosti. Strah me je bilo, da bo kdo prišel in prekinil predstavitev. Na srečo se ni zgodilo nič od tega.
Predstavitev se je začela s prizorom iz filma Angeli železnih čeljusti, ki prikazuje prisilno hranjenje Alice Pol v zaporu leta 1917, zaključila pa se je z odlomkom iz govora, ki ga je imela Andrea Dworkin na predstavitvi svoje zadnje knjige Heartbreak: The Political Memoir of a Feminist Militant leta 2003 na Univerzi Harvard; v odlomku Dworkin pove, da podpira nasilje, zato ker pravni sistem ne deluje, ženske pa morajo dojeti, da imajo pravico do obrambe. To je njena poanta.
V predgovoru h knjigi pravite: »Proslavljamo našo skupno feministično radovednost, ki nas je vodila na tej poti. Hvala ji, saj nas je okužila s pogumom, da si upamo ‘videti in biti’, kot bi rekla Mary Daly.« Glede na kontekst utemeljenega strahu in tesnobe v zvezi s predstavitvijo sta bila za ta podvig, tudi za sámo predstavitev, feministična radovednost in pogum gotovo potrebna.
Feminizem se poraja iz ženske radovednosti in poguma. Ženske so v tihem obupu spremenile radovednost v klic/krik, ki se je s skupinami za ozaveščanje slišal po vsem planetu. Ta klic/krik je prekinil in prelomil tišino, ki je in še vedno obdaja moško nasilje nad ženskami. Ženske so imele pogum, da so videle – ozavestile so svoj položaj v družbi. Lahko so videle, da obstajajo subjekti – moški in objekti – ženske in da obstajata nadvlada moških in zatiranje žensk, kar so poimenovale patriarhat. Takšna ni le vladajoča ideologija, temveč tudi religije po vsem svetu. Kmalu je prišlo do protiudarcev. Najpodlejši med njimi je utelešen v trditvi nekaterih moških, da se počutijo kot ženske ali da so v svojih srcih lezbijke. Ženske se upirajo, vračajo udarec. To je tisto, česar moški ne morejo prenesti – moč poimenovanja. Sledi maščevanje – kazen. In ženske morajo spet molčati, lagati, se skrivati, vse samo zato, da bi preživele.
Pomembno je poudariti, da gre za prostovoljno iniciativo in solidarno, kolektivno delo, ki sta izšla iz potrebe in želje vseh sodelujočih. Kako je nastala ideja za knjigo, kdaj in kdo je dal pobudo zanjo, kako je nato tekel proces?
Ideja za knjigo je nastala v petek, 15. oktobra 2021, na predstavitvi knjige Oslobođenje pedera: tekstovi (1951–1981). Zahvaljujem se svoji sourednici Daši Stevović, ideja je bila njena. Prvi koncepti so nastali leta 2022, delo pa se je začelo januarja 2023 in zahvaljujem se tudi drugi sourednici Nini Radulović. Ne proces ne cilj nista bila lahka. Delo je bilo naporno. Kontaktiral sem nekatere avtorice in avtorje in v prevod sem dobil nekaj tekstov, kar me je zelo opogumilo. Rad bi omenil nekatere, s katerimi sem bil v stiku: Roberta Jensen, Meghan Murphy, Kajsa Ekis Ekman, Kara Dansky, Sheila Jeffreys, Julie Bindel, Donna Hughes, Seiya Morita, Melissa Farley itd. Moji sourednici sta na koncu odnehali, jaz pa nisem mogel odnehati, čutil sem dolžnost, da knjigo dokončam, predvsem dolžnost do vseh, ki so se odločile_i sodelovati in ki so dale_i na razpolago svoj čas in znanje. Če ne bi bilo njih, knjige ne bi bilo. Hvala moji tovarišici Bobani Macanović, ki je tako kot za prejšnje knjige tudi za to volontersko naredila prelom in jo oblikovala. Hvala tudi moji tovarišici Oliveri Simić, ki je začela spletno kampanjo zbiranja sredstev, in hvala vsem tistim, ki so lahko prispevale_i za tisk. Brez vseh teh ljudi knjiga ne bi mogla biti natisnjena in dostopna. V prevajalskem timu je bilo 49 oseb, ki so prevajale volontersko. Ponosen sem na dejstvo, da sem delo dokončal in da je knjiga zdaj tu. Naj poudarim, da je to, kolikor vem, šele druga antologija o tem vprašanju, pred njo je leta 2016 izšla antologija Ruth Barett Female Erasure.
