Ne/vidnost žensk in politika enakosti

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let je v Sloveniji doživljalo razcvet feministično gibanje. Cela vrsta skupin je s svojim delovanjem pokrivala širok spekter vprašanj – od zastopanosti žensk v politiki do problema nasilja v zasebni sferi, od lezbičnega aktivizma do ženske duhovnosti, od problema vojnega nasilja nad ženskami do reproduktivnih pravic. Pod pritiskom tega gibanja ter ob sodelovanju med njim in delom institucionalne politike sta nastali ključni instituciji ženske politike – Komisija za žensko politiko v Državnem zboru in Urad za žensko politiko.

Desetletje pozneje se je institucionalizacija politike enakih možnosti spolov že dovršila in se prevesila na drugo stran: k širši vključevalnosti in hkrati k zabrisovanju vključevanja žensk. Prav tako se je v tem obdobju dovršila NVO-izacija ženskih skupin: feministične skupine, pobude, akcije so najprej prehajale v ženske nevladne organizacije in nato v socialne nevladne organizacije. Na kratko si poglejmo, kako sta potekala oba procesa.

Zakon o enakih možnostih žensk in moških je leta 2002 začrtal meje institucionalne politike enakih možnosti in iz nje izbrisal pojem ženska politika. S tem se je dovršil proces, ki se je začel sredi devetdesetih let. Pred tem je bil leta 1992 ustanovljen Urad za žensko politiko, po volitvah isto leto se je v Državnem zboru konstituirala Komisija za žensko politiko. Že po volitvah 1996 je bilo vprašljivo, ali bo Državni zbor imel takšno komisijo, nato pa je bila vendarle ustanovljena Komisija za politiko enakih možnosti žensk in moških. Po volitvah leta 2000 so naloge te komisije prišle v pristojnost Odbora za notranjo politiko, po volitvah leta 2004 pa Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti – in tako po vseh naslednjih volitvah do danes.

Naloge Urada za žensko politiko je leta 2001 prevzel Urad za enake možnosti. Že leta 2003 so poskušali Urad vključiti v Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in tako še večkrat tudi pozneje; končno jim je leta 2012 uspelo.

Kaj nam kaže ta slika? Iz ženske politike smo najprej dobili politiko enakih možnosti žensk in moških, ta pa se je na prelomu tisočletja skoraj neopazno razširila in hkrati skrčila v politiko enakih možnosti nasploh. S tem je problematika spola spet začela postajati manj vidna in razvidna.

Na drugi strani imamo podoben proces v civilnodružbenem dogajanju. Iz feminističnih skupin v osemdesetih in na začetku devetdesetih let dobimo najprej ženske projekte, nato ženske nevladne organizacije, nato pa niti tega ne več: tako kot je sredi devetdesetih začel iz poimenovanj izginjati feminizem, so proti koncu devetdesetih let začele izginjati kar ženske. Poglejmo si to izginjanje iz imen organizacij za delo proti nasilju, ki so se ali se predstavljajo kot feministične: leta 1989 je nastalo Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja; leta 1992 Modra – skupina za raziskovanje psihosocialnih potreb žensk; leta 1993 Ženska svetovalnica; nato pa leta 1996 Društvo za nenasilno komunikacijo, leta 2000 Zavod Emma – center za pomoč žrtvam nasilja in ob tem projekti, ki se ne deklarirajo za feministične: Združenje proti spolnemu zlorabljanju (1994), Društvo za življenje brez nasilja (1998) itd. In pojavijo se varne hiše, ki z nazivom ne dajo več niti slutiti, komu so namenjene.

Od 27 feminističnih skupin ali projektov, ustanovljenih v obdobju 1984–1999, jih danes obstaja še šest (ŠKUC-LL, SOS telefon, Ženska svetovalnica, Mesto žensk, DNK, tematsko polje Spol pri MI); kar polovica deluje proti nasilju in so predvsem socialni projekti (za ženske ali tudi ne le zanje).

