Med vsemi, ki v Sloveniji prestajajo zaporno kazen, je povprečno 4–5 % žensk. V edinem ženskem zaporu na Igu pri Ljubljani jih trenutno biva 89. Zadnja štiri leta Zavod za prestajanje kazni zapora Ig vodi mag. Danijela Mrhar Prelić. Nanjo smo postali pozorni na eni od okroglih miz o nasilju nad ženskami, kjer je opozorila, da je večina žensk, ki so obsojene za nasilna kazniva dejanja, hkrati sama žrtev dolgoletnega nasilja, največkrat doma. V okviru doktorskega študija raziskuje povratništvo. Predvsem jo zanima, kaj se dogaja v obdobju po odpustu iz zapora do ponovnega nastopa kazni. Zastopa namreč stališče, da je celotna družba soodgovorna za povratna kazniva dejanja, ker bivšim obsojenkam in obsojencem ne da možnosti normalnega življenja.

 

Režim

 

Zapori so še ena redkih po zakonu spolno segregiranih institucij v družbi. Je takšna ureditev smiselna?

Je. Tudi priporočilo Sveta Evrope pravi, naj bosta ženska in moška populacija ločeni. Na Finskem se lahko ponekod ženske in moški srečujejo na aktivnostih ali pri delu, vendar v ločenih institucijah vidim prednost. Tako kakor mladoletni ne sodijo v zapor z odraslimi, potrebujejo tudi ženske posebno obravnavo in varno okolje. Ženske imajo pravico, da niso podvržene možnosti izvajanja kakršnegakoli nasilja nad njimi, za kar bi v primeru mešanih zaporov obstajala večja verjetnost.

 

Kakšen je režim v zaporu na Igu? Kako skrbite za varnost in nadzor?

Tudi drugi zaposleni, ne le jaz, bi vam povedali, da se varnost zagotavlja predvsem z odnosom. To bi potrdile tudi obsojenke. Zelo cenijo človeški odnos, čas, namenjen pogovoru, reševanju individualnih stisk. Seveda opravljamo tudi klasičen nadzor. Da ne bi imeli nadzornih kamer, je iluzorno, ne nazadnje so postavljene v vseh javnih institucijah. Kamere pa se ne smejo nameščati v kopalniških in spalnih prostorih. Imamo tudi poseben varnostni protokol, ki določa različne varnostne kontrole, vendar o vsebini ne smem govoriti. Tukaj je še neka stara oblika, ki ima tudi takšno ime – raport. Vse ženske se morajo pred vsakim obrokom in po večerji zglasiti na dvorišču, kjer jih preštejemo. V zavodu izvajamo vse tri režime prestajanja kazni: odprtega, polodprtega in zaprtega, kar sicer ni dobra praksa, ker bi bilo dobro, da bi bil odprti oddelek ločen. Tako pa so vsa dekleta odklenjena ves dan. Tudi spalnic ponoči ne zaklepamo – imamo sobe za 2 do 15 obsojenk –, zaklenejo se samo prehodi med nadstropji. Ne zaklepamo jih, ker ne prepoznavamo potrebe po tem, obsojenke tega tudi ne zlorabljajo. Zakonodaja in pravilnik določata različne pravice in ugodnosti za vsakega od treh režimov. V zvezi z nadzorom pa se režimi pri nas razlikujejo po tem, katera obsojenka lahko gre skozi vhodna vrata na sprehod v park pred zavodom in katera ne. Usmerjeni smo v odprtost, kar pove tudi podatek, da 62 % žensk biva v odprtem in polodprtem režimu.

 

To pomeni, da bi lahko večina žensk, če bi se tako odločila, preprosto zapustila zapor skozi vhodna vrata?

