Ekofeminizem v romanih Ursule K. Le Guin

Ursula Kroeber Le Guin postavlja svoje romane v izmišljene svetove, v katerih prikazuje prepletanje človeških in nečloveških stvari v skupne zgodbe, prežete z raziskovanjem alternativnih političnih sistemov, v katerih so prepoznavni tudi ekofeministični okoljevarstveni vzgibi in njena zavezanost egalitarni družbi, pacifizmu in mistiki. V romanih osvetljuje različne vidike napredka in predlaga bivanje brez ostrih razmejitev med stvarmi v svetu. Drugo ob drugo postavlja zelo različne ideje o napredku; takšne, ki so rezultat kategorialnih razmejitev med stvarmi (med človeškimi in nečloveškimi subjekti, med živo in neživo naravo) in proizvajajo mitologije o koristnosti, hierarhiji, patriarhiji, religijah in drugih nasilnih sistemih; ter takšne, ki izhajajo iz fizikalno-tehnološkega napredka in so usmerjene v enakovredno distribucijo znanja in upoštevanje vseh stvari v svetu, tako da postanejo enakovredno upravičene do dobrohotnih učinkov tehnologij in znanj. Le Guin preko literarnih likov razkriva nečloveške mentalne procese in išče besede, s katerimi bi natančno izrazila anarhofeministične etične pozicije, za katere so značilni holistični in večpomenski postopki.

Le Guin je leta 2018 umrla v 89. letu starosti in njen opus je izredno obsežen. V času življenja je bila priznana in mnogokrat nagrajena pisateljica, vendar je zaradi ukvarjanja z literaturo, ki ji dominantni literarni svet pripisuje obrobno vrednost, šele v poznih letih prejela ugledno literarno nagrado National Book Foundation’s Medal for Distinguished Contribution to American Letters. Pred tem so bili njeni romani večinoma nagrajeni kot žanrska literatura, natančneje kot znanstvena fantastika, z nagradama, kot sta Hugo ali Nebula. Prejela je tudi nagrade za še en obrobni žanr, otroško fantastiko, pisala pa je tudi poezijo.

Ursula_K_Le_Guin_VCON

Le Guin na srečanju znanstvene fantastike VCON 1 v Vancouvru (Kanada) leta 1971.

Sama se je rada pošalila, da njenih romanov večina kritik ni prepoznala kot realističnih. Šala je v tem, da so njeni romani kljub fantastični zasnovi izrecno realistični in zelo nemetaforični, bogato pa uporablja fabulo. Le Guin svoje svetove uporablja za razmišljanje o posameznih vidikih civilizacijskih problemov, na katere mora obstajati odgovor, če želimo ohraniti življenje na Terri. Njene zgodbe niso metaforične, temveč dobesedno mišljenje realnosti v najbolj surovi obliki, v vsej kompleksnosti in hkrati brez vsakršne abstrakcije ali ideološke pristranosti. Tudi ko v svojih knjigah – bodisi v pripovedovanju mitov, zgodovinskih vložkih ali spominih s posameznega planeta bodisi v opisu najbolj pretanjenih filozofskih in mističnih debat svojih likov – razmišlja o teh vprašanjih, jih še vedno drži povsem v stiku s sedanjostjo, zato njeno romanopisje v zadnjem času namesto v znanstveno fantastiko upravičeno uvrščajo v žanr spekulativne fikcije ali politične utopije/distopije. Seveda so trajnostne in za zdaj še neznane tehnološke možnosti pomemben element njenega pisanja, saj ji omogočajo hkratnosti in potovanja med svetovi, vendar ne služijo fascinaciji nad tehnološkim napredkom, temveč predvsem razvijanju filozofije časa, v kateri vse, kar je bilo, kar je in kar bo, obstaja sočasno v hkratni točki.

