Zaskrbljujoča, vse bolj konservativno ospoljena, seksistična narava jezika na RTV SLO

Ob poslušanju pogovornih oddaj, okroglih miz in nenazadnje poročil v zadnjem letu dni vse bolj bode v oči, še toliko bolj pa ušesa, vse bolj konservativno ospoljena raba jezika novinark in novinarjev RTV SLO na mestih, kjer prej ni obstajala, in ki posledično pomeni novo etapo odrugotenja in ponastavljanja žensk kot obrobnih in nepomembnih ali pa kot izbrisanih in neobstoječih drugih.

Gre predvsem za dvoje perečih problemov, in sicer za vzpostavljanje tega, kar v humanistični stroki imenujemo moškocentričnost, na mestih, kjer ta poprej v slovenščini ne v knjižni ne v vsakdanji rabi ni obstajala, in za poglabljanje že tako problematične svojilnosti v slovenščini, ko je govor o ženskih (ne)subjektih. Za ponazoritev v nadaljevanju izpostavljam dva reprezentativna primera, ki predstavljata le tipična kamenčka v sedaj že zajetnem mozaiku vse bolj konservativnega ponastavljanja jezika in njegove rabe na javni RTV SLO (enakemu procesu pa smo po konservativnem nareku novih, patriarhalni paradigmi zapisanih najvišjih odločevalcev na področju lektoriranja očitno vse bolj priča tudi v knjižnem jeziku).

Ob prenosu smučarskih poletov iz Planice dne 11. 12. 2020 je bilo v delu popoldanske oddaje, ki je potekala iz studia, novinar pa je v gosteh imel enega od skakalcev lanskoletne planiške generacije, mogoče večkrat slišati besedno zvezo »dragi gledalke in gledalci«. Več kot očitno je bilo, da se je pri vsem tem novinarju iz razumljivih razlogov zatikalo: med besedo »dragi« in »gledalke« je namreč vsakokrat za hip postal, saj je bilo treba odmisliti dejstvo, da gledalke pač niso moškega spola. Zdrav razum in nenazadnje jezikovne Smernice ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz leta 2018 seveda velevajo, da se pridevnik ali pa glagol po spolnem obrazilu ujema s prvim najbližjim samostalnikom. Takšno zdravorazumsko rabo dopušča celo Toporišičeva, sicer androcentrična, Slovenska slovnica iz leta 1978. Novinar pa se je očitno moral/bil prisiljen ravnati po nelogičnem novoreku in nareku od zgoraj, kjer gre za vsiljevanje moškega slovničnega obrazila, pa čeprav je naslednji prvi samostalnik ženskega slovničnega spola (oziroma cel niz samostalnikov, preden morebiti sploh pridemo do prvega samostalnika moškega slovničnega spola). Gre za vpeljevanje in nastavljanje moškocentričnosti v jeziku, tj. za vpeljevanje moškega kot edinega in osrednjega jedra, pa čeprav npr. v besedni zvezi edini samostalnik moškega slovničnega spola lahko binglja šele nekje na koncu ali le na sredini vseh ostalih samostalnikov ženskega spola. Zamislimo si, kakšno ogorčenje bi zagotovo vzpodbudil obraten proces, tj. obvezno žensko obrazilo za glagole ali pridevnike, ki se vežejo s samostalniki, med katerimi ima večina ali pa vsi razen enega moški slovnični spol: npr. »na pomoč udeleženkam in udeležencem v prometni nesreči so priskočile oba zdravnika, medicinska brata in voznici obeh reševalnih vozil«.

