Osmi marec in “krone stvarstva”

Tudi v luči nedavnih dogodkov na FF in AGRFT je nujno vseskozi odpirati vprašanja o spolnosti in razmerjih moči, ker so na žalost pri širši populaciji še vedno premalo in preslabo razumljena. Številni javni intelektualci namreč še vedno enako nepošteno in pavšalno demonizirajo ženske in feminizem, tj. nekaj, kar očitno preslabo poznajo in razumejo. Medtem je oblikovanje novega pogleda na afero Clinton-Lewinsky v luči #mee too še vedno, če ne še bolj aktualno (https://editorial.rottentomatoes.com/article/tv-talk-impeachment-american-crime-story-the-crown-first-look-more-news/), razprave o soglasju – njegovi nujnosti in (ne)zadostnosti – pa prav tako. Na žalost tudi ne pojenjajo nepremišljeni ugovori proti uveljavitvi standardov »ne pomeni ne« ali »ja pomeni ja«, kot jih izraža Žižek v članku, o katerem piše Mojca Dobnikar (pa tudi recimo Catherine Deneuve & co v neslavnem pismu proti #mee too in še marsikdo). V teh ugovorih trdijo, da če ne bo neenakih razmerij moči in dominacije ter nejasnosti meja med zapeljevanjem-prepričevanjem-nadlegovanjem-prisiljevanjem v dinamiki spolnih razmerij, bodo slednja postala dolgočasna; ali pa celo, da so te igre in nesorazmerja moči inherentna človeški seksualnosti kot taki – ob čemer iskreno upam, da se veliko ljudi počuti kot marsovci in se sprašujejo: o čigavi seksualnosti govorijo?

Katja Čičigoj

 

Osmi marec in »krone stvarstva«

Mojca Dobnikar

Ob osmem marcu se vedno znova soočamo z zagovori tega praznika in odkritimi ali prikritimi ugovori proti njemu. Sem in tja se v kateri od teh »rubrik« pojavi nepričakovan gost. Tako nas je pred nekaj leti s prispevkom v Neue Zürcher Zeitung »obiskal« Slavoj Žižek.

Na Žižkovo pisanje se ni nikoli smiselno odzivati le vsebinsko, ker zna vsak odziv »potolči« z novimi domislicami, miselnimi obrati ter osupljivimi in na prvi pogled poučnimi primerjavami. Ne, brati ga je treba skozi to, kako izpeljuje te domislice, obrate in primerjave; šele takšno branje nam razkrije, za kaj v njegovih vpogledih in »vpogledih« pravzaprav gre.

Njegovemu prispevku pred štirimi leti bi lahko rekli udarec na osmi marec – le da seveda proti feminizmu, ne zanj. Zapis ima naslov »Samopodrejanje ženske«, udarna vrstica pod naslovom pa pravi: »Nekatere različice feminizma počnejo isto kot islamski fundamentalisti: moškemu nadevajo krono gospodarja stvarstva. Temu se ni izognila niti Monica Lewinsky.« Kaj je bilo torej Žižkovo »udarno« sporočilo ob 8. marcu 2018? Ženske se same podrejajo. Monica Lewinsky in (nekatere) feministke uporabljajo enak tip argumentacije kot islamski fundamentalisti. Na ta način Monica Lewinsky in te feministke zagovarjajo samopodrejanje žensk »kroni stvarstva«, moškemu.

Lewinsky in feminizem

Začnimo pri Lewinsky in feminizmu. V članku v Vanity Fairu, na katerega se Žižek sklicuje, Lewinsky feminizma ne omenja, piše pa med drugim o gibanju MeeToo, in sicer, povzeto zelo skrajšano, da z njim »prihaja pomlad« in da bi v takšnih okoliščinah tudi afera v zvezi z njenim razmerjem z ameriškim predsednikom potekala drugače. Lewinsky je večkrat izrazila razočaranje nad feministkami, ki je pred dobrima dvema desetletjema niso podprle. Tudi sicer se ne označuje za feministko. Novembra 2017 je recimo v intervjuju za Evening Standard povedala: »Če si pogledamo definicijo – v feminizmu gre za enakost žensk – bi sem štela večina ljudi. Toda vse le ni tako jasno, saj ne gre samo za to. Tu so nianse … Si lahko rečem feministka z velikim F, če imam še vedno nekatera prepričanja? … Prepričanja, o katerih tu ne bom govorila.«

Imamo torej izjave Lewinsky o razočaranju nad feministkami in njeno nekoliko nejasno distanciranje od feminizma, kot ga sama razume. In v resnici je Žižek ne »uvrsti« med feministke, temveč jo s spretnim zaporedjem izjav zgolj poveže s feminizmom. Kaj torej? Jo ima za feministko ali je nima? Če jo ima, lahko sklepamo le eno: da je zanj vsaka ženska, ki se na tak ali drugačen način postavi zase, feministka; to je seveda nesmisel. Če pa je nima – zakaj jo sploh povezuje s feminizmom? Lahko bi (naivno) pomislila, da pač živi v zmoti glede Lewinsky ali feminizma ali obeh. Seveda je možno, da tudi Žižek živi v zmoti, toda zdi se mi verjetneje, da je z nekim namenom rokohitrsko povezal nepovezana dejstva. A o namenih na koncu.

