Zadnjič sem bila spet bolna in nisem bila sposobna za nič drugega kakor za gledanje programov na vrsti TV kanalov, ki mi jih omogoča kabelska. Pogled sem usmerila na ekran in iskala med svojimi najljubšimi programi. Tako sem spremljala Discovery, Viasat History in Travel. Med vsemi me je h gledanju najbolj pritegnil Discovery. Reklam Bear Gryllsa, manekenskega pustolovca z atletsko postavo, ki poseduje vso modrost o preživetju v nemogočih razmerah, preprosto ne moreš ignorirati. Na kanalu so se vrtele njegove reklame za oddaje, v katerih napoveduje, da bo uboge civilizirane Britance s šok terapijo v naravi spodbudil k razrešitvi vseh notranjih paranoj. V naslednjem spotu z nasmeškom razlaga, kako bo testiral sodobne britanske moške in ugotavljal, koliko »preživitvenih sposobnosti in prave moškosti« se v njih sploh še skriva. Test bodo opravili, če bodo na osamljenem otoku preživeli en mesec. Ja, vsi »vegiči« in drugi podobni tipi bodo pošteno v »zosu«. In ja, ne moreš mimo serij o nekdanjih pripadnikih posebnih enot, ki svojega kolega postavljajo pred različne preživitvene izzive, izzive na meji mogočega, za pomoč pri rešitvi z ledenika pa mu denimo pustijo le ogromno plenico.
Potem je tu še cela vrsta serij z Aljaske in iz Sibirije, s »čudaškimi moškimi«, ki še vedno sami lovijo lose in ribe, da bi preživeli v zimskih mesecih, ali pa vsaj tekmujejo v boju za zlato ali les v Sibiriji. In seveda mi ne gre iz glave reklama za oddaje z Vinnijem Jonesom (angleškim igralcem, ki običajno nastopa v vlogah gangsterjev) na National Geograficu, ki razglaša, da v njegovi seriji ni prostora za metroseksualce, mamine sinčke in dendije (gizdaline) ter delikatne ljubčke. »Moški« TV kanali, ki so pred leti kazali avtomobile in vojne dokumentarce, so očitno svojo pozornost usmerili drugam. In ja, po mojem je eden od simbolov ravno Bear, tisti, ki si lahko naredi majčko iz mrtvega tjulnja in preplava morje, polno morskih psov. Ja, oral je ledino za vse druge »survivaliste« in pri tem še dobro izgledal.
Te dokumentarce, ki so očitno namenjeni moškim – »ženski« programi naj bi publiki raje postregli z zdravstvenimi nasveti, pogovornimi oddajami, modo, kuhinjo, new agem –, najdemo na spletnih straneh kabelskih operaterjev pod pustolovščino. Moški se ob pomoči krute narave osvobodijo svoje sodobnosti in pomehkuženosti, vrnejo se k podobi lovca, kar so tako ali tako že bili, pa so vmes pozabili. Zdi se, da je prikrito sporočilo vseh teh oddaj: »Naporno je biti sodoben moški, raje bi bil tisti iz kamene dobe. Takrat si vedel, kaj moraš storiti.«
Vendar se tega fenomena ne da povsem preprosto razložiti z argumentom, da je sodobni moški v krizi, vsaj tisti, ki pristaja na nekdanje patriarhalne podobe, in da v teh serijah ob pomoči neprilagojencev z Aljaske in mišičastih pripadnikov nekdanjih posebnih vojaških skupin išče, kar je izgubil. Konec koncev so med protagonisti neposredni potomci angleške aristokracije (recimo Bear), kar je v direktnem nasprotju z našo percepcijo prave moškosti. Hkrati pa se takšne serije nenehno spopadajo z obtožbami, da so zaigrane. Bear je tako med snemanji svojih serij pogosto spal v hotelih. Serije torej producirajo fantazijo, želje, pobeg od resničnosti, pobeg iz mesta, kjer se v primerjavi s problemom stradanja in žeje vse skrbi zdijo vsaj nekoliko brezvezne. Toda ali niso junaki, neukrotljivi osvajalci Antarktike in raziskovalci daljne Amazonije, obstajali že zdavnaj? Večina evropskih moških je sulico in mačeto izgubila ali založila vsaj dve stoletji nazaj, ko so v mestu raje trgovali ter lovili »denar« in oblast. Moškost oziroma vsaj njeno tradicionalno dojemanje je torej v krizi že dolgo, le da tokrat bolj glasno, saj nas na to nenehno opozarjajo novodobni pustolovci. Ti so namreč posebej izvežbani, da krizo učinkovito premagujejo, hkrati pa enako učinkovito pišejo še knjige (avtobiografije in priročnike), snemajo TV serije in snujejo avtorsko zaščitene nože.
Po eni strani lahko torej le ugotovimo, da so novi pustolovci našli novo tržno nišo, ki se ujema z vzponom vse bolj ekstremnih resničnostnih šovov, in da se vprašanja moškosti lotevajo le površno, čeprav se zdi, da že dolgo. Vendar je precej bolj zaskrbljujoče nekaj drugega – v teh »moških« fantazijah ženske ne nastopajo. Ženske so v teh serijah ali popolnoma odsotne ali pa le obrobne statistke, pretirano čustvene, kot lahko opazimo pri edini akterki, ki se skupaj z moškimi podaja na črpanje zlata pod gladino ledeno mrzlega morja – v seriji, v kateri tako rekoč v živo spremljamo napeti boj med bogastvom in bankrotom. Tu si velja zastaviti vprašanje, zakaj so v fantazijah o preživetju na samotnem otoku ženske odsotne. Zaradi izgubljene tradicije pustolovk in avanturistk? Ali pa zanje v moških fantazijah sploh ni prostora, ker bi jih lahko preveč ogrozile, zmedle? Gre vendarle za to, da se dokaže primus inter parus med brati, tisti, ki privleče s seboj največji plen, zbudi največje spoštovanje?
Zdi se, da stara razsvetljenska logika državljanstva še vedno obstaja, in po njej so ženske izločene. Družba očitno potrebuje heroje, ne pa herojk. Sicer pa, kako bi danes iskale ženskost, tako kot moški moškost – na samotnem otoku? Če špekuliramo, bi se napovednik serije za podobno oddajo, kot je Bear Grylls in otok, kjer 13 moških ugotavlja, koliko so še zares »moški«, verjetno v okviru dihotomije moški – ženske navezoval na pričakovanja, da se ženska zapre v kuhinjo s sedmimi otroki. In to bi bilo resnično predmet zgražanja. Toda vse te serije to v resnici sporočajo, le da bolj subtilno. Za ženske je »vedno prostor drugje«, pač niso lovke ali tiste, ki naj bi same preživele v džungli, kar prodajajo vsi ti avanturisti. Prav tako očitno niso tiste, ki bi opravljale najtežje službe v Rusiji, kot lahko sklepamo po Vinniju. Toda tudi večina moških, tako kot žensk, ne bi sama preživela na samotnem otoku.
Na koncu si lahko zastavim tudi vprašanje, kdaj bom končno lahko na Discoveryju gledala šov, ki bo resnično raziskoval sodobno moškost. Verjetno bi taka oddaja prikazovala manj blata in manj nagravžnih prigrizkov, bi bilo pa prav tako veliko drame.