Louis Adamič velja za enega prvih glasnikov multikulturalizma, za odličnega opazovalca in opisovalca različnih položajev priseljenstva v Ameriki, na kar so pomembno vplivale njegove osebne izkušnje. Ko v zvezi z njim omenjajo ženske, gre po navadi za njegovo ženo Stello Sanders oz. Adamic, otroško pisateljico, ali morda še za Eleanor Roosevelt, ki ga je skupaj s svojim predsedniškim možem leta 1942 gostila na večerji v Beli hiši. Ko bereš literaturo o njem, dobiš vtis, da v veliki temi priseljenskega življenja v ZDA med obema svetovnima vojnama ženske po njegovem mnenju niso imele kakšne pomembne vloge.
Kar je napačna domneva. Knjiga Iz mnogih dežel govori nekaj povsem drugega.
Zdravilka, garačka, podjetnica
»Manda, visoko, dobro grajeno, neverjetno močno dekle, se je prvič poročila pri šestnajstih letih. Od samega začetka je bila v vasi nekaj posebnega. Predvsem je znala brati in pisati. … Delala je za dva. S hlodi v gozdu je ravnala kot s količki; s skalami kot s kamni – takšna nekoliko čudaška legenda je o njej krožila med ljudmi v vasi. Bila je tudi neznansko verna, svojo moč pa je pripisovala svojemu zdravju, ki ga je imela za božji dar. – Manda je imela tudi zdravilski dar.«1
Tako Adamič na začetku zgodbe predstavi svojo junakinjo s Hrvaške. Manda2se torej pri šestnajstih poroči, rodi sina, ovdovi, se pri dvajsetih ponovno poroči, rodi še dva sina, nakar njen mož odide s trebuhom za kruhom v »Ameriko«. Najde si delo v rudniku. Čez čas zboli za očesno boleznijo, ki mu je ameriški zdravniki ne znajo pozdraviti, zato sporoči Mandi, ki naj bi se mu tako ali tako pridružila, naj pride nemudoma, da ga bo pozdravila. Manda se s tremi sinovi vkrca na ladjo, možu pozdravi oči in začne voditi penzion za izseljenske, predvsem slovenske delavce.
Njen mož Mihajlo, po novem Mike, zasluži v rudniku 1,25 dolarja na dan. Manda, ki kot »gospodarica penziona« dela po 14 do 16 ur dnevno, s tem zasluži 3 dolarje na mesec – torej v celem mesecu dobra dva moževa dnevna zaslužka. Ali se ji to zdi krivično ali ne, Adamič ne zapiše. V naslednjih letih rodi še 10 sinov. Po prvem od teh porodov tisti »kratek čas, ko ni mogla delati«, za penzion skrbijo njen mož in stanovalci.
Mandi ne manjka poslovne žilice. Ko z možem prihranita dovolj denarja, na njeno pobudo kupita točilnico, ki jo skupaj vodita več kot 20 let. Točilnica daje prostor tudi sindikatu, zbiranju prispevkov za cerkev, zavarovalniškemu delavskemu društvu in po potrebi vrtcu za otroke žensk, ki gredo po nakupih. Mandini in Mikeovi otroci se izšolajo. Pozneje, po moževi smrti, se družina preseli na sever, nazaj na zemljo, kamor si je Manda vedno želela.
V pogovoru je Adamiču zaupala, da sta jo v življenju doleteli dve tragediji, in ena od njiju je bila, da ni imela nobene hčerke, »s katero bi bila globoko in močno zaupna«.
Spoštovane in občudovane
Enajst ameriških priseljenskih zgodb je Adamič napisal na podlagi izpolnjenih vprašalnikov ali opisov življenjskih poti, ki so mu jih poslali nešteti priseljenci in priseljenke, ter na podlagi svojih pogovorov na mnogih potovanjih po ZDA. Med temi zgodbami jih šest govori o parih, povsem enakovredno tako o moških kot o ženskah, na kratko pred poroko in podrobneje po njej. Od preostalih petih zgodb so tri pretežno o moških, ena pretežno o ženski, ena pa govori bolj o priseljenski skupini kot o posamezni osebi.