Koncept časa je ena osrednjih kategorij za razumevanje napredka. Če čas razumemo linearno, kot naj bi bilo značilno za sodobno zahodno družbo, lahko ravno ta vseprisotni časovni občutek za svet vodi v idejo vedno večje akumulacije. Ker je čas tako povsod prisotna kulturna kategorija, ga je težko misliti in uporabljati drugače. Le Guin pa v več romanih ponudi različne koncepcije časa. V noveli Začetni kraj, v kateri glavna lika bežita pred socialno stisko v tem svetu, v svetu somraka, v katerem je dan enako dolg kot ura na oni strani, prikaže, kako se čas v mentalnem prostoru razteza in krči. Nekoliko humorno pripomni, da ima ura toliko opraviti s časom kot zobotrebec ali vžigalica s smreko. Mehanično merjena ura je tako zgolj neznaten tehnološki izmet časovne dimenzije. Takšno mišljenje o času in prostoru je Le Guin črpala iz navdušenja nad teoretskim poljem kvantne fizike in v njenih biografijah nemalokrat omenjajo, da je imel pomembno vlogo pri njenem razmišljanju o tehnologiji očetov prijatelj Julius Robert Oppenheimer, eden od očetov atomske bombe in kasneje eden najglasnejših kritikov njene uporabe. Ne glede na to, kako je to poznanstvo vplivalo na njeno delo, je bila Le Guin zaprisežena pacifistka in ta vidik zelo močno prežema njene romane. Preobračanje kategorij, kot so čas, prostor, materija, venomer usmerja v neselektivno empatijo s tem kar je, kar je bilo in kar bo.

Interpretacije njenih romanov rade govorijo o dveh temeljnih ciklih ali sagah, o ciklu Ekumena, ki opisuje hainsko vesolje z medplanetarno komunikacijo med umsko-tehnološkimi svetovi, ciklu o Zemljemorju, ki opisuje mistično, druidsko, čarobno družbo na svetu s tisočerimi otoki, ter o ciklu otroške literature Catwings. Sama La Guin je na svoji spletni strani zapisala, da je Zemljemorje mogoče razumeti kot sago, ker so liki in dogodki v njem zgodovinsko precej konsistentni.

Pri razvrščanju hainskega cikla je nekaj več težav in nekonsistentnosti. Osrednji trije romani iz cikla, ki so tudi sicer med njenimi najbolj priznanimi, so Beseda za svet je gozd, Leva roka teme in The Dispossesed. Zadnji je v slovenščino preveden kot Mož praznih rok, čeprav bi ga lahko mirno naslovili Razlaščeni – glede na hainski mit o razlastitvi imen živali, postopku, ki je obraten od tistega v bibličnem svetu, kjer človek stvarem daje ime. Hrvaški prevod naslova Planet izgnanstva je ustrezen, ker si v utopični, dvoumni anarhiji ljudje ničesar ne lastijo, poleg tega pa so izgnani na suho, surovo in nerodovitno luno sicer bogatega in obilnega kapitalističnega planeta. Vsi trije romani so časovno med seboj oddaljeni približno dva tisoč zgodovinskih let, skupno pa jim je pomembno komunikacijsko orodje ansibel, ki omogoča sporazumevanje med planeti z nadsvetlobno hitrostjo in je na neki način tehnološki predpogoj za obstoj lige svetov. Liga svetov Ekumena pa je medgalaktična koalicija, ki v zadnji obliki šteje 84 svetov s humanoidnimi civilizacijami, povezanimi v medkulturno izmenjavo oziroma medgalaktično in medplanetarno izmenjavo znanj, tehnologij in raziskav ter tudi potovanj, komunikacij in trgovine.

Le Guin je napisala tudi nekaj romanov, ki niso del hainskega vesolja in so nekako skladni s spekulativno postapokaliptično prihodnostjo našega planega: Always Coming Home in Lathe of Heaven ali celo postavljeni v naš čas, kot je že omenjeni Začetni kraj.

2888755946_9e6a6f4ff6_cDekolonializem

Avtoričin oče je bil znan antropolog, njena mati psihologinja, pisateljica, ki je napisala roman o zadnjem preživelem članu staroselskega klana Yahi. Vprašanja kolonializma prežemajo vse njene svetove in so izredno pomembna tudi za razmišljanje o njenem ekofeminizmu. Najbolj zrel civilizacijski dekolonialni vidik pisateljica razkriva s pravilnikom o vzpostavljanju prve komunikacije z novim planetom v romanu
Leva roka teme, ki od glavnega lika za ceno strašnega telesnega trpljenja, naprezanja in izpostavljenosti smrti zahteva popolno nevsiljivost in nujo prostovoljne privolitve staroselcev v vzpostavitev komunikacije z neznanim svetom. Zahtevo po karanteni kulturnih dobrin ekumenski odposlanec Gentry Ai prekrši samo enkrat, ko ga prijatelj v najintimnejšem trenutku njunega subtilnega, latentno erotičnega razmerja prosi, naj ga nauči telepatskega jezika. V istem trenutku Gentry Ai globoko in prežemajoče začuti svojega prijatelja ne kot tujega hermafrodita, temveč kot poliamorfa v vsej polnosti, ne kot nekaj drugega, nekaj vmes, temveč kot nekaj celostnega, celo popolnejšega od sebe. To je trenutek popolnega spoštovanja in razumevanja. Če bi se odposlanec za vsako ceno držal pravilnika o nevsiljevanju in se prekršku odrekel, bi v najboljši veri lahko povzročil izpraznjen birokratizem ter poteptal vzvišena čustva solidarnostni in ljubezni, kot se v dvesto letih postopno zgodi na anarhistični luni Anarres v romanu The Dispossesed ali pa v Orgoreynu (Leva roka teme), ki že meji na nacizem s protocelicami koncentracijskih taborišč. Ta Gentryjev prekršek je pomemben, ker pokaže nujno ambivalenco, ki jo Le Guin zahteva od sebe in svojega bralstva. Takšne podrobnosti so posute po vseh romanih v številnih zapletih in govorijo o njeni zavezanosti neideološkemu, nedogmatskemu pogledu na stvari. Zato noben njen svet ni brez protislovnosti, nobena družba brez napak, noben lik brez sebičnosti, nobena pozicija brez protipozicije.

