Mehanizmi za enakost v primežu politične volje

Nedavno je skupina nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic in nediskriminacije, pozvala Vlado RS k ureditvi pogojev za delovanje Zagovornika načela enakosti, ki je glede na dodeljena proračunska sredstva finančno in zato tudi kadrovsko podhranjen mehanizem (»Poziv«, 2017). Komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks je na svojem marčevskem obisku Vlado RS prav tako pozval k finančni in kadrovski okrepitvi mehanizma (Dnevnik, 2017), vendar kaže, da neuspešno. Manko politične volje za vzpostavitev avtonomnega mehanizma, ki bi deloval na širšem področju preprečevanja diskriminacije glede na najrazličnejše osebne okoliščine, spremljamo že več kot desetletje; v tem času so se zamenjale različne vlade, leve in desne.

Še preden je prišlo do trenda vzpostavljanja avtonomnih mehanizmov za enakost, kakršen je zagovornik načela enakosti, so bili vzpostavljeni institucionalni mehanizmi za enakost žensk. Ta telesa na neki način zrcalijo nadaljevanje prizadevanj za institucionalizacijo bojev za večjo enakost v družbi, ki pa se ne osredinjajo le na spol, ampak v skladu z intersekcionalnim pristopom obravnavajo kompleksne neenakosti, tako da preučujejo prepletanje, dopolnjevanje in vzajemno učinkovanje virov neenakosti (Hrženjak, Jalušič, 2011). Tisto, kar je skupno vsem mehanizmom za enakost, sta neurejen status ter pomanjkanje finančnih in kadrovskih virov.

Prve mehanizme za enakost žensk (pozneje za enakost spolov/enake možnosti) so vzpostavili že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v ZDA. Christine Scheidegger (2014) pravi, da je bil to nekakšen urad za ženske v okviru ministrstva za delo. Večina držav članic Združenih narodov je eno od oblik mehanizmov vzpostavila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti pa v obdobju akcije ZN Desetletje žensk (1976–1986) (Heitlinger, 1993). Odtlej lahko sledimo porastu mehanizmov za enakost in opolnomočenje žensk na svetovni ravni.

Pekinška deklaracija, Četrta svetovna konferenca o ženskah, Peking, 1995

Najjasneje je deklarativno zahtevo po institucionalizaciji interesov žensk poudarila Pekinška deklaracija, sprejeta na Četrti svetovni konferenci o ženskah ZN v Pekingu leta 1995. Eden od strateških ciljev deklaracije in njenih Izhodišč za ukrepanje je bil vzpostavitev in krepitev institucionalnih mehanizmov za napredek žensk (Fourth World Conference on Women, 1995). Glavni namen teh mehanizmov je opredeljen kot »priprava, promocija implementacije, izvajanje, nadzorovanje, evalvacija, zagovorništvo in mobilizacija podpore« za sprejetje politik (ang. policies), ki pripomorejo k splošnemu napredku žensk (United Nations, 1995). Na področju političnega odločanja je na primer Pekinška deklaracija prinesla enega od poglavitnih zasukov politik enakosti spolov v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Konvencija za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk, ki je bila na generalni skupščini ZN sprejeta leta 1979, predstavlja pomemben okvir enakosti, pri katerem je pomembno, da so formalno odstranjene ovire in zagotovljene enake možnosti (model postopne poti, ang. incremental track), medtem ko je Pekinška deklaracija iz leta 1995 ključni dokument, ki prinaša model hitre poti (ang. fast track) in znotraj njega diskurzivni premik v okviru politične zastopanosti žensk oziroma žensk na mestih odločanja: premik od politike enakih možnosti (viri) k politiki enakega rezultata (kvote). Pekinška deklaracija, ki je bila sprejeta pod organiziranim pritiskom civilnodružbenega gibanja, je nato postala temelj za krepitev pritiskov na vlade za večjo prisotnost žensk v politiki (Dahlerup, 2006). Novost diskurza, ki ga je vpeljala deklaracija, je premestitev odgovornosti za nizko prisotnost žensk v politiki z žensk (individualni dejavniki) na institucije (kontekstualni dejavniki), ki so odgovorne za nizko prisotnost žensk (vlade, politične stranke) in od katerih terja ukrepe za odpravo vzrokov podreprezentiranosti žensk v politiki (prav tam). Deklaracija je in še vedno služi med drugim kot osnova za legitimnost ukrepov za izboljšanje položaja žensk v politiki in pri političnem odločanju.

