V spletnem glasovanju bodeče neže je letos od 26. 2. do vključno 4. 3. 2019 sodelovalo 1.119 ljudi, ki so med 28 izjavami v finale uvrstile_i izjavo pediatra in psihoterapevta Viljema Ščuke, izjavo imitatorja in radijskega novinarja Jureta Mastnaka, izjavo novinarja Jaka Lopatiča, izjavo prevajalca in pisatelja Branka Gradišnika ter izjavo pisateljice in publicistke Milene Miklavčič. Na samem dogodku razglasitve je publika z 69 glasovi (od skupno 91) izglasovala izjavo Viljema Ščuke: »Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh …« Več na: https://spol.si/blog/2019/03/16/bodeco-nezo-20182019-prejme-viljem-scuka/.
Dr. Viljem Ščuka se na javno pismo (julij 2018) Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in Društva ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi zoper njegove izjave za Svet 24.si ni odzval. Prav tako ni komentiral spletne objave Slovenske krovne zveze za psihoterapijo – SKZP, ki se je ravno tako distancirala od njegove izjave in jo označila za »strokovno in etično nesprejemljivo«. Po razglasitvi bodeče neže, 6. marca 2019, pa je za oddajo 24ur na POP TV povedal, da njegova izjava »ni bila vzeta iz konteksta ali napačno razumljena. Tako je njegovo mnenje«.
Trinajst podpisnikov odprtega pisma, ki smo ga lahko le delno prebrale_i v objavi Dnevnika 14. marca, pravi, da je podarjena bodeča neža javni napad na »strokovnjaka, ki si zaradi svojega vseživljenjskega humanega in strokovnega delovanja zasluži globoko spoštovanje« in je »posledica nepoznavanja dela Vilija Ščuke«.
Me_i na tej točki odgovarjamo, da namen podeljevanja bodeče neže ni diskreditacija oseb in njihovega preteklega (strokovnega) dela, marveč gre za neposreden odziv izključno na sporne izjave, ki izražajo seksizem. Naš namen je opozarjati na seksizme v javnem diskurzu, jih problematizirati in nasprotovati normalizaciji tovrstnega seksističnega diskurza, spodbujati kritično ozaveščenost in aktivno participirati pri prepoznavanju seksizma oziroma seksizmov. Javne osebe imajo privilegij in družbeno moč, da soustvarjajo javno mnenje, od strokovnjakov (v prosveti, zdravstvu, pravu …) pa pričakujemo strokovnost, etičnost in odgovornost. V to kategorijo spada tudi dr. Ščuka, za katerega bi si želele_i, da bi pri obravnavi spolnega nasilja (mladostnikov_ic) uporabljal strokovnost in senzibiliziran pristop, ne pa prelagal krivdo spolnega nasilja na (mladoletne) žrtve in jih tako sekundarno viktimiziral.
V zadnjih mesecih prihajajo na plan afere v zvezi s spolnim nasiljem (afera na OŠ Prule, razsodba koprskega sodišča, kjer spolni napadalec ni bil spoznan za krivega posilstva zoper spečo žrtev, otipavanje mladoletnice s strani družinskega zdravnika, spolni napad mariborskega zobozdravnika na pacientki itd.), napovedana je tudi sprememba kazenskega zakonika na področju spolnega nasilja iz »modela prisile« v »model soglasja« (tj. »da je da in ne je ne«). Žrtvam spolnega nasilja, ki so največkrat ženske, je v prvi vrsti treba verjeti, hkrati pa morajo biti v nadaljnjih pravnih postopkih obdane s profesionalnim kadrom. Pogosto so namreč žrtve predsodkov (ali so se dovolj jasno upirale, kako so bile oblečene, ali so bile pod vplivom psihoaktivnih substanc ipd.). Spolna ravnanja, ki se zgodijo brez soglasja, je treba inkriminirati, v družbi pa se je treba znebiti starih patriarhalnih vzorcev in prepričanj, da mora biti ženska v heteroseksualnem odnosu podrejena moškemu, ter reflektirati in omejiti medijsko pojavnost »strokovnjakov«, ki idealizirajo patriarhalna razmerja ter posledično opravičujejo in legitimirajo konservativna prepričanja in dejanja tistih, ki ne le verjamejo, ampak se tudi vedejo problematično in celo nasilno. Če želimo živeti v odprti družbi strpnih in odgovornih posameznic_kov, je tu nadvse pomembna vzgoja in socializacija otrok. Če je bil namen Ščukovega projekta »Brez megle v glavi« to, da otroci postanejo razmišljujoče osebnosti, ki bodo kritični do družbe in tudi do sebe, je eden od pomembnih naukov tudi ta, da moramo skrbeti za dobrobit otrok in da je za spolno nasilje odgovoren_na povzročitelj_ica in ne žrtev.