O spolu copate

Kdor se je te dni sprehajal po ulicah, je težko spregledal reklamo za monokomedijo Moška copata. V vsebino te predstave se ne spuščamo, saj je nismo obiskali. Morda se za stereotipnim naslovom in reklamo, ki implicira, da so moški, ki pospravljajo in skrbijo za otroke, copate, skriva predstava z angažiranim sporočilom o nujnosti enakomerne porazdelitve gospodinjskega dela v partnerski skupnosti. Kdo ve?

Če o predstavi zaradi nepoznavanja ne moremo pisati, pa se lahko malce obregnemo ob sam termin moška copata. Kaj ta izraz pomeni? Predvsem pa, ali so copate vselej moškega spola? SSKJ očitno meni, da ja. Tako pravi: »iron. žena ima moža pod copato mu ukazuje // nav. ed., iron. mož, ki se v vsem podreja ženi: v službi so se ga bali, doma pa je bil copata.« Slovar slovenskih frazemov nas še pouči, da je termin copata oziroma tudi »pod copato« k nam prišel iz nemškega prostora, kjer že vse od 17. stoletja uporabljajo podobno skovanko »unter dem Pantoffel«. Pri nas se je pojavil razmeroma pozno, vendar se je potem očitno hitro uveljavil, saj poznamo celo Društvo copatarjev, ki deluje že skoraj šestdeset let. Njegovi člani so (lahko) le moški, ki si priznavajo, »da je hudo preživeti vse leto pod silnim pritiskom nadrejene«. Praznujejo na dan mučenikov, 10. marca, njihov pozdrav pa je »Potrp«.

Analizirajmo še nekoliko podrobneje fenomen copatarstva skozi diskurz slovenskega online okolja. Splošna ugotovitev o podrejenosti in zatiranju je namreč premalo povedna. Kateri moški naj bi bili npr. po mnenju vsevednega spletišča »copate«? Tisti, ki imajo »z ženo skupen elektronski naslov, ki gredo iz veselice domov, ko je ONA pripravljena in ki za pivo s prijateljem potrebujejo dovoljenje«. Pa tudi tisti, ki ob sončnem dnevu obesijo perilo na balkonu in ki gredo v deževnem dnevu ženi naproti z dežnikom. Neporočen tip je copata, če svoji punci plača večerjo in pijačo ali si ne upa kritizirati njenega videza. »Poročen tip, ki skrbi za večino gospodinjskega dela, je COPATA.« Posebno za kmete velja, da so copate, če porabijo več sliv za marmelado kakor za slivovko. Moški, ki kuha, je copata. Moški, ki joka, je copata. Moški, ki je preveč čustven, je copata. In celo to: »moški, ki ni sposoben pretepsti žene, nima poguma poslati vse v maloro in oditi ali si ponovno izboriti mesto pod soncem v družini,« je copata. Po tem lahko sledi samo še kataklizmična ugotovitev, in sicer, da so kar vsi slovenski moški copate. Izjema ni niti predsednik. Toda ženske, kakor modrujejo na nekaterih slovenskih forumih, si ne želimo copat, pač pa »prave moške«, take, ki znajo »povzdigniti glas«. Če vas resne debate ne prepričajo, da je tako, vas bodo morda refreni (in dekolteji?!) turbo folk glasbe. Ker »moška dominanca in moč sta ornk seksi«, ženske pa smo si »z zagovarjanjem emancipacije naredile bolj škodo kot ne«. Zdaj smo v »blazno slabem položaju«. V resnici si želimo biti »ustrežljive«, želimo biti copate, pa ne moremo. Kako le, če nimamo niti ustreznega frazema.

Ob vseh mogočih teorijah in definicijah, ki krožijo po spletu, na žalost ugotavljamo, da bo slovenska družba očitno še dolgo copatarska. Toda ne zaradi moških, ki si ob sončnem vremenu drznejo obešati perilo, pač pa zaradi tistih žensk (in moških), ki govorijo o škodljivem vseprisotnem fenomenu »moških copat«, hkrati pa spregledajo, da je fotografija moškega, oblečenega v gospodinjska oblačila, z metlo in otrokom v naročju, smešna in nenavadna, fotografija ženske s prav enakimi atributi pa povsem »normalna«, »neopazna«, »nevidna«. Tako kot je pogosto nevidno tudi žensko copatarstvo.

gospodinja2

 

Komentarji