Četrta svetovna konferenca o ženskah, Peking, 1995.

Četrta svetovna konferenca o ženskah, Peking, 1995

Politično odločanje in podreprezentiranost žensk v politiki sta eno od področij, s katerim so se ukvarjali prej omenjeni mehanizmi, ki so jih konec 20. stoletja (Testolin, 2001, 6) začeli vzpostavljati v več državah na več ravneh delovanja. Gledano institucionalno, poznamo vladne in parlamentarne mehanizme za enakost. V Sloveniji je bila na parlamentarni ravni leta 1990 ustanovljena Komisija za žensko politiko kot delovno telo parlamenta (Odlok, 1990), področje enakosti spolov pa je danes priključeno Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Na vladni ravni je bil leta 1992 ustanovljen Urad za žensko politiko (Odlok, 1992), ki danes deluje kot Sektor za enake možnosti pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Med mehanizme za enakost tako prištevamo institucionalne mehanizme za enakost spolov na vladnih (imenovane tudi women’s policy agencies ali women’s policy machinery) in parlamentarnih ravneh, različne komisije, odbore ali svete za enakost spolov (Svet za uresničevanje načela enakega obravnavanja je bil v Sloveniji vzpostavljen leta 2004), pa tudi avtonomna telesa za enakost (na začetku omenjeni zagovornik).

Na področju mehanizmov so vidni nekateri širši trendi (National Mechanisms, 2010, str. 11–17). Prvi od trendov, značilnih za nacionalne ravni, je pomemben zato, ker hkrati uokvirja politike enakosti spolov v državi. Gre za sprejetje zakonodaje ter resolucij, nacionalnih načrtov in strategij za enakost ali za varstvo pred diskriminacijo. Priprava resolucij o nacionalnih programih, ki so običajno medresorski dokument za enakost med ženskami in moškimi ter predstavljajo in zarisujejo politiko enakosti spolov v državi, je v pristojnosti vladnih mehanizmov za enakost spolov, zakonodaja s področja enakosti in nediskriminacije pa običajno daje pravne temelje za vzpostavitev takšnih mehanizmov.

Drugi trend je, da se področje enakosti spolov vse bolj staplja s področjem enakih možnosti na splošno, kar se kaže tudi na slovenskem primeru mehanizmov. Urad za žensko politiko se je že leta 2001 preimenoval v Urad za enake možnosti, enako se je zgodilo z mehanizmom na parlamentarni ravni (1996). Da je vidnost »eden ključnih elementov bojev za enakost«, je med drugim opozorila Mojca Dobnikar (2015), še več, s tem ko se področje enakosti žensk ali spolov staplja s širšim področjem enakih možnosti ali nediskriminacije na splošno, se zanika obstoj enakosti spolov kot posebnega političnega cilja in s tem področja delovanja (Langbakk, 2014).

Tretji, čeprav ne zadnji trend je multiplikacija na vertikalni in horizontalni ravni (na horizontalni ravni so bili na primer leta 2003 na ministrstvih vzpostavljeni koordinatorji in koordinatorice za enake možnosti, ki so tako kot drugi mehanizmi soočeni z mankom politične volje za ureditev statusa). Multiplikacija se na vertikalni ravni kaže tudi v vzpostaviti samostojnih in avtonomnih teles za enakost; ta trend je viden zlasti v EU.

Primer takšnega telesa ali mehanizma je Zagovornik načela enakosti, katerega namen je delovanje v skladu z zakonom o varstvu pred diskriminacijo, ki je mehanizem tudi vzpostavil. Mehanizem zagovornika je bil z zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja ustanovljen že leta 2004, vendar zaradi pomanjkanja politične volje ni nikoli zaživel kot samostojen institut, temveč je vlada leta 2005 na položaj imenovala kar javno uslužbenko (»Poziv«, 2017). Vse do leta 2016 Slovenija ni vzpostavila zadovoljivega avtonomnega mehanizma za enakost, še več, zaradi številnih neuspelih opominov Evropske komisije nam je celo grozila tožba EK (prav tam). Ko je le kazalo, da bo trenutno vladajoči koaliciji uspelo zbrati politično voljo za vzpostavitev avtonomnega mehanizma in se je ob imenovanju zagovornika zazdelo, da se bo po vseh teh letih problematika zadovoljivo rešila, se je zataknilo – kje drugje kot pri denarju, če ne omenjamo nehumanih prostorskih pogojev, saj so zagovorniku namenili prostore nekdanjega skladišča na MDDSZEM (»Pisarna zagovornika enakosti pod milim nebom«, 2017).

