Mehanizmi za enakost v primežu politične volje

Nedavno je skupina nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic in nediskriminacije, pozvala Vlado RS k ureditvi pogojev za delovanje Zagovornika načela enakosti, ki je glede na dodeljena proračunska sredstva finančno in zato tudi kadrovsko podhranjen mehanizem (»Poziv«, 2017). Komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks je na svojem marčevskem obisku Vlado RS prav tako pozval k finančni in kadrovski okrepitvi mehanizma (Dnevnik, 2017), vendar kaže, da neuspešno. Manko politične volje za vzpostavitev avtonomnega mehanizma, ki bi deloval na širšem področju preprečevanja diskriminacije glede na najrazličnejše osebne okoliščine, spremljamo že več kot desetletje; v tem času so se zamenjale različne vlade, leve in desne.

Še preden je prišlo do trenda vzpostavljanja avtonomnih mehanizmov za enakost, kakršen je zagovornik načela enakosti, so bili vzpostavljeni institucionalni mehanizmi za enakost žensk. Ta telesa na neki način zrcalijo nadaljevanje prizadevanj za institucionalizacijo bojev za večjo enakost v družbi, ki pa se ne osredinjajo le na spol, ampak v skladu z intersekcionalnim pristopom obravnavajo kompleksne neenakosti, tako da preučujejo prepletanje, dopolnjevanje in vzajemno učinkovanje virov neenakosti (Hrženjak, Jalušič, 2011). Tisto, kar je skupno vsem mehanizmom za enakost, sta neurejen status ter pomanjkanje finančnih in kadrovskih virov.

Prve mehanizme za enakost žensk (pozneje za enakost spolov/enake možnosti) so vzpostavili že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v ZDA. Christine Scheidegger (2014) pravi, da je bil to nekakšen urad za ženske v okviru ministrstva za delo. Večina držav članic Združenih narodov je eno od oblik mehanizmov vzpostavila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti pa v obdobju akcije ZN Desetletje žensk (1976–1986) (Heitlinger, 1993). Odtlej lahko sledimo porastu mehanizmov za enakost in opolnomočenje žensk na svetovni ravni.

Beijing-Declaration-500x424

Pekinška deklaracija, Četrta svetovna konferenca o ženskah, Peking, 1995

Najjasneje je deklarativno zahtevo po institucionalizaciji interesov žensk poudarila Pekinška deklaracija, sprejeta na Četrti svetovni konferenci o ženskah ZN v Pekingu leta 1995. Eden od strateških ciljev deklaracije in njenih Izhodišč za ukrepanje je bil vzpostavitev in krepitev institucionalnih mehanizmov za napredek žensk (Fourth World Conference on Women, 1995). Glavni namen teh mehanizmov je opredeljen kot »priprava, promocija implementacije, izvajanje, nadzorovanje, evalvacija, zagovorništvo in mobilizacija podpore« za sprejetje politik (ang. policies), ki pripomorejo k splošnemu napredku žensk (United Nations, 1995). Na področju političnega odločanja je na primer Pekinška deklaracija prinesla enega od poglavitnih zasukov politik enakosti spolov v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Konvencija za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk, ki je bila na generalni skupščini ZN sprejeta leta 1979, predstavlja pomemben okvir enakosti, pri katerem je pomembno, da so formalno odstranjene ovire in zagotovljene enake možnosti (model postopne poti, ang. incremental track), medtem ko je Pekinška deklaracija iz leta 1995 ključni dokument, ki prinaša model hitre poti (ang. fast track) in znotraj njega diskurzivni premik v okviru politične zastopanosti žensk oziroma žensk na mestih odločanja: premik od politike enakih možnosti (viri) k politiki enakega rezultata (kvote). Pekinška deklaracija, ki je bila sprejeta pod organiziranim pritiskom civilnodružbenega gibanja, je nato postala temelj za krepitev pritiskov na vlade za večjo prisotnost žensk v politiki (Dahlerup, 2006). Novost diskurza, ki ga je vpeljala deklaracija, je premestitev odgovornosti za nizko prisotnost žensk v politiki z žensk (individualni dejavniki) na institucije (kontekstualni dejavniki), ki so odgovorne za nizko prisotnost žensk (vlade, politične stranke) in od katerih terja ukrepe za odpravo vzrokov podreprezentiranosti žensk v politiki (prav tam). Deklaracija je in še vedno služi med drugim kot osnova za legitimnost ukrepov za izboljšanje položaja žensk v politiki in pri političnem odločanju.