Nasprotje dekolonialnega odnosa je okrutna, rasistična, izkoriščevalska, sadistična okupacija planeta Athše v noveli Beseda za svet je gozd, kjer se srečamo s priskutnim, šovinističnim, militantnim stvorom, vojaškim poveljnikom s Terre, ki je, postavljen v zelen tropski raj, na las podoben poblaznelim polkovnikom v vietnamski vojni. V romanu zaznamo antropološke obrise tega, kar vemo o sanjskem svetu avstralskih staroselcev. Ekofeministična vizura se kaže v popolni izenačitvi kolonialnega kompleksa superiornosti z ekološko nemarnostjo (do gozda, zemlje, divjadi) in objektivizaciji žensk, tako tistih, ki so pripeljane s Terre, kot staroselskih.

Ambivalenca

Glede ambivalence, pri kateri vztraja Le Guin, so se kresala mnenja v številnih interpretacijah. Pisateljica pogosto oziroma skoraj praviloma govori z vidika osrednjega lika romana, ki je moški. Temu moškemu izrekanju bi težko rekla feminizem. Govoriti z ženskega vidika o znanstvenih, tehnoloških, političnih in mističnih zadevah je precej drzno in že samo po sebi premošča nekatere samoumevnosti in segragacije. Takšno premostitev izpelje v svojih romanih Octavia E. Butler, ki v središče pripovedi postavlja temnopolto žensko in tudi povsem neantropomorfna inteligentna bitja. Butler napravi velik korak stran od človeka, česar Le Guin v svoji zavezanosti humanizmu ne stori, čeprav je intenca njenih romanov vse prej kot antropocentrična.

Kljub temu se je težko povsem pomiriti s prevlado moškega pripovedovalca, predvsem v Zemljemorju, kjer je delitev na intelektualne čarovnike in mazačke coprnice povsem nepotrebna, hkrati pa lahko razumemo, da se je pisateljica za vsako ceno želela izogniti dogmatizmu ter je vprašanji rase in spola zastavljala zelo natančno. V Levi roki teme, kjer je osrednja tema drugost transspolnosti na planetu, na katerem živijo poliamorfni humanoidi, ki spolno vlogo izrazijo le v šestini življenja, sicer pa so nespolni, je razlikovanje po rasi ali spolu izredno pretanjeno. Poliamorfi prevzemanje trajne spolne identitete, kot sta ženskost ali moškost, razumejo kot skrajno perverzno in drugi svetovi so zanje sprva zgolj kultura spolnih izprijencev. Čeprav sta rasa in drugost najpomembnejše tkivo romana, se dejstva, da je osrednji lik Gentry Ai temnopolt Terranec, dotakne le bežno, njegov videz omeni brezbrižno, kakor da je nekaj najmanj pomembnega. Prav s tem poudari željo, da bi bila rasa razumljena kot nekaj povsem trivialnega, proti koncu romana pa doseže tudi to, da spolna identifikacija zasede enako mesto nepomembnosti in trivialnega razlikovanja.

