Novo mesto, 25. 11. 2014
Zakonski in družinski inštitut iz Novega mesta je letos ob mednarodnem dnevu akcij proti nasilju nad ženskami pripravil strokovni posvet »Skupaj za varne odnose« s podnaslovom »Združimo se v preprečevanju nasilja v naših odnosih«. Čeprav bi po naslovu in podnaslovu morda lahko sklepali drugače, je bil posvet v resnici posvečen predvsem problemu nasilja nad ženskami in otroki – kar je seveda prav in primerno, saj so, ko govorimo o družinskih in drugih intimnih odnosih, prav ženske in otroci daleč najpogostejše žrtve.
Posvet se je začel s predavanjem »Specifike in posledice intimnopartnerskega nasilja nad ženskami«, v katerem je Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani predstavila najpomembnejše značilnosti tega nasilja, od dinamike nasilja prek njegovih, tudi najhujših posledic – umora – do pomena pomoči in podpore ženskam v odnosih z nasilnimi partnerji. Še dolgo bo verjetno treba ponavljati eno od ugotovitev njene doktorske disertacije, da je umor ženske kot posledico intimnopartnerskega nasilja pogosto mogoče predvideti, saj obstajajo jasni znaki, ki ga napovedujejo.
V nadaljevanju so bile predstavljene dejavnosti za preprečevanje nasilja, ki jih izvajajo institucije, nevladne organizacije in posameznica v Novem mestu. Sodelovali so Sebastjan Virant (policija), Margita Markovič (zdravstveni dom), Dubravka Hrovatič (center za socialno delo), Maruša Zalokar (varna hiša), Melita Kramar (Zakonski in družinski inštitut), Petra Škof (igralna terapevtka) in Brigita Herženjak (Razvojno izobraževalni center), predstavitvam pa sta sledila razprava in oblikovanje sklepov.
Peturnega strokovnega posveta se je udeležilo nekaj čez 50 ljudi z različnih institucij in nevladnih organizacij, iz Novega mesta in sicer z Dolenjske in Bele krajine, pa tudi iz Posavja in Celja. Iz celotne razprave je bilo očitno, da četrt stoletja po tem, ko je v Sloveniji nastala prva organizacija za pomoč ženskam in otrokom – žrtvam nasilja, nasilje v družini in intimnih odnosih v resnici ni več tabu, da so se strokovni pristopi v tem času bistveno izboljšali in da je interes za preprečevanje nasilja velik. Še vedno pa je iz predstavitev dela institucij in nevladnih organizacij očitna neka temeljna pomanjkljivost: v Sloveniji še nismo osvojili lekcije o nujnosti t. i. multidisciplinarnega pristopa. Od nekaj manj kakor tri tisoč primerov nasilja v družini, ki so jih v lanskem letu obravnavali centri za socialno delo po Sloveniji, so bili le v dobrih 430 primerih (15 %) sklicani multidisciplinarni timi. Izkušnje v tujini – pa tudi pri nas – so že zdavnaj pokazale, da je delo proti nasilju nad ženskami in otroki res učinkovito le takrat, ko se v vsakem posameznem primeru povežejo vse institucije in organizacije, ki so v kakršnemkoli stiku z žrtvijo nasilja – od vrtca, šole in delodajalca (!) prek zdravstva, socialnih služb in nevladnih organizacij do policije in tožilstva. Le tako je mogoče doseči potrebno učinkovitost dela, hkrati pa je le tak pristop tako za žrtev kot za povzročitelja jasen znak, da družba kot celota nasilja ne odobrava, ne tolerira ter hoče in zmore ukrepati proti njemu – torej zaščititi žrtev in povzročitelju preprečiti izvajanje nasilja. Kako naj ob tem razumemo, da se na vabilo na posvet ni odzvalo nobeno tožilstvo na Dolenjskem?
V času »16 dni akcij proti nasilju nad ženskami« (25. november – 10. december) poteka letos v Sloveniji veliko dogodkov in o večini od njih se je mogoče informirati na spletni strani Društva SOS telefon. Sicer izredno kvaliteten posvet v Novem mestu, ob kakršnem si je mogoče želeti le, da bi jih bilo v prihodnje več, saj je dal odličen vpogled v aktualno stanje problematike na Dolenjskem in v Sloveniji, pa je pokazal še eno pomanjkljivost pri delu proti nasilju nad ženskami (in otroki) pri nas: še vedno se premalo zavedamo, da je nasilje nad ženskami strukturni problem, ki je posledica izrazitega neravnotežja moči med spoloma, hkrati pa ohranja to neravnotežje. Povezava med nasiljem in družbenim položajem žensk je bila na posvetu namreč le redko omenjena, kar je žal tudi sicer značilnost govora o tem problemu v Sloveniji.
Foto: Zakonski in družinski inštitut