Kakšen je uredniški koncept knjige?
Obsega sto tekstov, ki so nastali v obdobju 1971–2023 in jih je napisalo vsega skupaj 84 avtoric in avtorjev ter feminističnih kolektivov. Besedila so v glavnem nastala na angleškem govornem področju, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji, nekatera tudi na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Nekaj tekstov je prevedenih iz francoščine, španščine, norveščine in japonščine.
Knjiga ima tri poglavja. Prvo z naslovom »O spolu/družbenem spolu/transspolnosti/transseksualnosti« je najobsežnejše, vsebuje sedemdeset besedil o transspolnosti/transseksualnosti, družbenem spolu in spolu iz perspektive radikalnofeministične misli. Ima štiri podpoglavja: Teorija, Praksa, Odzivi in Njena zgodba.
Drugo poglavje, »O sadomazohizmu«, obsega dvajset besedil z radikalnofeministično kritiko politike sadomazohistične erotike in tremi podpoglavji: Erotizacija podrejenosti, Seksualnost in nasilje ter Lezbijke in sadomazohizem.
V tretjem poglavju, »O dregu«, je deset tekstov o mizogini praksi oblačenja oblačil nasprotnega spola in radikalnofeminističnem odzivu. Besedila so razdeljena na dve podpoglavji: Butch in femme ter Kritika.
Knjiga se začne z Deklaracijo o ženskih pravicah, utemeljenih na spolu, zaključi pa s Poročilom posebne poročevalke ZN o nasilju nad ženskami in deklicami Reem Alsalem. Zakaj ste prav ta pomembna dokumenta postavili za nekakšen okvir polstoletnemu feminističnemu pisanju o osvoboditvi od družbenega spola?
Oba dokumenta sta novejšega datuma, nista torej časovni, temveč kontekstualni okvir knjige. Deklaracija o ženskih pravicah, utemeljenih na spolu je pomemben dokument, ki so ga leta 2019 sestavile Sheila Jeffreys, Heather Brunskell-Evans in Maureen O’Hara z namenom zaščite ženskih pravic, utemeljenih na spolu, in vsebuje pregled mednarodnih dokumentov, ki ščitijo pravice žensk na temelju spola. Skupina je pozneje prerastla v organizacijo, ki je danes razvejana po vsem svetu. Poročilo posebne poročevalke ZN o nasilju nad ženskami je izbrano zaradi pomembnosti institucije, s katere prihaja. Pripravila ga je neodvisna strokovnjakinja Reem Alsalem, ki opravlja visoko funkcijo. Zelo dobro je, da si je v okviru svojega mandata upala zahtevati zaščito žensk pred preganjanjem, ki ga izvajajo vojaki ideologije družbenospolne identitete, ko besede, kot je transfobija, uporabljajo kot retorično gorjačo, s katero poskušajo utišati ženske. Utišanje žensk je, kot vemo, stara patriarhalna strategija. Rekel bi, da prvi dokument odgovarja na vprašanja, kdo kaj in komu dela, drugi dokument pa je poziv k zaščiti žensk – ne le klic na pomoč, temveč tudi zahteva.
Uredniški uvod začnete z ugotovitvijo, da feminizem kot gibanje za enakost ne teoretsko ne politično ne more obstajati brez subjekta, ta subjekt pa so ženske. Zakaj je pomembno, da nenehno spominjamo in poudarjamo realnost družbene kolektivitete žensk kot političnega subjekta?
