Uničenje ali V Hollywoodu nič novega

oscar-3200050_1920

Pa smo se spet prebile_i skozi dolgo in naporno sezono podeljevanja nagrad filmske industrije. Govorim seveda o t. i. filmski in televizijski »award season«, ki se za kritiško javnost začne novembra z Gotham awards in za občo publiko januarja s podelitvijo zlatih globusov, zaključi pa s podelitvijo oskarjev februarja oz. marca. In ker so bili oskarji letošnjo sezono res pozni in ker smo potrebovale_i kar nekaj časa za refleksijo, ponujamo v branje tale prispevek … z malo zamude.

Filmska industrija ne živi v vakuumu, zato s(m)o letos vse_i napeto pričakovale_i, ali bo zaradi gibanj Time’s Up in Me Too (#tudijaz) tokrat kaj drugače. Ne nazadnje je Harvey Weinstein odletel ravno pred začetkom podeljevanja nagrad in zagotovil aktivistkam_om ravno dovolj časa, da so se lahko primerno organizirale_i na družbenih omrežjih. To, da je Weinstein odletel takrat, ko je odletel, je precej zanimivo. »Javne skrivnosti« okoli njega so bile poznavalkam_cem dolgo znane in Rose McGowan si je več let prizadevala, da bi ga razkrinkala. Ampak očitno je bilo treba počakati na pravi trenutek, da mu je odklenkalo. Čez noč. Hollywood se je očitno določil pospraviti pred svojim pragom in pod njim. Sicer to, kar je uspelo Rose McGowan, zaenkrat še ni uspelo Dylan Farrow z Woodyem Allenom, kot kaže, pa je Johnny Depp svojo nekdanjo ženo Amber Heard tepel še ravno zadnji dovoljeni trenutek, saj še vedno nastopa v megalomanskih uspešnicah, na primer v seriji filmov iz vesolja Harryja Potterja Magične živali. In čeprav se je veliko spremenilo in naredilo za inkluzivnost, v Hollywoodu česa res novega ni.

Na tako pripravljenem terenu so bile podeljene letošnje nagrade. Če bi gibanje Time’s Up dejansko želelo udejanjiti spremembe, bi moralo izkoristiti vso svojo moč. In če lahko Kylie Kardashian z eno objavo na Instagramu vrednost Snapchata zmanjša za milijardo dolarjev, vidimo, da je te moči v Hollywoodu veliko. Gibanje Time’s Up bi se moralo s svojim sporočilom vztrajno, načrtno in brez sramu vesti do konca politično in zahtevati politične nagrade. Očitno smo vse_i pozabile_i na zahtevo drugega vala feminizma »Zasebno je politično«, se pravi, da je vse, kar se dogaja, še posebno pa tisto, kar se dogaja v zasebni sferi, treba politizirati, ker drugače sprememb ne moremo pričakovati. V kontekstu Hollywooda bi se geslo tako moralo glasiti »Behind the sceens je politično«.

Zadnja leta so se oskarji podeljevali dokaj reakcionarno. Oskarjem »so white« leta 2016, ko so bili nominirani in nagrajeni sami »white cis« filmi in posamezniki, so sledili »Black Oscars« leta 2017 (in deloma tudi letošnji), ki pa so bili že bolj vključujoči. Tako bi bilo pričakovati, da bi se letos oskarji odzvali na gibanje Time’s Up in se obnašali malo bolj politično, kot so se. Letos je bila prvič v zgodovini nominirana direktorica fotografije in šele petič režiserka – pa še bi lahko naštevala – zmagovalki pa sta bili zgolj dve, in še to v »ženskih« kategorijah, se pravi za glavno in stransko žensko vlogo. Pričakovanja so bila velika, dobile_i pa smo vljuden in problematičen govor treh podeljevalk. Natalie Portman je bila briljantna s »poglejmo si same nominirance za režijo«, Oprah pa je imela tako bombastičen govor, da smo že vsi_e mislili_e, da bo naslednja ameriška predsednica. Daleč stran od zlatih globusov, kjer so vse zvezdnice nosile črno in skoraj vsaka je brez zadržkov politično povedala na odru, kar gre sistemu, ki je omogočal Weinsteina.

A vsaj filmska bera letos ni bila slaba. Pet filmov, ki bi morali dobiti vse nagrade, pa so bili precej spregledani, in ki prestanejo test Bechdel – zahtevo, da se ženska lika v filmu pogovarjata o čem drugem kot o moških – ali vsaj prikazujejo nenormativnost, bi moralo dobiti vse nagrade, pa so bili precej spregledani.

 

Lady Bird, režija in scenarij Greta Gerwig

Eden izmed najboljših filmov leta z lahkoto prestane test Bechdel. Samooklicana Lady Bird (Saoirse Ronan) je v zadnjem letniku gimnazije pred več odločitvami o svojem življenju: kam na univerzo, s kom in kdaj prvič seksati in kako točno ustreči staršem, hkrati pa slediti lastnim željam. Film se vrti okoli odnosa med mamo in Lady Bird, saj je ključni del zgodbe vprašanje, ali bo Lady Bird sprejeta na univerzo v New Yorku in kako se bo na to odzvala mama. Gerwig v svojem režijskem prvencu (!) pričara prav posebno vrsto magije, ki nas popelje v »tisto« brezčasno poletje pred faksom. Ko se hkrati vse konča, a tudi vse začne.

