Kako je pred 30 leti nastal SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

Osebni spomin

Prvi dan …

… ni bil prvi dan. Telefon naj bi začel delati v torek, 10. oktobra 1989. Precej pred 18. uro, ko se je uradno začelo dežurstvo, se nas je pred prostorom zbralo kakih osem ali deset. Po dolgem času priprav smo komaj čakale, da bo telefon res začel delovati. Bil je oblačen dan in zunaj se je že mračilo. Nekoliko nervozne smo vstopile. V temačnem prostoru je bilo treba prižgati luč.

Toda luč ni gorela.

Obračale in obračale smo stikalo – nič.

Ena od nas je imela s sabo ročno svetilko, verjetno zato, ker je bila tista ulica tako ali tako mračna in precej neprijetna. Prižgale smo še svečo, ki smo jo imele tam. Hotele smo poklicati dežurno službo na ljubljanskem Elektru. Toda tudi telefon ni delal in mobitelov seveda še ni bilo.

Nič nam ni bilo jasno. Kaj naj naredimo? Cel kup medijev je objavil, da telefon začne delati tisti dan ob 18h. Ženske bodo klicale, na drugi strani pa ne bo nikogar. Bile smo živčne in jezne, mrzlično smo iskale rešitev. Od sosedov smo poklicale na Elektro Ljubljana in kmalu so prišli zadevo uredit. Ura je bila sedem, torej smo že krepko zamujale. Luč je zdaj gorela, toda telefon še vedno ni delal in na PTT so nam rekli, da bodo lahko ukrepali šele naslednji dan.

Tu nismo mogle narediti nič več. Bile smo poparjene. Toliko priprav, toliko dela, tako skrbno načrtovan začetek – zdaj pa to. Ženske, ki nas mogoče ravno zdaj kličejo, bodo razočarane in nas bodo imele za neresne. Bodo sploh še kdaj poklicale?

Poklapane smo odšle domov. Naslednji dan je PTT poskrbela, da je telefonska linija delovala, in pred dežurstvom se nas je spet zbralo kakih deset. Napeto smo čakale. Skrbelo nas je, ker prejšnji večer nismo bile dosegljive. Mene je skrbelo tudi, da mogoče sploh ne bo nobenih klicev, čeprav je začetek našega dela najavilo kar nekaj medijev, toda kdo ve, ali je objava res dosegla tiste, ki potrebujejo pomoč. Poleg tega je šlo zdaj zares. Ko bo pozvonil telefon, na drugi strani ne bo kolegica s SOS telefona, ki bo igrala klic žrtve nasilja, kar je bila ena izmed vaj na usposabljanju prostovoljk. Ne, na drugi strani bo prava žrtev, nekdo, ki bo mogoče celo tisti trenutek v nevarnosti. Kako bo prostovoljka izpeljala prvi pogovor, bo šlo vse, tako kot mora?

Ne vem, če je bila minuta čez šest, ko je telefon že zvonil. Prvi večer smo sprejele osem klicev, v katerih je bil zajet ves spekter nasilja – od psihičnih zlorab in ekonomskega izkoriščanja prek hudega fizičnega nasilja do posilstva.

SOS telefon je tako začel delati 11. oktobra 1989 ob šestih zvečer, povsem nenačrtovano natanko 9 mesecev in 1 dan po ustanovnem sestanku. Letos torej mineva 30 let od njegovih začetkov. Do konca osemdesetih let specializiranih oblik pomoči za žrtve nasilja ni bilo. Ni bilo varnih hiš, še izraza zanje ne – najprej smo govorile o zavetiščih, nato o zatočiščih, izraz varna hiša pa se je začel uveljavljati šele sredi devetdesetih let. Razen Klica v duševni stiski, ki seveda ni bil namenjen žrtvam nasilja, ni bilo telefonskega svetovanja, ni bilo anonimnih telefonskih številk, kamor bi žrtve lahko poklicale in se pogovorile o svojih težavah. Ni bilo skupin za samopomoč, individualnega svetovanja, zagovorništva. O programih socialnega učenja za osebe, ki so nasilne, se ni še niti razmišljalo. 

Nekaj let pred tem … 

… sredi osemdesetih, je v Ljubljani in drugih večjih mestih po Sloveniji brbotalo od t. i. novih družbenih gibanj – mirovnega, ekološkega, gejevskega, duhovnega in seveda feminističnega: leta 1984 je nastala ženska sekcija pri Sociološkem društvu, pol leta pozneje skupina Lilit, leta 1986 Delovna skupina za ženska gibanja in ženske raziskave, leta 1987 skupina LL in ženska duhovna skupina. To so bile prve v javnosti znane skupine t. i. drugega vala feminizma pri nas.