Tako je, vendar tega ne naredijo. Čeprav imamo veliko prostih izhodov in je dnevno vsaj 30 žensk v parku, tega ne zlorabljajo. Vedo, da jim te ugodnosti omogočamo predvsem zato, da imajo čim več stika s socialnim svetom zunaj zavoda. In eden prvih korakov je, da si lahko namesto za rešetkami v čudovitem parku in imaš vrtiček, ki ga lahko obdeluješ. Če želimo, da bodo nekoč del naše družbe kot uspešne posameznice, potem jim moramo zaupati. Zaupamo pa jim lahko najprej z majhnimi stvarmi, sčasoma pa tudi s podeljevanjem ugodnosti prostih izhodov. Ženske vedo, da na začetku preverjamo, ali so begosumne. Eden prvih pokazateljev je to, ali je sama prišla na prestajanje kazni ali pa je bila privedena. Potem je tudi vrsta kaznivega dejanja, kako je bilo izvršeno; kakšni so odnosi z zaposlenim in drugimi ženskami; kakšen odnos izkazujejo do svoje problematike, ali tudi same delajo na razreševanju svojih težav. Tako tudi nimamo pravila za polodprti ali odprti režim. Obsojenka ima lahko 12-letno zaporno kazen, pa bo odprti režim dobila po 5 mesecih, druga pa ima lahko kazen leto in pol, pa bo odprti režim dobila po enem letu. Če ženska krši pravila izhoda, se ji polodprti režim ne podeli več, ne glede na to, ali se je vrnila sama ali je bila privedena. V preteklih štirih letih se je trikrat zgodilo, da so obsojenke zlorabile izhod v park, kar je zelo malo, če upoštevamo, da jih ima dnevno izhod 30 in da ima leto 365 dni.

 

V zadnjem času se veliko govori o alternativnih oblikah prestajanja kazni, ki pred leti niso bile mogoče, npr. o vikend zaporu.

Kazen vikend zapora lahko sodišče izreče v primeru kazni do 36 mesecev zapora, pri čemer kaznivo dejanje ne sme biti povezano s spolnim prestopkom. Drugi pogoj je, da je oseba vključena v izobraževalni proces ali redno zaposlena in bi prekinitev tega procesa imela zanjo hude socialne ali ekonomske posledice. V tem primeru mora oseba prestati v zaporu dve noči na teden. Poznamo tudi hišni zapor in družbeno koristno delo. V hišnem zaporu sta trenutno dve ženski, tri pa v vikend zaporu. Običajno se te kazni izrečejo v primeru, ko pride do dogovora med storilko kaznivega dejanja in tožilstvom.

 

Če se lahko vikend zapor izreče le tistim, ki so v času izreka kazni zaposlene ali se izobražujejo, ali ni to diskriminatorno do brezposelnih žensk? Te so že v izhodišču v slabšem položaju.

Težko bi rekla, da je diskriminatorno. Dejstvo je, da bo obsojenka prej ali slej na prostosti. Posledice zaporne kazni so že tako zelo velike. Oseba, ki prekine izobraževanje, ima po prestani kazni zelo majhne možnosti na trgu dela. Dodatna oteževalna okoliščina pri zaposlitvi je kazenska evidenca. Dejstvo, da si bil v zaporu, je najhujša etiketa v naši družbi. Vprašati se moramo, kaj je namen kazni. Zastraševanje in da posameznica nikoli več ne bo storila kaznivega dejanja? Ali pa je namen kazni učenje za življenje, socializacija, integracija? To večkrat problematiziram, ker je naša družba naravnana zelo kaznovalno. Zaprite jih v celice za 22 ur na dan in konec! To je res najenostavnejša rešitev. A kaj naredimo s tem drugega kakor to, da osebi vcepimo v glavo, da je manjvredna, nesposobna, da od nje ni nobene koristi? Kaj se zgodi z osebo, ki se s takšno predstavo o sebi vrne v družbo? Logična posledica je ponavljanje kaznivih dejanj. Prav tako ne uporabljam izrazov resocializacija in reintegracija. Mislim, da se človeka ne prevzgaja, ampak se človek vzgaja in uči celo življenje.

 

Nasilje

 

Kakšna je struktura kaznivih dejanj pri obsojenkah?

Na prvem mestu so kazniva dejanja, povezana s premoženjem – goljufije, ropi, tatvine, kraje; teh je 70–75 %. Na drugem mestu so kazniva dejanja zoper človeka in telo – umor, poskus umora, hujše fizično nasilje, spolne zlorabe; teh je okrog 10 %. Toda pri tej skupini je treba pogledati, kaj je v ozadju, saj je bilo vsaj 80 % teh žensk žrtev hudega in dolgotrajnega nasilja, največkrat v družinskem krogu, s strani partnerja ali v izvorni družini. Podobno je pri mladoletnih storilcih in storilkah kaznivih dejanj, s katerimi sem delala prej. Potem so še kazniva dejanja, povezana z drogo, in druga kazniva dejanja.