Mary Daly je v svoji knjigi Gyn/ecology: The Metaethics of Radical Feminism pisala o okrutnosti, sredi katere živijo ženske. V okrutnosti androkracije so ženske podložnice. Živijo v vojni, v vojni moških proti ženskam. Nasilje je metodologija patriarhata, nasilju ne moremo in ne smemo odvzeti spolne dimenzije. Obstajajo dejstva nasilja, ki jih nikoli ne bomo mogle_i vedeti (bodisi zaradi prikrivanja in/ali brisanja teh dejstev v rokah falokratske znanosti bodisi zaradi amnezije – nekatere ženske preživijo, ne da bi ohranile v spominu, kaj se jim je zgodilo, izgubijo spomin), na primer indijski sati, kitajsko povezovanje stopal, jus prima noctis (pravica prve noči). Obstajajo dejstva nasilja, ki jih poznamo in ki jih moramo poznati (in spet so v rokah manipulatorjev falokratske znanosti, vendar so nekatere ženske preživele in še vedno preživijo ter se spominjajo): korektivno posilstvo lezbijk, fetifemicid, femicid, umor v imenu časti, prostitucija, pornografija, kliterodektomija in/ali infibulacija.
Dejstvo, ki ga poznamo in ga moramo priznati, je, da smo mi, moški, v tristo letih v večjem delu zemeljske oble pobili devet milijonov žensk, obtoženih čarovništva. Politični kontekst teh ubojev je bil jasen kot beli dan – sovraštvo do žensk. Mi, moški, danes še naprej pobijamo ženske, v svetu jih ubijemo povprečno 137 na dan. Mi, moški, vsakih 18 sekund pretepemo žensko in vsake tri minute posilimo žensko.
Prav na koncu zbornika je družbenospolno kritični manifest Holy Loford Smith iz njene knjige Gender critical feminism iz leta 2021. V manifestu postavi veliko nujnih zahtev. Razdeli jih v pet skupin, vsega skupaj pa jih je sedemdeset. Pojasniva še enkrat, kaj je družbenospolno kritični feminizem, čeprav sama mislim, da je to oksimoron in da feminizem ni feminizem, če ni družbenospolno kritičen.
Družbenospolno kritični feminizem je edini pravi feminizem (drugačen ne obstaja), zagovarja radikalnofeministično stališče, da so ženske odrasle osebe ženskega spola, in trdi, da pravice žensk temeljijo na spolu. Ženske tvorijo spolni razred, katerega zatiranje korenini v dejstvu, da so rojene ženskega spola. Ženske so prvi razred in začetek razrednega sistema. Ženske oblikuje v razred odnos do seksualnosti in reprodukcije. Z nadzorom nad reproduktivno močjo žensk moški držijo ženske v podrejenem položaju. Spolno nasilje je ključni člen v vzdrževanju nadvlade moških. V spolnem nasilju se razkriva dejstvo, kako zelo ženske niso moški. Spol je biološka kategorija, ki ni spremenljiva, ker naš spol določajo kromosomi, teh pa ni mogoče spremeniti. Spol je binaren in bi moral biti z zakonom zaščitena kategorija. Spol je materialna stvarnost, izraža se skozi materialne strukture, ne skozi človeške ideje. Zatiranje žensk ne obstaja zunaj materialne stvarnosti. Materialna stvarnost je tisto, ker je za ženske realnost. Zatiranje žensk ni ideja, ni občutek. Zatiranje žensk je materialno, je realno. Čisto preprosto. Ko kdo reče, da se počuti kot ženska, to ne pomeni nič, to je zgolj izjava. Biti ženska v družbi pa ni zgolj izjava. Ženski spol ni osebna, temveč politična identiteta, ki temelji na skupni izkušnji zatiranja. Zatiranje ni subjektivna izkušnja, temveč družbeni fenomen. Identiteta je lahko individualna stvar, zatiranje ne more biti. Oseba lahko reče, da se počuti kot neka druga oseba, toda notranja subjektivna izkušnja nikakor ne spremeni fizične stvarnosti v svetu.
