Zaskrbljujoča, vse bolj konservativno ospoljena, seksistična narava jezika na RTV SLO

Ob poslušanju pogovornih oddaj, okroglih miz in nenazadnje poročil v zadnjem letu dni vse bolj bode v oči, še toliko bolj pa ušesa, vse bolj konservativno ospoljena raba jezika novinark in novinarjev RTV SLO na mestih, kjer prej ni obstajala, in ki posledično pomeni novo etapo odrugotenja in ponastavljanja žensk kot obrobnih in nepomembnih ali pa kot izbrisanih in neobstoječih drugih.

Gre predvsem za dvoje perečih problemov, in sicer za vzpostavljanje tega, kar v humanistični stroki imenujemo moškocentričnost, na mestih, kjer ta poprej v slovenščini ne v knjižni ne v vsakdanji rabi ni obstajala, in za poglabljanje že tako problematične svojilnosti v slovenščini, ko je govor o ženskih (ne)subjektih. Za ponazoritev v nadaljevanju izpostavljam dva reprezentativna primera, ki predstavljata le tipična kamenčka v sedaj že zajetnem mozaiku vse bolj konservativnega ponastavljanja jezika in njegove rabe na javni RTV SLO (enakemu procesu pa smo po konservativnem nareku novih, patriarhalni paradigmi zapisanih najvišjih odločevalcev na področju lektoriranja očitno vse bolj priča tudi v knjižnem jeziku).

Ob prenosu smučarskih poletov iz Planice dne 11. 12. 2020 je bilo v delu popoldanske oddaje, ki je potekala iz studia, novinar pa je v gosteh imel enega od skakalcev lanskoletne planiške generacije, mogoče večkrat slišati besedno zvezo »dragi gledalke in gledalci«. Več kot očitno je bilo, da se je pri vsem tem novinarju iz razumljivih razlogov zatikalo: med besedo »dragi« in »gledalke« je namreč vsakokrat za hip postal, saj je bilo treba odmisliti dejstvo, da gledalke pač niso moškega spola. Zdrav razum in nenazadnje jezikovne Smernice ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz leta 2018 seveda velevajo, da se pridevnik ali pa glagol po spolnem obrazilu ujema s prvim najbližjim samostalnikom. Takšno zdravorazumsko rabo dopušča celo Toporišičeva, sicer androcentrična, Slovenska slovnica iz leta 1978. Novinar pa se je očitno moral/bil prisiljen ravnati po nelogičnem novoreku in nareku od zgoraj, kjer gre za vsiljevanje moškega slovničnega obrazila, pa čeprav je naslednji prvi samostalnik ženskega slovničnega spola (oziroma cel niz samostalnikov, preden morebiti sploh pridemo do prvega samostalnika moškega slovničnega spola). Gre za vpeljevanje in nastavljanje moškocentričnosti v jeziku, tj. za vpeljevanje moškega kot edinega in osrednjega jedra, pa čeprav npr. v besedni zvezi edini samostalnik moškega slovničnega spola lahko binglja šele nekje na koncu ali le na sredini vseh ostalih samostalnikov ženskega spola. Zamislimo si, kakšno ogorčenje bi zagotovo vzpodbudil obraten proces, tj. obvezno žensko obrazilo za glagole ali pridevnike, ki se vežejo s samostalniki, med katerimi ima večina ali pa vsi razen enega moški slovnični spol: npr. »na pomoč udeleženkam in udeležencem v prometni nesreči so priskočile oba zdravnika, medicinska brata in voznici obeh reševalnih vozil«.

