O Zinnu in civilnodružbenem aktivizmu

Howard Zinn, Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike, prev. Mojca Dobnikar Sophia, Ljubljana, 2022, 768 str.

 

Pred kratkim je v slovenščini izšla ena najbolj branih knjig o zgodovini ZDA – Ljudska zgodovina Howarda Zinna. Izvirnik je prvič izšel leta 1980 in nato doživel več ponatisov in dopolnjenih izdaj. V obsežni knjigi avtor v širokem loku oriše zgodovino ZDA od Kolumbovega pristanka na Bahamih leta 1492 do predsedniških volitev leta 2000 in »vojne proti terorizmu«.

Med prevajanjem sem knjigo brala predvsem na dveh ravneh – kot prevajalka in kot civilnodružbena aktivistka, zlasti feministka. Zinn že v prvem stavku prvega poglavja knjige, ko opisuje, kako je aravaško prebivalstvo Bahamskih otokov sprejelo Kolumba in njegovo posadko, opozori na prisotnost žensk v zgodovini, ki jo popisuje. Angleščina, kot vemo, ne razlikuje med spoloma na tak način kot marsikateri drugi jezik, med njimi slovenski, in Zinn v tem prvem stavku pravi, da so Kolumbovim ladjam naproti plavali »aravaški moški in ženske«. Že to je jasen signal, da se zaveda pogoste zanemarjenosti in spregledanosti žensk v zgodovinopisju in tudi širše, na kar v knjigi tudi večkrat opozori. Da se ob branju ne bi izgubila zavest o prisotnosti žensk v opisanih dogajanjih, sem – kar pri prevajanju počnem tudi sicer, čeprav zaradi tega včasih pridem v spor z uredniki – v prevodu samostalnikom moškega spola ponekod dodala še tiste ženskega spola (npr. črnci in črnke namesto zgolj črnci), uporabila spolno nevtralno obliko (npr. indijanska ljudstva namesto Indijanci) ali menjavala samostalnike moškega in ženskega spola (npr. odvetniki, učiteljice, kmetje, delavke).

Že v prvem stavku knjige dá torej Zinn jasno vedeti, da so človeško zgodovino soustvarjale tudi ženske, in tako nadaljuje v celotnem besedilu. V knjigi s 25 poglavji in zaključkom tako rekoč ni poglavja, ki ne bi tako ali drugače obravnavalo ali vsaj omenjalo tudi položaja žensk. Enako velja za druge družbene manjšine. Tako v prvem poglavju opozori na to, da so si Kolumbovi možje v Karibih »jemali ženske in otroke za spolne in delovne sužnje«, ali navaja duhovnika Bartoloméja de las Casasa, ki je v svoji Zgodovini Zahodne Indije med drugim napisal, da so bile »ženske v indijanski družbi obravnavane tako dobro, da je Špance to osupljalo«. Ko se Zinn preseli v Severno Ameriko, na območje današnjih ZDA, opiše spoštovanje, ki so ga uživale ženske v irokeški družbi, njihov vpliv na odločanje v skupnostih itd. Skratka, kot sam pravi, »Kolumb in njegovi nasledniki torej niso prišli v prazno divjino, temveč v svet, ki je bil ponekod naseljen prav tako gosto kot Evropa, kjer je vladala kompleksna kultura, kjer so bila razmerja med ljudmi egalitarnejša kot v Evropi«.

Veliko primerov bi lahko navedla, kako opisuje položaj žensk in njihove upore. Naj se omejim na nekaj takšnih, ki jasno pokažejo, da v svojem pristopu poskuša zajeti na eni strani kompleksnost razmer, v katerih so ženske živele, in na drugi strani kompleksnost njihovih uporov.

V poglavju »Intimno zatirane«, v katerem se posebej posveti ženskam, med drugim opozori na dvojno zatiranost črnih suženj ter na uvažanje belk »kot spolnih suženj, roditeljic otrok, spremljevalk«. Leta 1619, ko so v Virginijo pripeljali prve črne sužnje, je z eno samo ladjo v Jamestown prispelo tudi devetdeset belk, ki so jih naseljencem prodali za žene. V teh prvih kolonialnih letih so čez Atlantik prišle tudi številne pogodbene služabnice, veliko še najstnic, ki so živele podobno kot sužnje, le da je bilo njihovo služenje časovno omejeno. Zinn torej žensk ne obravnava kot enotne družbene skupine, temveč pokaže, da skozi to skupino potekajo razne družbene ločnice.