Tony Burns v analizi politične teorije znanstvene fantastike in utopične literature Ursule Le Guin v romanu The Dispossessed navaja številne kritičarke in kritike, ki so spodbijali njeno feministično perspektivo kot nezadostno, kajti radikalne feministične struje so ji očitale humanizem, ki ne prepoznava privilegija moškega govorca. Na takšne kritike je odgovorila, da je pravzaprav neprimerno spraševati, ali je bitje moško ali žensko: »Če koga zaprejo v zapor, ali bom spraševala po spolu? Če otrok strada, ali bom spraševala po spolu?« Odgovor nekaterih feministk je, da se je o tem treba spraševati, ker pogoji za predstavnike manjšin in zatiranih niso enaki kot pogoji za tiste, ki jim je po spolu priznana esencialna premoč. Ravno na tem mestu se pokaže pomen pisateljičine ambivalence, saj poskuša v romanih razmišljati predvsem o opuščanju kakršnihkoli esencializmov, čeprav tudi sama priznava, da morda ni bila vedno v celoti uspešna.

Primerov, kako se želja po utopičnem svetu, rojenem iz revolucije ali iz pravnega sistema, ali želja, da bi naredili nekaj dobrega, izjalovi v svoje nasprotje, je v vsakem romanu kar nekaj. V Zgodbah iz Zemljemorja glavni lik v želji, da bi pomiril svoje zaskrbljene starše, ki ne vedo, ali je živ ali mrtev, povzroči njihovo preganjanje. V orgoreyski družbi se v želji po nadzoru in redu počasi začne pojavljati birokratski despotizem. Revolucijo Le Guin konsistentno na več mestih v romanih prikaže kot tisto, kar v najboljši želji začne proizvajati svoje nasprotje, kot se zgodi v Nebesni žagi [The Lathe of Heaven], kjer o znanstvenem revolucionarju dr. Haberju zapiše: »Opraviti imaš z nečim zunaj razuma. Napredni, človekoljubni cilj poskušaš doseči z neustreznim orodjem.« Predvsem pri obravnavi napredka, pa tudi pri življenjskih usodah likov in njihovem soočanju s smrtnostjo, je v romanih zelo prisoten vpliv daoistične filozofije, zlasti Laozija in njegovega koncepta vu vei delovanja v nedelovanju. Daoistični vplivi so lepo prevedeni v gathenski koncept nusuth, v prevodu nič ne de in netrans, tj. obliko meditacije, ki se izraža v zanikanju namesto poimenovanju. Tudi sam naslov romana Leva roka teme je aluzija na simbol jin jang, ki vsebuje luč v temi in temo v svetlobi.

Ekofeminizem in politični sistemi

Ekofeminizem je razmišljanje o svetu z vidika povezav med izkoriščanjem in uničevanjem življenjskega okolja ter podrejanjem in zatiranjem žensk. Oboji, tako življenjsko okolje kot ženske, so v razrednih, hierarhičnih strukturah zvedeni na svojo uporabnost, pri čemer dobijo posamezne stvari v življenjskem okolju predikat ekonomske koristi in politične moči. Tudi ženske so izkoriščane zaradi ekonomskih in političnih moči, vendar te v družbenem sistemu prekriva debel nanos moralnih in kulturnih vrednot. Pri Le Guin je podnebno okolje na določenem planetu ali svetu ujeto v povratno zanko »civilizacija–podnebje«, pri čemer je civilizacija takšna, kot je, zaradi okolja, okolje pa je takšno, kot je (uničeno, izropano ali neokrnjeno, kruto, blago), zaradi civilizacije. V svetovih pisateljičinih romanov se politični sistem (kapitalizem, avtokracija, anarhija, despotizem, kolonializem) izoblikuje na podlagi podnebnih razmer in mesto žensk v teh družbah je zgolj simptom teh razmer. Njeni romani so predvsem ekopolitični in šele nato ekofeministični.

Z Le Guininim povratnim učinkovanjem med vsebino in formo se dobro ujema razmišljanje Helen Hester v njenem ksenofeminističnem manifestu. Hester spodbija splošno sprejeto mišljenje, da se »informacije in materialnost konceptualno razlikujejo ter da naj bi bile informacije na neki način bolj bistvene, pomembnejše in bolj temeljne od materialnosti. Ksenofeminizem ne zavrača tehnologije (znanosti ali racionalizma, ki se pogosto pripisuje patriarhalnim strukturam), temveč jo postavi kot osnovno tkivo za vsakodnevno življenje in kot potencialno orodje za aktivistične intervencije.«