Nelogično ponastavljanje jezika v moškocentrični maniri je oblika vpeljevanja patriarhalne paradigme na mestih, kjer poprej ni obstajala, in oblika njenega poglabljanja in naturalizacije tudi v dejanskem življenju. Kajti jezik ni samo nekakšno nevtralno sredstvo sporazumevanja, temveč tudi in predvsem sredstvo podajanja in utrjevanja predstav, med drugim o pozicijah in vlogah, ki naj jih kdo zaseda. Je oblika krojenja mentalitete in s tem samogledanja kot percepcije in obravnave drugih v vsakdanjem življenju, njihovega pomena in veljave v družbi. RTV SLO ima kot javni medij pri krojenju načina mišljenja ljudi, s tem pa tudi odnosa do sočloveka, eno od ključnih vlog v družbi. Vpeljevanje jezikovne moškocentričnosti v obliki besednih zvez, kot je »dragi gledalke in gledalci«, izpodkopava enakost: ženske so na podlagi tovrstne rabe jezika, ki očitno postaja predpisana in na dolgi rok ponotranjena praksa, avtomatično odrugotene in zvedene zgolj na raven naključnih, drugorazrednih in zabrisanih pojavnosti. Rešitve so preproste in že več kot desetletja na dlani. Namesto da podlega konservativno ospoljeni rabi jezika, bi bilo za RTV SLO neprimerno bolje, da se drži svoje stare preizkušene sintagme, tj. »drage gledalke, dragi gledalci«, s katero lahko enakovredno in enakopravno naslavlja in obravnava vse ljudi.

Podobno je mogoče opaziti, da novinarke in novinarji intervjuvank ali drugih sogovornic ne naslavljajo več z npr. gospa Kovač ampak z gospa Kovačeva. To je drugi pereči problem, ki zadeva drsenje v konservativno rabo jezika in strukturno podpira že zgoraj razčlenjeni primer. Kajti če v zgornjem primeru govorimo o vpeljevanju moškocentričnosti, v tem primeru govorimo o poglabljanju gledanja na žensko kot svojino in torej lastnino nekoga drugega, kar pa za moškega ne velja. Na moškega sogovornika se namreč novinarke in novinarki vedno obračajo kot na gospoda Kovača, in ne gospoda Kovačevega. Svojilnost se je v moderni slovenščini nanašala na priimke žensk, ki stojijo sami zase, in sicer naj bi se priimki žensk uporabljali v svojini z obrazložitvijo, da naj bi se s tem pri priimkih, pred katerimi ne stoji npr. gospa ali gospod, jasneje določilo, ali gre za žensko ali moškega. Ta navidezno racionalen argument pušča na vseh koncih in krajih. V prvi vrsti gre kvečjemu za nastavljanje in vpisovanje hierarhičnega in neenakovrednega odnosa med ženskami in moškimi, pri čemer so moški, katerih priimki se vedno pojavljajo v imenovalniku in ne svojilniku, avtomatično pozicionirani kot avtonomne pojavnosti in kot samopripadajoči subjekti, ženske pa so kot avtonomni subjekt razveljavljene, saj so namesto tega s takimi jezikovnimi operacijami zastavljene kot zgolj izpeljava in podaljšek tistega, katerega svojina naj bi bile. V ospoljeni dvojici, kjer moški priimek stoji v imenovalniku, ženski pa v svojilniku, to pomeni, da je ženska vedno neavtonomna pojavnost, privesek in svojina moškega, ta pa edini avtonomni in zato polno prepoznavni subjekt. Hkrati gre ponovno za moškocentričnost. Kajti zamislimo si, kakšna bi bila ogorčenost, če bi veljalo drugačno pravilo, ki bi narekovalo, da je ženska avtonomen subjekt, moški pa njen naravni privesek in izpeljava, zato naj se izražamo na način: »Kovač je rekla, Kovačin pa je rekel …«