Nelogično ponastavljanje jezika v moškocentrični maniri je oblika vpeljevanja patriarhalne paradigme na mestih, kjer poprej ni obstajala, in oblika njenega poglabljanja in naturalizacije tudi v dejanskem življenju. Kajti jezik ni samo nekakšno nevtralno sredstvo sporazumevanja, temveč tudi in predvsem sredstvo podajanja in utrjevanja predstav, med drugim o pozicijah in vlogah, ki naj jih kdo zaseda. Je oblika krojenja mentalitete in s tem samogledanja kot percepcije in obravnave drugih v vsakdanjem življenju, njihovega pomena in veljave v družbi. RTV SLO ima kot javni medij pri krojenju načina mišljenja ljudi, s tem pa tudi odnosa do sočloveka, eno od ključnih vlog v družbi. Vpeljevanje jezikovne moškocentričnosti v obliki besednih zvez, kot je »dragi gledalke in gledalci«, izpodkopava enakost: ženske so na podlagi tovrstne rabe jezika, ki očitno postaja predpisana in na dolgi rok ponotranjena praksa, avtomatično odrugotene in zvedene zgolj na raven naključnih, drugorazrednih in zabrisanih pojavnosti. Rešitve so preproste in že več kot desetletja na dlani. Namesto da podlega konservativno ospoljeni rabi jezika, bi bilo za RTV SLO neprimerno bolje, da se drži svoje stare preizkušene sintagme, tj. »drage gledalke, dragi gledalci«, s katero lahko enakovredno in enakopravno naslavlja in obravnava vse ljudi.

Podobno je mogoče opaziti, da novinarke in novinarji intervjuvank ali drugih sogovornic ne naslavljajo več z npr. gospa Kovač ampak z gospa Kovačeva. To je drugi pereči problem, ki zadeva drsenje v konservativno rabo jezika in strukturno podpira že zgoraj razčlenjeni primer. Kajti če v zgornjem primeru govorimo o vpeljevanju moškocentričnosti, v tem primeru govorimo o poglabljanju gledanja na žensko kot svojino in torej lastnino nekoga drugega, kar pa za moškega ne velja. Na moškega sogovornika se namreč novinarke in novinarki vedno obračajo kot na gospoda Kovača, in ne gospoda Kovačevega. Svojilnost se je v moderni slovenščini nanašala na priimke žensk, ki stojijo sami zase, in sicer naj bi se priimki žensk uporabljali v svojini z obrazložitvijo, da naj bi se s tem pri priimkih, pred katerimi ne stoji npr. gospa ali gospod, jasneje določilo, ali gre za žensko ali moškega. Ta navidezno racionalen argument pušča na vseh koncih in krajih. V prvi vrsti gre kvečjemu za nastavljanje in vpisovanje hierarhičnega in neenakovrednega odnosa med ženskami in moškimi, pri čemer so moški, katerih priimki se vedno pojavljajo v imenovalniku in ne svojilniku, avtomatično pozicionirani kot avtonomne pojavnosti in kot samopripadajoči subjekti, ženske pa so kot avtonomni subjekt razveljavljene, saj so namesto tega s takimi jezikovnimi operacijami zastavljene kot zgolj izpeljava in podaljšek tistega, katerega svojina naj bi bile. V ospoljeni dvojici, kjer moški priimek stoji v imenovalniku, ženski pa v svojilniku, to pomeni, da je ženska vedno neavtonomna pojavnost, privesek in svojina moškega, ta pa edini avtonomni in zato polno prepoznavni subjekt. Hkrati gre ponovno za moškocentričnost. Kajti zamislimo si, kakšna bi bila ogorčenost, če bi veljalo drugačno pravilo, ki bi narekovalo, da je ženska avtonomen subjekt, moški pa njen naravni privesek in izpeljava, zato naj se izražamo na način: »Kovač je rekla, Kovačin pa je rekel …«

