Pričenjamo projekt Medijski spol

V večini primerov ni tako, da najprej vidimo in potem določimo, ampak najprej določimo in potem vidimo. Iz buhteče, brenčave zmešnjave zunanjega sveta izberemo tisto, kar nam je kultura že določila, in običajno opazimo le tiste stereotipne oblike, ki nam jih je kultura utrdila. (Walter Lippman, 1999, 79.)

big-INTen1103_0

Loesje: Kdo je režiser_ka tvoje spolne vloge?

Čeprav je beseda stereotip nabita z negativnimi pomeni, je mogoče v stereotipiziranju oz. predalčkanju in posploševanju prepoznati tudi pozitivne funkcije. S pomočjo pričakovanj in mnenj, ki so jih izoblikovale naše izkušnje in družba, se (največkrat nezavedno) orientiramo v novih situacijah, predvidevamo odzive v medčloveških odnosih in nasploh lažje krmarimo skozi znano in neznano. Če bi morali_e vsakega človeka in vsako življenjsko situacijo analizirati z vseh zornih kotov, bi zelo verjetno zašli_e v spiralo prevpraševanj in tehtanj in bi se težko kam premaknili_e ali v življenju kaj naredili_e.

 

S pomočjo stereotipiziranja psihološko lažje preživimo, poleg tega smo lahko tudi učinkovitejši_e, še posebno ko delamo s skupinami. Ko učitelj_ica prvič stopi pred razred, ne more natančno vedeti, kakšne dijake_inje ima pred seboj. V razred stopi z določenimi stereotipnimi pričakovanji, ki jim v želji, da bi bil_a pri poučevanju uspešen_a, zelo verjetno prilagodi svoje vedenje in pristope. Nekatera stereotipna pričakovanja se bodo verjetno potrdila, toda zelo hitro bo učitelj_ica tudi ugotovil_a, da je pa ta razred ali ta dijak_inja »drugačen_a«. Stereotipi torej lahko odražajo realnost, lahko pa tudi ne, zato nam šele njihovo ozaveščanje omogoči celostno razumevanje sveta kakor tudi pravičnejše, nediskriminatorno delovanje.

 

S stereotipiziranjem lahko naredimo veliko krivic posameznikom_cam in skupinam celo v primerih t. i. pozitivnih stereotipov. Z mnenjem, da ženske bolje poskrbijo za otroke kot moški, enemu spolu določeno sposobnost pripisujemo in drugemu odrekamo. A ravno zato, ker ženskam pripisujemo boljše sposobnosti za skrb za otroka, so le-te v slabšem položaju na drugih področjih, na voljo imajo na primer manj prostega časa kot moški. Na drugi strani ima ta stereotip negativne učinke tudi za tiste moške, ki bi radi skrbeli za otroke, saj lahko naletijo na nerazumevanje nadrejenih, ko hočejo vzeti bolniški dopust zaradi bolnega otroka, ker se to od njih preprosto ne pričakuje. Stereotipi torej nikoli niso le pozitivni, v najboljšem primeru delujejo ambivalentno, pogosto pa tudi izrazito negativno.

 

Stereotipi so pogost izvor diskriminacije in postanejo posebno nevarni, ko nastopajo skupaj s predsodki (negativnimi čustvenimi odzivi na določene posameznike_ce in skupine), pomanjkanjem informacij, strahom pred neznanim in željo po potrjevanju lastne večvrednosti. Kot piše Mirjana Ule (2005), glavni problem stereotipov nastopi, ko preidejo iz individualnega izražanja nestrpnosti (z ravni mikroideologij) v državne politike (na raven makroideologij). Nacifašizem je prav gotovo eden najbolj plastičnih primerov tega, kaj se zgodi z manjšinskimi skupinami in človekovimi pravicami, ko stereotipi in predsodki postanejo del državnih politik.

 

V popularni kulturi je s stereotipi podobno kot drugod v družbi. Ni se jim mogoče izogniti, saj je stereotipiziranje nepogrešljiv del vsakega filmskega in televizijskega scenarija. Od tod naprej pa – tako kot v naših vsakodnevnih ravnanjih – obstajata dve poti. Film, nadaljevanka, glasba ali oglas lahko stereotipe preprosto potrjuje in s tem utrjuje diskriminacijo posameznih družbenih skupin. Lahko pa stereotipe izziva, pokaže na raznolikost družbe in sveta ter tako prispeva k uveljavljanju enakih možnosti in človekovih pravic za vse.

 

Ker mediji in popularna kultura pomembno sooblikujejo mnenja, vrednote, aspiracije in življenjske odločitve vseh nas, smo se pri spletnem portalu spol.si odločili_e, da letos namenimo posebno pozornost spolnim stereotipom v medijih.

 

V okviru projekta, ki smo ga poimenovali_e Medijski spol, boste do konca leta na našem portalu lahko brali_e članke, ki bodo izpostavljali filme, nadaljevanke, glasbo in druge izdelke iz popularne kulture, ki si jih je vredno ogledati. Udeležili_e se boste lahko diskusijskih večerov z ogledi dokumentarnih filmov Missrepresentation in The mask you live, ki jih bomo organizirali_e po Sloveniji. Vabimo vas, da se pridružite naši kampanji na Facebooku in Instagramu, kjer bomo zbirali_e dobre in slabe prakse iz popularne medijske produkcije (#MedijskiSpol, #MediaGender, #NotBuyinglt, #MediaWeLike). Pripravljamo tudi novo spletno razstavo, v kateri boste živalski svet spoznali_e v novi luči.

 

Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.

US-embassy ALT1clovecek-koncen-1-barven-slo

Predstave o spolu v desnem populizmu*


Politika iskanja grešnega kozla

Trenutne vlade na Češkem, Danskem, Finskem, Madžarskem, Poljskem in Slovaškem, zmaga Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, Brexit in politično dogajanje v drugih državah kažejo, da smo v Evropi in ZDA nedvomno vstopili v čas vladavine desnega populizma. Za bralke_ce iz Slovenije ta situacija ni nova, saj v bivših socialističnih državah že od začetka devetdesetih let 20. stoletja doživljamo razcvet etnonacionalizma in retradicionalizacije oz. narodnjaštva, kot je dominantne politike na področju bivše Jugoslavije poimenoval Tonči Kuzmanić in jih tako razločeval od »klasičnega« nacionalizma. Desni populizem se sklicuje na voljo in interese ljudstva ali naroda, ki ga sproti konstruira z izločanjem »drugih« (migrantk_ov, muslimank_ov, Rominj_ov, gejev in lezbijk itd.), kakor tudi z napadi na elite oz. establišment. Desne populistične stranke in gibanja stavijo na vzbujanje strahu in drugih čustev, zlasti preko poustvarjanja groženj, pri čemer so v vlogi grešnega kozla največkrat manjšinske in marginalizirane skupine, ki naj bi delovale v kolaboraciji z levimi in liberalnimi elitami proti interesom ljudstva.


Spol med heteronormativnostjo, etnonacionalizmom in rasizmom

Pomembno vlogo v desnih populističnih diskurzih in politikah ima tudi spol. V Evropi lahko opazimo dva večja sklopa argumentov, ki jih uporabljajo desne populistične stranke in gibanja. Prvi obsega heteronormativna stališča o pomenu »tradicionalne« družine, »naravni« seksualnosti in »primernih« spolnih vlogah. Drugi obsega uspoljenje strategije poustvarjanja »drugega«, ki migrante in muslimane predstavljajo kot grožnjo ženskam in LGBT populaciji, tako v smislu varnosti kot doseženih pravic.

democratie-nationale

»Dame, odprite oči, preden bo prepozno …« Plakat Nacionalne demokracije (Democratie Nationale) iz Belgije namiguje, da si bodo ženske v Evropi zaradi domnevno grozeče islamizacije v prihodnosti morale zakrivati obraz. Vir fotografije: http://www.dnat.be.


