Čivkanje frustracij

»Slovenski CSDji so leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov.«
(Borut Jakopin, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, tvit 3. 8. 2020)

 
 

Citirana izjava je v javnosti sprožila veliko protestov in zgražanja – upravičeno, saj je očitno, da je bil namen izjave prizadeti in užaliti. Gotovo se nam v življenju vsem zgodi, naj bo večkrat ali manjkrat, da nas prizadenejo in užalijo. Če do tega pride nenamerno, oprostimo, odpustimo, pozabimo; včasih, ker se nam opravičijo, drugič tudi brez tega, na osnovi razumevanja, da se takšne stvari v medčloveških odnosih pač zgodijo. Drugačna pa je zgodba, če je žalitev ali dejanje, ki nas prizadene, namerno. Takrat brez opravičila le težko oprostimo, odpustimo, pozabimo … včasih pa nas niti opravičilo ne pomiri, čeprav ga morda »formalno« sprejmemo.

Pustimo vprašanje opravičila za zdaj ob strani in si poglejmo, kako je z namero in vsebino izjave, in sicer na ravni prostodušne_ga bralke_ca, ki si želi izjavo razumeti in si pri tem pomaga s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).

Najprej avtor pravi, da so »slovenski CSDji leglo feministk«. SSKJ besedo leglo umesti v živalski svet. Leglo pomeni »istočasno skotene mladiče« ali »gnezdo«, v drugem pomenu pa »kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi«, npr. močvirja kot legla malarije, leglo okužb, s slabšalnim pomenom leglo zločinov ali anarhije. Ker na CSD-jih delajo ljudje in ker so tudi feministke ljudje, domnevamo, da je imel avtor v mislih drugi pomen. Njegova izjava v prevodu torej pomeni, da so CSD-ji kraj, kjer je veliko feministk, ki se od tam širijo. Če dodamo še možni slabšalni pomen besede leglo, je to, da je na CSD-jih veliko feministk, ki se od tam širijo, nekaj slabega, približno tako: CSD-ji so leglo okužbe s feministično boleznijo.

Kaj pa bi lahko bila ta feministična bolezen? Feministka je »ženska, ki si prizadeva za enakopravnost z moškimi«. Ta SSKJ-jeva definicija je precej skromna, vendar tudi precej splošno sprejeta, zato ostanimo pri njej. Na tej osnovi lahko sklepamo, da se našemu avtorju zdi narobe, če si ženske prizadevajo za enakopravnost z moškimi, in če je to narobe, potem je narobe tudi to, da so v resnici enakopravne z njimi. V drugem pomenu je feminizem »pojavljanje ženskih značilnosti, lastnosti pri moškem: feminizem pri evnuhih«. Ker avtor na koncu izjave navede tudi »poženščene beta fantke«, je morda mislil (tudi) na ta pomen besede. V tem primeru ni narobe samo to, da si ženske prizadevajo biti enakopravne z moškimi, ampak tudi to, da so ti moški »fantki« in »poženščeni«, torej nezreli in enaki ali vsaj podobni ženskam, da imajo, kot pravi SSKJ, »nekatere ženske lastnosti«.

Iz tega dela izjave je torej jasno, da avtorja moti približevanje žensk in moških v smislu podobnih lastnosti, pa tudi v smislu enakopravnosti. Za našega avtorja je torej dober takšen svet, v katerem je jasno, kakšne so ženske in kakšni so moški ter se tega tako prve kot drugi držijo, se ne nagibajo – zavestno ali ne, aktivno ali pasivno – na nasprotno stran. Ti strani, ta pola pa nista samo jasno ločena, temveč tudi neenakopravna.

Toda CSD-ji po avtorjevem mnenju niso samo leglo feministk, ampak tudi »nedofukanih zafrustriranih žensk«. »Nedofukane« si v skladu s SSKJ-jem lahko razložimo kot tiste, ki imajo premalo ali morda celo nič spolnih odnosov, kajti »fukati« pomeni »imeti spolne odnose«, »opravljati spolno združitev«. Fukane so torej tiste, ki jih nekdo fuka, »dofukane« bi bile tiste, ki jih je nekdo do konca pofukal – karkoli bi že to lahko pomenilo, in pomenilo bi lahko marsikaj –, »nedofukane« pa tiste, ki jih ni nihče (do konca) pofukal. Skratka, to niso ženske, ki bi koga fukale, pofukale ali celo dofukale, temveč so samo »prejemnice«, objekti fukanja. Možnosti, da obstajajo ženske (in seveda tudi osebe drugih spolov), ki jim ni do tega, da bi bile objekti fukanja, v avtorjevem predstavnem svetu očitno ni.

Avtor torej meni, da se na CSD-jih »kotijo« ženske, ki jih ni nihče »dofukal«, in to po njegovem ni dobro. Ob tem, da ohranjajo svoje »ženske« lastnosti in ne rinejo v enakopravnost, od njih tako tudi pričakuje, da bodo pasivni objekti fukanja, ki ga najbrž lahko, če se spet navežem na zadnji del izjave, izvajajo samo nepoženščeni alfa moški. Na drugi strani seveda fantje ne bi smeli riniti v podobnost z ženskami, naj se ne bi poženščevali, temveč poskrbeli, da se bodo razvili v možate alfa samce, ki so sposobni žensko fukati, pofukati in dofukati.