Zadostni finančni in kadrovski viri so eden od kazalnikov, po katerih se ocenjuje tudi učinkovitost mehanizmov (Testolin, 2001, 6–8). Zagovorniku je dodeljenih dvesto tisoč evrov proračunskih sredstev na leto.

S takšno popotnico torej vladajoča koalicija pošilja na strokovno pot nov organ, ki naj bi med drugim opravljal neodvisne raziskave in objavljal neodvisna poročila, izvajal naloge inšpekcijskega nadzora, zagotavljal neodvisno pomoč diskriminiranim osebam, sodeloval v postopkih zaradi diskriminacije, osveščal splošno javnost, spremljal stanje na področju diskriminacije in predlagal sprejetje posebnih ukrepov za izboljšanje položaja diskriminiranih oseb.

Misija mogoče?

Viri in literatura

United Nations, Report of the Fourth World Conference on Women, Bejing Declaration, Platform for Action, 1995, str. 84, http://www.un.org/womenwatch/daw/beijing/pdf/Beijing%20full%20report%20E.pdf . (3. 4. 2017).

Dahlerup, D., »Introduction«, v: Dahlerup, D. (ur.), Women, Quotas and Politics, Routledge, London in New York, 2006.

Dnevnik, RTV SLO, 23. 3. 2017 (od 25:09), http://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174462050 (3. 4. 2017).

Dobnikar, M., prispevek na posvetu Slovenskega sociološkega društva »Kako učinkovite so lahko državne institucije za enakost spolov«, Ljubljana, 2015, https://www.youtube.com/watch?v=yTcskLTq-HY (3. 4. 2017).

Fourth World Conference on Women, 1995, http://www.un.org/womenwatch/daw/beijing/fwcwn.html (3. 4. 2017)

Heitlinger, A., Women’s Equality, Demography and Public Policies. A Comparative Perspective, Palgrave Macmillan, London in New York, 1993.

Hrženjak, M., Jalušič, V., Vrata niso baš odprta (treba da jih gurneš, pa da se otvaraju): Perspektive v reševanju kompleksnih neenakosti, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2011.

Langbakk, V., »Foreword«, v: Effectiveness of Institutional Mechanisms for the Advancement of gender equality: Report, Review of the implementation of the Beijing Platform for Action in the EU Member States, EIGE, Luksemburg, 2014.

National Mechanisms for Gender Equality in EU Member States and Candidate Countries and other Developed Economies of the UNECE Region, Regional Study, Združeni narodi, 2010, str. 11–17.

Odlok o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov Komisije Skupščine Republike Slovenije za žensko politiko, Ur. l. RS, št. 30/90, 10. 8. 1990.

Odlok o ustanovitvi Urada za žensko politiko, Ur. l. RS, št. 27/92, 5. 6. 1992.

»Pisarna zagovornika enakosti pod milim nebom«, 2017, https://www.facebook.com/events/145230576007180/?active_tab=about. (4. 4. 2017).

»Poziv«. Javni poziv vladi, marec 2017, PIC, Ljubljana, 2017.

Scheidegger, C., »Women’s Policy Agencies and Institutional Architecture in Comparison: Building Blocks for Equal Gender Relations« (disertacija), The University of St. Gallen, School of Management, Economics, Law, Social Sciences and International Affairs, Bamberg, 2014.

Testolin, G., Handbook on National Machinery to promote Gender Equality and Action Plans: Guidelines for establishing and implementing National Machinery to promote Gender Equality with examples of Good Practices, Svet Evrope, Strasbourg, 2001.