 

Kako se lotevate problematike nasilja, ki so ga obsojenke doživljale ali ga še doživljajo v domačem okolju?

V preteklosti so imele možnost vključitve v posebno skupino, ki se je ukvarjala izključno z nasiljem nad ženskami. Skupina je bila pozneje ukinjena, ker ni bilo dovolj sredstev za specialne programe. Preostalo nam je le, da rešitve za naprej iščemo na ravni zavoda z individualnimi pogovori in svetovanji. Imeli smo tudi delavnice osebnostne rasti in motivacije, odziv nanje je bil zelo dober. Sedaj imamo dva specialna programa, za storilke kaznivih dejanj z elementi nasilja in kaznivih dejanj s področja spolnih deliktov. Toda ob sedanjem številu ljudi tudi teh ne moremo izvajati tako, da bi bila popolnoma zadovoljna. Iščemo poti, da bi v zavodu omogočili dejavnosti zunanjih izvajalcev, kajti ne glede na to, kakšen odnos imamo z obsojenkami, smo zaposleni še vedno predstavniki in predstavnice represivne institucije. Povezali smo se z Društvom SOS in proučujemo možnosti za pridobitev kakšnega projekta. Ti problemi so povezani s podporo, ki jo zaporom zagotavljata država in politika.

 

Torej obstaja velika možnost, da se bo oseba, ki je bila zaprta in žrtev nasilja doma, vrnila v isto nasilno okolje?

Problem naše družbe je, da nimamo socialne politike. Imamo le nekaj ukrepov, s katerimi si mečemo pesek v oči. Prava socialna politika se izvaja na Norveškem, kjer imajo probacijsko službo, ki ne deluje v zaporniškem sistemu, ampak spremlja ljudi v času prestajanja zaporne kazni in potem, ko pridejo ven, v zvezi z zaposlitvijo, namestitvijo, pomočjo … Mi pa jih prepustimo same sebi in dodamo še nešteto etiket.

 

Ali pri ženskah, ki prestajajo kazen, opažate tudi intersekcije z drugimi osebnimi okoliščinami, kot so starost, ekonomski položaj, etnična pripadnost, spolna usmerjenost?

Da, seveda. Premoženjski delikti so pogosto povezani z izredno slabim ekonomskim položajem doma. Pri Rominjah je problem neizobraženost in nepismenost. Tukaj z učno pomočjo pomagajo študenti in študentke pedagogike in andragogike. Pri gospodarskem kriminalu so vse ženske visoko izobražene. Z odvisnostjo se običajno srečujemo pri mlajših ženskah. Kar pa se tiče samega spola, tudi tu obstajajo specifike pri izvrševanju kaznivih dejanj. Pri ženskah je več iskanja skritih poti, pri moških pa je izvrševanje pogosteje zelo neposredno, agresivno. To je med drugim povezano z lociranostjo klasičnih vedenjskih motenj. Pri ženskah težko najdemo primer čistega disocialnega vedenja, agresivko, pri obsojenih moških je drugače. Mislim, da k temu največ pripomore vzgoja. Fante pač še vedno vzgajamo v bolj agresivnem ozračju kakor dekleta.

 

Kaj pa nasilje v zaporu, med samimi obsojenkami?

Tudi tukaj so spolne specifike, ki so povezane z osnovnimi disocialnimi motnjami. Dejstvo je, da so konfliktne situacije pri ženskah precej drugačne kakor pri moških. V moškem zaporu prihaja do nasilja predvsem zaradi vprašanja, kdo je glavni, na primer zaradi zahtev, da nekdo prinese drogo v zapor, priskrbi cigarete, kaj kupi v kantini … Ali pa pride do obračunavanja zaradi stvari iz preteklosti. Ko se zgodi pretep, so posledice običajno precej hude in vidne. Ženske pridejo v konflikt pogosteje zaradi obrekovanja ali recimo zato, ker ena prehiti drugo v vrsti pred telefonom ali v jedilnici. Vendar tudi v ženskem zaporu potekajo subkulturni procesi – imamo vodje, podrejene, upornice. Do tega prihaja v vsaki totalni instituciji in tudi drugod, v šoli, službi. Razlika je le v načinu, kako se vzpostavljajo hierarhije. Nedavno smo imeli prvič po treh letih in pol fizičen konflikt. Ena od žensk je dobesedno zlasala drugo. Te razlike med spoloma niso stereotipi, ampak dejstva. Narobe je to, da v naši družbi ne pogledamo vzrokov, zakaj ženske in moški odreagirajo na določen način.