1987 05 Mimica

Lilit je v letih 1985–1989 v Ljubljani organizirala okrog 21 javnih dogodkov, razprav in predstavitev različnih tem, ki zadevajo ženske. Razen ene prireditve so bile vse odprte samo za ženske. Problema nasilja smo se v javnosti prvič dotaknile maja 1987, ko smo na javni pogovor povabile zagrebško feministko Vesno Mimica. Že nekaj let pred tem je Mimica objavila članek o svoji izkušnji ob prijavi partnerjevega nasilja, pozneje pa je bila ena od pobudnic ustanovitve SOS telefona v Zagrebu. 

Nasploh moramo o nastanku ljubljanskega SOS telefona razmišljati v kontekstu takratne skupne države Jugoslavije. Feministične skupine in pobude so na njenem območju nastajale v tesnih transnacionalnih povezavah, čeprav so bile locirane »nacionalno«, na začetku predvsem v republiških glavnih mestih. Tako je bilo tudi s SOS telefoni. Prvi je nastal v Zagrebu (1988), drugi v Ljubljani (1989) in tretji v Beogradu (1990). Spomin na to žal očitno bledi in včasih se zdi, kot da je SOS telefon nastal na osamljenem otočku v Ljubljani (gl. npr. http://www.drustvo-sos.si/uploads/datoteke/BiltenOb20-letnici.pdf).

Decembra 1987 smo na jugoslovanskem feminističnem srečanju, ki je v organizaciji skupine Lilit potekalo v Ljubljani, sprejele izjavo, v katero smo med drugim zapisale, da »je v naši državi zelo razširjeno nasilje proti ženskam: posilstvo v zakonu in izven njega, fizično zlorabljanje žensk in otrok, seksualno izsiljevanje žensk. Strinjamo se, da bomo organizirale pomoč in samopomoč ženskam žrtvam nasilja prek SOS telefonov, posvetovalnic in zatočišč za ženske itd. Institucije, ki jih to zadeva, naj se pridružijo tem akcijam, ker so doslej ta problem neustrezno reševale.« Izjavo smo poslale medijem in nekateri so jo objavili – v Sloveniji npr. Mladina, Teleks, Dnevnik in Nedeljski dnevnik, ki je prispevek o srečanju naslovil kar »SOS za pretepene ženske«. Nekaj radijskih postaj, med njimi Radio Študent in Val 202, nas je povabilo, da smo srečanje predstavile v oddajah v živo.

V Lilit se nam je delovanje proti nasilju nad ženskami takrat zdelo potrebno, ni pa nas še prav močno pritegnilo. Toda čeprav je bilo bolj na obrobju naših premišljevanj, smo v program skupine za leto 1988 kot prvo točko zapisale: »Organiziranje SOS telefona za pretepene in posiljene ženske. Vsebinska priprava akcije s pravnega, socialnega, zdravstvenega in psihološkega aspekta v sodelovanju z ustreznimi strokovnjakinjami.« Januarja tisto leto se nas je nekaj udeležilo usposabljanja prostovoljk za nastajajoči zagrebški SOS telefon, nato pa smo v prvih mesecih leta večino sestankov posvetile vprašanjem, povezanim z nasiljem nad ženskami: Kaj bi sama naredila v situaciji nasilja? Kakšna čustva zbudi v ženski izkušnja nasilja? Koliko se nasilni vzorci prenašajo v družini? Kako na vztrajanje ženske ob nasilnem partnerju vpliva ekonomski položaj? Kakšne zdravstvene probleme povzroča nasilje? Kako problem nasilja ureja zakonodaja? Ali obstaja kakšna pravna pomoč? Kakšne so pristojnosti policije? Kaj je v primeru razveze s stanovanjsko pravico? Kakšno pomoč nudijo socialne službe? Kje naj dobimo denar za delovanje SOS telefona? Kako naj pridemo do hiše za zatočišče?

V duhu svojega programa za tisto leto smo oktobra 1988 na zloženkah ter v Mladini, Nedeljskem dnevniku in Naši ženi objavile kratko anketo o nasilju nad ženskami; prispele izpolnjene ankete so jasno pokazale, da je nasilje nad ženskami velik problem in da ni na razpolago skoraj nikakršna pomoč. Na vprašanje o tem, ali bi bilo treba odpreti zatočišče, so z izjemo ene respondentkevse odgovorile »da«.

Decembra 1988 je vZagrebu potekalo drugojugoslovansko
feministično srečanje, na katerem smo prav tako sprejele izjavo in jo razposlale medijem. Velik del izjave je bil posvečen organiziranju pomoči ženskam, ki doživljajo nasilje, ter konkretnim predlogom za spremembe kazenske zakonodaje.

1988 12 Zg fem YU

Prav v tistem času je v študentski delovni skupini pri Pravni fakulteti v Ljubljani nastala daljša anketa o nasilju nad ženskami in otroki, ki je bila januarja 1989 objavljena v takrat zelo brani reviji Jana. Delovna skupina je prejela nekaj čez sto izpolnjenih anket, ki so potrdile osnovne ugotovitve naše ankete.

