V reviji Mladina je bil 29. 3. 2024 objavljen prispevek »Šarlatanstvo v šolstvu«, v katerem so med drugim omenjene delavnice programa ZaLife. Program so izvedli že za 14.000 najstnic in najstnikov.
V uredništvu spol.si smo naleteli na dve objavi predstavnika ZaLife na Instagramu (objavi sta bili iz profila ZaLife odstranjeni, 1. 4. 2024; posnetke hranimo v uredništvu), ki sta dober primer njihovih stališč:
Naloge žensk v družbi»Dve osnovne naloge ženske v družbi so, da je skrbna, pa ljubeča. Kaj pa je naloga moških? Varnost, pa da priskrbijo. Se pravi, če se ve … če se vi ne počutite varno v razredu, so fejlali fantje, če v razdredu ni dobrega flowa, ste fejlale punce. Simple.« (IG @zalifementorship, 5. 3. 2024)
Naloge sodobnega moškega»Prva naloga moškega je, da poskrbi za varnost. Če nisi poskrbel, da se vsi varno počutijo v razredu, si fejlal kot moški. In druga zadeva je, da moški, naloga moškega je, da priskrbi … zadeve. Karkoli je treba, pač priskrbi, zrihtaš, nekaj narediš, da se stvar spelje. Zakaj to govorim mal bolj posebej, zaradi tega ker smo v večinoma fantje krivi, da se v družbi dogaja nespoštovanje, ker pustimo to okrog nas. Ali pa ne, mi celo lansiramo to. Medtem, ko imamo vso možnost, da se to ne dogaja okrog nas in se to dogaja, zato ker smo mi bumbarji.« (IG @zalifementorship, 28. 2. 2024)
Izjavi temeljita na poraliziranem odnosu med spoloma. V obeh izjavah so prisotni spolni stereotipi in spodbujanje tradicionalnih spolnih vlog, kar prispeva k ohranjanju patriarhalnih vzorcev in poglabljanju neenakosti med spoloma v družbi ter s tem k omejevanju svobode posameznic_kov in neupoštevanju njihovih individualnih sposobnosti, interesov in želja. Takšno tradicionalno, polarizirano razumevanje spolnih vlog lahko močno vpliva na življenje mladih in med drugim omejuje njihovo poklicno izbiro in življenja.
Dananes ženske še vedno pogosteje od moških skrbijo za psihično in telesno blaginjo, za otroke ter ostarele in bolne svojce, saj so to vloge, ki se jih tradicionalno pripisuje ženskam in so neplačano skrbstveno delo doma. Skrbnost in ljubečnost, ki ju izpostavlja tudi avtor izjav, pa se označuje za lastnosti, ki naj bi bili tipično ženski. Skrbstveni poklici so v družbi slabše plačani poklici in po spolu v njih, kot je opaziti tudi v drugih slabše plačanih poklicih, prevladujejo ženske.
V zadnjem času postajata vedno bolj popularna virtualna trenda »stay at home girlfriends« in »tradwife«, ki zagovarjata tradicionalne vloge spolov. V obeh primerih gre za mlade ženske, ki ostajajo doma, prevzemajo skrbstveno in reproduktivno delo, so podrejene partnerju in finančno odvisne od njega. Takšni odnosi so izjemno nevarni, predvsem zato ker podrejenost moškemu lahko vodi v normalizacijo podrejenosti, pa tudi do nasilja.
Po drugi strani takšne stereotipne predstave fante obremenjujejo in omejujejo s pričakovanji, da morajo kot moški finančno skrbeti za svojo družino. Fantom se privzgaja pričakovanja, da so kot moški vredni le toliko, kolikor zaslužijo, svoje želje, poklicne ambicije in zanimanja pa morajo podrediti ali zavreči, zato da bodo ustrezali predstavi o prinašalcu denarja, ki morajo tudi zaslužiti več od žensk. Z nižjim zaslužkom pa se počutijo ogroženi z ženskami, ki so v svojih (netradicionalnih) poklicih uspešne, dobro plačane. Sporočila Jerneja Piclja iz ZaLife so preživeta, ovržena in otrokom ne nudijo pogleda, da so lahko to, kar čutijo, pač pa jih omejuje na to, kar naj bi morali biti glede na spol.
Sprašujemo se, kdo je dal trem samooklicanim življenjskim trenerjem, ki se ponašajo z referencami, kot so sodelovanje pri Mavričnih bojevnikih, delo v prodaji, coching za odrasle in IT, zeleno luč za izvedbo takšnega programa v šolah? Kdo bo sprejel odgovornost, da so tako neregulirane in škodljive vsebine prišle do 14.000 najstnic in najstnikov? Kdo na šolah preverja in presoja, katere dodatne vsebine lahko pridejo do otroških ušes v šolskih prostorih? Medtem, ko se na družbenih omrežjih nekateri zgražajo in svarijo pred domnevnim vdorom LGBTQ+ vsebin v šole, se mimo naše pozornosti dogaja vdor vrednot retradicionalizacije in več kot očitno tudi mimo pozornosti odločevalcev v državi in strokovnih služb. Ali – kar je še strašljiveje, z njihovim “blagoslovom”.