»Tradicionalna« družina in narod

Ena temeljnih preokupacij desnih populističnih strank in gibanj je heteronormativna družina, ki jo razumejo kot temelj za biološko in kulturno reprodukcijo naroda. Ob tem lahko v nekaterih primerih opazimo tudi delno modernizacijo diskurzov o družini. Mreža identitarnih skupin Casa Pound v Italiji, ki je bila ustanovljena leta 2003, v enem od dokumentov materinstvo uokvirja kot stvar svobodne izbire, zavzema se za ukrepe usklajevanja dela in družine ter problematizira prekarni ekonomski položaj mladih družin. Toda kot rešitev predlaga skrajšani delavnik le za matere, ne pa tudi za očete. Kot ugotavljata Engel in Wodak (Analysing Fascist Discourse, European Fascism in Talk and Text, 2013), je za desni populizem značilna strategija »kalkulirane ambivalence«, ki namenoma proizvaja nasprotujoča si sporočila.


»Naravna seksualnost« vs. enakopravnost gejev in lezbijk

Razen v nekaj izjemnih primerih večina desnih populističnih strank in zlasti gibanj nasprotuje enakopravnosti gejev in lezbijk. Med njimi je Francoska pomlad (Printemps Français), gibanje, ki je nastalo leta 2003 v Franciji med protesti proti uzakonitvi istospolnih porok. Sprejetje zakona označujejo za novi totalitarizem levih in liberalnih elit, katerih cilj naj bi bil uničenje družine in civilizacije. Tako Francoska pomlad boj proti enakim pravicam gejev in lezbijk povezuje z bojem proti establišmentu, geje in lezbijke pa poustvarja kot grožnjo heteroseksualnemu ljudstvu. Pri tem je značilno, da homoseksualnosti ne problematizira neposredno, temveč preko nasprotovanja enakopravnosti v družinski zakonodaji. Z drugimi besedami – desni populizem se zavzema za ohranjanje privilegijev heteroseksualnega zakona.

printemaps-francais

Tako kot večina desnih populističnih akterjev tudi gibanje Francoska pomlad (Printemps Français) sebe poustvarja kot žrtev. Na fotografiji je njihov podpornik, ki ga je na demonstracijah proti istospolnim porokam aretirala policija, gibanje pa ga stilizira kot žrtev policijskega nasilja in socialistične diktature. Vir fotografije: https://www.liguedusud.fr.


Biološka ženskost

Nasprotovanje enakosti žensk in moških je pri desnih populističnih strankah in gibanjih v Evropi veliko manj izpostavljeno kot v primeru gejev in lezbijk. Ta kritika se največkrat kaže kot nasprotovanje feminizmu, ki je konstruiran kot militantna in elitistična ideologija in s tem nasprotna ljudstvu. V Avstriji so na primer imeli razpravo o tem, da bi v nacionalno himno ob navedbi »velikih sinov« imenovali tudi hčere. Podmladek Svobodnjaške stranke (Ring freiheitlicher Jugend) je temu nasprotoval in obtoževal politične elite sledenja ekstremističnim liberalkam, s čimer naj bi prikrivale lastno nesposobnost za reševanje resničnih težav žensk. Pri tem so se sklicevali na zdrav razum, češ da vsak razumni Avstrijec ve, da je fraza veliki sinovi vedno vključevala tudi ženske.

Zanimiv je tudi pojav nekaterih ženskih desnih populističnih skupin, kot so Antigones v Franciji, ki so najprej zbudile pozornost javnosti z nasprotovanjem azilu za članico skupine FEMEN Ino Ševčenko. Antigones razumejo ženskost (in s tem seveda tudi moškost) kot biološko utemeljeno kategorijo ter nasprotujejo nadomestnemu materinstvu in splavu. Ženske predstavljajo hkrati kot žrtve feminizma, ekonomskega sistema, medijev in levih elit.

antigones

Antigones na sliki v pariškem nakupovalnem centru demonstrirajo proti uporabi ženskih teles v kapitalističnem sistemu. Ena od govornic je izpostavila, da problem pretirane potrošnje v sodobnih družbah vključuje tudi preveč svobodno vedenje na področju spolnosti, kar naj bi dokazovala razširjenost splava in kontracepcije. Vir fotografije: http://lesantigones.fr.


Uspoljeno poustvarjanje »drugega«

Spol ima pomembno vlogo tudi pri rasističnem poustvarjanju drugega, ki je ena ključnih diskurzivnih strategij desnih populističnih političnih akterk_jev. Migrante in muslimane pogosto predstavljajo kot grožnjo ženskam ter redkeje tudi gejevski in lezbični populaciji. Že pred dogodki v Kölnu so praktično vse stranke in gibanja migrantom pripisovale agresivnost in nasilnost, pri čemer so zlasti izpostavljali spolno nasilje, ki naj bi ga migranti izvajali nad »domačimi« ženskami. Ta varnostni diskurz o migracijah se običajno izteče v predloge za strožjo zakonsko obravnavo tujcev.

Podoba neciviliziranega, agresivnega in nasilnega mladega migranta obenem konstruira »domače dekle« kot nemočno žrtev, brez sposobnosti samostojnega odločanja in delovanja, kot nekoga, ki potrebuje zaščitnika. Ženska telesa še vedno predstavljajo meje nacionalnega teritorija, ki ga morajo zaščititi »pravi« moški.

»Varnost je temeljna pravica Avstrijcev. […] Javni parki morajo postati spet varni z uvedbo strožjih kontrol nasilnih tujcev, ki nastopajo kot klani, ki tam zaznamujejo svoj teritorij. […] Spolnih napadov tujcev na domača dekleta ne smemo trivializirati, ampak se proti njim odkrito boriti.«

(Ring freiheitlicher Jugend /Obroč svobodnjaške mladine/, Avstrija. Vir: http://rfjktn.at/portfolio-view/endlich-sicherheit/.)

»Druge« ženske, to je migrantke in muslimanke, so v desnih populističnih diskurzih manj prisotne. Izpostavljene so predvsem kot žrtve »svojih« moških in v kontekstu grožnje, da bi priseljeno prebivalstvo zaradi domnevno višje rodnosti preseglo število »domorodnega«. Ljudska stranka (Parti Populaire) v Belgiji se denimo zavzema za strožjo obravnavo prisilnih porok in praks obrezovanja žensk. A če pogledamo na stran rešitev, ki jih ponuja, lahko ugotovimo, da te prej kot pomoč žrtvam obsegajo ukrepe za nadomestitev priseljevanja z domačimi rojstvi. Podoben diskurz lahko opazimo pri Novi Sloveniji.

»Novakova je izrazila nestrinjanje, da bi Evropa svoje demografske izzive reševala samo s priseljevalno politiko. […] ‘Če bo Evropa nadaljevala s takšno politiko, se mora zavedati, da se bo zato postopoma bistveno spremenila tudi evropska kultura in njene demokratične vrednote.’«

(Nova Slovenija. Vir: http://nsi.si/resnica-iz-potsdama-multikulturnost-propadla-tudi-v-sloveniji.html, 2010.)


Na poti v nativistično demokracijo

Razlogi za naraščanje podpore desnim populističnim strankam in gibanjem v Evropi so predvsem strukturni; izhajajo iz načina delovanja ekonomije, politike in medijev. Naš družbeni sistem nenehno proizvaja poraženke_ce ali vsaj občutek poraženosti v vseh družbenih razredih in skupinah, s tem pa tudi podporo politikam iskanja grešnega kozla. Pogled na diskurze desnih populističnih strank in gibanj skozi prizmo spola pokaže, da se v Evropi in ZDA uveljavlja nativistična vizija demokracije, ki bo (še naprej) zagotavljala in utrjevala privilegirani položaj večine nad manjšinami in manjšinskimi življenjskimi stili. Ženskost, družina, upadanje rojstev, migracije in druge teme so instrumentalizirane za namen uveljavljanja takšne družbe apartheida.