Argument, da je le s svojino mogoče nakazati spol ženske za njenim priimkom, seveda ne drži, služi zgolj ohranjanju patriarhalne paradigme. Kajti informacijo o biološkem spolu, ki stoji za priimkom kake osebe, je mogoče izraziti povsem nediskriminatorno že z glagolom, ki sledi priimku v imenovalniku. Tako npr. na spletni strani tednika Mladina, ki očitno sledi smernicam za neseksistično rabo jezika Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz leta 2018,[1] v enem od letošnjih avgustovskih poročil beremo: »Bregant, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je opozorila, da skušajo nekateri starši neupravičeno zavlačevati s cepljenjem otrok«.[2]* Spol osebe je torej povsem jasno razviden, ne da bi šlo za rabo svojilne oblike priimka za ženske, saj to ženskam odreka status avtonomnega subjekta, postavljajoč jih namesto tega za svojino nekoga drugega. Ta princip nediskriminatorne rabe podpira tudi druga vrsta rabe jezika, in sicer naslavljanje osebe s polnim imenom in priimkom, kar najdemo tudi v STA na začetku besedila: »Po besedah državne sekretarke Tine Bregant želijo s tem preprečiti neupravičeno izogibanje cepljenju in zaščititi populacijo.«[3] Torej namesto po konservativnem kopitu in s tem »po besedah državne sekretarke Bergantove« tu najdemo preprost in eleganten zapis »po besedah državne sekretarke Tine Bergant«. Hierarhična ospoljenost jezika je razdrta, kar pa ne velja za načine izražanja, katerim smo v zadnjem času vse bolj priča v oddajah in na poročilih RTV SLO. Po zgoraj opisanem diskriminatornem, hierarhično nastavljenem kopitu, novinarke in novinarji svojilnost in oznako ženske kot lastnine nekoga drugega napenjajo celo na izraze, ki take svojine sploh ne zahtevajo. »Gospa Kovač, kaj pa pravite vi« tako vse bolj postaja »gospa Kovačeva, kaj pa pravite vi«. To pa nas nevarno približuje že zdavnaj preživeti, a očitno v ozadju na novo prebujajoči se sintagmi, ko se je ženske po poroki imenovalo kar s polnim imenom in priimkom njihovega moža, npr. gospa dr. Robert Kovač.  V obeh primerih gre za izbris ženske kot avtonomnega človeškega bitja in ponastavljanje le-te kot zgolj priveska in lastnine moškega, kateremu mora na vsak način pripadati (ne da bi ta pripadal komu drugemu razen sebi); razlika je le v gradaciji.

Ob tovrstnem uveljavljanju vse bolj konservativne, seksistične rabe jezika na RTV SLO se avtomatično zastavlja vprašanje, ali je mogoče resno vzeti njene prispevke, v katerih naj bi pod drobnogled postavljala neenakost med moškimi in ženskami, ki jo sicer po omejenem kopitu liberalnega feminizma zvaja največkrat zgolj na vprašanje t. i. ženskih kvot. Ospoljena konservativnost jezika in s tem patriarhalna paradigma – ki jo drugi mediji v skladu s smernicami o neseksistični rabi jezika uspešno presegajo, RTV pa jo, zaskrbljujoče, na novo oživlja in poglablja – ne gre skupaj s prispevki o enakopravnosti žensk. V najboljšem primeru gre za (zavedno ali nezavedno) dvojno držo, v vsakdanjem jeziku sicer imenovano hipokrizija.

[1] Jeram, Jasna, in Šauperl, Mojca, Smernice za spolno občutljivo rabo jezika, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ljubljana, 2018.

[2] https://www.mladina.si/200753/necepljenih-otrok-ne-bo-mogoce-vpisati-v-vrtec/.

[3] https://www.sta.si/2798071/necepljenih-otrok-po-predlogu-novega-zakona-ne-bo-mogoce-vpisati-v-vrtec.

*Dne 11. 2. je bil po opozorilu bralca v prispevek vnešen tehnični popravek, in sicer je prišlo do napake pri navedbi vira ob citatu »Bregant, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je opozorila, da skušajo nekateri starši neupravičeno zavlačevati s cepljenjem otrok«. Vir navedbe je članek Necepljenih otrok ne bo mogoče vpisati v vrtec iz dne 22. 8. 2020, ki je bil objavljen na spletni strani tednika Mladina in ne spletni strani STA, kot je pričujoči članek prvotno navajal.

