Nasilje med porodom je v Sloveniji dokaj nova tematika, ki si šele utira pot v javnost. Porod je dogodek, ki postavlja žensko[*] v posebno ranljivo pozicijo. Žensko telo doživlja transformacijo, odpira se za rojstvo otroka. Vsak poseg vanj v tem obdobju je lahko problematičen. Ko pa so odnos in dejanja osebe, ki vstopi v območje intime poroda, grobi, nesramni, ponižujoči, govorimo o nasilju. Nasilje v obporodnem obdobju postaja na globalni ravni znano pod izrazom porodniško nasilje (obstetric violence). Porodniško nasilje je fizična, seksualna ali verbalna zloraba, prisila, zanemarjanje, poniževanje in nadlegovanje med porodom, ki ga izvaja medicinsko osebje. Na kratko, nasilje med porodom so vsa neprimerna in nespoštljiva dejanja, ki kršijo pravice porodnic, vključno s tem, da medicinsko osebje vsiljuje postopke, s katerimi se porodnica ne strinja. [1]
Leta 2018 se je iz Hrvaške v Slovenijo razširila kampanja #PrekinimoTišino (#PrekinimoŠutnju). Ženske so v svojih zapisih javno spregovorile o neprimerni obravnavi in nasilju med porodom. [2] Beremo lahko o nespoštljivem in pokroviteljskem odnosu, zmerjanju, posmehovanju, zastraševanju ter tudi o prisilnih postopkih, v katere ženske niso privolile – grobih vaginalnih pregledih, pritiskanju na fundus, odrekanju ali vsiljevanju protibolečinskih sredstev, predrtju plodovih ovojev, šivanju presredka brez anestetika itd.
Odzivi na opise porodov so bili raznoliki. Zdravnice_ki večinoma zanikajo, da med porodom prihaja do nasilja. [3] Če neprimerna dejanja do porodnice že priznajo, jih povezujejo izključno s slabimi delovnimi pogoji (premalo kadra, prostora, časa). Pogosto preložijo krivdo na porodnice, ker naj ne bi sodelovale z osebjem (s »sodelovale« je najpogosteje mišljeno »se podredile in ubogale«). Porodnice označijo za razvajene in preobčutljive, s čimer poskušajo diskreditirati njihove pritožbe. Odziv predstojnika ljubljanske porodnišnice na javno objavljene zgodbe žrtev, češ da gre za »medijsko pranje umazanega perila« in da bi bilo bolje pritožbe reševati individualno, kaže na neozaveščenost o širini problematike obporodnega nasilja. [4]
Problem neprimerne obravnave porodnic (in nosečnic) je v prvi vrsti sistemski in ga je treba tudi reševati sistemsko. Porodniško nasilje je treba obravnavati kot vrsto nasilja nad ženskami, tj. nasilja, ki se nad ženskami izvaja (tudi) zaradi njihovega spola. Gledano zgodovinsko se je ženskam namreč vseskozi odrekalo sposobnost legitimne vednosti in odločanja – tudi o sebi in svojem telesu –, žensko telo in zanj specifične reproduktivne procese pa se je rado patologiziralo. In prav tovrstni odnos do žensk je žal pogosto značilen tudi za obporodno obravnavo.
V 20. stoletju (še posebno po drugi svetovni vojni) so se porodi v Sloveniji preselili v bolnišnice, kjer v večini primerov potekajo še danes. Bolnišnice imajo svoja pravila in načine dela, ki so skladni z vrednotami »zahodne« družbe, kot so usmerjenost v znanost, visoko tehnologijo, ekonomski dobiček in patriarhalno vodenje institucij. Takšen pristop vodi do kršenja pravic porodnice, saj po svoji definiciji ne upošteva potreb žensk, temveč se prilagaja medicinskim postopkom. Vaginalni pregledi se opravljajo, da se z njimi meri napredovanje poroda, CTG se uporablja za spremljanje srčnega utripa ploda in krčenja maternice, ležanje na hrbtu je najpriročnejši položaj za lažji dostop zdravnice_ka. V zunajbolnišničnih okoljih rojevanja zdravstvene_i delavke_ci za oceno stanje ploda in porodnice ter napredovanje poroda ne potrebujejo nič od naštetega.