 

 

* Članek je nastal na podlagi empiričnega raziskovanja v okviru projekta e-delovanje proti nasilju (e-eav), v katerem je sodelovalo sedem evropskih držav. Partnerska organizacija iz Slovenije je bil Mirovni inštitut. Več in podrobneje o rezultatih: Mayer, S., Šori, I., Sauer, B., »Gendering ‘the people’: heteronormativity and ‘ethno-masochism’ in populist imaginary«, v: Ranieri, Maria (ur.). Populism, media and education: challenging discrimination in contemporary digital societies, Routledge research in education, 158,  Routledge, Abingdon, New York, 2006, str. 84–104.

 

Kdor poje, zlo ne misli?

Seksizem je tako utelešen v naši kulturi in vsakdanjih življenjih, da ga pogosto ne opazimo in se ob njem tudi zabavamo. »Petje fašističnih pesmi je družbeno nesprejemljivo, seksističnih in mizoginih pa ne. Zakaj ta razlika?« se sprašuje Danijela Zajc, ki je skupaj z Anjo Kocman dala pobudo za ustanovitev Feminističnega pevskega zbora Z’borke. Skupina, ki deluje med aktivizmom in umetnostjo, duhovito sprevrača seksistična in mizogina sporočila, ki se širijo z glasbo. Priljubljena ljudska »Dajte dajte« iz njihovih grl zveni tako: »Mizoginom štrik za vrat, bojte se, bojte starih bab!«

Z'borke skupinska2

Z’borke (Foto: FPZ Z’borke)

Z’borke ne prevetrujejo le ljudske glasbe, temveč se odzivajo tudi na popularno medijsko produkcijo, na primer s priredbo pesmi »Ladies night«. Zborovodkinja Pia Skušek pravi, da je bilo ravno v času, ko se je zbor ustanavljal, na vsakem koraku mogoče poslušati komad »Blured lines«, ki v besedilu zanika jasno določljivo mejo med konsenzualnim seksom in posilstvom. Del repertoarja Z’bork se opira tudi na melodije partizanskih pesmi. »Feministke hitite« je denimo nastala po melodiji »Hej brigade«, najprej pa so jo v okviru predstave Fem TV 2.0 izvedle_i mednarodni Feministični in queerovski festival Rdeče zore, Lezbično-feministična univerza in KUD Transformator.

Ko Z’borke govorijo o seksizmu, ne mislijo le na sporočila v besedilih pesmi, temveč opozarjajo, da je zborovska kultura v Sloveniji nasploh tradicionalistična in konservativna ter služi za vzvod širjenja šovinističnih ideologij. Pri tem ima zborovsko petje v Sloveniji velik vpliv, saj je vanj vključenih več kot 64.000 ljudi (cerkveni zbori niso všteti). Kot še pripovedujejo, je na zborovskih revijah in tekmovanjih repertoar strogo zamejen, določena so obdobja, iz katerih je treba zapeti posamezno pesem, pogosto so vključene tudi sakralne pesmi. Nastopi na teh prireditvah prinesejo reference, s katerimi se pridobiva točke na razpisih, a če bi se Z’borke udeležile teh prireditev, bi morale zavreči svoja načela.

»Zato pa obstajajo avtonomni pevski zbori, ki se upirajo vladajoči ideologiji. Edino z samoorganizacijo in avtonomijo lahko pretreseš zborovsko kulturo,« pravi ena od članic Z’bork. Z’borke se trudijo delovati nehierarhično in odločitve sprejemati s konsenzom. Seveda tudi pri njih prihaja do razlik, predvsem zaradi različne količine znanja, ki so ga prinesle v skupino. Če zborovodkinje ni, vaja običajno odpade. A Pia Skušek zase pravi, da je bolj strokovna sodelavka kot avtoriteta. Da bi se izognile nepogrešljivosti posameznih oseb, Z’borke neenake položaje moči nenehno ozaveščajo in skrbijo, da se znanje ne koncentrira le pri nekaterih.

Z’borke so se prvič srečale 9. marca 2014. Trenutno jih je 15, stare so od 15 do 50 let. Čeprav so v zboru le ženski glasovi, poudarjajo, da binarna delitev spolov ne ustreza družbeni realnosti in da je zbor odprt za vse spole. Njihov prvotni cilj je bil mešani pevski zbor, a je na avdicijo prišel le en moški glas, potrebovale pa bi jih vsaj tretjino. Čeprav nastopajo manj kot eno leto, dobivajo toliko vabil, da se na vsa ne morejo odzvati. Z nastopi podpirajo podobno misleče pobude in skupine (nastopile so na primer na benefit dogodku spol.si), poleti pa so pele tudi na srečanju alternativnih zborov na Dunaju.

 

Video »Hrabra feministka«

Besedilo za »Hrabro feministko« je pričelo nastajati na delavnici trash pisanja v organizaciji Lezbično-feministične univerze. Nastali sta vsaj dve verziji na melodijo partizanske pesmi »Mlada partizanka«. Z’borke so eno od verzij dodatno priredile ter jo prvič javno zapele na Shodu proti seksizmu 23. maja 2015 v Ljubljani.

 

letak4c-avdicija-1

Vabilo na avdicijo

Z’borke načrtujejo širitev skupine in vabijo na avdicijo, ki bo 11. oktobra v Menzi pri koritu (AKC Metelkova mesto). Kontakt: fpz.zborke@gmail.com. Facebook: https://www.facebook.com/FPZ.Zborke

 

Feministični pogledi na seksualnost na praznovanju 30. obletnice kluba Lilit  

V četrtek, 2. aprila 2015 smo v Klubu Gromka v AKC Metelkova mesto praznovali_e 30. obletnico pričetka delovanja feministične skupine Lilit. Portal spol.si je organiziral diskusijski, kulturni in žurerski večer, ki se je zgledoval po prvem večeru Lilit v klubu K4 3. aprila 1985. Na obeh dogodkih se je tako razpravljalo o ženski seksualnosti in na obeh se je žuriralo. Leta 1985 je dogodek vključeval tudi razstavo akvarelov Nives Palmič, listanje tujih revij in frizerske storitve Mete Podkrajšek. Trideset let kasneje smo preskušali računalniško porno igro Pleasure treasure Ane Grobler, poslušali feministični pevski zbor Z’borke in plesali po ritmih Nataše Sukič aka DJane Kamasutra (Lezklektika) in Nine Hudej (Pritličje). Celoten posnetek večera si lahko ogledate v videu na koncu prispevka.

Lilit

V Klubu Gromka se je na praznovanju 30. obletnice Lilit zbralo preko sto ljudi. Foto: Jasna Klančišar

 

Kako je nastal prvi javni ženski prostor pri nas

Prvi večer Lilit je bil namenjen izključno ženskam. Kot je v Klubu Gromka v uvodnem nagovoru povedala ena od ustanoviteljic Lilit in sodelavka portala spol.si Mojca Dobnikar, je bil ključni motiv za novo feministično iniciativo prav ustvariti prvi javni ženski prostor pri nas. Odziv je organizatorke močno presenetil in navdihnil hkrati, saj je prišlo okrog 250 žensk. Menda pa je na prizorišče poskušala priti tudi skupina moških, preoblečenih v ženske. V naslednjih treh letih je Lilit organizirala 21 podobnih diskusijskih večerov z različnimi temami. Mojca Dobnikar je pomen prvega večera ponazorila z besedami, ki jih je Erika Schauer, prav tako ena od ustanoviteljic Lilit, nedolgo nazaj zapisala v članku za revijo Poligrafi:

»Za en večer smo se umaknile sicer povsod prisotnemu moškemu pogledu. (…) Hrepenela sem po tem, da bi odkrila ženski svet. In ta pomemben aprilski večer je bil vsekakor namenjen odkrivanju ženskega sveta, ker smo gledale samo druga drugo in same sebe v očeh drugih žensk. To je bila za večino od nas povsem nova izkušnja. Jaz sem to doživljala kot osvobojenost. (…) bila sem v javnem prostoru in počutila sem se varno. Prekrasen občutek.«

Ustanovitev nove feministične iniciative je naznanila nove oblike organiziranja in delovanja žensk v Sloveniji oziroma vrhunec civilnodružbenega delovanja feminizma drugega vala. Po evidenci Mojce Dobnikar je do konca osemdesetih let vsako leto nastala vsaj ena nova feministična skupina (med njimi npr. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja), trend pa se je nadaljeval tudi še v prvi polovici devetdesetih let. »Reprizo« prvega večera Lilit v Klubu Gromka je zato razumela predvsem kot hommage feminističnemu gibanju tistega časa.