V letih 2000–2004 se je ustanovilo pet novih ženskih nevladnih organizacij oz. skupin, od katerih dve še delujeta; v istem času pa se je odprlo kar sedem varnih hiš, od tega le dve v okviru feminističnih pobud, ter dva socialna projekta, ki prav tako pomagata predvsem ženskam. Omenjene varne hiše in socialna projekta niso bili toliko rezultat trajnejših feminističnih prizadevanj ali siceršnjih prizadevanj za enakost, temveč financiranja, ki ga je omogočilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Program socialnega varstva do leta 2005 je namreč predvideval vzpostavitev mreže materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno kapaciteto 250 mest. Če upoštevamo, da je bilo leta 1999 v materinskih domovih in zatočiščih po uradnih podatkih 170 mest, je jasno, da sta bila ta program in ponudba financiranja več kakor dobrodošla. Vprašanje pa je, kakšna teoretska in strokovna izhodišča so imele te ustanove, ki so se tako hitro odpirale v obdobju 2000–2004.

Navedeni podatki ponazarjajo, kako je iz osemdesetih let preko devetdesetih v novo tisočletje usihala organizirana feministična aktivnost oziroma kolektivna feministična akcija, hkrati pa se je širila »socialna« dejavnost za ženske v zvezi s problemom nasilja. Če je bil podlaga prvih projektov proti nasilju nad ženskami feminizem, je ob državni finančni dobrohotnosti podlaga postalo socialno delo; se pravi ne več zavest o neenakem družbenem položaju zaradi spola, temveč »človeška, socialna stiska«.

Na eni strani torej vidimo utapljanje ženske politike in politike enakosti spolov v splošni politiki enakosti; na drugi strani prehajanje feminističnih projektov za krepitev družbene in politične moči žensk v socialne in nato celo humanitarne in karitativne projekte za ženske. Seveda je oboje povezano s širšimi družbenimi in političnimi procesi, v katere pa tu ne morem posegati.

Prvo desetletje v novem tisočletju smo tako preživeli ob izginjanju institucionalne ženske politike in širjenju socialnih nevladnih organizacij za pomoč ženskam. Ob tem je na novo začela cveteti ženstvenost, feminilnost, feminizem pa je (spet) postajal žaljivka, beseda, ki so jo nekateri radi uporabili, kadar so se hoteli javno posmehovati »pomoženim ženskam«, ki bi bile rade enake moškim. Zdelo se je, da feministična prizadevanja in prizadevanja za pravice žensk, če tega sploh še kje kaj je, bodisi vse bolj usihajo bodisi samozaščitno uporabljajo taktike mimikrije. Eden redkih otočkov transparentnosti v tem obdobju je bil festival Rdeče zore, ki ni nikoli skrival feministične naravnanosti.

Nauk te zgodbe ni preprost, je pa očiten vsaj na eni ravni: ne institucionalni mehanizmi, ne nevladne organizacije, ne neformalne civilnodružbene pobude ne bi smele brisati, zakrivati, blažiti ali tudi samo okraševati, da gre za vprašanje enakosti spolov in da je znotraj tega poseben poudarek na vprašanju položaja žensk in človekovih pravic žensk. V devetdesetih letih pa smo, gledano v celoti, počele ravno to – zakrivale, blažile in brisale; včasih zavestno, drugič ne, včasih morda iz strahu pred nesprejemanjem, drugič zaradi taktike itd. Toda danes, ko so poskusi retradicionalizacije in protifeminističnega pogroma v polnem razmahu, je očitno, da takšne taktike in umiki peljejo zgolj v – nevidnost, nevidnost pa podpira marginalizacijo in olajšuje diskriminacijo.

Zadnja leta, ko nastajajo vedno nove feministične pobude in skupine, ki prav tako ne skrivajo svojih izhodišč, prinašajo s sabo prav omenjeni nauk te kratke, zelo okrnjene zgodbe o feminističnem gibanju v zadnjih treh desetletjih v Sloveniji. Vidnost, nezakrivanje tega, za kaj nam gre, sama po sebi ne moreta preprečiti poskusov retradicionalizacije in repatriarhalizacije. Vendar krepita moč delovanja za enakost, ker omogočata medsebojno transparentnost, prepoznavnost, ne le v relaciji med oblastnim in civilnodružbenim sektorjem, temveč tudi znotraj obeh.

Komentarji