Porodnica z vstopom v bolnišnico postane pacientka. S to oznako dobi sporočilo, da je z njo nekaj narobe (tudi ko ni) in da bodo v vsakem primeru potrebni medicinski postopki. Nosečnica je vso nosečnost podvržena pregledom pri različnih specialistkah_ih, ki se zanašajo na tehnologijo in z nosečnico ne vzpostavijo dolgotrajnega osebnega odnosa. Ko pride čas poroda, je torej naučena, da se je najbolje zateči k napravam, poleg tega pa ob sebi nima usposobljene osebe, ki bi ji zaupala in bi jo bodrila. Od porodnice se pričakuje, da bo ob vstopu v bolnišnico z zaupanjem predala svoje telo v obdelavo strokovnjakinjam_om, tudi če jih sploh ne pozna. Medikalizacija poroda postavlja ženske v manjvredno pozicijo in jim z odvzemom nadzora nad porodom implicitno sporoča, da same niso sposobne roditi.
Pa bi lahko bilo drugače? Primer dobre prakse lahko najdemo na Novi Zelandiji. Tam ženska svobodno izbira, ali bo rodila v bolnišnici, porodnem centru ali doma. Katerikoli način izbere, jo država podpre, kar pomeni, da je vsaka od teh izbir legalna, legitimna in finančno pokrita z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem. Temelj, ki omogoča rojevanje v različnih okoljih in v skladu z različnimi vrednotami, je neprekinjena babiška obravnava.
Slika 1: Koncept babiškega partnerstva na Novi Zelandiji
Gre za koncept, ki je del standardne babiške prakse in ga podpira ministrstvo za zdravje. Novozelandski babiški pristop zagovarja sodelovanje med babico [**] in žensko, poudarja enakost, vzajemnost, informirano izbiro ter skupno odločanje in odgovornost. Babiško partnerstvo je odnos med žensko in babico, ki se razvija ves čas nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju. Gre za vzajemen odnos, v katerem si babica in porodnica izmenjujeta znanje, občutenja, izkušnje in veščine, kar pripomore k sprejemanju ozaveščenih odločitev. [5]
Nosečnica sama izbere babico, ki ji ustreza, torej že na začetku nosečnosti poskrbi, da jo med obporodnim obdobjem spremlja oseba, s katero se razume.6 To vpliva na razvoj zaupanja in sproščenosti v komuniciranju. Babica ima dovolj časa, da žensko spozna, ženska pa ima priložnost, da med nosečnostjo spregovori o svojih strahovih ter jih do neke mere razreši, kar pozitivno vpliva na porod. Babica z neprekinjenim spremljanjem nosečnosti lažje oceni stanje nosečnice in temu primerno napoti žensko k drugim strokovnjakinjam_om, če se izkaže, da je to potrebno.
Neprekinjena in na žensko osredotočena babiška obravnava omogoča human porod. Humana obporodna obravnava temelji na izkušnjah, pričakovanjih in potrebah porodnice. Porodnico postavlja v središče poroda in ji daje nadzor nad njegovim potekom. Ključna načela humane obravnave so namreč izbira, kontinuiteta in nadzor na strani žensk. Babištvo (če ni indoktrinirano z medicinskim modelom) krepi avtonomijo in moč porodnice ter omogoča porod po meri ženske.
Vprašanje ni, kateri model obporodne skrbi izbrati (medicinsko-tehnološki, babiško-fiziološki), temveč kako zagotoviti, da bodo različni modeli inkorporirani v javni zdravstveni sistem. Na ta način bi bila resnično mogoča izbira ženske, kje in kako roditi. Neprekinjen babiški sistem obravnave pa bi omogočal gradnjo zaupanja ter individualizirano in personalizirano obporodno obravnavo.
V Sloveniji (pa tudi drugje po svetu) narašča zanimanje za porode na domu. Življenjski standard se nam je v zadnjih sto letih občutno izboljšal, zato porod na domu (po številnih izvedenih raziskavah) ni nič bolj nevaren kot porod v porodnišnici, če je urejen, načrtovan in ga vodi usposobljena babica. Ženske se za porod doma odločajo, ker želijo samostojen porod (pri katerem same odločajo, kako se bodo gibale, v kakšnem položaju bodo rojevale, kdo bo ob njih itd.) in avtonomijo nad lastnim telesom (brez neupravičenih posegov v telo, brez omejevanja/prepovedovanja uživanja hrane in pijače itd.). Ženske, ki so rodile doma, za opis svoje izkušnje uporabljajo naslednje besede: svoboda, mir, opolnomočenje, povezanost, izpopolnjenost, varnost, intimnost, moč. Čas je, da oblikujemo obporodni sistem, v katerem bodo v središču potrebe ženske (in ne potrebe kapitala in patriarhalnega nadzora), da se bodo porodnice lahko počutile varne, močne, svobodne.