WorldConferenceOnWomen1_0

Četrta svetovna konferenca o ženskah, Peking, 1995.

Četrta svetovna konferenca o ženskah, Peking, 1995

Politično odločanje in podreprezentiranost žensk v politiki sta eno od področij, s katerim so se ukvarjali prej omenjeni mehanizmi, ki so jih konec 20. stoletja (Testolin, 2001, 6) začeli vzpostavljati v več državah na več ravneh delovanja. Gledano institucionalno, poznamo vladne in parlamentarne mehanizme za enakost. V Sloveniji je bila na parlamentarni ravni leta 1990 ustanovljena Komisija za žensko politiko kot delovno telo parlamenta (Odlok, 1990), področje enakosti spolov pa je danes priključeno Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Na vladni ravni je bil leta 1992 ustanovljen Urad za žensko politiko (Odlok, 1992), ki danes deluje kot Sektor za enake možnosti pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Med mehanizme za enakost tako prištevamo institucionalne mehanizme za enakost spolov na vladnih (imenovane tudi women’s policy agencies ali women’s policy machinery) in parlamentarnih ravneh, različne komisije, odbore ali svete za enakost spolov (Svet za uresničevanje načela enakega obravnavanja je bil v Sloveniji vzpostavljen leta 2004), pa tudi avtonomna telesa za enakost (na začetku omenjeni zagovornik).

Na področju mehanizmov so vidni nekateri širši trendi (National Mechanisms, 2010, str. 11–17). Prvi od trendov, značilnih za nacionalne ravni, je pomemben zato, ker hkrati uokvirja politike enakosti spolov v državi. Gre za sprejetje zakonodaje ter resolucij, nacionalnih načrtov in strategij za enakost ali za varstvo pred diskriminacijo. Priprava resolucij o nacionalnih programih, ki so običajno medresorski dokument za enakost med ženskami in moškimi ter predstavljajo in zarisujejo politiko enakosti spolov v državi, je v pristojnosti vladnih mehanizmov za enakost spolov, zakonodaja s področja enakosti in nediskriminacije pa običajno daje pravne temelje za vzpostavitev takšnih mehanizmov.

Drugi trend je, da se področje enakosti spolov vse bolj staplja s področjem enakih možnosti na splošno, kar se kaže tudi na slovenskem primeru mehanizmov. Urad za žensko politiko se je že leta 2001 preimenoval v Urad za enake možnosti, enako se je zgodilo z mehanizmom na parlamentarni ravni (1996). Da je vidnost »eden ključnih elementov bojev za enakost«, je med drugim opozorila Mojca Dobnikar (2015), še več, s tem ko se področje enakosti žensk ali spolov staplja s širšim področjem enakih možnosti ali nediskriminacije na splošno, se zanika obstoj enakosti spolov kot posebnega političnega cilja in s tem področja delovanja (Langbakk, 2014).

Tretji, čeprav ne zadnji trend je multiplikacija na vertikalni in horizontalni ravni (na horizontalni ravni so bili na primer leta 2003 na ministrstvih vzpostavljeni koordinatorji in koordinatorice za enake možnosti, ki so tako kot drugi mehanizmi soočeni z mankom politične volje za ureditev statusa). Multiplikacija se na vertikalni ravni kaže tudi v vzpostaviti samostojnih in avtonomnih teles za enakost; ta trend je viden zlasti v EU.

