Prek 8. marca naprej v preteklost

Odkar smo v Sloveniji dobili prvo premierko v zgodovini državnih tvorb na tem ozemlju, smo večkrat prebrali in slišali, da ženske odločevalske položaje dobijo v težkih časih. To nikakor ni pravilo, je pa še kar pogosto in v tem primeru gotovo drži. Toda pomembnejše je vprašanje, kdo v težkih časih zasede odločevalske položaje na drugi strani, na strani odpora proti aktualni oblasti.

V vstajniški zimi 2012/2013 so množice na trgih in ulicah po Sloveniji sestavljali mladi in stari, ženske in moški, temno- in svetlopolti, zgarani delavski obrazi in negovana polt srednjega sloja … Očitno je bilo, da ne gre za zlet zombijev, temveč da gibanje poganja iz vseh plasti družbe. Pisana podoba je govorila o močni egalitarnosti: tako kot so bili na eni strani »vsi gotovi«, s(m)o bili na drugi strani »vsi drugačni – vsi enaki«.

Vstajniške skupine so ob nastanku s svojimi izjavami, pobudami itd. naslavljale državljane in državljanke, prebivalke in prebivalce, občane in občanke itd. Toda dlje ko je trajalo gibanje in natančneje ko se je artikuliralo, bolj se je iz izjav izgubljal ženski spol. Tako so pozivi v januarju 2013 v glavnem veljali le še »državljanom«, »udeležencem« itd. Medtem in tudi že prej si je nekaj skupin nadelo moška imena (»/…/ čuvar«, »/…/ državljan«). Na dlani je bilo vprašanje, ali skupino, ki si izbere takšno ime, sploh zanima enakost spolov.  Na ugovore feministk so članice in člani teh skupin pojasnjevali, da s tem ne želijo izključevati in da so v skupinah članice enakovredne.

Po tretji vseslovenski vstaji so februarja 2013 na družbenih omrežjih razpravljali o datumu naslednje vstaje. Kar nekaj ljudi je predlagalo 8. marec: tako kot ob 8. februarju bi izkoristili aktivacijski naboj »našega« praznika. K množičnosti tretje vstaje je namreč nedvomno svoje prispeval reapropriacijski zalet gibanja: vzeti je treba nazaj, kar je »naše«, kar pripada ljudstvu, od politike prek odločanja v ekonomiji do – praznikov. Z odločitvijo za 8. marec pa bi tudi poudarili pomen boja za ekonomske, politične in socialne pravice žensk in tako pokazali, da so vstajnice neločljivi del gibanja.

Toda težava je bila najbrž ravno v tem, da je 8. februar kulturni praznik, 8. marec pa politični. Tisti, ki so na koncu določili datum vstaje, so pokazali, da si želijo ponovno prilastiti 8. februar, ne pa 8. marca. Torej: kulturo, ne pa politike za razgradnjo sistema, ki med drugim temelji na tem, da ženske opravljajo neplačano ali podplačano delo reprodukcije delovne sile, ali če hočete – skrbstveno delo. Ignorirali so staro spoznanje, da korenita družbena sprememba ni mogoča, če se ne spremeni položaj polovice družbe – žensk.

Da bi se ta položaj spremenil, je seveda treba narediti kaj več, kakor le organizirati vstajo na 8. marec. Toda vstaja na ta dan bi zaradi tradicije praznika pomenila jasno povabilo ženskam, naj bodo v gibanju (še naprej) enake med enakimi; povabilo, naj sodelujejo s svojimi zahtevami, pogledi, težavami, idejami. Izbira 9. marca za dan vstaje je simbolno pomenila spregled žensk v gibanju. Nekatere s(m)o bile razočarane že takrat, druge so šele zdaj ali bodo pozneje, tretje so zajezdile na valu gibanja v strankarsko prihodnost. Že takrat pa je bilo jasno, da ima gibanje svoje odločevalce, ki so slepi za eno od osnov družbenega sistema, v katerem živimo: za tisto vrsto razlikovanja med ljudmi, ki je podlaga diskriminiranja.