Feminizem in islamski fundamentalizem

Nadaljujmo s tem, da naj bi »nekatere feministke počele isto kot islamski fundamentalisti«. Žižek podkrepi svojo izjavo s primerom iz leta 2006, ko je neki avstralski islamski klerik po obsodbi skupine muslimanov zaradi posilstva izjavil, da si je meso na cesti samo krivo, če tam leži in ga mačke požrejo. Žižek pravi, da je tu šlo za »škandalozno primerjavo« nezakrite ženske z mesom, zaradi česar so ljudje spregledali nekaj bolj temeljnega, kar je povedal klerik: da se moški ne »zmorejo upreti spolnim dražljajem«, so »absolutno nemočni«, »izročeni na milost in nemilost svoji spolni lakoti – tako kot mačka, ko zagleda surovo meso«.

Po čem naj bi bila argumentacija Lewinsky enaka fundamentalistični? Po tem, da Lewinsky baje za afero pred dobrima dvema desetletjema krivi Clintona, »čeprav je bila pobuda njena«. Poglejmo si, kako po Žižku Lewinsky »krivi« Clintona: »Njen odnos z Billom Clintonom je bil soglasen,« piše Žižek. »Toda še vedno razmišlja o ‘velikih razlikah v moči’ med obema.« Pa si poglejmo še, kaj je v resnici zapisala Lewinsky, ki je citirala lastno izjavo iz leta 2014: »Seveda, moj šef me je izkoristil, vendar bom vedno trdno vztrajala: to je bil soglasen odnos. ‘Zloraba’ je prišla pozneje, ko so iz mene naredili grešnega kozla, da bi zaščitili njegov položaj na oblasti.« In še: »Zdaj, pri 44, začenjam (samo začenjam) razmišljati o posledicah razlik v moči (…) da je v takšnih okoliščinah predstava o soglasju morda vprašljiva.«

Lewinsky se torej sprašuje, ali glede na razlike med njo kot 22-letno uslužbenko in Clintonom kot 49-letnim predsednikom ZDA res lahko govorimo o soglasju. Izpostavlja razlike v moči, pri čemer nikakor ne pravi, da je bila »absolutno nemočna« ali Clintonu »izročena na milost in nemilost«, torej sebe ne primerja s kosom mesa na cesti niti Clintona z lačno ali/in požrešno mačko. Nasprotno, pravi, da bo vedno vztrajala, da je šlo za soglasno razmerje; vprašanje pa je, kako razumemo soglasje v takšnih situacijah. Primerjava islamskega klerika iz leta 2006 je groba (ženske kot kos surovega mesa, moški kot požrešne mačke). Lewinsky pravi, da je treba razmišljati o tem, kako pravzaprav opredeliti soglasje. Kaj pa naredi Žižek? Njeno spraševanje o tem, kaj je soglasje, kako ga razumemo, primerja s poenostavljajočim prikazovanjem ene strani kot napadalca in druge kot plena. Razmišljanje o soglasju (o odgovornosti in krivdi, če hočete) primerja, točneje, enači z izjavo, ki nedvoumno pripisuje krivdo eni strani.

Nerodno, bi lahko rekla. Vendar nikakor ne nedolžno. Kajti na tej podlagi Žižek izenači početje »nekaterih različic feminizma« z islamskim fundamentalizmom. Nesramno? Veliko več kot to.

Žižek namreč, namenoma ali ne, spregleda še nekaj. Lewinsky jasno pravi, da je »zloraba prišla pozneje« – in v več njenih zapisih o škandalu lahko beremo, da je bilo zanjo problematično in travmatično tisto, kar se je dogajalo po razmerju s Clintonom – ko so mediji in predstavniki_ce institucij nanjo zlivali golide blata, češ da je kurba, povzpetnica, izkoriščevalka, zalezovalka itd., feministke pa ji niso stopile v bran ali so jo prav tako obtoževale povzpetništva ali neumnosti ali česarkoli že (mimogrede, številne danes to obžalujejo in nekatere so se ji opravičile). Žižek torej zadevo predstavi, kot da Lewinsky razume razmerje s Clintonom kot zlorabo, kar preprosto ni res. Ne, ni nedolžno in je več kot nesramno.