Slovenska igralka Ana Dolinar je na družbenih omrežjih delila svojo izkušnjo poroda doma in poudarila, kako pomembna je izbira ženske, kje, kako in s kom bo rodila. [7] Izraz »rojstvo ženske« se pogosto uporablja ob izkušnji poroda in na prvi pogled deluje enoznačno in esencialistično, še posebno če pomislimo, koliko žensk nikoli ne rodi in koliko jih svoje ženskosti ne enači z biološkim materinstvom. Toda porod je fizično in psihološko zahtevna preizkušnja, ki lahko zelo pozitivno ali zelo negativno zaznamuje življenje. Če se mora v tem zahtevnem obdobju oseba boriti še za svoje pravice v patriarhalno zasnovanem sistemu, so občutja poraženosti razumljiva. »Rojstvo ženske« v tem smislu opiše občutek ponosa in zmagoslavja, ker je med porodom sama odločala in delovala ter dosegla cilj – porodila je svojega otroka. Porod je za marsikatero žensko trenutek prepoznanja lastne moči, kar je zelo pomembno, še posebno če se je na raznih področjih življenja počutila odrinjeno, neupoštevano, neslišano, iz porodne izkušnje pa lahko črpa samozavest za nadaljnje udejanjanje v svetu.
Tako kot je bilo ženskam nekoč onemogočeno akademsko udejstvovanje in doseganje intelektualnih ciljev, jim je še vedno onemogočeno svobodno upravljanje lastnega telesa med nosečnostjo ter občutenje moči in nadzora med porodom, ker je ta nadzor preložen v roke »nosilcev vednosti«. V želji po spreminjanju sveta, tako da materinstvo ne bi konstituiralo ženske ali določalo smisla njenega obstoja, ne smemo pozabiti, da ženske še vedno rojevajo in da je zelo pomembno, v kakšnem okolju in pod čigavim nadzorom. Če se ženska odloči za materinstvo, se mi zdi izredno pomembno, da je v tem procesu avtonomna od spočetja dalje.
Slika 2: Ana Dolinar in njen porod na domu
Zaradi lastne pozitivne izkušnje s porodom doma, ki sem ga imela možnost doživeti na Novi Zelandiji, me je Anin zapis nagovoril in prepričal, da je tudi v Sloveniji napočil čas za spremembo. Ženske niso razvajene, neizobražene ali neodgovorne, če želijo porod po svoji meri. Te ženske so borke, aktivistke, emancipatorke. Podprimo jih.
Slika 3: Izraz na obrazu ženske, ki rodi po svojih željah in spozna lastno moč (@brittanitaylorphotography). [8]
* V kontekstu nosečnosti in poroda uporabljam samostalnike ženska, nosečnica, porodnica, ker so ženske bile (in so večinoma še vedno) tiste, ki opravljajo gestacijsko delo (in večino skrbstvenega dela), kar ima politične posledice za njihov položaj v družbi in družini (in vpliva tudi na nasilje v obporodnem obdobju). S tem ne želim trditi, da so ženske edine, ki rojevajo. Posodobljen obporodni sistem bi omogočal uveljavitev pravic družbeno spregledanih ali neupoštevanih manjšin, kot so istospolni starši, transosebe, ki rojevajo itd. Ker je pomembno deliti raznolike porodne zgodbe, je tukaj povezava do poroda na domu transosebe.
** V slovenskem jeziku se je začel uporabljati izraz babičar, čeprav je moških v tem poklicu še vedno zelo malo. V besedilu uporabljam izraz babica, ker gre teoretsko in politično za specifičen primer poklica, v katerem so zgodovinsko prevladovale ženske (včasih imenovane modre ženske), ki pa so s pojavom bolnišnic in porodničarjev postale podrejene zdravniški stroki in so izgubile avtonomijo babiške dejavnosti. To je bil tudi glavni povod za gibanje Save the Midwives, ki je pripomoglo k spremembi obporodnega sistema na Novi Zelandiji.
1 Svetovna zdravstvena organizacija o nespoštljivi obravnavi in zlorabah med porodom v porodnišnicah.
2 Zbrane slovenske zgodbe o nasilju med porodom.
3 Odziv zdravnikov na opise nasilja med porodi v porodnišnici.
4 Intervju s predstojnikom ljubljanske porodnišnice.
5 Neprekinjena babiška oskrba na Novi Zelandiji.
6 Spletna stran za izbiro babice.
7 Ana Dolinar o pomembnosti žensko osrediščenega poroda.
8 Pozitivna porodna zgodba na fotografijah.
***
Članek je nastal v sodelovanju s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana (Trubarjevo hišo literature).