 

Koliko je pri tem sivega polja, nasilja v zaporu, ki ga ne opazite?

Ne morem reči, koliko, vendar gotovo obstaja. Ne smemo pozabiti, da imamo na enem mestu izključno populacijo, ki je izvršila kazniva dejanja. Siva polja so povsod v življenju, pomembno je, da jih poskušamo čim bolj zožiti. Velikokrat že pri neverbalni komunikaciji opazimo, da se nekaj dogaja, in potem speljemo postopke. Ženske na primer nastanimo v različnih delih zapora. Razloga ne povemo. Že od začetka pazimo, kakšne ženske nameščamo skupaj.

 

Koliko je povratništva? Ali lahko po tem merimo uspešnost vašega dela v zaporu?

Da bi bila stopnja povratništva le pokazatelj učinkovitosti prestajanja zaporne kazni, lahko takoj zanikam. Človeku lahko damo vse, izobraževanje, zaposlitev v zavodu, spodbujamo socialne stike z ljudmi zunaj zapora. Ampak kaj se zgodi, ko pride datum odpusta? Po zakonu odpuščenim obsojenkam in obsojencem pripada denarna pomoč v višini 260 evrov, pa še ta se zmanjša, če so delali v zavodu. Če človeku ne damo možnosti preživetja in ga hkrati še stigmatiziramo, potem je tudi družba soodgovorna za nadaljnja kazniva dejanja. So seveda tudi kazniva dejanja in okoliščine, ki s tem niso povezana.

 

Drugo vprašanje pa je, kako definiramo povratništvo. V večini zahodnih držav ga opredeljujejo kot ponovitev kaznivega dejanja v nekem obdobju po prestani kazni. V Evropi je to obdobje v povprečju dve leti, ko se tudi zgodi največ ponovitev. Norveška ima okrog 20 % delež povratništva, večina drugih držav od 30 do 60 % ali tudi več. Pri nas je povratništva 40–50 %, kar je še v evropskem povprečju. Toda v Sloveniji uporabljamo definicijo, da je povratnik oz. povratnica oseba, ki je kadarkoli ponovila kaznivo dejanje in ji je bila izrečena kazen. Kljub temu dejstvu lahko pri nas celo v uradnih dokumentih beremo, da je povratništvo izredno velik problem in da je zato več kakor očitno nekaj hudo narobe s sistemom izvrševanja kazenskih sankcij. To je penalni populizem! Če bi pri nas upoštevali norveško definicijo, bi bilo povratništva verjetno od 30–35 %, kar je malo. Pri ženskah imamo danes okrog 22 % povratništva, od tega je približno 80 % povezano s problematiko drog. Če bi uporabili norveško definicijo, bi ta delež gotovo padel pod 10 %.

 

Starševstvo

 

Ženske v naši družbi še vedno prevzemajo več odgovornosti za vzgojo otrok kakor moški. Kako se soočate s to specifiko?

Pri nas sta dve tretjini žensk mater, od tega jih ima skoraj polovica mladoletne otroke. Nastop kazni pomeni zelo veliko deprivacijo za ženske in otroke. Ni neposrednega 24-urnega stika, tako kot če si doma. Take primere obravnavamo urgentno, takoj, ko ženska nastopi kazen. Aktivnosti usmerimo v sodelovanje z družino in skličemo koordinacijo s pristojnim centrom za socialno delo. Zakon določa, da lahko zaprta oseba najmanj dvakrat na teden kliče ožje družinske člane in članice. Tako kot drugi slovenski zapori tudi mi vsem omogočimo klice vsak dan. Obiski so po zakonu minimalno dvakrat na teden po dve uri, pri nas so po tri. Potem so seveda roditeljski sestanki, zdravstveni in drugi sprotni problemi, povezani z otroki. Kadar pride do takšnih situacij, obsojenkam omogočimo namenske izhode.

 

Nekatere obsojenke imajo verjetno tudi zelo majhne otroke.

