O 25. novembru

V zapisani zgodovini ženskih bojev je nemalo neznank, zmot in pomot, napak in »napak«, tudi legend in mitov. Dober primer je praznovanje 8. marca: ne vemo čisto natančno, v spomin na kateri dogodek je bil za praznik ženskih pravic izbran prav ta dan – v spomin na demonstracije newyorških delavk leta 1848 ali na tragedijo leta 1908, prav tako v New Yorku, ko je tovarnar (danes bi rekli »delodajalec«) dal požgati tovarno skupaj s stavkajočimi delavkami. Kot sta V. Jalušič in N. Budna Kodrič leta 1991 zapisali v brošuri »8. marec v zgodovini boja za ženske pravice«, se je datum praznovanja spreminjal (28. februar, 8., 19., 25. marec, 12. maj itd.), praznovanje pa se je v različnih okoljih začelo uveljavljati v različnih letih (ZDA 1909, Socialistična internacionala 1910, Avstrija, Danska, Nemčija in Švica 1911, Rusija 1912 itd.). OZN je 8. marec razglasila za mednarodni praznik žensk z resolucijo decembra 1977.

Na podobne težave s podatki naletimo, ko raziskujemo zgodovino 25. novembra, čeprav je bistveno krajša, saj šteje komaj dobra tri desetletja. V Sloveniji smo ta dan prvič obeležile leta 1994 – Društvo SOS telefon in Urad za žensko politiko sta organizirala okroglo mizo o problemu nasilja nad ženskami. Takrat smo v naš prostor, seveda v dobri veri, da govorimo resnico, prenesle informacijo, da je dan akcij proti nasilju nad ženskami razglasila prva feministična konferenca Latinske Amerike in Karibov, ki naj bi potekala junija 1981 v Bogoti. Res so dan razglasile feministke na tem srečanju in srečanje je bilo res v Bogoti; toda viri navajajo različne datume in letnice. Po nekaterih naj bi potekala leta 1981, po viru iz leta 1982 pa šele junija 1982. C. B. Flora navaja v analizi dogajanj v feminističnem gibanju Latinske Amerike in Karibov v letih 1978–1982, da je po konferenci OZN o ženskah v Københavnu leta 1980 venezuelska feministična skupina La Conjura nameravala naslednje leto v Caracasu organizirati feministično srečanje Latinske Amerike. Toda skupina je bila majhna in ni imela finančnih sredstev za tak podvig, zato je izvedbo predlagala kolumbijskim feministkam. Te so predlog sprejele, dolgo in temeljito razpravljale o vsebini srečanja in ga nato organizirale junija 1982 v Bogoti.

Večina virov pravi, da je bila konferenca junija 1981, navajajo pa jo kot prvo feministično srečanje (»encuentro«) Latinske Amerike in Karibov. Udeležilo se ga je približno 230 žensk. Srečanja se odtlej ponavljajo na dve ali tri leta in se selijo iz države v državo. Na trinajstem, ki je potekalo od 22.–25. novembra letos v Limi (Peru), je bilo udeleženk kar tisoč dvesto. Podobno kot »prvo jugoslovansko feministično srečanje« (Ljubljana, 1987) ni bilo zares prvo in so se feministke v Jugoslaviji srečevale in sodelovale že davno pred njim, tudi srečanje v Bogoti leta 1981 ali 1982 ni bilo prvo srečanje feministk Latinske Amerike, njihovo sodelovanje in sodelovanje s feministkami Severne Amerike pa se je začelo z začetkom feminističnega gibanja davno pred tem.

Razlika enega leta pri datiranju srečanja, ki je razglasilo 25. november za dan boja proti nasilju nad ženskami, najbrž ni usodna in natančno ugotavljanje časa tega dogodka lahko prepustimo prihodnjemu proučevanju zgodovinark. Bolj zanimivo vprašanje, ki se pojavi ob raziskovanju 25. novembra, je vprašanje vsebine. Leta 1999 smo ob prvi od dveh kampanj »Kaj ti je, deklica?« (druga je potekala leta 2002) objavile, da je bil dan razglašen »v spomin na sestri Mirabel, ki sta bili brutalno umorjeni v času Trujillove diktature v Dominikanski republiki leta 1960«. Preden se posvetimo vsebini, moramo popraviti še dve napaki. Umorjeni nista bili dve sestri, temveč tri od štirih, pisale pa se niso Mirabel, ampak Mirabal.