Korona kriza – uvertura v feminizacijo dela od doma

woman-carrying-her-baby-and-working-on-a-laptop-4079283

Ob uradnem izteku epidemije so se v medijih in na različnih portalih začeli pojavljati prispevki in razmišljanja, katerih avtorji_ice z naklonjenostjo govorijo o uvajanju dela na domu kot trajnega instituta tudi v času po korona krizi. Na uradni ravni to napovedujejo in vse bolj potrjujejo tudi prvi tviti in druge izjave vladnih funkcionarjev, še zlasti in pomenljivo z ministrstva za delo in družino. O delu od doma se govori kot o povsem novi obliki organizacije dela, ki naj bi jo po sili razmer prinesla in izumila korona kriza, zaposlenim pa naj bi nudila le številne koristi. Ta novum organizacije dela naj bi pričal o dobronamernih potezah delodajalcev in s tem kapitala, ki naj bi na ta način kazal svoj humani obraz. Na tej prelomni točki je zato še kako utemeljena problematizacija mezdnega dela od doma, ki je staro toliko kot sam kapitalizem, s tem pa razkrivanje njegovih pasti. Kajti pri delu na domu ne gre za strukturno postranski, še manj pa za zgodovinsko gledano nov ali pa celo za preživel princip organizacije dela v kapitalističnih sistemih in z njim povezane supereksploatacije.


Pasti mezdnega dela na domu

Stopnja sistemskega izkoriščanja je namreč za mezdne delavke, ki delajo na domu (npr. v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji) – in so atomizirano razpršene brez možnosti sindikalnega organiziranja ter večinoma izvzete iz kolektivnih pogodb tako v zasebnem kot v javnem sektorju – še toliko večja kot pri tistih delavkah, ki opravljajo enako delo na delovnem mestu bodisi npr. za tekočim trakom v tekstilni tovarni ali v telefonskih informacijskih centrih. Niso plačane po urni postavki in preverjeni oziroma normalno nastavljeni normi, ampak po principu kvot: torej dokončanih šiviljskih izdelkov ali npr. glede na število klicev, ki so jih prejele od strank, kar avtomatično pomeni nižji dohodek za sicer več opravljenega dela. Kajti norme za mezdne delavke na domu so nastavljene tako, da jih ni mogoče doseči v osmih urah, ampak je potrebnih še nekaj ur več dela, tudi do 12 ur dnevno! Na drugem mestu pa je tudi amortizacija. Ne gre le za to, da delavka iz tako mizernega dohodka, ki po navadi ne dosega minimalne plače, plačuje tudi elektriko, ogrevanje in vzdrževanje stroja ali pa nabavo in vzdrževanje računalnika večinoma v celoti, le redko pa ob le simbolični in še vedno nezadostni kompenzaciji, česar vsega delodajalcu ni več treba. Vse skupaj je lahko sprevrženo do te mere, da mora delavka plačevati mesečno najemnino za uporabo stroja ali telefonske centrale oziroma računalnika, v kolikor tega dobavi podjetje, kar seveda delavki v tovarni ali telefonskem centru ni treba. To se je na primer zgodilo ob reorganizaciji kanadskega telekoma (Caragata v Burcar, 280). Podobno velja tudi za multinacionalke, kot je Benetton. Pretvorba Benettona v multinacionalko, preden je ta prenesla delo v švictovarne neokolonizarnih držav, je potekala na akumulaciji kapitala, ki ga je Benetton izžel prav iz italijanskih delavk na domu! Na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja je bilo kar 40 odstotkov vseh pletenin in 60 odstotkov vseh tekstilnih oblačil te tvrdke (Domosh v Burcar, 277) izdelanih na domu italijanskih »gospodinj« – žensk, ki so bile zaradi podhranjene oziroma neobstoječe mreže javnega varstva v Italiji prisiljene delati od doma. Pri tem so bile plačane vsaj 30 odstotkov manj kot tiste, ki so enako delo opravljale za tekočim trakom v tovarni.

Istemu principu reorganizacije smo bile v našem prostoru priča, ko je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja Benetton na Primorskem za tako rekoč nič denarja »kupil« odlično posodobljeno proizvodno linijo ene od tovarn pletenin, ki se je znašla v umetnem stečaju. Pri tem je centralni obrat ugasnil, posodobljeno linijo zaplenil in jo čez noč odpeljal neznano kam, začasno pa je obdržal le manjše obrate v drugih krajih. V teh obratih je razdelil delo na normirano delo za tekočim trakom in delno na domove istih delavk. Pri tem je normo po manjših obratih zastavil tako nenormalno, da je tudi ob nadčloveških naporih ni bilo mogoče dosegati na delovnem mestu; istočasno je plačo postavil na minimalca, delavkam pa ponudil »ugodnost«, da lahko nedosežene norme ali pa minimalno plačo v zameno za drobiž »došivajo« z nekajurnim dodatnim delom na domu ob lastnem vložku v ogrevanje, elektriko in najemnino/stanarino. Tako nizkega plačila seveda na delovnem mestu v tovarni ni mogel izplačati, saj je tam delavke ščitila sicer minimalna panožna kolektivna pogodba.