Svoj avtorski uredniški predgovor zaključite s citatom Betty McLellan iz njene knjige Unspeakable: A feminist ethic of speech, kjer govori o razliki med svobodo govora in poštenim govorom. Zame je pošten feministični govor nujnost, in ta knjiga ga nudi. Kako bi povabili ljudi, naj berejo to knjigo?
V zgodovini smo bili in še vedno smo priče tega, kako nekatere skupine nimajo možnosti, da bi uveljavile pravico do govora. In tako kot se pravica do govora oziroma možnost uveljavljanja pravice do govora za nekatere veča, tako se pravica do govora zatiranih družbenih skupin manjša. Povejmo tudi to, da je svobodo govora mogoče kupiti. Spomnimo se briljantne trditve Andree Dworkin, da so prvi amandma napisali trgovci s sužnji. Koncept svobode govora je torej nastal v kontekstu, v katerem ljudje, katerih polt ni bila bela, niso imeli nobenih pravic, prav tako pa ni imela nobenih pravic polovica človeške vrste, tista ženskega spola. Vemo, da so obstajali seznami prepovedanih knjig, obstajalo je tudi nacistično sežiganje prepovedanih knjig. Pred nekaj leti se je zgodilo, da so iz nekaterih knjižnic zaradi pritiskov zmetali knjige radikalnih feministk. Prosim bralke in bralce, naj ne dovolijo, da bi se ta knjiga znašla na kakšnem podobnem seznamu, in naj naredijo vse, kar morejo, da bo ta knjiga prišla v kurikulum ženskih študijev ali študijev spola. Mislim, da je lahko ta knjiga orodje boja proti ideologiji, ki temelji na sovraštvu do naših teles. Vabim ljudi, naj bodo radovedne_i in naj si dovolijo, da jih okuži pogum, naj se odpravijo na pot in naj bodo med tistimi, ki s svojimi koraki ustvarjajo to pot, naj verjamejo v osvoboditev. Knjiga bo kmalu dostopna na spletni strani organizacije Ženska solidarnost.
Pojasnilo uredništva spol.si
Intervju Sanje Kovačević z Milošem Uroševićem, objavljen ob predstavitvi antologije Oslobođenje od roda – feministički tekstovi 1973–2023 (Osvoboditev od družbenega spola – feministični teksti 1973–2023), ne odraža stališč uredništva portala spol.si; pogledi, izraženi v intervjuju, predstavljajo mnenja urednika antologije, Miloša Uroševića.
Intervju odpira pomembna, a hkrati občutljiva vprašanja, povezana s feminizmom in spolom, ter ponuja prostor za razmislek o kompleksnosti feminističnih praks in raznolikih pogledih znotraj feminističnih gibanj. Člani_ce uredništva spol.si smo ob prebiranju naleteli_e na aktualna vprašanja in razprave v sodobnih feminističnih teorijah in praksah, kjer so mnenja in stališča – tudi znotraj našega uredništva – zelo raznolika in celo nasprotujoča, brez jasnega prevladujočega soglasja med strokovnjaki_njami, aktivisti_kami in širšo javnostjo.
Nekateri_e člani_ce uredništva so opozorili_e na pomen spoštovanja spolnih manjšin, kot je trans skupnost, in zaščite njihovih pravic, medtem ko so drugi_e izpostavili_e skrb glede morebitnega zanemarjanja specifičnih potreb drugih skupin, kot so ženske. Poleg tega se mnenja razlikujejo glede nekaterih vidikov medicinskih in jezikovnih praks ter vpliva širših ideoloških premikov na vsakdanje življenje in pravice posameznic_kov ter skupin. Izpostavili_e smo tudi vpliv širših družbenih in političnih trendov, pri čemer desne politike pogosto instrumentalizirajo teme, povezane s trans osebami, medtem ko leve politike v želji po inkluzivnosti včasih zanemarijo kritično razpravo. Poudarili_e smo potrebo po odprtem dialogu, zavezništvu in medsebojnem razumevanju ter spoštovanju.