Ženski »liki« torej večinoma nastopajo v paru z moškimi, vendar še zdaleč niso zgolj njihovi »priveski«. So samostojne, neodvisne osebnosti s svojim življenjem, značajem, voljo in vrednotami, ki jih uveljavljajo. Delajo za dva, so pametne, odločne, pogumne. Imajo posebna znanja, tako kot Manda, ki je zdravilka. So podjetne in se lotijo svojega posla, tako kot Helena Karas, priseljenka s Češke: njenemu možu, glasbeniku, z igranjem in poučevanjem inštrumentov ne uspe kolikor toliko dobro preživljati družine, zato Helena blizu šole odpre trgovinico s prigrizki in šolskimi potrebščinami. Večinoma niso zaposlene zunaj doma, vendar ob tem, da rojevajo in vzgajajo otroke ter skrbijo za gospodinjstvo, nekatere vodijo še penzione za druge priseljenske delavce – poleg že omenjene Mande tudi Poljakinja s Pomorjanskega Ana Meleski.
A tudi če so razvajene pripadnice višjega sloja, žilavo kljubujejo krutim in trdim priseljenskim razmeram. Nizozemka Mareah, mlada žena precej starejšega pastorja Scholteja, doživi hud šok, ko njuna osemstočlanska priseljenska skupina prispe na cilj potovanja, ki naj bi bil tako rekoč njihov raj na zemlji – v tem pa raju ni drugega kot prerija in sredi nje majhna koča:
»Ko je Mareah stopila vanjo, je še vedno ihtela in se tega sramovala, vendar ni mogla obvladati svoje potrtosti. Iz kljubovanja do te primitivnosti, v katero je bila pahnjena, je služabnikom ukazala, naj odprejo skrinjo s srebrnino in sod s porcelanom. Hrana, ki so jo imeli, je bila pičla in surova, vendar se je odločila, da bo imela svoj prvi obrok v tej neskončni divjini na delftskih krožnikih! In zdaj je padel najhujši udarec – razen šestih krožnikov so bili vsi kosi odličnega servisa razbiti!
Mareah je nehala ihteti. Ukazala je, naj dajo kose nazaj v sod in jih shranijo. Zbrala se je … in ostala zbrana do konca svojega življenja v Ameriki, do svoje smrti petdeset let pozneje. Nikoli ni postala pionirka, nikoli se ni sprijaznila s svojo usodo, vendar jo je prenašala, vselej je ohranila dostojanstven odnos do nje ter do vsega in vsakogar v svojem novem okolju.« S kosi razbitega porcelana je dala Mareah tlakovati pot od koče do nove hiše, ki so jo pastorju zgradili naslednje leto.
Preoblikovalke zatiralskih običajev
Adamičeve junakinje odkrito in odločno kljubujejo spolnim stereotipom in predsodkom: tako se Mareah, potem ko ovdovi, poroči s precej mlajšim moškim. Zavedajo se pomena znanja, zlasti jezika nove dežele: Paulita Gonzales, »vitko, majhno dekle z želja polnim, drobnim ovalnim obrazom«, rodi prvega otroka pri šestnajstih letih, tri leta pozneje drugega in kmalu zatem tretjega. Ko ji moža ubijejo, se iz Mehike izseli v ZDA: »Nosila je več cul in potiskala škripajoči otroški voziček s svojima malima hčerkama, Lupe pa je racal ob njej in se držal njenega pisanega krila iz atlasa.« V novem okolju mehiški otroci ne govorijo dobro ne angleško ne špansko, zato energična Paulita odpre večerno šolo španščine.
Poznejši nevesti njenega sina Lupeja, Američanki »starega rodu«, se poroka upira, čeprav bi si z njo izboljšala družbeni status. Ko se končno zaljubi, se mnenju družine navkljub poroči – z Mehičanom. Ana Przybylowicz, Poljakinja iz Prusije, 16-letnica iz srednjega sloja, se potem, ko začne očetu propadati posel, skupaj z mlajšim bratom izseli v ZDA in tam z veseljem postane otroška varuška, čeprav doma velja, da je (takšno) delo za dekle njenega stanu povsem neprimerno. Mati »mladega Američana z japonskim obrazom« svojega nekajletnega sina zaščiti pred strahovitim nasiljem očeta, tako da ga skrivaj pošlje v ustanovo, ki je kombinacija sirotišnice in šole. Hčeri armenskega para iz Turčije, ki ju, tako kot sinove, starši pošljejo v ZDA, si izborita visoko izobrazbo in postaneta na svojih področjih pomembni strokovnjakinji.