 

Politični potenciali ženskih prostorov in ženske seksualnosti

Naslednja točka na programu, ki ga je povezovala Neja Blaj Hribar, je bila okrogla miza z naslovom »Ženska seksualnost«. Leta 1985 so o tej temi razpravljale Vlasta Jalušič, Srna Mandič, Tanja Rener, Mirjana Ule in Darinka Vrečko, razpravo pa je povezovala Mojca Dobnikar. Od takratnih govork se nam je na omizju pridružila Tanja Rener, ki je hitro demitologizirala slavno feministično preteklost; dejala je, da se prvega večera Lilit bolj malo spomni oz. da se spomni predvsem tega, da je bil dober žur. Ob Tanji so na okrogli mizi sodelovale tudi Tea Hvala, Gabrijela Simetinger, Alenka Spacal in Suzana Tratnik. Moderirala sva Ana Cergol Paradiž, glavna urednica portala spol.si, in Iztok Šori, predsednik Društva Vita Activa.

Debata se je najprej ustavila pri vprašanju ženskih prostorov. Sociologinja Tanja Rener je povedala, da v osemdesetih letih sicer svojega dela morda niso artikulirale tako politično kot danes, vendar pa je dejstvo, da je šlo za prvi prostor, kamor moški niso imeli vstopa in kjer se je govorilo o seksualnosti, iritiralo. Spominja se odzivov nekaterih »tovarišic z alter scene«, ki so na dogodek sicer prišle, a komentirale, da same nič nimajo proti moškim. »Saj me tudi ne!« jim je odgovarjala. Alenka Spacal, ki je med drugim aktivna v Lezbično-feministični univerzi, torej aktualnem prostoru, ki je namenjen ženskam, je nadaljevala, da je za vsako generacijo pomembno, da ima svoje prostore – lezbične, feministične, za ženske: »Z vidika identitet je to pomembno zaradi samoopredelitve v individualnem smislu in kontekstu skupine.«

Prav posebne spomine na prvi večer Lilit ima Suzana Tratnik, ki v tistem času še ni delovala kot aktivistka. O dogodku je slišala na Radiu Študent in videla plakate po mestu. Enega je tudi snela in ga odnesla domov. »Večera sem se zelo veselila. Prišla sem sama in želela sem iti sama in sama vsrkati vse to. Nobene treme nisem imela.« Kmalu se je aktivirala v lezbični skupini, ki je že leta 1985 za kratek čas pričela delovati znotraj Lilit in iz katere izhaja kasnejša ŠKUC-LL. V Lilit torej koreninijo tudi začetki lezbičnega gibanja v Sloveniji, zanimivo pa je, da nikoli doslej nismo zasledili postavljanja političnih zahtev v imenu biseksualnosti. Kritičarka, recenzentka in avtorica radijskih oddaj Tea Hvala se je na okrogli mizi vprašala, kakšne zahteve sploh lahko postaviš kot biseksualka oz. biseksualec: »Če si v nekem trenutku v zvezi z žensko, je to lahko povsem drugačna situacija, kot če si v nekem drugem v odnosu z moškim. Ko seksaš, se zaljubljaš in imaš odnose tako z ženskami kot moškimi, imaš še vedno možnost, da se skriješ v zavetje heteroseksualnosti, v bolj sprejeto pozicijo, in v družbi nisi tako izpostavljena kot denimo lezbijka.«

Varen prostor za ženske je tudi ambulanta ginekologinje in specialistke spolne medicine  Gabrijele Simetinger. Najprej zato, ker ženske o težavah v spolnosti niso navajene govoriti. Opaža, da je največ težav na področju spolnosti z bolečimi spolnimi odnosi. Veliko heteroseksualnih žensk vstopa v spolne odnose zaradi ohranjanja partnerskega odnosa, ker je to kulturna norma, in ne zaradi lastnega užitka. »Ženski užitek je bil zatiran več kot tisoč let. Ko začneš delati z žensko, ki ima težave v spolnosti, jo v bistvu učiš osnovnih korakov feminizma. Feministični pristop je v seksologiji zelo pomemben,« je pojasnila. Naj spomnimo, da je feministična skupina oz. poznejša Sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu dobila ime po prvi Adamovi ženi, ki je po judovski mitologiji zapustila moža, ker se mu ni hotela seksualno podrejati.

Govorke so se strinjale, da bi raje kot o »ženski seksualnosti« govorile o feministični seksualnosti in uporabljale nebinarne in nebiologistične označevalce. »Celo zelo politično bi bilo v današnjem času na feminističen način govoriti o seksualnosti, saj smo pustili, da je v javnosti prevladala medijska in temeljito komodificirana podoba seksualnosti,« je ugotavljala Tanja Rener. Kot je še dejala, nimamo besed oz. jezika, s katerimi bi to področje sploh lahko primerno obravnavali. Tea Hvala je podobno opozorila na zadnjo različico spletnega slovarja Razvezani jezik, ki je pokazala, da imamo v zvezi s spolnostjo na eni strani medicinsko, na drugi pa zelo slabšalno izrazje, medtem ko je »mojemu in tvojemu telesu prijazne« terminologije zelo malo. Gabrijela Simetinger je opozorila, da je tudi v medicini resnega govora o spolnosti premalo.

Ospoljenost užitka je Alenka Spacal ponazorila z vidika zgodovine umetnosti, ki razkrije prevlado »predvidljivega« upodabljanja žensk za užitek voajerskemu moškemu pogledu. Šele v 20. stoletju so umetnice poskušale preseči to pozicijo in pokazati tudi užitek ženskega telesa. »Seksualnost ni bila v prvem planu, so pa ženske veliko naredile s tem, ko so svoje telo izpostavile kot golo skozi teme, ki so bile prej v umetnosti tabuizirane: menstruacija, nosečnost, bolezni …«

Danes so podobe žensk in seksualnosti predvsem močno pornografizirane. Suzana Tratnik se spominja, da je skupina ŠKUC-LL kmalu po ustanovitvi pričela dobivati vabila moških za seks v troje, kar je zanjo pomenilo, da jo kljub coming outu še vedno dojemajo kot heteroseksualno. Med nepričakovanimi nalogami, pred katerimi so se znašle lezbične aktivistke, je bilo tako soočenje s pornografsko podobo lezbištva v družbi. Tea Hvala je leta 2009 skupaj z Anno Ehlemark v okviru Rdečih zor organizirala dva feministična porno večera, zato smo jo izzvali_e z vprašanjem, ali je politično korektna pornografija sploh možna. Po njenem mnenju feministične in queerovske pornografije ne moreš definirati drugače kot v odnosu do mainstreama. Spomnila je na izjavo Barbare DeGenevieve, režiserke porno filmov, ki je dejala, da je to, kar nas rajca, objektivizacija. »Ali da ti nekoga objektiviziraš ali pa nekdo tebe objektivizira. Zato je glavno vprašanje, kako, na kakšen način to poteka.« Omenila je pornografsko produkcijo znotraj feminističnega in queerovskega aktivizma ter konkretne tehnike, kot je snemanje prizorov, kjer igralci in igralke vsaj nekaj trenutkov gledajo neposredno v kamero in govorijo, zakaj nastopajo. Drugi tak prijem pa je kadriranje prizorov, ki se od moškega pogleda pri mainstreamovskem pristopu v strejt porničih odmika s tem, da ženske niso posnete iz »ptičje perspektive«, kakor da bi moški stal nad njimi.