Da je bil film prezrt pri skoraj vseh podelitvah, razen zlatih globusih, in da vsi tipi na internetu »točno vejo, da je ta scenarij napisal Noah Baumbach«, nam veliko pove o tem, kako daleč (ni)smo prišle_i.

 

Čudežna ženska (Wonder Woman), režija Patty Jenkins

Film je prejel SAG za najboljšo kaskadersko zasedbo, ker stripovski filmi še nikoli niso bili nominirani za kakšno »resno« nagrado (izjema je Logan, nominiran za oskarja za najboljši adaptiran scenarij … pa leta nazaj Gospodarji prstanov). Čudežna ženska je sicer prototipni stripovski film, posnet po istoimenskem stripu. Princesa Diana (Gal Gadot) je themyscirska (beri: amazonska) bojevnica, ki jo sredi prve svetovne vojne pot zanese v Evropo, kjer se mora odločiti, ali bo herojka in bo pomagala ljudem ali pa bo smrtnike prepustila same sebi. Film sicer komaj prileze čez test Bechdel, vendar je pomemben, ker ga je režirala Patty Jenkins in ima glavno junakinjo. In ker je izredno dober in je zaslužil ogromno denarja – kombinacija vsega tega je za Hollywood še vedno presenetljiva.

 

Pokliči me po svojem imenu (Call me by your name), režija Luca Guadagnino, scenarij James Ivory

Film je bil sicer nominiran in je dobitnik nagrade BAFTA za najboljši prirejeni scenarij po istoimenski knjižni predlogi Andréja Acimana. Govori o lahkotni neznosnosti prve ljubezni v poletni Italiji. Elio (Timothy Chalamet) s svojimi starši preživlja poletne počitnice v Italiji, kjer se jim pridruži doktorski študent Oliver (Armie Hammer). Med Eliom in Oliverjem vzplamti poletna romanca, ki se ji oba prepustita in jo izživita. Odlični Timothy Chalamet s tankočutno igro doda težo najstniškim travmam prvega zlomljenega srca. Da se zgodba dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z italijansko pop muziko in tistimi kratkimi šumečimi hlačkami, ki so jih takrat nosili vsi fantje, je samo še eden izmed plusov tega filma.

 

Zbeži! (Get out), režija Jordan Peele

Nominacija za najboljši film, Jordan Peele za režiserja in originalni scenarij (šele tretji film v zgodovini, ki je bil nominiran v vseh treh kategorijah … sploh pa prvi med filmskimi prvenci!), poleg tega pa še Daniel Kaluuya za glavno vlogo. Prejel je enega oskarja. Chris s svojo punco obišče njene starše. Kar je že tako ali tako zoprna situacija, tudi če ne bi bil on črnec, ona pa bogata belka. In takšni tudi njeni starši in cela kopica njihovih prijateljev. Kar se začne kot zgolj nerodno srečanje s tastom in taščo, se za Chrisa sprevrže v boj za življenje. Ni vse tako liberalno, kot se zdi. Tako poantiranega filma o rasistični Ameriki in liberalnih belcih še nisem videla, pa še strašen je … No, vsaj zame.

 

Trije plakati pred mestom (Three billboards outside Ebbing, Missouri), režija Martin McDonagh

Predvsem in edino zaradi Frances McDormand, ki je bila nominirana in dobila skoraj vse svoje nominacije v kategoriji najboljša igralka. Film sicer govori o tisti drugi Ameriki, podobno kot Zbeži! o rasistih in beli Ameriki, a ne liberalni, pač pa trumpovski. Kaj storiti, ko posilstva in umora tvoje hčerke ne preiskuje nihče več? Postaviti tri plakate pred mestom, ki kličejo k akciji. Mildred Hayes (Frances McDormand) stori prav to in sproži serijo reakcij pri šerifu in njegovem namestniku, ki se s situacijo spoprimeta vsak na svoj način. Za spremembo smo dobili tudi film, ki nam Trumpove volivce pokaže kot ljudi in ne kot debilne kmetavzarje, kot si jih radi predstavljamo. Frances McDormand je bila tudi edina na oskarjih, ki je v svojem zahvalnem govoru naredila korak naprej s svojo zahtevo po »inclusion rider«.

 

Uničenje (Annihilation), režija Alex Garland

Medtem ko je bila naša pozornost usmerjena na vse to, oskarje, politične ali nepolitične nagrade, in so se pisali članki in komentarji o vprašanju, ali lahko izkoriščamo umetnost za politična sporočila, ter vsesplošnem razburjenju okoli reprezentacij žensk in manjšin v sodobni (pop) kulturi, je Alex Garland posnel Uničenje (po knjižni predlogi Jeffa VanderMeerja). Kaj je Uničenje? Film, na katerega smo vse čakale – znanstvena fantastika s štirimi glavnimi ženskimi liki, ki so vse znanstvenice in se med celotno zgodbo vedejo racionalno. Niti ena ni prikazana kot objekt ali pasivna gledalka v lastni zgodbi ali kot »plot device«. Feministične mokre sanje. Aja, samo nič denarja ni zaslužil. V Hollywoodu torej. Nič. Novega.

 

Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.

US-embassy ALT1clovecek-koncen-1-barven-slo

Komentarji