Zgodi se tudi, da ženska rodi med prestajanjem zaporne kazni. Zakon določa, da sme obsojenka pri nas imeti otroka pri sebi do prvega leta starosti, v izjemnih primerih do drugega leta. V štirih letih smo imeli v zavodu 21 nosečnic in 2 dojenčka. Tistim, ki so rodile med prestajanjem kazni, smo v večini primerov omogočili, da se je prestajanje kazni prekinilo. Prestajanje kazni se prekine, ko je do poroda manj kakor 5 mesecev in nato za čas od rojstva otroka do njegovega prvega leta starosti. Za to se odločimo, kadar vemo, da gre za urejeno socialno okolje in da kaznivo dejanje ni bilo povezano z nasiljem nad otroki. Ne glede na to, da imamo za družine na voljo poseben apartma in tudi park, to ni primerno okolje za otroka.

 

Soočamo se z zelo zapletenimi situacijami. Pred časom sem bila izredno neprijetno presenečena na neki konferenci, kjer je nekdo trdil, da detomorilka nima pravice imeti otroka pri sebi. Detomor je zelo specifično dejanje, ki se običajno zgodi v prvem tednu po rojstvu otroka, in je skoraj v vseh primerih povezano z izredno hudo psihozo. Detomor ni načrtovan umor. Zato sem se zgrozila nad tem stališčem. Če gre za mamo, ki želi skrbeti za otroka in je skrbna in ljubeča, ima otrok pravico do mame in mama do otroka, ne glede na to, kje se nahaja mama.

 

V naši zakonodaji pa je zelo veliko vrzel, ker govori o obsojenkah, ki so matere. Kaj pa pripornice? Za njih pravno gledano sploh ni poskrbljeno. Sicer se določbe za obsojenke smiselno uporabljajo tudi zanje, vendar nedorečenosti ostajajo. V Sloveniji je že bil primer pripornice s 4-mesečnim dojenčkom, ki ga je dojila, pa je morala v pripor. Ker otroka ni rodila v času pripora, ga ni smela imeti ob sebi. Šele sodišče je odločilo, da ga ima lahko pri sebi. Toda to je zelo zapletena situacija, saj zapremo mamo in še otroka. Veliko smo opozarjali na to, tudi ko se je zakonodaja spreminjala, vendar neuspešno.

 

V podobni situaciji bi se lahko znašel tudi moški. Ali zakonodaja obravnava očetovstvo?

Ne, očetovstva izrecno ne omenja, daje pa pravico stikov z ožjimi družinskimi člani.

 

Za zaključek – kakšen bi bil po vašem idealen sistem prestajanja kazenskih sankcij? Bi to sploh še bil zapor?

Nisem zagovornica tega, da zapora ne bi bilo. Ne glede na okoliščine, ki so koga pripeljale do kaznivega dejanja, je ta oseba odgovorna zanj. Sprejela je odločitev. Sem pa za zapor, kjer ni devetmetrskih zidov oz. so tam, kjer je res nujno. Petdeset let imamo izhode v park pred zavodom, pa tega ženske ne zlorabljajo. Po tako dolgi dobi lahko rečemo, da zadeva deluje. Sem za zapor, ki se poleg varnosti ukvarja z vsebino, ki nima enega psihologa, ampak pet, ne ene socialne delavke, ampak tri, posebnega strokovnega delavca, ki bi se ukvarjal samo s problematiko odvisnosti. In sem za zapor, ki je tako povezan z družbo, da ima posameznica ali posameznik, potem ko pride iz njega, možnost dostojnega življenja.

 

Mag. Danijela Mrhar Prelić: »Sem za zapor, ki je tako povezan z družbo, da ima posameznica ali posameznik potem, ko pride iz njega, možnost dostojnega življenja.« (Foto: Iztok Šori)

 

Edini ženski zapor v Sloveniji se nahaja v grajski stavbi na Igu pri Ljubljani. (Foto: Zavod za prestajanje kazni zapora Ig)

 

Približno dve tretjini obsojenk imata otroke, od tega skoraj polovica mladoletne. Za srečevanje z otroki je na razpolago posebna soba. (Foto: Iztok Šori)

 

Obsojenke v odprtem in polodprtem režimu se lahko sprehajajo v parku pred zavodom, kjer tudi obdelujejo vrt. (Foto: Iztok Šori)

 

Komentarji