Sestre Mirabal, znane tudi kot Las Mariposas (ustrezen prevod v slovenščino bi bil najbrž Metuljke), so bile upornice proti diktatorju Trujillu, ki je Dominikansko republiko s krvavo roko vodil 31 let. Nasprotovale so diktaturi in delovale v gibanju za demokracijo. Pripadniki tajne policije so jih skupaj z voznikom umorili 25. novembra na poti domov, potem ko so v zaporu obiskale moža dveh od njih, prav tako aktivista proti diktaturi. Trujillo je sestre, ki jih je dal ubiti, preživel le za pol leta. Četrta, najstarejša sestra, ki je še naprej živela v družinski hiši in skrbela, da spomin na umorjene aktivistke ni zbledel, je umrla februarja letos, mesec pred 89. rojstnim dnem. O sestrah so bile napisane knjige in posneti filmi. V Dominikanski republiki, pa tudi širše v Latinski Ameriki so še danes simbol gibanja za svobodo in demokracijo.

Pa tudi feminističnega gibanja. In tako smo pri vprašanju vsebine, ki smo ga pravzaprav že vpeljali s prejšnjim odstavkom. Kako naj razumemo dejstvo, da so feministke Latinske Amerike in Karibov za simbol svojega boja proti nasilju nad ženskami izbrale prav sestre Mirabal?

Las Mariposas Trujillu niso bilo nevarne le zaradi svojih dejavnosti proti diktaturi. Nevarne so bile že samo zato, ker so bile aktivistke, torej aktivne ženske, ki niso ponižno in skromno sledile predpisanim ženskim vlogam. Kot takšne so bile dvojni simbol odpora – proti diktatorskemu režimu in proti patriarhalnemu družbenemu redu. Niso se namreč vedle, kakor naj bi se vedle ženske: ena od njih je bila denimo med prvimi Dominikankami, ki so vozile avto, nosila je hlače in kadila, predvsem pa si je predrznila zavrniti Trujillove »romantične ponudbe«. Seveda pa so že sama politična aktivnost, odpor proti diktaturi in boj za demokracijo v patriarhalnem pojmovanju zelo »neženske« dejavnosti.

Izbira 25. novembra tako simbolizira odpor proti vsakršnemu nasilju nad ženskami – naj bo politično, socialno, pravno, ekonomsko, vojaško in policijsko … ali tisto, ki ga doživljajo v vsakdanjem življenju, za štirimi stenami svojega doma. 25. november ni le dan proti nasilju nad ženskami v družini in intimnopartnerskih odnosih ali morda še proti trgovanju z ženskami, kot bi se lahko zdelo glede na to, katere oblike nasilja vsako leto poudarjajo nevladne organizacije pri nas. Tudi OZN pravi, da je nasilje nad ženskami »vsakršno dejanje, ki temelji na spolu in katerega posledica je ali bi lahko bila fizična, spolna ali psihološka poškodba ali trpljenje ženske, vključno z grožnjami s takšnimi dejanji, prisiljenjem ali arbitrarnim prikrajšanjem za svobodo, tako v javnem kot v zasebnem življenju«. Vendar 25. november ni le dan za odpravo nasilja nad ženskami (kot ga je opredelila OZN), temveč tudi dan akcij, aktivizma proti temu nasilju. 25. november torej obeležuje aktiven odpor žensk proti družbenemu položaju, ki dopušča, omogoča in celo spodbuja nasilje. In seveda – 25. novembra ne obeležujemo šele od leta 1999, ko ga je OZN z resolucijo razglasila za mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami, saj je OZN ta dan izbrala na osnovi tega, da so ga številne feministične skupine po svetu pred tem obeleževale že več kakor desetletje in pol.

25. november ima torej več kakor tridesetletno zgodovino in OZN ga je vzela za svojega šele potem, ko so ga uveljavile neodvisne feministične skupine. Pojasniti pa je treba še nekaj: OZN je posvojila 25. november, ne pa »16 dni aktivizma proti nasilju nad ženskami«, ki jih na pobudo organizacije Center for Women’s Global Leadership obeležujemo od leta 1991. »16 dni« poleg 25. novembra obsega še druge pomembne datume: 1. december kot dan boja proti aidsu (od leta 1988); 6. december, ko je leta 1989 neki moški v Montrealu postrelil 14 študentk strojništva, ker da so »bile feministke«; in seveda – 10. december kot dan človekovih pravic, torej tudi pravic žensk.

Komentarji