V nedeljo, 13.1. 2019, smo bili na nacionalni televiziji priča pogovoru z dr. Andrejem Perkom, ki ga je voditelj oddaje Jože Možina predstavil kot strokovnjaka za področja, na katerih dr. Perko po nobenih kriterijih ne izkazuje strokovnosti. Govor je bil o (tradicionalni) moškosti, pri razlagi katere je bil kot prvotni vir naveden pravnik B. M. Zupančič, spomnimo, lanskoletni dobitnik antinagrade bodeča neža in znan po svojih populističnih in negativno nastrojenih stališčih do feminizma. Slišati je bilo strah vzbujajoče in ponižujoče trditve o»zaroti, s katero hočejo feministke moške izločit iz družbenega življenja«; o »ženskah, ki nimajo enake možnosti moralne presoje kot moški«, pa vseeno dosegajo »feminizacijo poklicev«, zaradi »izključitve fantov v vrtcu in osnovni šoli«, ker so ti »testosteronska bitja«, o tem, da so se »uspešne, samske ženske pripravljene odreči svoji karieri, vsemu, kar imajo zato, da pridobijo (»ta’ pravga«) moškega partnerja«; omenja se še »teorija spolov«, kar je dikcija, značilna za populistična in homofobno nastrojena stališča.
Obenem v tej prosti obravnavi spola in spolnosti v oddaji ni bilo zaslediti kontekstualizacije problematike; ne zgodovinske (podrejanje in odklanjanje pravic ženskam, homoseksualnim), ne družbene (sodobna razmerja moči med spoloma oz. spoli) in ne kulturne (androcentričnost, patriarhalnost), ki bi jo bilo mogoče označiti za strokovno. Po drugi strani je Ameriška zveza za psihologijo ugotovila, da je – v pogovoru čislana – tradicionalna moškost, ki v skladu s patriarhalno ideologijo dečkom in moškim onemogoča polno izražanje čustev, škodljiva in v skladu s tem podala strokovne smernice na področju psihološkega dela z dečki in moškimi. O ozki definiciji moškosti govori tudi dokumentarec »The Mask You Live In« (2015), ki ga predvajamo v sklopu projekta Medijski spol. Raziskave kažejo, da so fantje v ZDA v primerjavi z dekleti veliko prej diagnosticirani z vedenjskimi motnjami, večkrat izključeni iz šole, bolj podvrženi kriminalnim dejanjem, zasvojenostim in/ali samomorilnosti, kar stokovnjaki povezujejo ravno s pogojevanjem življenja moških po tradicionalnih merilih moškosti.
Nasploh menimo, da je dobrodošlo na nacionalni televiziji načenjati tovrstne pogovore. A za obravnavo teh tematik je zelo pomembna izbira sogovorcev in sogovork. Ta oddaja je bila žaljiva do moških, žensk, istospolno usmerjenih in tistih, ki svoje spolne identitete ne morejo osmisliti znotraj binarne delitve spolov na moške in ženske. Čas bi bil, da bi televizija povabila več gostov, ki si drznejo biti drugačni in nam lahko ob tem izdajo skrivnost, ki je ostala Perku nedoumljiva: kako se ob tem ne počutijo nič manj možato.