Lilit

O feminizmu in seksualnosti smo na okrogli mizi razpravljale_i z Tanjo Rener, Alenko Spacal, Suzano Tratnik, Teo Hvala in Gabrijelo Simetinger. Foto: Jasna Klančišar

 

Vabljene_i k ogledu videa!

Na okrogli mizi smo govorili_e tudi o drugih temah, na primer o novih reproduktivnih tehnologijah, ki naj bi ženske osvobodile »biološke ure«. Vabimo vas, da si pogovor in dogajanje celotnega večera ogledate na spodnjem video posnetku. Vključili smo nagovor Mojce Dobnikar in posnetke z drugega večera Lilit, ki jih hrani Forum Ljubljana. Ogledate si lahko izsek iz računalniške porno igre Treasure Pleasure, s katero Ana Grobler preko interaktivne vsebine razpre prostor užitka in zamaje tradicionalno pripisane vloge, ki se sidrajo v konceptu spola kot binarnega in dodeljenega (od rojstva in vzdrževanega preko socializacije); skozi zabavo pa vpelje tudi poistovetenje z različnimi identitetami, pokaže na njihovo raznovrstnost in na to, da meje spola niso trdne ter da je razumevanje spola kot statičnega in binarnega le eden izmed družbenih konstruktov. V zadnjem delu videa si lahko ogledate del nastopa feminističnega pevskega zbora Z’borke, ki je na praznovanju obletnice kluba Lilit navdušil zbrano publiko.

Uredništvo spol.si se zahvaljuje vsem nastopajočim in udeleženkam_cem, ki se se odzvale_i našemu vabilu in se udeležile_i dogodka.

 

30 let feministične skupine Lilit: Ženska seksualnost. Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, 2. april 2015.

Kamera: Ana Čigon, Ana Grobler, Teja Oblak; montaža: Ana Grobler; produkcija videa: KUD Mreža, Lezbično-feministična univerza, spol.si, Vita Activa.

 

30 let feministične skupine Lilit: Ženska seksualnost

Sodelavci_ke spletnega portala spol.si vabimo

na diskusijski, kulturni in žurerski večer

 

30 let feministične skupine Lilit

Ženska seksualnost

 

v četrtek, 2. aprila 2015 ob 19.00

v Klubu Gromka v AKC Metelkova mestu

Feministična skupina Lilit je konec 80. let 20. stoletja soočala slovensko in jugoslovansko javnost z raznolikostjo ženskih identitet, diskusijami o enakosti spolov in novimi aktivističnimi pristopi. 3. aprila 1985 je v klubu K4 organizirala prvega v nizu večerov, ki so združevali diskusije, kulturo in žur. Ob 30. obletnici vas vabimo, da skupaj obeležimo ta dogodek. Tako kot na prvem večeru bomo tudi tokrat premišljale_i žensko seksualnost, vprašanja ženskega, feminističnega in lezbičnega aktivizma, spolnih usmeritev, identitet in politik.

Program

19.00  Nagovor Mojce Dobnikar in predvajanje posnetka prvega večera Lilit v K4 3. 4. 1985

19.30  Okrogla miza: Ženska seksualnost

Tea Hvala, Tanja Rener, Gabrijela Simetinger, Alenka Spacal, Suzana Tratnik

Moderirata: Ana Cergol Paradiž in Iztok Šori

21.00  Preskušanje računalniške porno igre Pleasure-Treasure avtorice Ane Grobler

21.30  Nastop Feminističnega pevskega zbora Z’borke

22.30  Plesni program

DJane Nataša Sukič aka DJane Kamasutra (Lezklektika) in Nina Hudej (Pritličje)

Na dogodku bomo zbirali_e donacije v podporo delovanja spletnega portala spol.si.

Prisrčno vabljene_i!

Feministična skupina Lilit

 

Leta 1985 je v Ljubljani začela delovati feministična skupina z imenom Lilit. Po judovski mitologiji je bila Lilit prva Adamova žena, ki ga je zapustila, ker se mu ni hotela seksualno podrejati.

Lilit oziroma Sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu je delovala zlasti za opolnomočenje žensk, pri čemer je slovensko in jugoslovansko družbo soočala z novimi perspektivami in aktivističnimi pristopi. 3. aprila 1985 ob 19.00 je v klubu K4 organizirala prvega v nizu večerov, ki so bili namenjeni izključno ženskam (prišlo jih je okrog 250), s čimer je ustvarila prvi popolnoma javni ženski prostor pri nas. V naslednjih treh letih je Lilit organizirala 21 podobnih diskusijskih večerov z najrazličnejšimi temami: ženska seksualnost, nevidno delo, abortus, pornografija, zgodovina ženskega gibanja, zdravje žensk, lezbištvo, nasilje nad ženskami, podoba ženske v reklami, žensko mirovno gibanje … Lilit predstavlja tudi začetek lezbičnega gibanja v Sloveniji, saj je v njenem okviru že leta 1985 kratek čas delovala lezbična podskupina, ki je nato spet oživela leta 1987 in se kasneje osamosvojila v ŠKUC-LL.

Letos mineva 30 let od teh prelomnih dogodkov za feministično gibanje v Sloveniji, zato sodelavke_ci spletnega portala spol.si 2. aprila 2015 s pričetkom ob 19.00 organizirajo diskusijski, kulturni in žurerski dogodek v Klubu Gromka v Metelkova mestu. Tako kot na prvem večeru Lilit bomo tudi tokrat premišljali_e žensko seksualnost. Med govorkami bodo ženske, ki so sodelovale na prvem večeru Lilit, ter pripadnice mlajših generacij: Tea Hvala, Tanja Rener, Gabrijela Simetinger, Alenka Spacal in Suzana Tratnik. Razpravljali bomo o konceptu ženske seksualnosti, premišljali njegov pomen v letu 1985 in danes ter izpostavili njegove politične implikacije. Tematizirali bomo tudi vprašanja ženskega, feminističnega in lezbičnega aktivizma, spolnih usmeritev in identitet ter politik. Na dogodku bomo predvajali kratek video posnetek prvega srečanja Lilit iz leta 1985, preskušali računalniško porno igro Pleasure-Treasure Ane Grobler, zapel bo Feministični pevski zbor Z’borke, za plesno glasbo pa bosta poskrbeli Nataša Sukič in Nina Hudej.

Viri

Ida H., »Queer of our hearts«, 2010, http://old.radiostudent.si/article.php?sid=22610.

Velikonja, Nataša, Dvajset let gejevskega in lezbičnega gibanja, Društvo Škuc, Ljubljana, 2004.

Režim, nasilje in starševstvo v ženskem zaporu in zunaj njega. Intervju z mag. Danijelo Mrhar Prelić, direktorico Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig

Med vsemi, ki v Sloveniji prestajajo zaporno kazen, je povprečno 4–5 % žensk. V edinem ženskem zaporu na Igu pri Ljubljani jih trenutno biva 89. Zadnja štiri leta Zavod za prestajanje kazni zapora Ig vodi mag. Danijela Mrhar Prelić. Nanjo smo postali pozorni na eni od okroglih miz o nasilju nad ženskami, kjer je opozorila, da je večina žensk, ki so obsojene za nasilna kazniva dejanja, hkrati sama žrtev dolgoletnega nasilja, največkrat doma. V okviru doktorskega študija raziskuje povratništvo. Predvsem jo zanima, kaj se dogaja v obdobju po odpustu iz zapora do ponovnega nastopa kazni. Zastopa namreč stališče, da je celotna družba soodgovorna za povratna kazniva dejanja, ker bivšim obsojenkam in obsojencem ne da možnosti normalnega življenja.