 

Feminizacija dela na domu – krčenje javnega varstva

Zakaj je pri delu na domu poudarek večinoma na mezdnih delavkah in ne na delavcih? Poleg dela za polovični delovni čas je institut dela na domu v zahodnih kapitalističnih sistemih v izhodišču merjen na ženske in se ga strukturno vsiljuje predvsem materam. To gre namreč z roko v roki s sistemsko podhranjenim ali namerno nerazvitim sistemom celodnevnega in dostopnega varstva otrok. Na ta način, tj. s potiskanjem mater v delo na domu ali pa le v polovične oblike zaposlitve, kapitalističnim sistemom ni treba vlagati v organizirano, razvejano in celodnevno varstvo otrok. To ponekod, npr. v Nemčiji vse do otrokovega tretjega leta, tako rekoč ne obstaja, po tej starosti pa poteka večinoma le v obliki štiriurnega ali pa deljenega varstva na dan itd. To pomeni tudi dezinvesticijo v infrastrukturo, profesionalno izobraževanje in zaposlovanje kuharic, čistilk, hišnikov ter nenazadnje v pedagoški in vzgojni kader. Delo na domu za ženske, zlasti matere, je v kapitalističnih sistemih strukturno povezano s krčenjem organiziranega varstva in vzgoje otrok v javnem sektorju na minimum ali pod minimum. Povedano zelo preprosto: tako lahko kapital obdrži več pogače, ki jo ustvarijo zaposlene/i, izključno zase. Manjši ko je delež vložka v socialno reprodukcijo in javno varstvo, več si lahko prisvoji kapital (npr. na račun nižjih davkov na kapital). Celodnevno in dostopno varstvo otrok je eden od ključih predpogojev za sistemsko emancipacijo žensk. V nasprotju s tem je delo na domu oblika potiskanja žensk med štiri stene kuhinje in otroške sobe, kjer ne uživajo ekonomske neodvisnosti – je oblika njihovega novodobnega pogospodinjevanja in izvor skrite, na dolgi rok, v starosti, pa vidne feminizacije revščine. Delo ženske je tako le sekundarnega in vse bolj dopolnilnega značaja, postavlja jo primarno v vlogo gospodinje in varuške, ki pač še nekaj malega zasluži z delom od doma, ter v odvisnost od drugih članov družine.1

Če razumemo vse to, ne preseneča zaskrbljujoči tvit novega ministra za delo in družino: ta hvali delo na domu, ki ga je prinesla korona kriza, v ospredje pa potiska njegovo feminizacijo!

Screen Shot 2020-07-08 at 15.37.45

Nenadni izbruh skrbi za t. i. »usklajevanje ali združljivost poklicnega in družinskega življenja« je neoliberalni novorek ali zavajajoči evfemizem. Pomeni rezanje javnega varstva, odpuščanje profesionalnega kadra (in prelaganje vzgoje in varstva otrok izključno na enega človeka, ki naj bi bil domnevno že zaradi biološkega materinstva tudi socialno vsemu kos) ali pa povečevanje normativov ob istočasnem podružinjanju varstva otrok ter vpeljevanju polovičnega delovnega časa ali pa dela na domu za matere. Če ta novorek jasno prevedemo in razgalimo, pomeni krčenje celodnevnega varstva, nadaljnje mehko ali pa brutalno klestenje in s tem ogrožanje sovpadnosti varstva otrok s polnim delovnim časom njihovih staršev. Prav to pa omogoča nemoteno usklajevanje delovnih obveznosti staršev z družinskim življenjem – ne pa obratno! Zgornji novorek je zato čista demagogija: je voda na mlin kapitalističnim izkoriščevalskim odnosom, ki zahtevajo pogospodinjenje žensk in hkrati prežijo na toliko večjo stopnjo njihove eksploatacije. To je namreč primarna skupina, na katero meri politika permanentnega uvajanja dela od doma.