»Krone stvarstva« in (feministične) žrtve

Lewinsky je po Žižku primer, kako se ženske same podrejajo »kroni stvarstva« in s tem počnejo ravno tisto, kar od njih hočejo islamski fundamentalisti, in isto počnejo »nekatere različice feminizma«. »Simetrijo med primeroma moti le to,« pravi, »da so obakrat moški dejansko v položaju družbene moči in gospostva. Igrati na karto nemočne žrtve, tako kot v primeru Lewinsky, je zato samoponižujoč spektakel, ki nikakor ne prispeva k ženski emancipaciji. Potrjuje moške v vlogi gospodarjev – in mar ni ravno to tista vloga, ki naj bi jo demontirali?« Neverjetno je, da filozof Žižkovega kalibra (da, seveda, merilo za Žižka je lahko samo Žižek) mirno zapiše »moti le to, da so … moški … v položaju družbene moči« in iz tega ne izpelje – nič. Je ta primera glede na to »drobno« razliko res mogoče primerjati? Od filozofa bi pričakovala več občutka za »male razlike in njihove velike posledice«, če citiram feministko (Alice Schwarzer, 1975). Pa ne le to. Pričakovala bi tudi, da bo pošteno premislil, preden bo v isti predal pospravil islamski fundamentalizem in feminizem (pa čeprav le »nekatere različice« le-tega).

Dalje. Da Lewinsky v članku, na katerega se Žižek opira, igra »na karto nemočne žrtve«, je lahko vtis, ki ga je dobil ob branju članka, vendar bi bilo prav, če bi ta vtis preveril z natančnejšim branjem. Lewinsky namreč med drugim pravi: »Tako pogosto sem se s svojim občutkom aktivne moči borila proti položaju žrtve. … čutila sem, da če bom na kakršenkoli način gledala nase kot na žrtev, bom odprla vrata zboru, ki bo pel: ‘Samo služila si mu.’« Lewinsky torej ravno noče biti »nemočna žrtev«. Navsezadnje je dokaz za to njena ponovna izpostavitev javnosti. Če bi hotela biti žrtev, bi se skrila v kakšen kot in tam jokala do onemoglosti. Morda je to delala tistih deset let po škandalu, ko se v javnosti ni pojavljala. V vsakem primeru poskuša danes nekaj narediti s svojo izkušnjo, pomagati drugim s podobnimi izkušnjami. Nemočna žrtev?

Seks, užitek, ponižanje

Vse doslej zapisano se nanaša na drugi del Žižkove kolumne. V prvem delu pa piše predvsem o spolnosti in soglasju in tudi tu mu temeljito spodrsne. Na eno stran postavi geslo »Ne pomeni ne«, na drugo stran pa predstavo »o prizoru, v katerem oba partnerja kričita ‘Da! Da! Da!’, preden preideta k dejanju«, in pravi, da je ta predstava »tako blizu peklu, kot mu je v resničnem življenju le mogoče priti«. Geslo, naperjeno proti posiljevanju in drugačnemu prisiljevanju k spolnim odnosom, torej proti nasilju, poskuša ovreči s tezo, da v spolnosti stvari niso tako preproste: »Če hočeš preprečiti nasilje in surovost z ustvarjanjem pravosodne jasnosti, izgubiš osrednjo lastnost življenjske igre: vzdrževanje občutljivega ravnotežja med tem, kar je izrečeno, in tem, kar ostane neizrečeno. Vzajemna spolna igra je polna takšnih izjem, ki so pravzaprav pravilo človeškega življenja, kar zadeva moč in spolnost.« Odnos med močjo in spolnostjo puščam ob strani, ker bi terjal daljši tekst; ob tem pa imamo spet opraviti s poenostavljanjem. Geslo »Ne pomeni ne« se ni nikoli osredotočalo zgolj na »pravosodno jasnost«, temveč predvsem na odpravljanje posiljevalske kulture, kot ji pravijo nekatere avtorice, se pravi kulture, v kateri se ne spoštuje, da ena od oseb ne želi spolnega odnosa. Geslo poskuša ozaveščati, da obstaja meja med spolnostjo in nasiljem, ki je nihče ne bi smel prestopiti. Žižek tega sporočila očitno ne razume.

Nenatančen bralec ali demonizator?

Povzemimo. Žižkove izpeljave niso logične, zasnovane so na zelo »svobodnem« branju tega, kar je napisala Lewinsky, in nerazumevanju gibanja proti (spolnemu) nasilju nad ženskami. Ali je to početje zlonamerno ali ne, naj presodi sam. Treba pa je reči, da preprosto ni pošteno ne do Lewinsky ne do feminizma. Kot bi rekla Erica Jong: »Zvračati krivdo na ženske je vedno v modi.« Prav tako je vedno v modi še nekaj: Za nekatere ni nobeno sredstvo tako zelo slabo, da si ga ne bi upali uporabiti_e za demoniziranje feminizma.

Vstajniške socialne delavke: “Slavoj kuha čaj”

Komentarji