968339076_5a76afd676_c
Najtesnejša vez med podnebjem in človekovim dejanjem je stkana v
Zemljemorju, kjer nekateri čarovniki zaklinjajo vreme, njihova namera pa lahko povzroči ublažitev ali pa potrese, suše, neurja, bolezni. V istem svetu je izredno izpostavljena sposobnost čutenja in sočustvovanja z vsemi stvarmi. Posebno dragocen prispevek je čutenje kamenin, litosfere, prodiranje v notranjost zemlje, ki ni statična, temveč zelo počasi, v eonih premikajoče se bitje. V tem smislu je Terra v njenih romanih podobna Gei pri Brunu Latourju – skoraj personificirana oziroma nič manj personificirana kot katerakoli druga stvar na svetu (drevo, lisica, morje, veter, kamen, vedeževalec). Vendar ni mogoče trditi, da gre za personifikacijo, kot jo poznamo iz mitološkega pripovedovanja. Predvsem se tu razkriva pogled, ki vsaki stvari daje svojo stvarnost, ta pa v tem primeru ne izvira iz etimološkega pomena stvaritve, temveč iz stvari oziroma objektnosti.

S tem prihajamo do točke Mortonove objektno orientirane ontologije. Med prebiranjem njegove teorije se mi je izoblikoval zadržek do tega, da bi stvar kakorkoli opredelila, klasificirala, ji podelila ime. Če kaki reči rečem bitje, jo že ločim od nebitja. Timothy Morton tako kot Le Guin pravi, da obstaja tesna povezava med logiko civilizacije in okoljem – arhelitska družba je tesno povezana z matriarhatom, poljedelska pa s patriarhatom in številnimi oblikami izkoriščevalskih razmerij, ki izhajajo iz poljedelske logike. Le Guin se po eni strani dobro zaveda, da vse izrekamo kot ljudje (v njenih svetovih so osrednji liki humanoidi in njen interes je vedno analiza sodobne človeške družbe), po drugi strani pa nenehno premišljuje o vprašanjih, ki ukinjajo kategorijo človeka, zlasti v Zemljemorju. V svojem pisanju se metodično izogiba podajanju odgovorov. Namesto tega zastavlja vprašanja in o njih karseda globoko in kompleksno premišljuje z vidika antropologije, politične teorije, religiologije pa tudi fizike, klimatologije, geologije in geografije.

Tako predlaga nemetaforično in hkrati zelo točno rabo jezika. Svet, poraščen z gozdom, se imenuje Gozd. Svet, prekrit z ledom, se imenuje Zima, v karhidščini Gathena, svet, sestavljen iz tisočerih otokov in morij, se imenuje Zemljemorje, svet, na katerem se nahajamo prav zdaj, se imenuje Terra. Kakšen je svet, ki se imenuje Terra? V etimološki razlagi besede najdemo več pomenov: kopno; prst, zemlja, blato; kopno, ki ločuje morja med seboj v nasprotju s tretjim elementom – nebom; svet, globus, zemlja v planetarnem smislu; dežela ali regija. V tem smislu civilizacijo na Terri določa rodovitna prst, ki je omogočila poljedelstvo in stalno naseljevanje, kar ima tudi Morton za glavni vzrok preoblikovanja (teraforming) Zemlje in izkoriščanja njenih virov, kot ga živimo danes. Torej so kolonializem, razlika med urbanim in ruralnim, ideja o naravnem in nenaravnem ter o patriarhatu, ki ga postavljamo v poljedelsko dobo, in matriarhatu, ki ga postavljamo v arhelitsko dobo, z vsem tem pa tudi linearno in ciklično razumevanje časa, ideje, ki izhajajo iz poljedelstva. Na Zimi, objeti v večni led, je čas drugačen. »Ljudstvo Zime vedno živi v Letu Ena, [in] čuti, da napredek ni tako pomemben kot navzočnost.« In manj ko je napredka, manj je potrebe po vojni.

Stvar, ki ji rečemo Terra, vsebuje tudi vidik razdeljevanja dežel in regij na narode in nacije in v skrajni konsekvenci vodi do vojn, do katerih v družbi, kot je kirhitska, ne more priti ravno zaradi drugačnih podnebnih in bioloških pogojenosti. S tega vidika daje Le Guin močan poudarek realnim okoliščinam, čeprav te niso esencialne, ker je možna široka paleta bioinženirskih, tehnoloških in celo magičnih postopkov, po katerih so ljudje dolžni posegati in se z njimi navdihovati zaradi oplemenitenja in dviganja kulturne zavesti vsega živega, kar je nekakšen etični imperativ. Avtorica recimo namigne, da so poliamorfni humanoidi na Zimi rezultat bioinženirskega poskusa zgodnjih hainskih kolonizatorjev, hkrati pa je Zima edini tehnološko in kulturno visoko razvit svet, ki ne pozna potrebe po vojni. Torej sta genska manipulacija in izničenje spolne diferenciacije upravičeni, če preprečujeta vojno ali samouničenje okoljskega ravnovesja.

