Ta zapis bi moral biti objavljen v časniku Dnevnik, kjer bi nadaljeval začeto polemiko o tem, kako se javno odzivamo na razkritja spolnega nadlegovanja in nasilja.
Ko je Janez Pipan v soboto, 6. 2., v Dnevniku objavil kolumno o razkritjih Mie Skrbinac, sem napisala odziv, v katerem sem kritično opozorila na vidike njegovega zapisa, ki lahko kljub načelni obsodbi spolnega nasilja dejansko prispevajo h kulturi molka o nasilju. Menim, da javno izrekanje o tej temi zahteva skrajno odgovornost in da je opozarjanje na zdrse toliko bolj potrebno in dobrodošlo, ker se kot družba šele učimo boljšega pristopa k njej. Moj zapis je izšel v Dnevniku med pismi bralcev 13. 2. V naslednjem Objektivu, 20. 2., je Janez Pipan objavil odgovor, v tretji osebi poimensko naslovljen name, v katerem se je postavil v vlogo žrtve preganjanja. Ker je spolno nasilje izjemno pomembna družbena tema, pri kateri je nujno v središče pozornosti postavljati izkušnje in potrebe ljudi, ki so mu izpostavljeni (to je bila ravno poanta moje prve kritike), sem napisala še en odgovor. Poslala sem ga na več naslovov na Dnevniku, tako na pisma bralcev kot na Objektiv.
Po več kot tednu čakanja lahko samo sklepam, da se uredništvo časnika z mojo oceno ne strinja. Seveda vem, da mi Dnevnik ni dolžan objave; a dolžan je ni bil niti Janezu Pipanu, ko je hotel pisati o tem, kako osuplega in šokiranega se je počutil ob moji kritiki. Pa je bil ta odgovor objavljen, in to še na dosti prestižnejšem mestu (Objektiv) kot moje pismo bralke. Dnevnik, skratka, se je odločil, da bo imel njegov hišni kolumnist s tega mesta in s svoje pozicije avtoritete zadnjo besedo. Ta odločitev je zgovorna. Poziv k usrediščanju tarč nasilja je očitno manj pomemben kot osebni občutki kolumnista.
To pa je zapis, ki ga Dnevnik ni objavil:
Odgovor Janezu Pipanu na zapis v Dnevnikovem Objektivu 20. 2. 2021 (o kolumni »Pod elektrošoki«, drugič)
Spoštovani Janez Pipan,
ker se strinjam z vašo ugotovitvijo, da se ta izmenjava godi na polju občega, ki zadeva vse, in ker poteka sredi pomembnih družbenih premikov v pojmovanju spolnega nasilja in odzivanja nanj, ki kličejo po intenzivni refleksiji, bom še sama dodala nekaj misli. Četudi sem imela pri branju vtis, da ste z mojim imenom poosebili kar ves, kot pravite, »silovit stampedo« odzivov na kolumno »Pod elektrošoki«, seveda te misli zapisujem kot jaz sama – konkretna oseba in ne, kot ste zelo točno formulirali, vaša fikcija.
Z zanimanjem sem prebrala, da ste moj navedek vašega pasusa o zgladitvi nesporazuma med profesorjem in študentko označili kot, navajam, »čisto potvorbo«, ki je vrh vsega »vrhunec surove in že kar monstruozne obtožnice«. Če za trenutek pustim ob strani dramatično retoriko: vaša kolumna pač govori o spolnem nasilju v univerzitetnem okolju in konkretno o razkritjih Mie Skrbinac. V tem kontekstu je implikacija sporne pasaže jasna; kaj sicer ta pasaža v besedilu sploh počne? Sami ugotavljate, da še zdaleč nisem edina, ki je to implikacijo izluščila in problematizirala – in pri tem mimogrede na zanimiv način uporabite narekovaje okrog besede »branje«: kakor da si branje, ki kritično eksplicira neizrečene predpostavke vašega pisanja, nenadoma ne zasluži tega imena.
Ključ do kratkega stika, ki se je tu zgodil, morda ponuja prav vaša mobilizacija pojma ontologija: ko govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju, namreč govorimo o praktičnem in etičnem problemu, ki neposredno zadeva tarče tega nasilja, resnične ljudi v vsej njihovi polni človeškosti. Tu ni prostora za strateško umikanje v abstraktno razpredanje o ontoloških razločkih med profesorjem in storilcem, kadar sta (znova navajam) »ena in ista oseba«. Oziroma: prostor za to je. Je pa tudi prostor za presojanje te strategije.
Nazaj k moji domnevni monstruozni obtožnici in k vaši prekvalifikaciji kritičnih odzivov javnosti na javno objavljeno besedilo v »stalinistično metodo«. Kritika družbenih vzorcev in slepih peg, ki zadevajo spolno nasilje in odzivanje nanj, redno zadeva na problem: spet in spet se izkaže – in še toliko bolj, če govori ženska – da te kritike preprosto ni mogoče podati na dovolj umirjen in vljuden način, da ne bi bila sama označena kot nasilje. (V vaših zapisih si je dejansko prislužila bolj čustveno nabit pridevnik kot nasilje sámo.)
Bi morala biti tedaj ta Zakrajškova v svojem izražanju še bolj zadržana, še bolj previdna, še bolj spravljiva, še bolj mila, vse do samoizbrisa kritične besede? Ne, seveda niste rekli tega. Toda v vašem odzivu razbiram točno takšen družbeni vzorec, o katerega uzaveščanju in razgradnji govorim. Kajti ravno za to gre: vse to, ti ponotranjeni, refleksni odzivi, to ni problem nekih »njih«, ostro ločenih od »nas« dobromislečih. Če bi v vas videla namernega apologeta nasilja ali celo (spet vas navajam) »zločinca«, se s pisanjem sploh ne bi trudila. Kritiko se mi zdi pomembno artikulirati točno tam, kjer vidim možnost nadaljnje refleksije in iz nje izvirajočih sprememb.
Spremembe stanja, ki je med drugim pripeljalo do zlorab pedagoške pozicije in moči na AGRFT, pa so nujne; in pri tem še zdaleč ne gre le za pravno ureditev in sodno prakso, temveč najprej za vrsto občih miselnih navad in vzorcev ravnanja in komuniciranja, zaradi katerih so tarče nasilja tako zelo osamljene in zaradi katerih se tako težko odločajo spregovoriti.
Žal se je moj apel, da bi bilo v razmišljanjih in javnih diskusijah o spolnem nadlegovanju in nasilju prav prioritizirati tarče tega nasilja, iztekel v še eno usrediščenje občutkov (o domnevni obtožnici, o stampedu, o »težkih, bolečih izgubah«) nekoga, ki to temo komentira od zunaj. In prav tako v skladu z zakoreninjenim družbenim vzorcem je ta samousrediščeni nekdo znova moški z dosti več institucionalne moči in kulturnega in družbenega kapitala, kot jih premore ta, ki si ga je drznila kritizirati iz solidarnosti do vseh Mij Skrbinac: ker breme javnega izrekanja in opredeljevanja, opozarjanja in ozaveščanja ne sme ostati zgolj na njihovih ramenih.
Osredotočimo se torej na to in lepo geslo »nisi sama« napolnimo s konkretno vsebino.
Katja Zakrajšek,
samostojna delavka v kulturi,
Ljubljana