Povsem na dnu zatiranja žensk so bile črne sužnje, tako po fizičnem izkoriščanju in spolnih zlorabah kot po razmerah, v katerih so živele. Nekatere so rodile na suženjskih ladjah, tudi priklenjene na trupla sužnjev, ki so med prevozom umrli. Gospodarji so poskušali totalno nadzorovati spolno življenje med podrejenimi in »ženskam preprečiti poroko ali spolna razmerja, ker bi jih porodi ovirali pri delu«, po drugi strani pa so sužnje in služabnice posiljevali, svoje morebitne temnopolte otroke pa kot »pankrte« puščali v oskrbi črnim materam ter tako ohranjali domnevno čistost »bele rase«.

Hkrati Zinn pove, da so se sužnje znale upreti tudi s silo in kruto – na primer tako, da so gospodarja ubile s strupom ali mu zažgale dom. Ko povzame zgodbo pobeglega sužnja, ki je nato številnim drugim sužnjem pomagal na svobodo, gospodarica pa je od njega zahtevala, da se bodisi vrne bodisi ji pošlje denarno odškodnino, pokaže, da so belke v boljšem družbenem položaju prav tako izkoriščale podrejene. Skratka, čeprav je odkrito pristranski, na strani zatiranih, ne pozabi pokazati, da so lahko tudi ravnanja zatiranih, v tem primeru žensk, izkoriščevalska in diskriminatorna. Ves čas pa opozarja na tisto, čemur danes po zaslugi Kimberlé Crenshaw rečemo presečna (intersekcionalna) diskriminacija. Primer: »Nekatere črnke so se soočale s trojno oviro – bile so abolicionistke v suženjski družbi, črnke med belimi reformatorji in ženske v reformističnem gibanju, ki so ga obvladovali moški.«

Formulacija Deklaracije neodvisnosti (1776) »vsi ljudje so ustvarjeni enaki«, pravi Zinn, za Indijance, črne sužnje in ženske ni veljala. »Ženske (so bile) politično nevidne.« Prav v zvezi z Deklaracijo opozori, da je pomembno razumeti, kako takšni dokumenti, izjave, načini govora, katerih namen je doseči družbeno soglasje, nagovarjajo nekatere skupine prebivalstva in hkrati zakrivajo, da so druge skupine spregledane oziroma izpuščene. Tudi na ustavni konvenciji desetletje po sprejemu Deklaraciji sužnji, pogodbeni služabniki, ženske in moški brez lastnine niso bili zastopani in »ustava ni zrcalila njihovih interesov«, kot pravi Zinn. Za volitve v predstavniški dom so bili določeni cenzusi, ženske, Indijanci in sužnji pa so bili izključeni. »Newyorška ustava je izrecno izključila volilno pravico za ženske z uporabo besede ‘moški’.«

Toda v tem času, torej v drugi polovici 18. stoletja, so ženske delale kot »pekovke, kositrarke, pivovarke, strojarke, vrvarke, drvarke, tiskarke, pogrebnice, tesarke in mizarke, stezničarke itd.«, v babištvu in nekaterih drugih poklicih so prevladovale, »izdajale so časopise, upravljale strojarne, vodile gostilne, opravljale strokovno delo«, poleg tega je izobraževanje »potekalo v okviru družine, zato so imele ženske v njem posebno vlogo«. V tem obdobju, pravi Zinn, je razvoj potekal v različnih smereh. Ženske so po eni strani vabili in silili v poklicno življenje, po drugi strani pa z ideologijo pritiskali nanje, naj ostanejo doma. Iz te ideologije se je v prvi polovici 19. stoletja razvil pravi kult »resnične ženskosti«, tesno povezan z vero in pobožnostjo.

Proti koncu 18. stoletja je vpeljava industrijskih tkalskih strojev sprožila povpraševanje po ženski delovni sili – »po mladih dekletih«, »neporočenih ženskah«. Prav v tekstilnih tovarnah so v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja potekale prve industrijske stavke. V prvi znani stavki tovarniških delavk (1824) so delavke z ločenimi zborovanji podprle stavkajoče moške, nekaj let pozneje pa so že stavkale same. Leta 1834 je bila v massachusetskem Lowellu velika stavka delavk, ki so takrat tudi ustanovile svoj sindikat.