Le Guin kljub vsej mistiki in globoki kontemplaciji življenjskega okolja ne predstavlja narave kot nečesa esencialnega, kar bi porajalo ekologijo, temveč kot tehnologiziran prostor, ki oblikuje življenjske izkušnje. Izhaja iz tehnoznanstvene pozicije, pri kateri ni nič tako sveto, da se ne bi moglo prirediti tako, da bi povečevalo svobodo glede spola, človeštva in okolja. Vendar pisateljica ne postavlja tehnoznanstvene pozicije povsem v ospredje, temveč na številnih mestih premišljuje o napetosti med naravnimi danostmi in determinizmom ter potencialno emancipacijskimi procesi – »biologija ni sinonim za determinizem in družba ni sinonim za transformacijo« ali »vsako dejstvo v naravi, ki ga razumemo, lahko uporabimo zato, da ga spremenimo«, pravi Helen Hester.

Anarres v The Dispossesed in Karhidi v Leva roka teme so postavljeni v neizprosne podnebne razmere, s katerimi Le Guin pokaže, da ne proizvajajo neizprosnih medčloveških odnosov, temveč ravno nasprotno, spodbujajo kolektivnost, solidarnost s človeškimi in nečloveškimi bitji, spoštovanje do okolja, gostoljubnost, mistiko. Kot pravi Shevek: »Individualne ustvarjalnosti ne ovira naša družba. Ovira jo revščina Anarresa. Ta planet ni bil namenjen temu, da bi podpiral civilizacijo. Če bomo pustili drug drugega na cedilu, če se ne bomo odrekli osebnim željam v korist skupnega dobrega, potem nas nič, prav nič na tem nerodovitnem svetu ne more rešiti. Človeška solidarnost je naš edini vir.« Hkrati v istih romanih na Urrasu in v Orgoreynu ljudje živijo mnogo bolj udobno, a izolirani drug od drugega. Odpoved6582277677_3d893d9e11_c izobilju je ena od metod, kako bogatiti medčloveško solidarnost, pa tudi občutljivost do bivanjskega okolja in vseh stvari v svetu.

V tej solidarnosti se skriva tudi Le Guinin neizčrpni optimizem glede usode človeštva, ki bi ji ga morda veljalo očitati, češ da ne upošteva možnosti totalnega izničenja, resničnega genocida, kar se ponovno pokaže z optimističnim razpletom athšeanskih bojev z militaristi v romanu Beseda za svet je gozd. Athšeani bi namreč brez optimizma končali nekje na robu opustošenega puščavskega kontinenta, kot napove antropolog dr. Lybov, nekako tako kot avstralski staroselci. Če Le Guininemu humanističnemu optimizmu lahko kaj očitamo, to morda ni toliko manko feministične perspektive ali resničnega upoštevanja stanja, ki ga prenaša »drugi«, temveč bolj nezmožnost neizprosno pesimističnega scenarija, ki jo ameriški spekulativni fikciji med drugim očita Stanisław Lem: »Ne smemo si privoščiti, da bi se obvarovali pred realnostjo, ne glede na njeno krutost, če želimo ostati v kategoriji resničnega sveta.«