Do podobnega izločanja kot pri spolu je prišlo tudi drugje. Medtem ko so se na začetku v protestnih izjavah praviloma pojavljali tudi »prebivalci« (in »prebivalke«), so se proti pomladi 2013 skoraj le še »državljani«. Tako se je krčil domet gibanja, ki sta mu na videz rasla moč in vpliv. Vstajniške pobude so ljudi, ki so uradno tujci oz. tujke, vendar živijo v tej deželi, na ravni artikulacije preprosto izločile iz gibanja za družbene spremembe.

Primerov izločanja skupin prebivalstva iz pozivov protestniških in vstajniških skupin je še več. Nobenega ni mogoče odpraviti z zamahom roke, češ, ne zamujajmo se s podrobnostmi, najprej moramo razrešiti velika vprašanja. Tak ugovor poznamo že iz preteklih družbenih vrenj. V času uveljavljanja socialističnega režima je bilo treba najprej izbojevati razredni boj, boj med delom in kapitalom, potem naj bi šele prišel čas za »buljenje v spolno vprašanje, prav kakor indijski fakir bulji v svoj popek«, kot je sočno povedal Lenin.

Danes je tudi s prostim očesom vidno, da boj med delom in kapitalom nikoli ni bil izbojevan v korist dela, točneje – delavstva. Seveda ne, kajti pri t. i. podrobnostih ne gre za »buljenje v popek«, temveč za humus, podstat, osnovo, temelj družbene spremembe. Če naj bo družba pravična, mora biti najprej vključujoča – če si spet sposodim žargon EU. Iz artikulacije zahtev po spremembah tako na ravni vsebine kot na ravni jezika ne moremo izpuščati nikogar.

Na osnovi protestniškega izrazja smo torej lahko pred letom dni domnevali, da si je gibanje že v času vstaj začela prisvajati skupina ali sloj ljudi, ki mu morda ni šlo toliko za pravično družbo za vse, kolikor za lasten »pravičnejši« položaj. Prav tako smo lahko sklepali, da so v vstajniškem vrenju »marginalne« družbene skupine – spet enkrat – pozabile, da sta prav njihova vidnost in položaj lakmus za enakost, večina pa, da je položaj »marginalnih« smerokaz za prihodnji razvoj položaja večine.

Proti poletju 2013 je vstajniško gibanje na ulicah usahnilo in niti jeseni ni ponovno oživelo. Pač pa je zaživelo ustanavljanje političnih strank. In ena od njih se je ustanovila – na osmi marec.

Zakaj bi kdo sklical ustanovni kongres politične stranke ravno na mednarodni dan žensk? Če odmislimo možne razloge, ki jih ovrže že površno poznavanje izjav te skupine (npr. da je morda šlo za spominski spodrsljaj ali da jim je bilo vseeno, za kakšen dan gre itd.), nam ostane le še domneva, da jim je šlo ravno za osmi marec – za simbolni prikaz, da so pomembne tudi pravice žensk. Toda v njihovem programu s(m)o si ženske prislužile prostor le v frazi o odpravljanju »vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni, zlasti diskriminacije na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti« itd.

Ponovna prilastitev 8. marca se je torej zgodila na popolnoma drugi ravni, kakor smo si nekatere prizadevale: ne na ravni združevanja enakih ter za enakost in pravičnost, temveč na ravni zasedanja mesta drugega na način, da ta drugi (druga) ostane ali spet postane neviden, nevidna. Le eden od novih političnih subjektov (in prav tako le eden od starih) je za volitve v Evropski parlament na kandidatni listi na prvo, vidno mesto postavil žensko. In to je seveda le eden od številnih primerov potiskanja žensk na drugo, tretje … zadnje mesto. V tem pogledu ni vstajniško gibanje spremenilo ničesar. Še več, tudi prihodnje pobude za družbene spremembe, naj bodo vstajniške ali strankarske, ne bodo spremenile ničesar, če ne bodo najprej temeljito spremenile svojega pogleda na korenine družbenega razlikovanja.

Komentarji