O posvetu, enakosti spolov in festivalu

V tednu, ko 8. marca praznujemo mednarodni dan žensk, Slovensko sociološko društvo organizira strokovni posvet z naslovom »Kako učinkovite so državne institucije za enakost spolov?«. Posvet, posvečen dnevu žensk, je prvi v nizu dogodkov, s katerimi bodo v društvu obeležili praznovanje 50-letnice obstoja krovnega strokovnega združenja slovenskih sociologinj in sociologov, ki si prizadeva ne le za razvoj sociologije in njeno uveljavljanje kot znanstvene in pedagoške discipline, ampak želi preko javnih razprav o aktualnih družbenih izzivih prispevati tudi k razvoju in napredku slovenske družbe.

Toda zakaj posvet na temo učinkovitosti državnih institucij za enakost spolov?

Pogled v zgodovino pokaže, da smo si ženske skozi stoletja bojev in prizadevanj za enakopravni položaj žensk v vseh sferah družbe enakopravnost v pravno-formalnem smislu priborile, vsaj če pogledamo slovenski družbeni kontekst. Vendar so ravno več desetletne, da ne rečemo stoletne (tudi mednarodne), izkušnje pokazale, da pravno-formalna enakost žensk sama po sebi še ne zagotavlja dejanske enakosti oziroma njenega uveljavljenja in udejanjanja v realnih življenjskih izkušnjah žensk. Na primer, če se ozremo na visokošolsko področje, podatki kažejo, da število žensk, vključenih v terciarno izobraževanje, in žensk z uspešno zaključenim univerzitetnim študijem narašča. Če pogledamo le podatke o uspešnem zaključku univerzitetnega študija (SURS 2014, 17), skupno število žensk celo presega število moških. Vsekakor ne moremo govoriti, da se spremembe v prid enakosti spolov ne dogajajo, a to ni uspeh, zaradi katerega bi smeli zaspati na lovorikah zmagoslavja. Zgodba o enakosti spolov se na tem mestu nadaljuje ali se šele prav zares začenja. Sama vključenost v izobraževanje in pridobljena diploma namreč nujno ne pomenita tudi zasedanja mest in položajev z družbeno, ekonomsko-gospodarsko in/ali politično močjo in vplivom. Ali rečeno drugače; »statistično večja udeleženost različnih družbenih skupin v izobraževanju sama na sebi ne zmanjšuje družbene neenakosti« (Zgaga 2015, 38). Enako kot za družbenopolitično aktivnost žensk tudi za aktivnost žensk na visokošolskem področju velja, da »njihova navzočnost upada z naraščanjem višine položaja in s povečanjem javnosti in moči odločanja« (Jogan 1986, 32). To potrjujejo tudi zadnji podatki o doktoricah in doktorjih znanosti, ki kažejo, da se razmerje med ženskami in moškimi s pridobljenim doktoratom znanosti sicer postopoma izenačuje (SURS 2015), a hkrati to (vsaj ne z enako hitrostjo) ne vpliva na spreminjanje razmerja med ženskimi in moškimi, ki na visokošolskem področju zasedajo najbolj pomembna odločevalska mesta z največ vpliva in moči (npr. vodilna mesta na fakultetah in univerzah).

Kot kažejo raziskave, ki preizprašujejo razmerja med spolom, strukturnimi ovirami in priložnostmi (Antić Gaber et. al 2015, 143), so naše življenjske odločitve, ki jih sprejemamo kot posameznice in posamezniki, vedno sprejete v družbenem kontekstu, v katerem ti živijo oziroma živimo, pri tem pa se soočamo s strukturnimi ovirami in tudi priložnostmi. Ta družbeni kontekst ali družbena struktura, ki je vselej tudi spolno zaznamovana, namreč »določa možnosti in konsekvence delovanja posameznic in posameznikov«, a ne le njih, temveč »tudi celotnih sistemov, institucij oziroma polj« (Antić Gaber 2015, 11), znotraj katerih pa se spolni režimi in neenakosti ne le producirajo, ampak tudi reproducirajo in s tem ohranjajo.

Tako ni irelevantno, kako v sodobni družbi razumemo in navsezadnje promoviramo koncepta ženskosti in moškosti. Ko se z njima ukvarjamo, ne le z vidika znanosti, ampak tudi v okviru poljudnih pogovorov ali dogodkov (če za primer vzamemo Femme Festival ženstvenosti, ki je naletel na buren odziv aktivistk, strokovne in druge javnosti), moramo vselej imeti v mislih, da gre za družbena konstrukta, ki vedno določata tudi mesto in vlogo spolov v družbeni strukturi, torej v družbeni realnosti sami.