Argument, da je le s svojino mogoče nakazati spol ženske za njenim priimkom, seveda ne drži, služi zgolj ohranjanju patriarhalne paradigme. Kajti informacijo o biološkem spolu, ki stoji za priimkom kake osebe, je mogoče izraziti povsem nediskriminatorno že z glagolom, ki sledi priimku v imenovalniku. Tako npr. na spletni strani tednika Mladina, ki očitno sledi smernicam za neseksistično rabo jezika Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz leta 2018,[1] v enem od letošnjih avgustovskih poročil beremo: »Bregant, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je opozorila, da skušajo nekateri starši neupravičeno zavlačevati s cepljenjem otrok«.[2]* Spol osebe je torej povsem jasno razviden, ne da bi šlo za rabo svojilne oblike priimka za ženske, saj to ženskam odreka status avtonomnega subjekta, postavljajoč jih namesto tega za svojino nekoga drugega. Ta princip nediskriminatorne rabe podpira tudi druga vrsta rabe jezika, in sicer naslavljanje osebe s polnim imenom in priimkom, kar najdemo tudi v STA na začetku besedila: »Po besedah državne sekretarke Tine Bregant želijo s tem preprečiti neupravičeno izogibanje cepljenju in zaščititi populacijo.«[3] Torej namesto po konservativnem kopitu in s tem »po besedah državne sekretarke Bergantove« tu najdemo preprost in eleganten zapis »po besedah državne sekretarke Tine Bergant«. Hierarhična ospoljenost jezika je razdrta, kar pa ne velja za načine izražanja, katerim smo v zadnjem času vse bolj priča v oddajah in na poročilih RTV SLO. Po zgoraj opisanem diskriminatornem, hierarhično nastavljenem kopitu, novinarke in novinarji svojilnost in oznako ženske kot lastnine nekoga drugega napenjajo celo na izraze, ki take svojine sploh ne zahtevajo. »Gospa Kovač, kaj pa pravite vi« tako vse bolj postaja »gospa Kovačeva, kaj pa pravite vi«. To pa nas nevarno približuje že zdavnaj preživeti, a očitno v ozadju na novo prebujajoči se sintagmi, ko se je ženske po poroki imenovalo kar s polnim imenom in priimkom njihovega moža, npr. gospa dr. Robert Kovač.  V obeh primerih gre za izbris ženske kot avtonomnega človeškega bitja in ponastavljanje le-te kot zgolj priveska in lastnine moškega, kateremu mora na vsak način pripadati (ne da bi ta pripadal komu drugemu razen sebi); razlika je le v gradaciji.

Ob tovrstnem uveljavljanju vse bolj konservativne, seksistične rabe jezika na RTV SLO se avtomatično zastavlja vprašanje, ali je mogoče resno vzeti njene prispevke, v katerih naj bi pod drobnogled postavljala neenakost med moškimi in ženskami, ki jo sicer po omejenem kopitu liberalnega feminizma zvaja največkrat zgolj na vprašanje t. i. ženskih kvot. Ospoljena konservativnost jezika in s tem patriarhalna paradigma – ki jo drugi mediji v skladu s smernicami o neseksistični rabi jezika uspešno presegajo, RTV pa jo, zaskrbljujoče, na novo oživlja in poglablja – ne gre skupaj s prispevki o enakopravnosti žensk. V najboljšem primeru gre za (zavedno ali nezavedno) dvojno držo, v vsakdanjem jeziku sicer imenovano hipokrizija.


[1] Jeram, Jasna, in Šauperl, Mojca, Smernice za spolno občutljivo rabo jezika, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ljubljana, 2018.

[2] https://www.mladina.si/200753/necepljenih-otrok-ne-bo-mogoce-vpisati-v-vrtec/.

[3] https://www.sta.si/2798071/necepljenih-otrok-po-predlogu-novega-zakona-ne-bo-mogoce-vpisati-v-vrtec.

*Dne 11. 2. je bil po opozorilu bralca v prispevek vnešen tehnični popravek, in sicer je prišlo do napake pri navedbi vira ob citatu »Bregant, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je opozorila, da skušajo nekateri starši neupravičeno zavlačevati s cepljenjem otrok«. Vir navedbe je članek Necepljenih otrok ne bo mogoče vpisati v vrtec iz dne 22. 8. 2020, ki je bil objavljen na spletni strani tednika Mladina in ne spletni strani STA, kot je pričujoči članek prvotno navajal.

Komentarji