Primer takšnega telesa ali mehanizma je Zagovornik načela enakosti, katerega namen je delovanje v skladu z zakonom o varstvu pred diskriminacijo, ki je mehanizem tudi vzpostavil. Mehanizem zagovornika je bil z zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja ustanovljen že leta 2004, vendar zaradi pomanjkanja politične volje ni nikoli zaživel kot samostojen institut, temveč je vlada leta 2005 na položaj imenovala kar javno uslužbenko (»Poziv«, 2017). Vse do leta 2016 Slovenija ni vzpostavila zadovoljivega avtonomnega mehanizma za enakost, še več, zaradi številnih neuspelih opominov Evropske komisije nam je celo grozila tožba EK (prav tam). Ko je le kazalo, da bo trenutno vladajoči koaliciji uspelo zbrati politično voljo za vzpostavitev avtonomnega mehanizma in se je ob imenovanju zagovornika zazdelo, da se bo po vseh teh letih problematika zadovoljivo rešila, se je zataknilo – kje drugje kot pri denarju, če ne omenjamo nehumanih prostorskih pogojev, saj so zagovorniku namenili prostore nekdanjega skladišča na MDDSZEM (»Pisarna zagovornika enakosti pod milim nebom«, 2017).

Zadostni finančni in kadrovski viri so eden od kazalnikov, po katerih se ocenjuje tudi učinkovitost mehanizmov (Testolin, 2001, 6–8). Zagovorniku je dodeljenih dvesto tisoč evrov proračunskih sredstev na leto.

S takšno popotnico torej vladajoča koalicija pošilja na strokovno pot nov organ, ki naj bi med drugim opravljal neodvisne raziskave in objavljal neodvisna poročila, izvajal naloge inšpekcijskega nadzora, zagotavljal neodvisno pomoč diskriminiranim osebam, sodeloval v postopkih zaradi diskriminacije, osveščal splošno javnost, spremljal stanje na področju diskriminacije in predlagal sprejetje posebnih ukrepov za izboljšanje položaja diskriminiranih oseb.

Misija mogoče?

Viri in literatura

United Nations, Report of the Fourth World Conference on Women, Bejing Declaration, Platform for Action, 1995, str. 84, http://www.un.org/womenwatch/daw/beijing/pdf/Beijing%20full%20report%20E.pdf . (3. 4. 2017).

Dahlerup, D., »Introduction«, v: Dahlerup, D. (ur.), Women, Quotas and Politics, Routledge, London in New York, 2006.

Dnevnik, RTV SLO, 23. 3. 2017 (od 25:09), http://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174462050 (3. 4. 2017).

Dobnikar, M., prispevek na posvetu Slovenskega sociološkega društva »Kako učinkovite so lahko državne institucije za enakost spolov«, Ljubljana, 2015, https://www.youtube.com/watch?v=yTcskLTq-HY (3. 4. 2017).

Fourth World Conference on Women, 1995,  http://www.un.org/womenwatch/daw/beijing/fwcwn.html (3. 4. 2017)

Heitlinger, A., Women’s Equality, Demography and Public Policies. A Comparative Perspective, Palgrave Macmillan, London in New York, 1993.

Hrženjak, M., Jalušič, V., Vrata niso baš odprta  (treba da jih gurneš, pa da se otvaraju): Perspektive v reševanju  kompleksnih neenakosti, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2011.

Langbakk, V., »Foreword«, v: Effectiveness of Institutional Mechanisms for the Advancement of gender equality: Report, Review of the implementation of the Beijing Platform for Action in the EU Member States, EIGE, Luksemburg, 2014.

National Mechanisms for Gender Equality in EU Member States and Candidate Countries and other Developed Economies of the UNECE Region, Regional Study, Združeni narodi, 2010, str. 11–17.

Odlok o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov Komisije Skupščine Republike Slovenije za žensko politiko, Ur. l. RS, št. 30/90, 10. 8. 1990.

Odlok o ustanovitvi Urada za žensko politiko, Ur. l. RS, št. 27/92, 5. 6. 1992.

»Pisarna zagovornika enakosti pod milim nebom«, 2017, https://www.facebook.com/events/145230576007180/?active_tab=about. (4. 4. 2017).

»Poziv«. Javni poziv vladi, marec 2017, PIC, Ljubljana, 2017.

Scheidegger, C., »Women’s Policy Agencies and Institutional Architecture in Comparison: Building Blocks for Equal Gender Relations« (disertacija), The University of St. Gallen, School of Management, Economics, Law, Social Sciences and International Affairs, Bamberg, 2014.

Testolin, G., Handbook on National Machinery to promote Gender Equality and Action Plans: Guidelines for establishing and implementing National Machinery to promote Gender Equality with examples of Good Practices, Svet Evrope, Strasbourg, 2001.

 

Komentarji