Kot po navadi nevidne

Mladina 1

Naslovnica Mladine o »rojstvu države«

Za tiste, ki imamo za sabo dovolj let, da se – z nostalgijo ali ne – spominjamo osemdesetih, je zanimivo vzeti v roke nedavno izdano posebno številko Mladine – Rojstvo države 1: Osemdeseta. Več avtorjev_ic v njej opisuje razna dogajanja v desetletju, ko je razpadala Jugoslavija in z njo zadnji ostanki samoupravnega socialističnega sistema, ko so se razmahnila različna civilnodružbena gibanja in je začela nastajati nova politična elita. Vse to urednikova kronologija okvirno vpenja v evropska in svetovna dogajanja.

Kot feministko s »stažem«, katerega začetek sega še malo pred osemdeseta leta, me je takoj pritegnila fotografija ženske na naslovnici te številke, saj se redko zgodi, da je pisanje o (pred)zgodovini nastanka države Slovenije pospremljeno s podobami žensk. Že prvo listanje po reviji pa mi je dalo misliti, da sem se morda veselila prezgodaj. Kdorkoli – urednik posebne številke, odgovorni urednik ali kreativni direktor (morda vsi trije?) – je izbiral fotografije za številko, je slep na eno oko.

Če ne upoštevam reklam, je v celotni številki 86 fotografij. Na dvanajstih so stvari – od kipa in walkmana do naslovnic in plakatov. Na 47 so prizori, v katerih močno prevladujejo moški; to so bodisi fotografije političnih teles, npr. vlad, in političnih sestankov, npr. slovenske delegacije na Brionih leta 1991, bodisi fotografije zborovanj, protestov in demonstracij. Prevlada moških je v teh primerih bolj ali manj razumljiva – moški so v politiki prevladovali (tako kot še vedno), na zborovanjih pa pogosto stali v prvih vrstah./p>

Ostane še 27 fotografij. Na 8 so v prvem planu ženske podobe, na 19 moške, razmerje je torej več kot 1 : 2 v korist moških. Po analogiji z zgornjo domnevo o razlogih za prevlado bi lahko sklepala, da fotografije le ilustrirajo realno dogajanje. A je v resnici precej drugače.

Poglejmo si najprej, kdo so moški »junaki«, ki so si prislužili objavo fotografije: avtor Vlado Miheljak; vojak; delavci Litostroja; gradbeni delavci v Fužinah; »švercerji« na mejnem prehodu; igralec Janez Hočevar Rifle; študentje, ki žagajo štafeto absurda; opazovalca protestnega zborovanja; Laibachovci (dvakrat); Pankrti (dvakrat); pankerji (dvakrat); pisatelji/pesniki Rudi Šeligo, Veno Taufer, Drago Jančar in Dane Zajc; glasbenik Pero Lovšin; takratni odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl in pisatelj Igor Torkar; režiser Boštjan Hladnik; pesnik Tone Pavček; nogometaš Zlatko Zahović; in cestni delavci pred Kidričevim spomenikom v Ljubljani.

Mladina 5

Ženske so prodajale tekstil …

In zdaj si poglejmo, kdo so »junakinje«, ki so bile vredne objave fotografije: ženske, ki mečejo cvetje vojakom na straži pred vojaškim sodiščem; Sonja Lokar, Katja Vadnal in Tatjana Juratovec, ko odhajajo s 14. kongresa ZKJ; kopalki v Savi – zgoraj brez; manekenke med poziranjem na morju; brigadirka; igralki iz Hladnikovega filma Maškarada – v spodnjih hlačkah; volivka v narodni noši na plebiscitu; in naj dodam še, čeprav gre za stvari, ženski lutki v izložbi Name.

Imena sem navedla povsod, kjer jih navaja Mladina. Moški si torej niso le prislužili precej več fotografij s prvim planom, temveč imajo »zaslužni« tudi imena – razen seveda delavcev, vojaka, »švercerjev«, študentov in pankerjev (sic!). Med »zaslužnicami« imamo samo tri imena na eni sami fotografiji, in glej, glej, dve od teh treh »zaslužnic« – jokata.

Mladina 6

… ali osvobajale telo …

Kaj nam torej sporoča izbor fotografij? Moški so bili v vrenju osemdesetih let bistveno bolj prisotni; pomembni in nepomembni moški so se javno izpostavljali; (kolikor toliko) pomembne ženske so jokale; druge ženske pa so razkazovale oprsja ali narodno nošo. Nič kaj dosti drugačnega vtisa ne da branje nekaterih prispevkov, ki se začnejo (in se podobno nadaljujejo) s »Slovenci smo/nismo …«. Če »Neslovence_ke« tu pustim ob strani, ker bi si zaslužili_e poseben članek, je videti, kot da razen redkih omenjenih akterk, recimo Spomenke Hribar ali Svetlane Makarovič, prebivalke Slovenije v osemdesetih letih niso imele nobene pomembne vloge.

Mladina 7

… ali predstavljale »slovenstvo«.

Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Ženske smo bile v vrenju osemdesetih še kako prisotne. Bile smo pobudnice, voditeljice in sopotnice – tako kot moški. Konec osemdesetih smo na primer imele samostojne akcije v podporo zaprtim JBTZ. Takšna je bila akcija, ki so se je »veliki voditelji« ustrašili in jo preklicali – večtedensko vsakodnevno enourno sprehajanje po Metelkovi, mimo glavnega vhoda v takratno vojašnico, znotraj katere je bil tudi vojaški zapor, v katerem je takrat sedel današnji premier. Akcijo je predlagala udeleženka enega od prvih sestankov Odbora za varstvo človekovih pravic in predlog je bil soglasno sprejet. Naslednji dan je Igor Bavčar, predsednik odbora, po Radiu Študent sprehode odpovedal. Ignorirale smo ga. V okviru akcije smo se čez nekaj časa začele v tričlanskih delegacijah večkrat na dan na »kapiji« najavljati na obisk pri poveljniku ljubljanskega armadnega območja. Vsakokrat nas je dežurni vojak popisal in drugega vojaka poslal k poveljniku. Obisk je bil vsakokrat zavrnjen, vendar smo vztrajale. Šlo je za preprosto, a vztrajno soočanje vojaške oblasti z dejstvom, da se upiramo njenemu početju.

Mladina 3

Zdi se, da so leta 1988 protestirali moški in komaj kakšna ženska.

Ženske smo bile seveda prisotne še na veliko načinov in povsod – razen v nekaterih delegacijah in na nekaterih sestankih, kamor so nas najbrž »pozabili« povabiti. Glavni organizatorki velike protijedrske demonstracije leta 1987, ki je v Mladini tudi omenjena, sta bili Vlasta Jalušič in Ingrid Bakše. Letos umrla Neda Pagon je bila leta 1985 ena od ustanoviteljic založbe Studia humanitatis in pozneje vrsto let njena glavna urednica. Spomenka Hribar je leta 1983 sprožila še danes trajajočo javno razpravo o povojnih pobojih. Jadranka Vesel je že na začetku osemdesetih odpirala vprašanji brezposelnosti mladih in zadružništva. Nada Kirn Špolar je v okviru ZSMS pomagala ustanavljati prva mala podjetja. Mirovnice in feministke smo leta 1986 vodile po vsej Jugoslaviji odmevno pobudo proti uvedbi vojaškega služenja za ženske, torej proti nadaljnji militarizaciji družbe. Sonja Lokar je kot članica Centralnega komiteja ZKS večkrat zaščitila uredništvo Knjižne zbirke Krt, predhodnice Založbe Krtina, pred oblastno cenzuro. Obstajali niso samo Laibach, Pankrti in pankerji, ampak tudi – sicer v Mladini omenjen – ženski pank bend Tožibabe. Nadvse pomembni akterki alternativne umetniške scene sta bili Zemira Alajbegović Pečovnik in Marina Gržinić. Itd. Itd.

Tehtati, kdo je naredil_a pomembnejše stvari od drugih in si zasluži omembo in/ali fotografijo, nima smisla; strinjam se z uvodnikom v Mladini, da »zaslug« za dogajanje v osemdesetih ni mogoče pripisati nikomur posebej, temveč le vsem skupaj. Toda ravno zato likovna podoba te Mladine tako zelo zmoti. V tem »skupaj« njene likovne podobe smo namreč ženske zvedene na dekoracijo, na okras, ki prodaja. Nastopamo kot telesa ali kot izbruh čustev. Kot telesa govorimo o nekakšnem osvobajanju od »zadrgnjene morale« (minimalno oblečene manekenke, kopalke, igralke); ali o zastopanju »tradicije« (volivka v narodni noši); ali o zastonjskem delu (brigadirka); ali nastopamo celo kot predmeti za povečanje prodaje (izložbene lutke) – ne pa kot akterke dogajanja v tistem času. Ko smo akterke, pa – jokamo ali mečemo rože.

Mladina 4

Moška vojska in žensko cvetje

Naslovnica posebne številke torej zavaja. Njena likovna podoba v resnici prinaša sporočilo o tem, da pomembne zgodovinske dogodke ustvarjajo moški, ženske pa jih tako ali drugače krasijo. Takšno prikazovanje dogajanj v naših medijih seveda ni nič posebnega. Uredniška in novinarska enookost je še vedno bolj pravilo kot izjema. Za ilustracijo samo še en novejši primer: Delo je 3. decembra v prispevku ob 220. obletnici Prešernovega rojstva natisnilo izjave enajstih moških različnih poklicev, od pesnikov in jezikoslovca do teologa, ter samo treh umetnic.

Če pa se poglobimo v naslovnico Mladine še nekoliko drugače, ugotovimo, da je žal tudi ponesrečeno ubrana s prevladujočim uprizarjanjem »slovenske pomladi«, kot nam ga že tri desetletja vsiljuje politična desnica. Naslovnico »nosi« ženska v prvem planu, ki je dlan oblikovala v znamenje »V«, victory, zmaga. Tudi sicer prevladujejo ženski obrazi – dva v prvem planu in en v drugem, moški obraz v drugem planu je zabrisan in komaj opazen. Na desnem robu izseka, ki je postavljen v prvi plan, spet izstopa ženski obraz. V kontrastu s temi ženskimi podobami je v zgornjem desnem kotu fotografija človeka v uniformi. Jasno je, da gre za moškega, vojaka, čeprav njegova glava na naslovnici ni vidna. Na tleh pred njim leži nametano cvetje – kot zdaj že vemo, »delo« žensk. V zgornjem levem kotu naslovnice pa je fotografija transparenta: »Slovenci enotno za naše pravice« in dlan v znamenju »V«. Če vse te elemente sestavimo v celoto, dobimo naslednje sporočilo: šlo je za zmago, za zmago proti vojski, in zmagali so – Slovenci. Ženske pa so (bile) … prijetna dekoracija.

Glede na to, da bo tej posebni številki Mladine, ki se krasi s številko I, očitno sledila vsaj še ena, upam, da bo njeno sporočilo bolj ustrezalo dejanskosti.

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo. 2916

Komentarji