Temu zgledu že sledijo tudi nekatere javne ustanove. Še zlasti, kar zadeva položaj administrativnih DELAVK. In sicer pod pretvezo usklajevanja in organizacije dela na domu v času korona krize, se v enem od ključnih členov pojavlja formulacija, ki lepi dvoje povsem različnih kategorij v eno samo, navidezno naravno združeno enoto:

»Dovoljenje za delo na domu se lahko odobri za največ 10 delovnih dni na mesec v primeru, ko se delo na domu opravlja v času veljave posebnih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni oz. največ 1 dan na teden in največ 5 dni na mesec v primeru, ko se delo na domu izvaja zaradi omogočanja lažjega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.«

focused-mother-working-on-laptop-near-disturbing-daughter-4473893

Gre za fleksibilizacijo rednega dela za matere pod pretvezo začasnega, dejansko pa v drugi polovici stavka permanentnega instituta dela na domu, in sicer v obliki enega dneva tedensko ali pet dni mesečno. In tako se začne. Z vidika stroke, ki opozarja na škodljive posledice pogospodinjevanja žensk ob uvajanju mezdnega dela od doma, kar se na videz sliši spravljivo, v resnici pa gre za past, ima to v zahodni praksi ravno nasprotne učinke. V tej floskuli, ki jo ima tako rada Evropska komisija kot tudi liberalno-kapitalistični instituti za enake možnosti, dozdevna naklonjenost družinam (beri ženskam) »prijaznih« oblik zaposlovanja ni le pesek v oči, ampak prihaja z jasno začrtanim programom pod diktatom interesov kapitalističnega patriarhata, ki pomeni ravno nasprotno. Zato velja še enkrat poudariti: to je izgovor za krčenje javnega sektorja varstva otrok, čemur sledi še večje razpotegovanje dela od doma ad infinitum, kajti ko je enkrat legalno uvedeno in je javno varstvo na račun prvih korakov uvajanja dela od doma že okleščeno, ni več povratka. Institut dela na domu se bo zato prikladno širil, češ da gre za »osebno izbiro«, in ne dejansko strukturno prisilo. Prinaša pa še vsaj atomizacijo žensk kot delavk (kar poleg nezmožnosti sindikalnega organiziranja spremljata izginotje in s tem neobstoj socialne podporne in prijateljske mreže, ki jo sicer prinaša druženje na delu), poustvarjanje mater in homogeno vseh žensk že vnaprej kot nevidne sekundarne delovne sile, ki bolj spada v gospodinjstvo kot pa v javni prostor, skrivno poviševanje norm itd.

Hkrati je treba imeti pred očmi tudi ideološke manevre medijev peščice zasebnih lastnikov, ki v duhu neoliberalizma vse bolj promovirajo delo od doma. Pri tem za zadovoljne stranke v postopku vedno na prvo mesto potiskajo menedžerje in vodilni kader, in objavljajo njihove izjave o njihovem zadovoljstvu, da lahko določen del delovnega tedna delajo od doma. Vendar je to povsem druga kategorija – gre za ljudi, ki imajo večinoma menedžerske individualne pogodbe, po katerih so upravičeni do deset in več tisočakov na mesec, hkrati pa imajo tudi lastniške deleže v podjetjih. NISO MEZDNI DELAVCI in DELAVKE – za te, torej vse nas, pa delo od doma oziroma privajanje nanj pomeni vse kaj drugega. In sicer tisto, kar je vsem na povsem dostopen način jasno opisal in natančno razčlenil Marx v 19. poglavju prvega zvezka Kapitala pod naslovom »Kosovna mezda«, (Založba Sophia, 2012) in v kar se strukturno vgrajujejo temeljne podstati kapitalističnega patriarhata.

 

Burcar, Lilijana, Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe, Založba Sophia, Ljubljana, 2015.

1 Na preostale člane družine se na ta način prelaga toliko večji finančni pritisk vzdrževanja družinske skupnosti kot celote. Uvaja se hraniteljski model, kar povečuje tudi njihov strah pred izgubo zaposlitve in s tem stopnjo poslušnosti in politične deaktivacije na področju temeljnih delavskih pravic.

 

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

2916