 

Režim

 

Zapori so še ena redkih po zakonu spolno segregiranih institucij v družbi. Je takšna ureditev smiselna?

Je. Tudi priporočilo Sveta Evrope pravi, naj bosta ženska in moška populacija ločeni. Na Finskem se lahko ponekod ženske in moški srečujejo na aktivnostih ali pri delu, vendar v ločenih institucijah vidim prednost. Tako kakor mladoletni ne sodijo v zapor z odraslimi, potrebujejo tudi ženske posebno obravnavo in varno okolje. Ženske imajo pravico, da niso podvržene možnosti izvajanja kakršnegakoli nasilja nad njimi, za kar bi v primeru mešanih zaporov obstajala večja verjetnost.

 

Kakšen je režim v zaporu na Igu? Kako skrbite za varnost in nadzor?

Tudi drugi zaposleni, ne le jaz, bi vam povedali, da se varnost zagotavlja predvsem z odnosom. To bi potrdile tudi obsojenke. Zelo cenijo človeški odnos, čas, namenjen pogovoru, reševanju individualnih stisk. Seveda opravljamo tudi klasičen nadzor. Da ne bi imeli nadzornih kamer, je iluzorno, ne nazadnje so postavljene v vseh javnih institucijah. Kamere pa se ne smejo nameščati v kopalniških in spalnih prostorih. Imamo tudi poseben varnostni protokol, ki določa različne varnostne kontrole, vendar o vsebini ne smem govoriti. Tukaj je še neka stara oblika, ki ima tudi takšno ime – raport. Vse ženske se morajo pred vsakim obrokom in po večerji zglasiti na dvorišču, kjer jih preštejemo. V zavodu izvajamo vse tri režime prestajanja kazni: odprtega, polodprtega in zaprtega, kar sicer ni dobra praksa, ker bi bilo dobro, da bi bil odprti oddelek ločen. Tako pa so vsa dekleta odklenjena ves dan. Tudi spalnic ponoči ne zaklepamo – imamo sobe za 2 do 15 obsojenk –, zaklenejo se samo prehodi med nadstropji. Ne zaklepamo jih, ker ne prepoznavamo potrebe po tem, obsojenke tega tudi ne zlorabljajo. Zakonodaja in pravilnik določata različne pravice in ugodnosti za vsakega od treh režimov. V zvezi z nadzorom pa se režimi pri nas razlikujejo po tem, katera obsojenka lahko gre skozi vhodna vrata na sprehod v park pred zavodom in katera ne. Usmerjeni smo v odprtost, kar pove tudi podatek, da 62 % žensk biva v odprtem in polodprtem režimu.

 

To pomeni, da bi lahko večina žensk, če bi se tako odločila, preprosto zapustila zapor skozi vhodna vrata?

Tako je, vendar tega ne naredijo. Čeprav imamo veliko prostih izhodov in je dnevno vsaj 30 žensk v parku, tega ne zlorabljajo. Vedo, da jim te ugodnosti omogočamo predvsem zato, da imajo čim več stika s socialnim svetom zunaj zavoda. In eden prvih korakov je, da si lahko namesto za rešetkami v čudovitem parku in imaš vrtiček, ki ga lahko obdeluješ. Če želimo, da bodo nekoč del naše družbe kot uspešne posameznice, potem jim moramo zaupati. Zaupamo pa jim lahko najprej z majhnimi stvarmi, sčasoma pa tudi s podeljevanjem ugodnosti prostih izhodov. Ženske vedo, da na začetku preverjamo, ali so begosumne. Eden prvih pokazateljev je to, ali je sama prišla na prestajanje kazni ali pa je bila privedena. Potem je tudi vrsta kaznivega dejanja, kako je bilo izvršeno; kakšni so odnosi z zaposlenim in drugimi ženskami; kakšen odnos izkazujejo do svoje problematike, ali tudi same delajo na razreševanju svojih težav. Tako tudi nimamo pravila za polodprti ali odprti režim. Obsojenka ima lahko 12-letno zaporno kazen, pa bo odprti režim dobila po 5 mesecih, druga pa ima lahko kazen leto in pol, pa bo odprti režim dobila po enem letu. Če ženska krši pravila izhoda, se ji polodprti režim ne podeli več, ne glede na to, ali se je vrnila sama ali je bila privedena. V preteklih štirih letih se je trikrat zgodilo, da so obsojenke zlorabile izhod v park, kar je zelo malo, če upoštevamo, da jih ima dnevno izhod 30 in da ima leto 365 dni.

 

V zadnjem času se veliko govori o alternativnih oblikah prestajanja kazni, ki pred leti niso bile mogoče, npr. o vikend zaporu.

Kazen vikend zapora lahko sodišče izreče v primeru kazni do 36 mesecev zapora, pri čemer kaznivo dejanje ne sme biti povezano s spolnim prestopkom. Drugi pogoj je, da je oseba vključena v izobraževalni proces ali redno zaposlena in bi prekinitev tega procesa imela zanjo hude socialne ali ekonomske posledice. V tem primeru mora oseba prestati v zaporu dve noči na teden. Poznamo tudi hišni zapor in družbeno koristno delo. V hišnem zaporu sta trenutno dve ženski, tri pa v vikend zaporu. Običajno se te kazni izrečejo v primeru, ko pride do dogovora med storilko kaznivega dejanja in tožilstvom.

 

Če se lahko vikend zapor izreče le tistim, ki so v času izreka kazni zaposlene ali se izobražujejo, ali ni to diskriminatorno do brezposelnih žensk? Te so že v izhodišču v slabšem položaju.

Težko bi rekla, da je diskriminatorno. Dejstvo je, da bo obsojenka prej ali slej na prostosti. Posledice zaporne kazni so že tako zelo velike. Oseba, ki prekine izobraževanje, ima po prestani kazni zelo majhne možnosti na trgu dela. Dodatna oteževalna okoliščina pri zaposlitvi je kazenska evidenca. Dejstvo, da si bil v zaporu, je najhujša etiketa v naši družbi. Vprašati se moramo, kaj je namen kazni. Zastraševanje in da posameznica nikoli več ne bo storila kaznivega dejanja? Ali pa je namen kazni učenje za življenje, socializacija, integracija? To večkrat problematiziram, ker je naša družba naravnana zelo kaznovalno. Zaprite jih v celice za 22 ur na dan in konec! To je res najenostavnejša rešitev. A kaj naredimo s tem drugega kakor to, da osebi vcepimo v glavo, da je manjvredna, nesposobna, da od nje ni nobene koristi? Kaj se zgodi z osebo, ki se s takšno predstavo o sebi vrne v družbo? Logična posledica je ponavljanje kaznivih dejanj. Prav tako ne uporabljam izrazov resocializacija in reintegracija. Mislim, da se človeka ne prevzgaja, ampak se človek vzgaja in uči celo življenje.

 

Nasilje

 

Kakšna je struktura kaznivih dejanj pri obsojenkah?

Na prvem mestu so kazniva dejanja, povezana s premoženjem – goljufije, ropi, tatvine, kraje; teh je 70–75 %. Na drugem mestu so kazniva dejanja zoper človeka in telo – umor, poskus umora, hujše fizično nasilje, spolne zlorabe; teh je okrog 10 %. Toda pri tej skupini je treba pogledati, kaj je v ozadju, saj je bilo vsaj 80 % teh žensk žrtev hudega in dolgotrajnega nasilja, največkrat v družinskem krogu, s strani partnerja ali v izvorni družini. Podobno je pri mladoletnih storilcih in storilkah kaznivih dejanj, s katerimi sem delala prej. Potem so še kazniva dejanja, povezana z drogo, in druga kazniva dejanja.