Nemetaforična raba jezika

V Zemljemorju imajo vse stvari ime in pravo ime. Pravo ime je mistično bistvo bitja in z njim lahko čarovnik obvlada celo stvar, lahko pa tudi pozdravi bitje, ki je bolno. V anarreški mitologiji je Odo, nekakšna protijunakinja bibličnega Noeta, vsem bitjem vzela imena oziroma jih odimenovala. Na Zimi imajo v karhidščii preko 80 besed za različne oblike snega. Jeziku Le Guin brez zadržkov podeljuje mistične prvine in moč, da spreminjajo svet. V anarhističnem Anarresu govorijo umetni jezik pravic ali praviščino, ki so ga med drugim oblikovali z namenom, da bi iz jezika izkoreninili posedovalnost in lastništvo ljudi nad stvarmi ali med seboj. Tako v praviščini beseda za partnerko ali ženo ne vsebuje nobenega elementa prisvajanja. Izrekanje je izredno pazljivo. Sheveku hčerka ob srečanju ponudi: »Lahko uporabiš robček, ki ga uporabljam jaz« in ne »Lahko si izposodiš moj robček«. Tako pove, da robček pravzaprav ni njen, temveč zgolj neka stvar, ki je začasno v njeni uporabi. Nič na tem krutem svetu ni samoumevno, medtem ko je na kapitalističnem Urrasu, kot ugotavlja tudi glavni lik, prav vse čisto samoumevno in zato brez vsakršne vrednosti. Naj ponovim, da anarhija v The Dispossesed ni idealizirana politična ureditev, ravno tako ima probleme z realno aplikacijo in z le na videz izbranim prostovoljnim delom, ki bi mu sledila družbena izključitev, če bi po tej izbiri dejansko posegli in jo zavrnili. Solidarnost in svobodo ter izolacijo in suženjstvo Le Guin prepleta kot jin in jang. Prva vsebuje elemente druge in druga elemente prve. Popolna blažena svoboda ali popolno brezizhodno suženjstvo ne obstajata, kar je lahko tudi protiargument kritiki pomanjkanja revolucionarne volje njenih likov. Pisateljica v romanih plete mišljenje brez jasnih ali preprostih odgovorov, pa vendar v načinu reševanja vprašanj v vsej njihovi hkratnosti odgovore prej čutimo kot odgovarjamo z besedami. Nenazadnje gre za zavest. Ali kot Le Guin reče o prisotnosti – docela zavestni in prisotni smo, ko nas recimo nepopisno iritira lik šovinističnega, rasističnega kolonizatorja.

Spol in reproduktivne pravice

Kako Le Guin razume spol in reproduktivne pravice oziroma kako razume biti jaz, biti ti in skupnost? V Levi roki temeGentry Ai ob nelagodju glede žensk ugotavlja, da je v vseh svetovih, kjer je spolna identiteta razvidna, ta »… razlika … zelo pomembna«: »Mislim, da je najpomembnejša stvar, najmočnejši samostojni faktor v posameznikovem življenju, ali se je rodil moški ali ženska. V večini družb to določa posameznikova pričakovanja, dejavnosti, pogled, etiko, navade – skorajda vse. Besednjak. Rabo semiotike. Oblačenje. Celo hrano. Ženske … ženske po navadi manj pojejo … izjemno težko je ločiti prirojene razlike od priučenih. Tudi kjer so ženske v družbi udeležene v enaki meri kot moški, še vedno konec koncev opravijo celoten postopek poroda in tako tudi večino vzgoje.« Rojevanje je izkušnja, ki jo doživljajo samo ženske. V knjigi je razvidno, da zaradi manka takšne razlike v gethenski poliamorfni družbi, kjer imajo potencialno vsi lahko izkušnjo rojevanja, ni mogoče vzpostaviti represije po spolu, kajti izkušnja je skupna. Če gremo korak naprej, je najverjetneje posledica neobstoja represije tudi neobstoj vojne.

Podobno logiko neobstoja vojne pisateljica pokaže v Beseda za svet je gozd, kjer staroselci sicer poznajo spolno deljene vloge, pri čemer je upravna moč v rokah ženske starešine, sanjanje oziroma informacije ali vedenje o svetu pa v rokah moškega starešine. Vendar med njima vlada sorazmerje družbene odgovornosti in moči. Tako pisateljica elegantno prikaže, da je posledica spolne enakopravnosti manko pretirane nacionalne identifikacije, ki bi povzročila vojno, in to ravno zato, ker ne obstaja koncept drugega. Na Gozdu se pojavi koncept vojne in ubijanja, ko se pojavi zatiralski drugi oziroma kolonizator, ki Athšeanom ne izkazuje človeškega dostojanstva, zato v svojem sanjanju pridejo do zaključka, da »yumeni« ne morejo biti ljudje, saj ne izkazujejo dolžnega človeškega spoštovanja, zato jih je tudi možno ubiti. Prav tako na Zimi, ki ne pozna vojne, kar nekaj pozornosti nameni pojavu birokratske represije, ki meji na nacizem, in tudi ljubezni do domovine, ki je začela mejiti na neko vrsto domoljubja in v zli slutnji napoveduje vojno.