Nestereotipni moški
Tako kot se ideologiji zakoličenih tradicionalnih spolnih vlog ne prilegajo Adamičeve ženske, se jim seveda ne prilegajo niti moški. To niso močni, neomajni, ves čas pogumni in odločni prehranjevalci družine. So normalne osebnosti, ki seveda – tako kot ženske – spoštujejo patriarhalne tradicije, veljavne v njihovem času, a se jih nikakor ne držijo kot pijanec plota. Po svojih močeh izpolnjujejo pričakovano vlogo skrbnika družine in velikokrat so tisti iz para, ki prvi odidejo v svet, iščoč priložnost za boljše življenje, ženske pa jim sledijo. Vendar se praviloma z ženami ali zaročenkami posvetujejo, spoštujejo njihove nasvete in celo sledijo njihovim pobudam. Tako František Karas odkrije možnost, da bi se s svojim glasbenim znanjem preživljal v vojski: »Frank Karas je imel devetnajst let; če bi se prijavil, bi bilo to za tri leta. Pogovoril se je s Heleno. Bi čakala nanj?« Helena je čakala nanj in po njegovi vrnitvi iz vojske sta se poročila, pozneje pa je František tudi sprejel njeno idejo za lasten posel in ji pomagal pri izvedbi.
Nestereotipni moški se lahko pod težo hudih življenjskih dogodkov tudi zlomi. Štefan, veseli mladi Poljak, ki se kar naprej smeji, v nekaj letih doživi dve hudi rudniški nesreči in po drugi obleži v strašnih opeklinah. Volja do »Amerike« ga mine in na vsak način se želi vrniti na Poljsko. Žena Ana se v zadnjem trenutku, tik pred vkrcanjem na ladjo, odloči drugače: »Poslušaj me vendar, Stefciu! Toliko si pretrpel, sploh nisi pri sebi, ne veš, kaj počneš. Obupan si. Zdaj bom jaz nekaj časa vodila to družino. Nekaj mi pravi, da bova obžalovala, če se bova vrnila v staro deželo. Torej se ne bova vrnila.« Ana odpelje družino na Florido, kjer naj bi se naselila priseljenska skupina s Poljske, toda načrt je medtem šel po zlu. Namesto da bi obupala, Ana kupi kos zemlje … in družina začne novo življenje.
Adamičevi moški torej sprejmejo nasvet in/ali pomoč žensk in tudi poprosijo za oboje, čeprav bi glede na tradicionalne predstave o svoji vlogi morali povsem samostojno, »možato« odločati o družini. Znajo prepoznati in/ali začutiti, da morajo to vlogo opustiti. Prav tako spodbujajo svoje hčerke k izobraževanju in preseganju tradicionalne ženske vloge. Mando je recimo naučil brati in pisati njen oče, kmet, v času, ko je bila pismenost na hrvaškem podeželju velika redkost.
Nič novega?
Nič novega ne bom zapisala z ugotovitvijo, da Adamič v knjigi Iz mnogih deželz neverjetno občutljivostjo in tenkočutnostjo prepleta in osvetljuje različne vidike priseljenskega življenja: kulturno prilagajanje in oblikovanje priseljenske in/ali ameriško prilagojene identitete, socialni položaj in boj za preživetje, strahotno izkoriščevalskost ameriškega kapitalizma v prvih desetletjih 20. stoletja, vprašanje etničnega in državljanskega porekla (večina oseb v knjigi prihaja iz držav, kjer njihova narodnost nima državljanske dimenzije ali je celo odkrito zatirana, npr. češki par, Slovenec in Hrvatica iz Avstro-Ogrske, armenski par iz Turčije, Finec iz Rusije itd.).
Vidik, ki je bil doslej pri proučevanju njegovih del zanesljivo preveč zanemarjen, pa je vidik spola. Seveda je Adamič popisoval zgodbe, ki so mu jih povedali_e ali napisali_e sami ljudje v situaciji priseljenstva. V dobro pa mu gre šteti, da v obdobju, o katerem nedavne raziskave kažejo, da so v njem iz literature izredno pospešeno izginjale avtorice in ženski liki, ni preslišal ženskih glasov.
1Vse navedbe so vzete po: Louis Adamič, Iz mnogih dežel, prev. Mojca Dobnikar, Založba Sophia, Ljubljana, 2018.
2Adamič je v dogovoru z opisanimi osebami nekatera imena spremenil, vendar ne vemo, katera so spremenjena in katera ne.