 

Kako se lotevate problematike nasilja, ki so ga obsojenke doživljale ali ga še doživljajo v domačem okolju?

V preteklosti so imele možnost vključitve v posebno skupino, ki se je ukvarjala izključno z nasiljem nad ženskami. Skupina je bila pozneje ukinjena, ker ni bilo dovolj sredstev za specialne programe. Preostalo nam je le, da rešitve za naprej iščemo na ravni zavoda z individualnimi pogovori in svetovanji. Imeli smo tudi delavnice osebnostne rasti in motivacije, odziv nanje je bil zelo dober. Sedaj imamo dva specialna programa, za storilke kaznivih dejanj z elementi nasilja in kaznivih dejanj s področja spolnih deliktov. Toda ob sedanjem številu ljudi tudi teh ne moremo izvajati tako, da bi bila popolnoma zadovoljna. Iščemo poti, da bi v zavodu omogočili dejavnosti zunanjih izvajalcev, kajti ne glede na to, kakšen odnos imamo z obsojenkami, smo zaposleni še vedno predstavniki in predstavnice represivne institucije. Povezali smo se z Društvom SOS in proučujemo možnosti za pridobitev kakšnega projekta. Ti problemi so povezani s podporo, ki jo zaporom zagotavljata država in politika.

 

Torej obstaja velika možnost, da se bo oseba, ki je bila zaprta in žrtev nasilja doma, vrnila v isto nasilno okolje?

Problem naše družbe je, da nimamo socialne politike. Imamo le nekaj ukrepov, s katerimi si mečemo pesek v oči. Prava socialna politika se izvaja na Norveškem, kjer imajo probacijsko službo, ki ne deluje v zaporniškem sistemu, ampak spremlja ljudi v času prestajanja zaporne kazni in potem, ko pridejo ven, v zvezi z zaposlitvijo, namestitvijo, pomočjo … Mi pa jih prepustimo same sebi in dodamo še nešteto etiket.

 

Ali pri ženskah, ki prestajajo kazen, opažate tudi intersekcije z drugimi osebnimi okoliščinami, kot so starost, ekonomski položaj, etnična pripadnost, spolna usmerjenost?

Da, seveda. Premoženjski delikti so pogosto povezani z izredno slabim ekonomskim položajem doma. Pri Rominjah je problem neizobraženost in nepismenost. Tukaj z učno pomočjo pomagajo študenti in študentke pedagogike in andragogike. Pri gospodarskem kriminalu so vse ženske visoko izobražene. Z odvisnostjo se običajno srečujemo pri mlajših ženskah. Kar pa se tiče samega spola, tudi tu obstajajo specifike pri izvrševanju kaznivih dejanj. Pri ženskah je več iskanja skritih poti, pri moških pa je izvrševanje pogosteje zelo neposredno, agresivno. To je med drugim povezano z lociranostjo klasičnih vedenjskih motenj. Pri ženskah težko najdemo primer čistega disocialnega vedenja, agresivko, pri obsojenih moških je drugače. Mislim, da k temu največ pripomore vzgoja. Fante pač še vedno vzgajamo v bolj agresivnem ozračju kakor dekleta.

 

Kaj pa nasilje v zaporu, med samimi obsojenkami?

Tudi tukaj so spolne specifike, ki so povezane z osnovnimi disocialnimi motnjami. Dejstvo je, da so konfliktne situacije pri ženskah precej drugačne kakor pri moških. V moškem zaporu prihaja do nasilja predvsem zaradi vprašanja, kdo je glavni, na primer zaradi zahtev, da nekdo prinese drogo v zapor, priskrbi cigarete, kaj kupi v kantini … Ali pa pride do obračunavanja zaradi stvari iz preteklosti. Ko se zgodi pretep, so posledice običajno precej hude in vidne. Ženske pridejo v konflikt pogosteje zaradi obrekovanja ali recimo zato, ker ena prehiti drugo v vrsti pred telefonom ali v jedilnici. Vendar tudi v ženskem zaporu potekajo subkulturni procesi – imamo vodje, podrejene, upornice. Do tega prihaja v vsaki totalni instituciji in tudi drugod, v šoli, službi. Razlika je le v načinu, kako se vzpostavljajo hierarhije. Nedavno smo imeli prvič po treh letih in pol fizičen konflikt. Ena od žensk je dobesedno zlasala drugo. Te razlike med spoloma niso stereotipi, ampak dejstva. Narobe je to, da v naši družbi ne pogledamo vzrokov, zakaj ženske in moški odreagirajo na določen način.

 

Koliko je pri tem sivega polja, nasilja v zaporu, ki ga ne opazite?

Ne morem reči, koliko, vendar gotovo obstaja. Ne smemo pozabiti, da imamo na enem mestu izključno populacijo, ki je izvršila kazniva dejanja. Siva polja so povsod v življenju, pomembno je, da jih poskušamo čim bolj zožiti. Velikokrat že pri neverbalni komunikaciji opazimo, da se nekaj dogaja, in potem speljemo postopke. Ženske na primer nastanimo v različnih delih zapora. Razloga ne povemo. Že od začetka pazimo, kakšne ženske nameščamo skupaj.

 

Koliko je povratništva? Ali lahko po tem merimo uspešnost vašega dela v zaporu?

Da bi bila stopnja povratništva le pokazatelj učinkovitosti prestajanja zaporne kazni, lahko takoj zanikam. Človeku lahko damo vse, izobraževanje, zaposlitev v zavodu, spodbujamo socialne stike z ljudmi zunaj zapora. Ampak kaj se zgodi, ko pride datum odpusta? Po zakonu odpuščenim obsojenkam in obsojencem pripada denarna pomoč v višini 260 evrov, pa še ta se zmanjša, če so delali v zavodu. Če človeku ne damo možnosti preživetja in ga hkrati še stigmatiziramo, potem je tudi družba soodgovorna za nadaljnja kazniva dejanja. So seveda tudi kazniva dejanja in okoliščine, ki s tem niso povezana.

 

Drugo vprašanje pa je, kako definiramo povratništvo. V večini zahodnih držav ga opredeljujejo kot ponovitev kaznivega dejanja v nekem obdobju po prestani kazni. V Evropi je to obdobje v povprečju dve leti, ko se tudi zgodi največ ponovitev. Norveška ima okrog 20 % delež povratništva, večina drugih držav od 30 do 60 % ali tudi več. Pri nas je povratništva 40–50 %, kar je še v evropskem povprečju. Toda v Sloveniji uporabljamo definicijo, da je povratnik oz. povratnica oseba, ki je kadarkoli ponovila kaznivo dejanje in ji je bila izrečena kazen. Kljub temu dejstvu lahko pri nas celo v uradnih dokumentih beremo, da je povratništvo izredno velik problem in da je zato več kakor očitno nekaj hudo narobe s sistemom izvrševanja kazenskih sankcij. To je penalni populizem! Če bi pri nas upoštevali norveško definicijo, bi bilo povratništva verjetno od 30–35 %, kar je malo. Pri ženskah imamo danes okrog 22 % povratništva, od tega je približno 80 % povezano s problematiko drog. Če bi uporabili norveško definicijo, bi ta delež gotovo padel pod 10 %.

 

Starševstvo

 

Ženske v naši družbi še vedno prevzemajo več odgovornosti za vzgojo otrok kakor moški. Kako se soočate s to specifiko?

Pri nas sta dve tretjini žensk mater, od tega jih ima skoraj polovica mladoletne otroke. Nastop kazni pomeni zelo veliko deprivacijo za ženske in otroke. Ni neposrednega 24-urnega stika, tako kot če si doma. Take primere obravnavamo urgentno, takoj, ko ženska nastopi kazen. Aktivnosti usmerimo v sodelovanje z družino in skličemo koordinacijo s pristojnim centrom za socialno delo. Zakon določa, da lahko zaprta oseba najmanj dvakrat na teden kliče ožje družinske člane in članice. Tako kot drugi slovenski zapori tudi mi vsem omogočimo klice vsak dan. Obiski so po zakonu minimalno dvakrat na teden po dve uri, pri nas so po tri. Potem so seveda roditeljski sestanki, zdravstveni in drugi sprotni problemi, povezani z otroki. Kadar pride do takšnih situacij, obsojenkam omogočimo namenske izhode.