Zato govoriti o ženskosti oziroma o ženstvenosti, kot jo razumejo organizatorice oziroma organizatorji festivala, ni brez konsekvenc. Ženstvenost je v viziji festivala, začrtani za naslednjih 35 let, predstavljena za rdečo nit in definirana kot »mehka, čustvena in nežna ženska energija«, pri tem pa se ogradijo od vseh drugih »neženskih« lastnosti: »[…] vse, kar nosi moško konotacijo, kot je recimo poslovnost, ne bo del ne festivalov ne organizacije. To prepuščamo moškim, da lahko zopet zadihajo v vsej svoji veličini, moči in moškosti.« Ravno s takšnim enodimenzionalnim razumevanjem ženskosti in moškosti posredno spodkopavamo priborjene pravice žensk (pa tudi moških npr. očetovski dopust) in ženske ne samo omejujemo, ampak jih posledično vračamo v zasebno sfero. Moškim pa s tem sporočamo, da zanje oziroma njihovo aktivno prisotnost in udejstvovanje v zasebni sferi pravzaprav ni mesta. Z zapisi kot: ženska »[n]ič več ni boginja, ki nosi v sebi novega potomca človeštva, ga rodi in vzgaja. Ni več boginja partnerstva, ki razvaja in neguje svojega moškega«, ženske biološko determiniramo in jih omejimo na njihove biološke značilnosti in vloge, ki naj bi iz njih izhajale (ženske bi naj tako bile matere, žene oziroma partnerice, negovalke ne le svojih otrok in starejših, ampak tudi svojih moških). Hkrati pa tovrsten diskurz od moških pričakuje, da so kot »pravi moški« močni, ne kažejo nežnosti in čustev, s tem se od njih posredno zahteva, da morajo v finančnem smislu poskrbeti za »svojo« žensko in otroke, če jih imata. Z izjavami »tako kot moški potrebujejo “prave” ženske, tudi ženske potrebujemo prave moške« ne samo, da hote ali nehote sporočamo, da obstaja en tip »prave ženske ali pravega moškega«, ampak ženskam in moškim tudi jemljemo svobodo pri oblikovanju lastne identitete. S takim diskurzom omogočamo ohranjanje (očitno) še vedno trdno zasidranih tradicionalnih vzorcev in pogledov na (družbeni) spol, ki v resnici presega binarne delitve na moške in ženske ter njim družbeno pripisane vloge.

Festival, ki ima namen »častiti pravo žensko«, ji pomagati ob soočenju z vsemi težavami, ki jih po mnenju organizatoric oziroma organizatorjev festivala s sabo prinašatjo, ne samo emancipacija, ampak tudi kapitalizem in potrošništvo, žensko/ženske pravzaprav spravlja v še bolj shizofren položaj in jih še bolj razdvaja. In to ravno s poveličevanjem lastnosti (npr. milina, nežnost, čustvenost, lepota), ki v realnem družbenem kontekstu, ki tudi sam terja aktivni angažma žensk v javni sferi, žal prej kot pomagajo, prepogosto predstavljajo prepreke pri vstopanju v sfero javnega življenja ter delovanju in uveljavljanju v njej. Družbena realnost, še zlasti, če nanjo pogledamo skozi prizmo še vedno prisotne ekonomske krize, in značilnosti sodobnih razvitih družb (npr. visoka stopnja izobraženosti in zaposlenosti ljudi vseh spolov) od žensk ne samo pričakuje, ampak tudi zahteva aktivno vlogo v poklicnem in drugem javnem življenju (z eno plačo, če ni ravno »menedžerska«, žal že dolgo ni več mogoče preživeti – tudi če bi privzeli predpostavko, da bi vse ženske živele v partnerskih razmerjih, v katerih bi »pravi moški« zanje »poskrbeli« s finančnega, seksualnega in še katerega drugega vidika). Tudi ne moremo mimo tega, da si ženske same želimo živeti polno življenje oziroma imeti možnosti izbire med več različnimi vlogami in jih živeti hkrati, tudi tiste, ki niso vezane le na polje zasebnega (družina in partnerski odnos). Ženske bi zatorej bilo bolj smiselno »pripravljati« in jih »opremljati« z veščinami, ki pripomorejo k izboljšanju njihovih življenjskih izkušenj v obstoječi družbeni realnosti, hkrati pa jih tudi spodbujati, da s svojim delovanjem in prizadevanjem sooblikujejo družbo, v kateri bi lahko živele in živeli brez obsojanja in presojanja naših osebnostnih ali drugih lastnosti. Torej v pravični in enakopravni družbi, v kateri je mogoča svobodna izbira in oblikovanje lastnih identitet.