1989 01 Anketa Jana

Tisto leto …

… je šest dni po objavi ankete v Jani potekal ustanovni sestanek za SOS telefon.

V pisarni ŠKUC-Foruma na Kersnikovi 4 v Ljubljani smo se sestale zvečer 10. januarja 1989. Sestanek je sklicala skupina Lilit, ki se je v tem prostoru sicer sestajala vsak teden. Pred tem smo skupaj z zagrebškimi kolegicami v enourni oddaji na Valu 202 predstavile problematiko nasilja in feministično delovanje proti njemu. 

1989 01 Vabilo SOS

Naši dvomi o tem, kakšna bo udeležba na sestanku, so bili precejšnji. Ko se je pisarna napolnila, smo bile osuple – bila je precej
premajhna za vse. Bilo nas je okrog 30, med drugim tudi lani
preminula Katarina Lavš, ki je v sodelovanju s Televizijo Slovenija
želela posneti dokumentarno oddajo o nasilju nad ženskami. Sestanek o tem smo imele z njo naslednji dan, gradivo za oddajo »Nasilje za zaveso molka« je bilo posneto že na začetku februarja, prvič pa je bila predvajana sredi aprila.

1989 01 Lavs scenarij

Od prisotnih na ustanovnem sestanku nas je nato le malo res sodelovalo pri SOS telefonu. Nekatere so se s problemom nasilja nad ženskami pozneje ukvarjale raziskovalno. Druge »Lilitke«, ki so podpirale našo pobudo, so jo seveda podpirale še naprej, vendar se ukvarjanju z nasiljem niso želele posvetiti. Tudi sama sem nameravala sodelovati le pri pripravah na ustanovitev in sem pred prvim usposabljanjem prostovoljk junija 1989 »izstopila« iz Skupine za SOS telefon, kot smo jo poimenovale. Toda po nekaj mesecih sem se bolj po naključju kot ne spet pridružila skupini in v njej ostala še 13 let. Skupina je delovala v okviru Lilit do decembra 1990, ko se je ustanovila kot Društvo SOS telefon. 

Od ustanovnega sestanka v januarju do začetka dela v oktobru je bila pot še zelo dolga. Treba je bilo pridobiti prostor, osnovno pohištvo, telefonsko linijo, telefonski aparat, pisarniški material in izpeljati usposabljanje prostovoljk (takrat nam ni padlo na pamet, da bi bila na SOS telefonu lahko katera tudi zaposlena). Od januarja do junija sem bila vsaj na 50 sestankih, srečanjih, pogovorih itd., s katerimi sem utirala pot tem začetkom; niti približnih podatkov pa nimam o tem, koliko takšnih dogodkov so se udeležile moje kolegice. 

Do prostora smo prišle s kupčijo – na eni od občinskih konferenc Zveze socialistične mladine Slovenije so nam ga bili pripravljeni odstopiti zastonj in zanj plačevati stroške, če bi jim v zameno za to spisale program enakih možnosti spolov. To smo seveda tudi naredile, besedilo pa je bilo pozneje osnova za program neke druge feministične skupine.

V devetih mesecih smo se povezale z vsemi mogočimi ustanovami, organizacijami in osebami – od policije, odvetnic, socialnih delavk in predavateljic na takratni Visoki šoli za socialno delo do zaposlenih na Socialistični zvezi delovnega ljudstva in Zvezi socialistične mladine, podjetij in ljubljanske mestne oblasti. Pomagalo nam je nešteto ljudi, predvsem žensk, med njimi novinarke različnih medijev. Brez njihove podpore začetki SOS telefona nikakor ne bi doživeli odziva, kakršnega so, ne med »uporabnicami« ne v javnosti. Seveda pa so v delovanje SOS telefona vložile svoje delo, znanje in angažiranost še številne druge ženske, med njimi prostovoljke, ki so del njegovega delovanja tudi še danes, ko ima Društvo SOS telefon kar nekaj zaposlenih sodelavk.

Poleg SOS telefona imamo seveda zdaj v Sloveniji še marsikaj od tistega, česar pred tremi desetletji ni bilo. Okvir ukrepanju daje leta 2008 sprejeti Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Toda še vedno nimamo 24-urne telefonske svetovalne linije, premalo je možnosti za namestitev, predvsem zunaj večjih mest, v vseh institucijah je premalo kadra, ki bi bil primerno izobražen o problemu nasilja v družini, nimamo še uveljavljene prakse rednega medinstitucionalnega izobraževanja, kjer bi prihajalo do izmenjave informacij, znanja in izkušenj itd. Nevladniško delovanje proti nasilju nad ženskami se je vse premočno zasidralo na področju psihosocialne pomoči in geslo drugega vala feminizma »Osebno je politično« pospravilo med staro šaro. Morda bo v tem pogledu nov preboj naredila katera od feminističnih skupin nove generacije.

Komentarji