 

Nekatere obsojenke imajo verjetno tudi zelo majhne otroke.

Zgodi se tudi, da ženska rodi med prestajanjem zaporne kazni. Zakon določa, da sme obsojenka pri nas imeti otroka pri sebi do prvega leta starosti, v izjemnih primerih do drugega leta. V štirih letih smo imeli v zavodu 21 nosečnic in 2 dojenčka. Tistim, ki so rodile med prestajanjem kazni, smo v večini primerov omogočili, da se je prestajanje kazni prekinilo. Prestajanje kazni se prekine, ko je do poroda manj kakor 5 mesecev in nato za čas od rojstva otroka do njegovega prvega leta starosti. Za to se odločimo, kadar vemo, da gre za urejeno socialno okolje in da kaznivo dejanje ni bilo povezano z nasiljem nad otroki. Ne glede na to, da imamo za družine na voljo poseben apartma in tudi park, to ni primerno okolje za otroka.

 

Soočamo se z zelo zapletenimi situacijami. Pred časom sem bila izredno neprijetno presenečena na neki konferenci, kjer je nekdo trdil, da detomorilka nima pravice imeti otroka pri sebi. Detomor je zelo specifično dejanje, ki se običajno zgodi v prvem tednu po rojstvu otroka, in je skoraj v vseh primerih povezano z izredno hudo psihozo. Detomor ni načrtovan umor. Zato sem se zgrozila nad tem stališčem. Če gre za mamo, ki želi skrbeti za otroka in je skrbna in ljubeča, ima otrok pravico do mame in mama do otroka, ne glede na to, kje se nahaja mama.

 

V naši zakonodaji pa je zelo veliko vrzel, ker govori o obsojenkah, ki so matere. Kaj pa pripornice? Za njih pravno gledano sploh ni poskrbljeno. Sicer se določbe za obsojenke smiselno uporabljajo tudi zanje, vendar nedorečenosti ostajajo. V Sloveniji je že bil primer pripornice s 4-mesečnim dojenčkom, ki ga je dojila, pa je morala v pripor. Ker otroka ni rodila v času pripora, ga ni smela imeti ob sebi. Šele sodišče je odločilo, da ga ima lahko pri sebi. Toda to je zelo zapletena situacija, saj zapremo mamo in še otroka. Veliko smo opozarjali na to, tudi ko se je zakonodaja spreminjala, vendar neuspešno.

 

V podobni situaciji bi se lahko znašel tudi moški. Ali zakonodaja obravnava očetovstvo?

Ne, očetovstva izrecno ne omenja, daje pa pravico stikov z ožjimi družinskimi člani.

 

Za zaključek – kakšen bi bil po vašem idealen sistem prestajanja kazenskih sankcij? Bi to sploh še bil zapor?

Nisem zagovornica tega, da zapora ne bi bilo. Ne glede na okoliščine, ki so koga pripeljale do kaznivega dejanja, je ta oseba odgovorna zanj. Sprejela je odločitev. Sem pa za zapor, kjer ni devetmetrskih zidov oz. so tam, kjer je res nujno. Petdeset let imamo izhode v park pred zavodom, pa tega ženske ne zlorabljajo. Po tako dolgi dobi lahko rečemo, da zadeva deluje. Sem za zapor, ki se poleg varnosti ukvarja z vsebino, ki nima enega psihologa, ampak pet, ne ene socialne delavke, ampak tri, posebnega strokovnega delavca, ki bi se ukvarjal samo s problematiko odvisnosti. In sem za zapor, ki je tako povezan z družbo, da ima posameznica ali posameznik, potem ko pride iz njega, možnost dostojnega življenja.

 

Foto 1

Mag. Danijela Mrhar Prelić: »Sem za zapor, ki je tako povezan z družbo, da ima posameznica ali posameznik potem, ko pride iz njega, možnost dostojnega življenja.« (Foto: Iztok Šori)

 

Foto 2

Edini ženski zapor v Sloveniji se nahaja v grajski stavbi na Igu pri Ljubljani. (Foto: Zavod za prestajanje kazni zapora Ig)

 

Foto 4

Približno dve tretjini obsojenk imata otroke, od tega skoraj polovica mladoletne. Za srečevanje z otroki je na razpolago posebna soba. (Foto: Iztok Šori)

 

Foto 3

Obsojenke v odprtem in polodprtem režimu se lahko sprehajajo v parku pred zavodom, kjer tudi obdelujejo vrt. (Foto: Iztok Šori)

 

Zavod Emma

zavod_emma_logoZavod Emma je nevladna in neprofitna organizacija, ki je bila ustanovljena z namenom nudenja strokovne in brezplačne pomoči otrokom, mladostnikom, mladostnicam in ženskam žrtvam nasilja. Poleg nudenja psihosocialne strokovne pomoči žrtvam nasilja so aktivni tudi na preventivnem področju, saj menijo, da le celovito delovanje lahko pripelje do želenih rezultatov – tj. družbe z ničelno toleranco do nasilja.

 

Povezava do strani

 

 

 

 

 

 

 

Ženska svetovalnica

zenska_svetovalnica_logoŽenska svetovalnica je prostovoljna ženska organizacija, ki deluje na področju psihosocialne pomoči in samopomoči žensk, ki so žrtve nasilja ali imajo motnje hranjenja. Ženskam v stiski nudijo brezplačno svetovanje, zagovorništvo, informacije o pristojnostih javnih služb in pomoč pri organizaciji skupin za samopomoč. Poleg tega delujejo tudi javno: opozarjajo na družbene okoliščine, ki pogosto pogojujejo stiske žensk, se borijo proti različnim oblikam diskriminacije žensk, se zavzemajo za pravice žensk.

 

Povezava do strani

SOS telefon

sosNamen društva SOS telefon je nuditi osebam, predvsem ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, zaščito in podporo pri zavestnem spreminjanju lastnega življenja. Namen društva je tudi izobraževati in ozaveščati o nasilju ter o nesprejemljivosti nasilja. Nudijo svetovanje prek SOS telefona in namestitev v Zatočišču za ženske in otroke – žrtve nasilja.

 

 

Povezava do strani

Rdeče Zore

rdece zoreRdeče Zore so feminističen in queerovski festival, ki poteka vsako leto okrog 8. marca. Med njegovimi cilji je razprtje javnega prostora za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju.

 

 

 

 

 

 

Povezava na stran

Amnesty International

Kot pravijo pri Amnesty International, v vso svoje delo vključuje prizadevanja za enakopravnost žensk ter opozarjajo in se borijo proti diskriminaciji na podlagi spola. V Sloveniji so si prizadevali za sprejem Zakona o preprečevanju nasilja v družini.

 

Povezava na stran

Mirovni inštitut

mirovni inštitut2Spol je eno od tematskih področij, s katerimi se ukvarja Mirovni inštitut – Inštitut za sodobne družbene in politične študije. Pri tem se posebej osredotočajo na integracijo načela enakosti spolov (gender mainstreaming), ženske v tranzicijskih državah, trgovanje z ljudmi in prostitucijo, politike spolov in enakih možnosti, neplačano delo in moške študije.

 

 

Povezava na stran

 

Metina lista

metina listaMetina lista zase piše, da je spletna postaja za osebe širokih pogledov in aktivnega duha, za ustvarjalne, posebne ženske in trendseterske moške. Je prostor, na katerem želijo izpostavljati ljudi, ideje in projekte, ki predstavljajo motor sprememb v našem času in prostoru.

 

 

Povezava na stran