S tovrstnimi diskurzi, ponazorjenimi zgoraj, se odmika pogled od realnih preprek, s katerim se soočamo ženske (in moški) v sodobni, s spolom zaznamovani družbi. Hkrati pa gre za (re)konstruiranje in poveličevanje (zdi se, kot da le enega!) »pravega« koncepta ženskosti (in posredno tudi moškosti), ki ima malo skupnega z realnimi življenjskimi izkušnjami žensk in moških.

Poskusi vračanja k tradicionalnim pogledom na spol in družbene vloge, ki naj bi jih posameznice in posamezniki v družbi zasedali, ter preizpraševanja pomena priborjenih pravic in novi poskusi retradicionalizacije vselej dobivajo nove »obraze« in delujejo še na bolj prikrite načine. Načine, ki se lahko ob bežnem pogledu zazdijo kot eden od prispevkov k izboljševanju položaja žensk v sodobni družbi, a je v resnici, še zlasti z daljnosežnimi posledicami, ki jih takšni diskurzi in pogledi nosijo s sabo, ravno obratno.

Zato se zdi, da strokovni posvet Slovenskega sociološkega društva prihaja na »spored« v pravem času. Ko je jasno, da smo si določene pravice izborile in izborili, vendar nam prej opisani dogodki in diskurzi pravzaprav pričajo o tem, da boj za enakost spolov še zdaleč ni dobljen, ampak terja nenehno prizadevanje ne samo za enakopravnost, temveč tudi za enakost spolov. Ravno takšni poskusi retradicionalizacije še jasneje kažejo na pomembnost obstoja in učinkovitosti nacionalnih oziroma državnih mehanizmov in strategij za enakost spolov. Te namreč ni mogoče doseči le s pravnim urejanjem položaja moških in žensk, pobudami civilne družbe ali posameznic in posameznikov.

Posvet bo kritično presojal namen, delovanje in učinkovitost državnih mehanizmov za enakost spolov, kot sta nekdanji Urad vlade RS za enake možnosti in Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti v pristojnosti Državnega zbora. Poglede bodo tako soočile nekdanje predsednice oziroma direktorice omenjenih institucij, predstavnice in predstavniki civilno-družbenih organizacij in skupin, politike ter stroke, ki so z njimi sodelovali ali njihovo delo spremljali s strokovnega vidika.

Program posveta je objavljen na spletni strani Slovenskega sociološkega društva.
http://www.sociolosko-drustvo.si/kako-ucinkovite-so-lahko-drzavne-institucije-za-enakost-spolov/72592/

Literatura in viri:
Antić Gaber, Milica, 2015: Strukturiranje slovenske družbe in spol kot strukturirana in strukturirajoča struktura. V: Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti (ur. Antić Gaber, Milica). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 7–19.
Antić Gaber, Milica, et. all, 2015: Povzetek. V: Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti (ur. Antić Gaber, Milica). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 143.
Femme Festival ženstvenosti, 2015: Festival. Dostopno na: http://www.femmefeminite.com/festival/ (citirano 27. 2. 2015).
Jogan, Maca, 1986: Ženske na poti od delne družinske do celostne uveljavitve. V: Ženske in diskriminacija (ur. Jogan, Maca). Ljubljana: Delavska enotnost. 9–58.
Statistični urad Republike Slovenije [SURS], 2014: Statøpis – Statistični pregled Slovenije 2014. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno na naslovu: http://www.stat.si/doc/pub/Statopis.pdf (citirano 27. 2. 2015).
Statistični urad Republike Slovenije [SURS], 2015: Karierne poti doktoric in doktorjev znanosti. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Publikacija je dostopna na naslovu: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5025&naslov=Karierne-poti-doktoric-in-doktorjev-znanosti (citirano 28. 2. 2015).
Zgaga, Pavel, 2015: Vplivi dinamike v visokem šolstvu na spolno strukturiranost sodobne družbe. V: Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti (ur. Antić Gaber, Milica). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 33–50.