Feministke na CSD-jih so po avtorjevem mnenju tudi zafrustrirane; po nazorni definiciji SSKJ-ja to pomeni, da »čutijo duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje«. Takšno duševno stanje je seveda nekaj povsem običajnega, saj ni človeka, ki bi mu okolje omogočalo zadovoljitev vseh želja, obenem pa se ravno zaradi frustracije (lahko) človek aktivira. Ker je avtor neposredno povezal nedofukanost in zafrustriranost, je očitno želel reči, da bi te ženske rade bile dofukane, pa jim »okolje« tega ne omogoča. Naj se pošalim – seveda ne, saj so CSD-ji leglo »poženščenih beta fantkov«. Žal tu najbrž ne gre za šalo. Domnevam, da po avtorjevem mnenju niso problem samo »fantki« na CSD-jih, temveč tudi v družbi sploh. A to še ni vse. Ker frustracija lahko človeka aktivira, imamo pred sabo spet nevarnost feminizma. Fantazije o feministkah kot zafrustriranih ženskah, ki jim manjka dober fukač, se »kotijo«, odkar obstaja feminizem Če sledimo našemu tukajšnjemu avtorju, vidimo logiko te trditve: ženske, ki nočejo biti samo objekti fukanja, so feministke, feministke so slabe, torej so slabe vse ženske, ki nočejo biti samo objekti fukanja.

Kaj nam torej govori celotna izjava? Njeno sporočilo je zelo preprosto – avtor koprni po svetu, v katerem bi tako ženske kot moški vedele_i, kje je njihovo »naravno«, s spolom določeno mesto. Avtorjeva težava je, da takšnega sveta ni (več), zato bi ga z zarotitvenim čivkanjem rad priklical (nazaj). Ne zanima ga, da gre svet vedno »naprej«, nekam drugam, kjer še ni bil, pa kjerkoli že to bo. Ne glede na to, kakšne neenakopravnosti žensk in moških in kakšne »dofukanosti« žensk si želi, ga ne bo doletela sreča, da bi ju doživel, temveč nesreča, da bosta ta neenakopravnost in »dofukanost« drugačni, kot si ju želi. Srečal se bo torej s frustracijo. Točneje, ta prihodnost je že tu in avtor se je že znašel sredi frustracije, kar je očitno razlog, da se je aktiviral – in to kot pravi sodobnik, s čivkom.

Avtorjeva druga težava, o kateri se mu očitno niti sanja ne, je seveda, da nikoli niso obstajali zgolj ljudje dveh spolov, da je binarna spolna delitev družbeni konstrukt, s katerim se na eni strani vzpostavlja »ravnotežje« moškega in ženskega spola (»ženske so ženske, moški pa moški«) ter hkrati s tem »ravnotežjem« tudi jasna hierarhija spolov, na drugi strani pa se zatirajo vsa odstopanja od te jasne delitve, pa naj so psihološka, biološka, socialna ali kakršnakoli že.

Avtor je torej čivknil povsem jasno stališče – ženske naj ne bodo zafrustrirane borke za svoje pravice, temveč naj se držijo tradicionalno opredeljenih lastnosti in vlog ter se dajo fukati, moški pa naj jim nikakor ne bodo podobni, temveč naj bodo pravi moški, možakarji, ki te ženske (temeljito) fukajo. Avtorjeva namera je očitna – s čivkanjem bi rad vzpostavil svet z jasno opredeljenima hierarhičnima vlogama zgolj dveh spolov, z jasno delitvijo moči, vezano na to hierarhijo, z jasnim navodilom, naj bodo tisti zgoraj aktivni, one spodaj pasivne, in z jasnim dovoljenjem, da lahko tisti zgoraj proti tistim spodaj uporabljajo svojo »moško moč«, kar v skrajni konsekvenci pomeni tudi – silo.

Ali je to žaljivo? Seveda je. Ni treba, da si feministka, socialna delavka, poženščen socialni delavec ali celo, bog ne daj, feministična socialna delavka_ec. Žaljivo je za vsakogar, ki zna uporabljati zdrav razum. Žaljivo je za vsakogar, ki vsaj malo odstopa od stereotipnih vlog, in v tej »skupinici« smo seveda vsi_e – bodisi večino časa bodisi občasno. Žaljivo je za vsakogar, ki hierarhije dveh spolov z neuravnoteženo porazdelitvijo moči nima za vrhunec civilizacije.

Če bi avtorjevi predstojniki na Ministrstvu za notranje zadeve hoteli biti kaj vredni v očeh vseh nas v tej »skupinici«, bi od njega zahtevali, da se temeljito opraviči, in bi ga ne glede na opravičilo odpustili ali bi mu vsaj poiskali delo v zadnji sobici ministrstva, kjer ne bi imel dostopa do interneta. Tako bi pokazali, da razumejo, da čivkanje žalitev ni vrhunec, ampak dno civilizacije.

Komentarji