4955879175_eaf19787c8_cV The Dispossesed Shevek ugotavlja, kako strašno narobe je, da moški v kapitalističnem Urrasu lahko najde samospoštovanje samo tako, da o polovici človeške rase razmišlja kot o podrejeni in manj vredni. Njegova žena Takver tudi zanimivo interpretira, zakaj je materinstvo nevarno, kadar je dodeljeno samo enem spolu; pravi namreč, da noseče ženske nimajo več etike, temveč najprimitivnejšo obliko nagona po samožrtvovanju. V stanju nosečnosti začnejo povsem zanikati vrednost knjige (znanja), partnerstva, resnice (realnosti), če kakorkoli ogroža dragoceni fetus. Takšen preživetveni nagon Takver označi za nevaren za skupnost, ker je biološki, in ne socialen. Zanimiva je tudi njeno enačenje biološkega determinizma s suženjstvom. V tem vidi razlog, da se v nekaterih družbah, v Urrasu še vedno, ravna z ženskami kot z lastnino, ženske pa to dopuščajo, ker so navajene nenehnega lastništva fetusov nad svojimi telesi, njihovega zažiranja tako v svojo svobodo kot v svojo sposobnost, da bi delovale za blaginjo skupnosti. Le Guin pokaže, da popolna egalitarnost v spolno dimorfni družbi ni mogoča oziroma da je biološko nesposobna obstajati v nehierarhični družbi. Egalitarna družba je možna samo tam, kjer rojevajo vsi odrasli osebki v družbi, tako kot je to na Gatheni.

S tega vidika tudi lažje razumemo, zakaj predvsem v ciklu Zemljemorje zaznamo esencialni odnos z naravo, ki namiguje na večjo občutljivosti žensk za naravne cikle. Zgodnje ekofeministke so trdile, da imajo ženske z naravo posebno vez, ki pri moških ni tako močno izražena. Poznejše ekofeministke, na primer Mary Mellor, se s tem ne strinjajo, saj po njihovem mnenju ne gre za prvobitno vez, temveč za nujnost, da smo ljudje umeščeni v naravo kot abiotski delci, da z naravo nenehno izmenjujemo dobrine, kar je lahko tako blagodejno kot škodljivo. Le Guin je tudi do tega vprašanja.

Ekofeministična vez med pozicijo žensk v družbi in zemljo se kaže torej v Le Guininih predlogih o ukinitvi spola in biološke determiniranosti. V opisih za luno Anarres uporablja izraze, kot sta »sterilna« in »neplodna«, da bi opisala, kako se vrednost zemlje ocenjuje glede na njeno zmožnost reprodukcije. Zgodovinsko so bile ženske v družbi stoletja podrejene enakim pogojem. Dokaz za njihovo vrednost je bila sposobnost rojevanja (predvsem moških) otrok. Tota mulier in utero ali ženska je maternica. Zato cilj feminizma ni samo odprava moških privilegijev, temveč odprava spolne diferenciacije, kar bi pomenilo, da spolna razlika ne bi več imela nobenega kulturnega in ekološkega učinka.

Članek je nastal v sodelovanju s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana (Trubarjevo hišo literature).

Literatura

Burns, Tony, Political Theory Science Fiction and Utopian Literature. Ursula K. Le Guin and the Dispossessed, Lexington Books, Plymouth, 2010.

Haraway, Donna J., Staying with the Trouble Making Kin in the Chthulucene, Duke University Press, Durham in London, 2016.

Hester, Helen, Xenofeminism, Polity, Cambridge, 2018.

Latour, Bruno, Down to Earth. Politics in the New Climatic Regime, Polity, Cambridge, 2018.

Le Guin, Ursula K., Zgodbe iz Zemljemorja [peta knjiga sage o Zemljemorju], Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012.

Le Guin, Ursula K., Beseda za svet je gozd, Založniški atelje Blodnjak, Ljubljana, 2002.

Le Guin, Ursula K., Leva roka teme, Kiki Keram, Ljubljana, 2000.

Le Guin, Ursula K., Čarovnik iz Zemljemorja, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005.

Le Guin, Ursula K., Začetni kraj, Aleph, Ljubljana, 1995.

Le Guin, Ursula K., The Dispossesed. An Ambiguous Utopia, HarperCollins e-books, 2006.

Le Guin, Ursula K., The Lathe of Heaven, Diversion Books, New York, 1999.

Le Guin, Ursula K., https://www.ursulakleguin.com/ (22. 11. 2019).

Swirski, Peter, ur., A Stanisław Lem Reader, Northwestern University Press, Evanston, 1997.

Morton, Timothy, Dark Ecology. For a Logic of Future Coexistence, Columbia University Press, New York, 2016.

Pereira Savi, Melina, Ursula K. Le Guin. Otherworldly Literature for Nonhuman Times, Universidade Federal de Santa Catarina, Florianópolis, 2018.

 

Komentarji