Ženske srednjega razreda so postajale učiteljice, reformatorke zdravja, nasprotovale so dvojnim merilom v spolnem vedenju in viktimizaciji prostitutk, združevale so se v verskih organizacijah, se pridružile gibanju proti suženjstvu, se borile za vstop v poklicne šole, za možnost študija, na primer medicine. Tako so do štiridesetih let 19. stoletja, ko se je pojavilo feministično gibanje, že postale »izkušene organizatorke, agitatorke, govornice«.

Naj s citatom ponazorim, kako zna Zinn ilustrirati dogajanje. O Elizabeth Blackwell pove, da je leta 1849 diplomirala iz medicine in »ustanovila Newyorški dispanzer za revne ženske in otroke, da bi ‘dala revnim ženskam možnost posvetovanja z zdravnikom njihovega spola’. V prvem letnem poročilu je zapisala:

Moje prvo zdravniško posvetovanje je bilo nenavadna izkušnja. Zaradi hude pljučnice starejše gospe sem prosila za posvet prijaznega, zelo uglednega zdravnika … Gospod je pregledal pacientko in nato odšel z mano v sprejemnico. Tu je začel nekoliko vznemirjeno hoditi po prostoru in vzklikal: »Kar najbolj nenavaden primer! Takšnega še nisem imel; resnično ne vem, kaj narediti!« Presenečeno in precej zbegano sem ga poslušala, saj je šlo za jasen primer pljučnice in nevarnost ni bila neobičajna, dokler nisem nazadnje ugotovila, da se ta zmedenost ne nanaša na pacientko, temveč name in na vprašanje, kako se primerno posvetovati z žensko zdravnico!«

Približno deset odstotkov knjige govori predvsem o ženskah. Zinn bodisi opisuje njihov položaj in njihove upore bodisi opise dogajanj, ki so bila pomembna za celotno družbo, ne le specifično za ženske, ilustrira z odlomki iz časopisnih člankov, dnevnikov ali leposlovnih besedil itn., kjer ne navaja samo avtorjev, ampak tudi avtorice. Podoben odnos ima tudi do drugih družbenih manjšin – z manjšinami seveda mislim družbene skupine, ki imajo manj družbene moči, ne pa manjšine po številu –, torej ko piše o črnskih, suženjskih in služabniških, delavskih in kmečkih, staroselskih uporih itn.

Ta »pravičnost«, če smem uporabiti ta izraz, je po mojem natanko tisto, zaradi česar je knjiga tako priljubljena in zaradi česar je med širokim bralstvom postala pravi pojem knjige o zgodovini neke države, oziroma če sledimo Zinnu, o zgodovini neke skupnosti in ne države kot institucije. Sam namreč pravi, da »spomina držav ne smemo sprejemati kot lastnega spomina. Države niso skupnosti in nikoli niso bile. Če zgodovino katerekoli države predstavljamo kot zgodovino družine, tajimo silovite konflikte interesov (ki včasih eksplodirajo, večinoma pa so zatrti) med zavojevalci in zavojevanimi, gospodarji in sužnji, kapitalisti in delavci, gospodujočimi in podrejenimi glede na raso in spol.«

Kritike so Zinnu v marsičem oporekale in ker nisem zgodovinarka, se v to ne spuščam. Toda ravno kot nezgodovinarka, hkrati pa kot civilnodružbena aktivistka, ki jo zanima zgodovina družbenih gibanj, sem tako kot najbrž množica bralstva ne le v ZDA, ampak tudi po svetu, prepoznala v knjigi to pravičnost in poštenost do vseh tistih, ki so si kdaj v zgodovini ZDA prizadevali in prizadevale za pravičnejšo družbo. Drugi razlog za priljubljenost knjige pa je po mojem v nenehnem opozarjanju na to, da nobena družbena skupina ni enotna, da so nam glede na najmočnejše družbene ločnice, kot so »rasa«, spol in razred, odmerjeni različni družbeni položaji, zato je identiteta vsakogar od nas neponovljiva kombinacija raznih identitet, če rečem s sodobnim izrazom. Neposredni in posredni poziv k preseganju omejitev teh identitet, ki ga je mogoče najti skoraj na sleherni strani Zinnove knjige, po mojem ostaja ena njenih najžlahtnejših odlik.

 

Komentarji